Imate radi živali …

… kot so mačke, psi, hrčki, zajčki ipd..

Bi žival imeli v stanovanju?

Jaz imam rada tovrstne živali. Ne bi imela v stanovanju, bi imela pa napr. v kleti kakšno kletko z zajčkom kakšno drugo žival.

Pa imela bi psa.

Torej, JAZ bi imela, potem se pa ustavi.

Kakorkoli, zaradi te moje želje, vsake toliko časa preletim vse živali, ki se oddajajo preko Podarim.si, vsake toliko časa pogledam spletno stran kakšnega zavetišča, v časopisih preletavam oglase pod rubriko živali ipd..

Vem, da je imeti žival odgovornost. Da je z njo povezan tudi določen strošek. Da ji moraš nudit tisto, kar potrebuje. Jaz pa nič od tega nimam v izobilju. In tako vedno znova odpiram internetne strani, prelistavam časopise in … si želim…

Obožujem živali.

it,
naj te potolažim, da tudi jaz samo gledam oglase in si želim…..Vsake toliko dobim na email kakšen oglas v katerem oddajajo mladičke – pa glih take, ki bi jih jaz imela…. Imela bi psa. Ne morem si ga privoščiti zaradi načina življenja – vs. ne želim biti neodgvorna lastnica živali…..
Zato vsake toliko obiščem koga, ki ima psa in se tako potolažim. :)))

Samo to mi ni jasno kaj bi imela od živali, ki bi bila zaprta v kletki nekje v kleti in kaj bi od tega imela žival?

Živali imam tako rada, da jih opazujem v naravnem okolju:).

Tole me spominja na tisti poznan rek (kdo je že avtor: “Obožujem delo. Ure in ure bi ga opazoval” :-))))

Saj pravim, da ljudje smo lahko skrajno egostična bitja, tudi takrat ko verjamemo, da nismo. Živali smo si prilastili na vseh področjih. V prehranjevalni industriji in prav tako za reševanje osebnih “težav” na čustvenih področjih. Menim, da je žival za v naravo, vsaka udomačena žival se na nek način počuti ujeto. Žival se sicer bolj ali manj prilagodi na okolje, saj kaj ji pa drugega preostane, če je podrejena. Tudi ženska, ki ima nizko samopodobo, bo vztrajala, živela ob možu, ki je ne spoštuje. Tudi ona se počuti nemočno, le s to razliko, da ima razum in se lahko odloči, da bo temu ušla. Menim, da je tudi lastništvo živali na nek način nespoštljivo dejanje, čeprav si ljudje pogosto zatiskamo oči z dejstvom, da jih imamo le iz ljubezni. Ljubezen je svoboda. Vsaka zaprta žival pa ni več svobodna. Žival se dobro počuti, verjamemo. Saj se, še vedno pa ni svobodna. Koliko staršev je prepičanih, da se njihovi otroci dobro počutijo in da jim nič ne manjka, saj jih nadvse ljubijo in jim ne želijo nič slabega. Pa se res tako dobro počutijo?
Imam rad živali, ampak že od nekdaj verjamem, da če bi jo vzel k sebi, bi jo zato, da bi s tem nadomestil neko praznino v sebi oziroma da bi se na nek način potolažil, ker tega nisem bil sposoben dobiti od ljudi.

Tole me spominja na tisti poznan rek (kdo je že avtor: “Obožujem delo. Ure in ure bi ga opazoval” :-))))[/quote]

:)))
Ampak sem mislila resno:). Imeti žival v ujetništvu zaradi svojih sebičnih interesov, je kr neki. Raje jih opazujem v svoji svobodi, ker tam so lahko resnično srečne. Psa ali mačko (ki sta že v štartu odvisna od ljudi in bi poginila brez njihove skrbnosti) si pa vse preveč zaželijo tisti so razočarani od ljudi. Bežijo v svet živali, ki so nemočne, vodljive, nikoli kritične, ne obsojajo…ja, to je sebičnost.

Kje pa bi imela,it, če ne v stanovanju? Misliš da bi ti hrček in podobni glodalec preživel zunaj pa čeprav v kletki? Zakaj misliš, da je zunaj svoboda in tako boljše življenje? V končni fazi, tudi če imaš psa zunaj, ga moraš dnevno 3x peljati na sprehod, ga zlaufat, fizično in psihično utrudit, se ukvarjat z njim…

Kaj več pa kasneje.

V tem vidim strah, ohraniti nekaj zase na vsak način. Raje žival zapreš v stanovanje, samo da preživi in služi tebi, kot da ji daš svobodo in hkrati možnost, da ne preživi. Enako je z ljubeznijo. Če se odpreš, občutiš svobodo hkrati pa možnost, da si ranjen. Če se zapreš vase, je ljubezen nedosegljiva, hkrati pa ujet v lastni kletki trpljenja.

Moja bratranca, okrog 10 let, sta se povsem spremenila, ko so doma dobili mačko. Postala sta skrbna,nežna. Pa ne le do mačke, ampak tudi do ljudi sta postala bolj nežna, bolj občutljiva.

Marko, očitno so te pozabili obvestit, da človek in žival živita v simbiozi in medsebojni odvisnosti že od pradavnine oziroma takrat, ko je človek začel načrtno gojiti rastline in se je ustalil (ups, zasužnjil je tudi rastline, grdi človek ti). Očitno so imeli že v pradavnini čustvene travme in ogromne praznine v sebi, da so potrebovali bližini živali.
Glede na to, da celo divje živali popolnoma prostovoljno prihajajo živet v mesta in preživijo v bližini ljudi ali celo izključno zaradi njegove skrbi (krmilnice, na primer), očitno že ne more biti vse samo posledica človekove sebičnosti. Mi smo bili pred časom v nekem kampu, kjer je bilo vse polno zajčkov – sicer se niso pustili prijet, so si pa upali priti po hrano. Očitno niso prav hudo pogrešali svojega naravnega okolja.
Dokazano je, da imajo lastniki živali manj čustvenih težav in so boljšega zdravja, in obratno, živali “v ujetništvu” živijo dlje (kateri maček, prepuščen sam sebi, dočaka konec svoje življenjske dobe 16 let???), tako da takih muk očitno le ne preživljajo v človekovi družbi.

Imam pa precejšnje pomisleke glede živalskih vrtov in če bi bilo po moje, bi bile tam samo živali, ki se lepo prilagodijo navzočnosti človeka – to so poleg običajnih domačih živali tudi sloni, kamele, žirafe …

Potem je v tej družini nekaj hudo narobe in sta otroka našla zatočišče ter ljubezen pri živali. Seveda se naučiš kako skrbeti za druge, je odgovornost, samo da se pa otrok tako skulira…da starša nista naredila nič v to smer in so morali nabavit mačko??

Ne bi se čudila, če bosta tudi v odrasli dobi iskala zavetje pri živalih, ker jima bo to ključni vzorec.

Žival lahko vzbudi določene občutke, ne morejo pa ti občutki nastati zgolj kot posledica bližine z živaljo. Starši jima ne izkazujejo nežnosti, ne kažejo občutljivosti, da sta to dojela šele pri mački?

Ferbčna, živali in ljudje živijo v simbiozi ravno tako, kot različne živali med sabo, npr. levi in antilope. Med njimi ni nikakršne čustvene navezanosti. Gre se le za preživetje, torej živali so hrana druga drugi vrsti. To je od nekdaj. Ampak ljudje smo tudi čustvena bitja, zato smo živali začeli koristit tudi za tolaženje svojih čustev, ki jih nismo uspeli izživeti med sebi enako vrsto, ljudmi. To ni nič slabega, dokler žival ne trpi, se prepričujemo. Saj nimam nič proti, da ljudje skrbijo za živali, ampak ne si lagat, da to počnete zaradi živali.

Itak, da ne počnem tega zaradi živali, ampak zaradi sebe. Tako kot popolnoma vse v življenju počnemo izključno zaradi sebe. Tudi otroke rodimo, ker si želimo uresničiti skrajno sebično željo, ne zato, ker skrbimo za narodov blagor, polnjene davčne blagajne, nadaljevanje vrste ali karkoli že. Zakaj ti prebereš dobro knjigo? Da omogočiš preživetje avtorju ali da napolniš sebe? Imaš ljudi, ki pravijo, da je sebičnost veliko učinkovitejša od altruizma. Ker kadar se trudimo za svoj dobiček, naredimo veliko več dobrega, kot če se trudimo za druge.

Potem je v tej družini nekaj hudo narobe in sta otroka našla zatočišče ter ljubezen pri živali. Seveda se naučiš kako skrbeti za druge, je odgovornost, samo da se pa otrok tako skulira…da starša nista naredila nič v to smer in so morali nabavit mačko??

Ne bi se čudila, če bosta tudi v odrasli dobi iskala zavetje pri živalih, ker jima bo to ključni vzorec.

Žival lahko vzbudi določene občutke, ne morejo pa ti občutki nastati zgolj kot posledica bližine z živaljo. Starši jima ne izkazujejo nežnosti, ne kažejo občutljivosti, da sta to dojela šele pri mački?[/quote]

Potem tudi zdravniki ne opravljajo dobro svojega dela, ker dovoljujejo, da male kronične bolnike obiskujejo živali z namenom, da bi hitreje okrevali? V nekaterih domovih za starejše omogočajo obiske živali in ugotavljajo, da ti ljudje potem potrebujejo veliko manj zdravil. Torej tudi tam nekdo ne opravlja svojega dela?
Zelo podobna relacija kot med živalco in človekom/večjim otrokom je med dojenčkom in odraslimi. To vse poteka na nezavedni ravni, je biološko nujno in je popolnoma naravno.

V psihologiji imaš na kile knjig o tem.

Goldfish, z otrokoma je nekaj narobe, ker imata rada žival?

Ljudje, ki so dobri do živali, so ponavadi dobri tudi do ljudi.
Živali na nas zelo dobro delujjejo. Človek, ki je nasilen, grob do živali, je tak tudi do ljudi.

Z otrokoma ni nič narobe, ne napačno razumet. Samo nista dobila od staršev tega, kar dobivata od živali. Občutek zaupanja, samostojnosti, nežnosti in še kaj.

Potem je v tej družini nekaj hudo narobe in sta otroka našla zatočišče ter ljubezen pri živali. Seveda se naučiš kako skrbeti za druge, je odgovornost, samo da se pa otrok tako skulira…da starša nista naredila nič v to smer in so morali nabavit mačko??

Ne bi se čudila, če bosta tudi v odrasli dobi iskala zavetje pri živalih, ker jima bo to ključni vzorec.

Žival lahko vzbudi določene občutke, ne morejo pa ti občutki nastati zgolj kot posledica bližine z živaljo. Starši jima ne izkazujejo nežnosti, ne kažejo občutljivosti, da sta to dojela šele pri mački?[/quote]

Potem tudi zdravniki ne opravljajo dobro svojega dela, ker dovoljujejo, da male kronične bolnike obiskujejo živali z namenom, da bi hitreje okrevali? V nekaterih domovih za starejše omogočajo obiske živali in ugotavljajo, da ti ljudje potem potrebujejo veliko manj zdravil. Torej tudi tam nekdo ne opravlja svojega dela?
Zelo podobna relacija kot med živalco in človekom/večjim otrokom je med dojenčkom in odraslimi. To vse poteka na nezavedni ravni, je biološko nujno in je popolnoma naravno.

V psihologiji imaš na kile knjig o tem.[/quote]

Ja, ampak tukaj gre za primere, ko je stik z živaljo ena izmed opcij druženja, izražanje, ni pa edina! In žival ne nadomesti pristne človeške topline, lahko je naš spremljevalec, ne pa dejanski partner.

@mikla
Otroka sta odsev tega, kar se dogaja v družini. In podpišem to, kar je napisal Marko.

zares.

Pse, mačke, papagaje, hrčke, morske prašičke tudi?

Kaj pa zlate ribice?:)))

Saj vem, da bodo zdaj eni skočili v luft in reklia, da je žival žival:). Tudi rastline trpijo…kakšen korenček prav trpi, ko ga narežeš na kolobarje:).

[/quote]
V tem vidim strah, ohraniti nekaj zase na vsak način. Raje žival zapreš v stanovanje, samo da preživi in služi tebi, kot da ji daš svobodo in hkrati možnost, da ne preživi./quote]

Ne nabijaj, Marko! Ti čist v vsakem “odklonu” od normale (ki jo seveda sam določiš) vidiš nek primanjkljaj, neko patologijo, face it, seks je včasih samo seks, ljubezen do živali je včasih samo res ljubezen do živali, kjer se ji nesebično pomaga po najboljših močeh. Koliko živalim (konjem, ptičem, racam, mačkam, psom) si našel boljše domove oz. jih rešil mizerije? Za koliko krivic si se zavzel? Drža taka-je-narava-nič-ne-morem-proti-temu je easy way out, da lahko pogledaš stran ob trpljenju in je tvoja vest pomirjena, ob vsem tem pa upaš nabijat o svobodi. Pojma nimaš, kaj je dejanska svoboda! In potem se taki kot si ti še okličete za ljubitelje živali!

Če s tega vidika gledaš na srečo in zadovoljstvo, smo vsi na nek način ujeti in nesvobodni, hodimo v službo da preživimo, plačamo položnice, nismo na pukli države, si občasno kaj lepega privoščimo, vse je nek sistem, v katerega smo pahnjeni od prve minute, ko se rodimo. Zdej če ti življenje samo jemlješ kot neko ujetništvo in se počutiš kot ovca, ki sledi črednemu sistemu, je to tvoj problem in zelo verjetno imaš sam nek feller na bogvekaterem kromosomu, ampak vsi pa ne razmišljamo tako ozko in pesimistično.

***

it, če želiš imeti žival, se pogovori s partnerjem in otroci, realno premislite, kaj si lahko privoščite, kdo bo skrbel zanjo za časa vaše odsotnosti. Žival, če ni lih konj, ne stane preveč, če jo nabaviš zdravo. Začetni stroški so pač večji, ker moraš nabavit kletko oz. opremo (povodce, posodice za vodo, igračke), cepit, ampak to je enkratni nakup (oprema) oz. strošek 1x letno (npr. cepljenje, razen pri mladičih, ko je treba vakcinacijo ponovit v kratkem). Kvalitetna hrana pa tudi ne stane dosti, sicer je dražja, ampak se jo manj poje, ker je nasitna. No, pri psu imaš še največ dela, vzgoja, pasja šola ipd. Ti si itak bolj male živali omenjala.

Najprej si malce več preberi o pogojih teh živali, recimo mojpes.com je super forum, zajec recimo se hitro prehladi in klet zanj je totalno neprimeren prostor, sploh pa v tako veliki bajti, ki jo imaš ;)) Morda kake ribice? Čeprav tudi tu je začetni strošek pač velik (dovolj velik akvarij, filter, pesek pa še prej moraš akvarij pripravit na ribe, drugače rade pocrkajo), skratka veliko dela se sliši z živalmi in prav je tako, živali niso samo okras. Če se jih nabavi, se jim nudi kar najboljši približek naravnega okolja.

Sama bi imela psa. Oz. bom imela, ko bom imela dovolj pogojev zanje (večje stanovanje in boljšo plačo). Vedno sem govorila, da bom vzela kakega iz zavetišča, tako da bo to gotovo en od tam in en bo rodovniški.

Krivokljun, to je bil preveč čustven odziv. Se res počutiš tako ogroženo ob mojem mnenju?

Marko, opažam da je folk nastrojen proti tebi (ne mislim na krivokljunko, pišem tako na splošno). Samo ne vem točno zakaj, ne razumem. Tvoji pogledi se mi zdijo korektni, večkrat resnični in se mi zdi fajn, da kot moški razmišljaš o vseh temah (kar je danes že redkost).