In julija beremo…
Jonathan Franzen – območje nelagodja
Avtorjevi spomini na otroštvo in odraščanje, presenetljivo berljiva reč, čeprav gre večinoma za opise, doživljaje in precej malo dialogov, ampak ravno prav (samo-)ironije in humorja. Ker je to moja prva Franzenova knjiga, moram reči, da sem pozitivno presenečena. Kljub temu, da zmedeno skače sem in tja (kot miselni tok), imajo poglavja generalno rep in glavo. Malo na hitro sem preletela samo tiste odstavke na koncu, ko začne govorit o opazovanju ptic :)) Baje, da bo treba prebrat tudi Popravke.
@Regla: kar zadeva mene, se mi Popravki zdijo svetlobna leta boljši – uživaj!
Zelo uspešen teden:
Opičja hiša – priporočam, lahkotno čtivo, ki sicer ima strukturne pomanjkljivosti, a mislim, da avtoričin namen ni bil ustvariti vrhunsko čtivo, pač pa točno to, kar ji štejemo v nesporno odliko: zanimiv roman, ki te potegne vase, dobra zamisel zgodbe … Meni je bila odlično poletno branje. PRIPOROČAM
Najboljše kar se lahko zgodi nekemu rogljičku – bomba poletno branje. Zgodba teče, humorja da se rolaš, duhovito, napeto, malo krimič, malo humoristična literatura, malo sodobnega življenja sodobnih tridesetletnikov. Mene je knjiga kar pogoltnila. Sočno in tekoče napisano … Sicer pa ima tip, glavni junak, dobro osnovno filozofijo življenja, odpičeno, ampak se mestoma zelo, zelo strinjam njim. PRIPOROČAM
Poljub iz Rusije – ta pa je suhoparno razočaranje. Pravzaprav se splača prebrati zgolj zadnjo stran platnice, roman namreč ne prinese nič več – ne zgodbe, ne podatkov … Za ženske, ki imajo rade razčustvovane ljubezenske zgodbe, to vsekakor ni, ker je napisano stvarno po moško 🙂 Za tiste, ki bi želeli kaj več izvedeti o Rusiji, obdobju med vojnama … med temi sem sama – jih brez dvoma pusiti popolnoma razočarane. Tiste, ki iščete dobro kvalitetno zgodbo, upravičeno odvrne že uvrstitev med ljubiče. Na tiste, ki hočejo napeto branje dobre zgodbe, pa prevajalec/uredniki (ali kdor že pač piše zadnje strani) očitno ni pomislil, saj je cela zgodba na platnici … Torej NE PRIPOROČAM
Evo, dopust končan, prebrala vse, kar sem nesla s sabo (večino po priporočilih knjižnih moljev)
* D. Lessing: Trava poje … hm ja, no. Paše prebrat nekaj napisanega pred desetletji.
* K. Yoder Batič: Prekletstvo družine LeRoy – mislim, da je namenjena mladini. Vsaj v naši knjižnici je uvršeča k mladinski literaturi. Ni nek presežek, slabo pa tudi ni. Manjka malo bolj dramatičn zaplet.
* Lado Kralj: Kosec koso brusi – navdušena sem. Je Kralj še kaj napisal? V spremni besedi samo piše, da je te zgodbe objavljal v revijah, ne piše pa, v katerih. Ma, bom že zvedela 🙂
* Z. Benčič: Psi brezčasja – pustila me je hladno. Mogoče zato, ker ne poznam muzike od Res Nullius???
* Mohor Hudej: Mumps v zrelih letih – nekje na sredi odložila.
* Nejc Gazvoda: V petek so sporočili – Rabiš nekaj časa, da se uloviš. IN ko misliš, da si vse pogruntal, ugotoviš, da sploh ni tako! Priporočam.
* Goran Gluvić: Pri mojstru na čaju – Ne vem, zakaj je namenjeno tistim, ki bi sami radi pisali. Tudi za nas, samo bralce, je imenitno čtivo.
NAJBOLJŠE:
* Demšar: Hotel Abbazia – odlično! Seveda spet nisem ugotovila, kdo je morilec!
* Letnar: Jedci trupel – Navdušena. Zelo.
* Lemaić: Odlagališče – Navdušena. Še bolj. (Čeprav upam, da nas ne čaka tak svet, kot je tu!)
Prebrala Vodo za slone Gruenove.
Občutki so mešani, pri določenih stavkih je tako dobro napisala, da me je kar srh spreletaval, za določene dele zgodbe lahko rečem, da malo šepajo, konec pa se mi sploh zdi tako tako. Ok, zaključek zgodbe v preteklosti mi je bil všeč, glede tistega v sedanjosti pa ne vem, če ni mišljen dobesedno, gre, če pa je mišljen dobesedno, pa mi čisto uniči pravzaprav lepo zgodbo, ki je tudi tekoče napisana. Mislim, da je ne bom priporočala.
Danes pa imam v knjižnici zmenek z Vrenkom, juhej!
Sara Gruen: Opičja hiša
V bistvu se večinoma strinjam s knjiznopolico – lahkotno poletno branje, v svojem žanru kakovostno (neprimerljivo s kakšno Amando Quick ali Ildiko von Kurthy), branje kar “leti”, moram pa skritizirati konec –
pozor, spojlerji –
čeprav gre za lahkotno literaturo, je konec tako iber pocukran, da te zaboli glava (če te že ne doleti hiperglikemija). Seveda od takega romana to nekako pričakuješ, in nič ne bi rekla, če bi se, recimo, dve glavni rdeči niti romana (odnos med Amando in Johnom ter zadeva z opicami) srečno razrešila. Avtorica pa je speljala v ta happy end še vse druge nitke romana, celo tiste, ki jih je bilo komaj za vzorec (npr. nosečnost tiste striptizete). Res, konec me je čisto zabil.
Priporočam tistim, ki imate radi srečne konce “no matter what”.
Andrej Predin: Na zeleno vejo
Izvrstno branje, ki prav tako kar “leti”, ne manjka svežih prispodob, ironiziranega in mestoma “pravega” humorja, ob katerem sem se dejansko na glas smejala (hudo redek “pojav” pri meni ;)), zelo prepričljivo (sploh glede na to, da je pripoved položena v usta najstnika).
In spet me je zbodel konec –
pozor, spojlerji –
ker mi je knjiga, čeprav podaja vsakdanje, včasih grobe situacije, delovala v celoti kot humorno naravnana, dovolj vedro – glede na okoliščine, v katerih plava glavni junak – in se mi smrt Numi zdi “neprepričlijva”, prisiljen manever, s katerim ne vem, kaj je avtor želel doseči – knjiga ima brez tega povsem zadostno težo in kakovost. – Pobrskala sem po starih zapisih o tej knjigi na teh straneh in vidim, da se na splošno opisuje kot humorna. Hm.
Vsekakor pa priporočam, verjetno bo drugim konec povsem “sedel”.
K.
T. C. Boyle: Wild Child and Other Stories
Zanimivo, ampak če bi mi kdo naročil, naj napišem “pravo” oceno, bi se znašla v težavah, saj res ne bi vedela, o čem pisati. Gre za zbirko precej zajetnih zgodb, že kar novel, prav njihov obseg pa se zdi malce problematičen: kot da imajo zgodbe eno čudno dolžino (ali pa način pisanja, kdo bi vedel), da vanje padeš kot v roman, potem te pa zmede, ko se pač končajo 😉 Vsebina je raznovrstna, napisane so spretno, kot se za tega avtorja (MMG, prejemnik kar nekaj uglednih nagrad) tudi spodobi … vse štima, pa vendar ne štima vse. Morda je dejansko težava v tej čudni dolžini in v izboru, za katerega se zdi, da ga sploh ni bilo, pa je zato ex dramaturginja v meni začela renčati … Kdo bi vedel. Predvsem pa ne bi želela, da tole izzveni, kot da knjigo odsvetujem, ker je ne.
Miljenko Jergović: Roman o Korini
Še ena zbrka z obsegom: v resnici gre za 70-stransko novelo o mački in malček nenavadnem paru, ki skrbi zanjo. Sicer pa Jergović kot Jergović: v štorijo zdrsneš kot nož skozi puter, vse vidiš in vonjaš, noter padeš, preden rečeš keks… Zgodba je pripovedovana deloma od zunaj deloma skozi mačje oči, prav z mačko pa je povezan vrhunec dela: pretresljiv, grozljiv, literarno gledano pa bleščeč opis – žal še vedno – tako pogostega početja, kot je utapljanje mačjih mladičev. Zgodba je pač postavljena v obdobje, ko je bilo to samoumevno, kako pa to “samoumevnost” doživlja ženska, ki se znajde v vlogi tistega, ki to počne, je opisano enako mojstrsko.
Četudi je besedica roman za tako kratko del(c)e neumestna, omenjena novela pa bi se najbrž bolje počutila v kaki zbirki, se mi bo definitivno zakopala v spomin.
Špilferderber:
Pretreseni ljubiteljico mačk, ki je knjigo brala z muco dolenjskega porekla v naročju, je bilo v tolažbo vsaj to, da skrbnika mačje matere Korine tega ne preneseta več & svoji ljubljenki omogočita – za tiste čase & kraje že naravnost razsvetljeno – sterilizacijo.
George R. R. Martin: A Dance With Dragons
Trenutno sem na polovici in mi ni jasno, zakaj se nekateri tako pritožujejo. Zaenkrat je zelo v redu, bere se tekoče, zanimiva, ne sicer tako dobra kot 3. ali 1. del, ampak nekje na 3. mestu. Samo knjigo je težko držat, ker je tako ogromna. Če kdo bere to serijo, je itak mus za prebrat. 🙂
V tem mrakobnem vremenu si ne bi mogla izbrati bolj temačnih knjig, kot sem si jih:
– Pet četrtin pomaranče – temačno, zloslutno, a zelo dobro, zgodba teče, se dobro prepleta in hitro bere
– Poletje v Belfastu – tudi mrakobno, a se na polovici knjige zatika. Morda mi ne sede, ali pa sem preprosto zasičena s temi težkimi temami pod nebom brez sonca :-((
Dokončala Poletje v Belfastu – priporočam, čeprav je težko branje. Ne slogovno, vsebinsko. Slogovno je čisto povprečje.
Sedaj berem Nihče več ne piše pisem, Moderndorfer. Čeprav sem se na začetku kar namučila ob 30 strani dolgem odpiranju pisma :-), je stvar zelo berljiva in zelo priporočam. Moderndorfer je mojster pripovedi, vsaj meni. Če bi bila pisatelj, bi hotela s pripovedjo ravnati tako lahkotno, neprisiljeno, kot to uspeva njemu. Kot žongler je, ki spretno poganja v zrak žogce, na videz preprosto početje, a samo če ga izvaja mojster. Res, Moderndorfer ne razočara z berljivostjo in spletanjem, pardon razpletanjem zgodbe.
J. Picoult – 19 Minutes
Minilo je toliko časa, da sem se spet morala podstopit ene njene. Zvesta svojemu imenu – tokratna tema sodobnega časa in zgodba z velikimi moralnimi vprašanji je streljanje v srednji šoli (pa zraven tega še vrstniško nasilje, težave mladostnikov, odnosi starši – mladostniki itd). Prav zanimivo je, kako ji (za moje pojme) vsakič sproti s približno istimi prijemi uspe ustvarit izredno berljiv – ma, kaj berljiv, listi kar letijo – roman. Cel roman napleta, stvar pa se razreši v zadnjih nekaj 10 straneh, kar me niti ne moti, ampak dejansko sem opazila ta vzorec. Tudi tokrat pronicljivo izrisane osebnostne lastnosti glavnih oseb, kar me vsakič sproti pozitivno preseneti. Konec je čisto čisto malo ‘cheesy’, čeprav še zdaleč ne srečen. Ergo, tam nekje kot Plain Truth in My Sister’s Keeper in boljša od Keeping Faith.
Pretolkla sem se čez Milleniume, potem sem bila pa na službeni poti, kjer sem bila zvečer tako zgarana, da sem kljub Kunderi na nočni omarici po tv raje gledala kvize in pa Housa (sinhroniziranega, haha:))
Doma sem nadaljevala v ležernem stilu in prebrala The Library of the Dead od Glenna Cooperja, moram reči, da me je ful navdušila, čeprav je pač komericalna zadeva a la Dan Brown na potenco, ampak odlično za poletni oddih:) V opisih sodobne realnosti z lovom na kao nekega morilca je tako strašansko ameriška, da sem imela včasih občutek, da gledam kak ameriški triler, ne pa berem knjigo:) Ampak je presenetila s preobrati in čeprav sem razplet ‘umorov’ pogruntala nekje na 2/3, mislim, da je avtor to želel in na to napeljal, potem pa držal v napetosti z detajli, ki so sestavljanko dokončno dopolnili. Knjiga za na plažo, ampak kul.
Zdaj pa v bistvu kar hitro letim čez The Pillars of the Earth, ker ful vleče. Z zraven pa še ena knjiga o sončnem sistemu in njegovih čudesih, obožujem poljudnoznanstveno čtivo. Včasih sem požirala knjige o vesolju in bizarnostih kvantne fizike na primer, čas je, da to obnovim, itak je tega čtiva na srečo na voljo vedno več.
Berem, kolikor čas dopušča ob delu…upam, da se mi tempo ne bo preveč upočasnil.