Imam vse, a nimam čisto nič

Si že slisala: zadeni na lotu in srecen bos 1leto, počni tisto kar te veseli in srecen bos celo zivljenje! in to draga je tvoj problem odrekla si se temu kar te je osrecevalo in bila si dobra v tem. Za kaksno ceno? Moza? Njegovo delo je bilo sigurno bolj pomembno… Moj primer: imela sm partnerja in imam dva majhna otroka! In sem si UPALA stran od njega in SEM DOVOLJ mocna da zivim brez njega! oz sem spoznala da nisem imela partnerja pac pa tretjega otroka NI Mi ZAL. Zal mi je za svoja izgubljena leta mesece dni,. in glede sluzbe? Delam tisto kar me veseli, zase in nic ni vredno bolj kot to!

Menim, da je obdobje v katerem se nahajate, (učno) obdobje v življenju, ki ga doživi/doživlja marsikdo. Nekateri nikoli. Razpleti so različni in odvisni od nas samih.

Najlažje prisluhnem sebi. Morda ne najlažje, je pa najučinkoviteje. Kaj si želim delati, v kakšni vlogi se vidim z možem, z otroki? Z vsakim človekom sem v odnosu, katerega del sem.
Imam vlogo: žene, matere, zaposlene, sestre, prijateljice … Želim biti zamorjena zaposlena, nezadovoljna žena, obupana mati? Lepo pišete o vlogah vašega partnerja: super človek, odličen oče … kot partner… Ugotavljate, da vam manjka globina, občutek pripadnosti … tega ne čutim, pravite. Vse ste pravilno napisali. Ti občutki so vaši.
Kako priti do željenega? Če računate na to, da bodo drugi igrali vloge po vaših pričakovanjih, da bodo globji, da vam bodo dajali občutek pripadnosti, ste verjetno na slabi poti.
Kraljica življenja ste lahko le, če se tako tretirate. Ni pomembno, da ste ob kralju.
Kraljica svojemu možu ste lahko le, če ga tretirate kot kralja.

S to mislijo, ni težko biti v dobrem odnosu s komerkoli.

Dodala bi svoje prepričanje, to v kar verjamem z vsem srcem, da ima iskrena komunikacija čarobno moč pri usklajevanju (naših) potreb in pričakovanj. Poskusimo druge razumeti, kot si želimo, da bi bili razumljeni sami.
Veliko sreče pri iskanju svojih potreb. Vse je tako kot mora bit in ne potrebujemo vsi težkih in najtežjih življenskih preiskušenj, da bi osebnostno rasli in se učili.

Meni to bolj liči na avtizem kot na shizoidno motnjo…

Ne vem zakaj se ljudje sploh spuščajo v komentiranje kakšne takšne teme če pa je njihov odziv:
Sama si si kriva, Bodi hvaležna, Polna rit in podobno.

Vsak ima svoje težave in vedno bo na svetu nekdo, ki ima od tebe večje težave. Pa kaj to pomeni da moraš biti tiho? Če nimate pametnih nasvetov se vsaj vzdržite neprimernih in nesramnih komentarjev.

Osebi ki je izpostavila temo oz svojo zgodbo in življenje v katerem se počuti ujeto pa bi svetovala, da se posvetuje s psihoterapevtom. Veliko ljudi se kdaj znajde v takšnem počutju in skupaj s strokovnjakom bosta zagotovo našla neke skrite zadeve, ki ti bodo pomagale dognati rešitev. Živeti na takšen način ni smiselno in je na dolgi rok pogubno. Tudi otrokom zaradi katerih vztrajamo na koncu ne naredimo nič dobrega.

Res sem tudi sama pomislila, da gre lahko za avtistično motnjo. Posebno, ker je (vsaj) en izmed otrok zelo podoben njemu… Srce me boli, prej je šel vsaj v šolo med ljudi, sedaj pa je med štirimi stenami.. Včasih bi najraje nekam odšla, tako sem utrujena od vsega tega. Tudi če grem na kako psihoterapijo, razmere doma bodo ostale. Mož tja ne bo šel, ker ima o tem staromidno mnenje in nasploh meni, da ne potrebuje tega. Se avtista da spremeniti, če hodi na terapije? Kot vem, ne.

Terapija pomaga tudi, če hodiš sama. Pa ponovila bom že napisano: bodi hvaležna za družino, razmisli o tem, marsikatera bi zamenjala s tabo.

Uh grozno… Zastavi si višje cilje, izstopi iz varnega življenja v smislu, da se podaš po poteh, ki niso gotove (otrok ne postavljaj v finančno nestabilne situacije ali izgubo stanovanja). Kar rabiš, je adrenalin, avantura, pot v neznano… Loti se nekaj novega. Vpelji v življenje rizik.

Pri tebi ne gre za isto situacijo kot pri ljudeh, ki so ob vse, ki živijo iz rok v usta. In žal mi je zanje in za njihovo situacijo. Vendar zato ni potrebno, da imaš ti nek občutek krivde. Bodi odgovorna do svojih občutkov in svojega življenja. TUdi prakticiranje hvaležnosti pomaga, poelg adrenalina. Vendar naj gre z roko v roki.

Zakaj bi sploh spreminjala kogarkoli. A je problematičen? Ni. Samo tebi osebno je dolgočasen. Cilj je dosežen, ustvarila sta družino. V očeh mnogih slovenceljnev sta nekaj ustvarila in “imata za pokazat”. Tudi narava je zadovoljna, projekt “potomci”, je speljala. Hormoni popustijo, povsem normalno. Živahen zanimiv partner postane dolgočasna rutina. Drugo ni več pomembno. Realnost marsikaterega zakona. Poišči si družbo, a bodi fer do moža, povej mu kaj nameravaš, naj bo na tekočem s tem kar počneš, brez olepšav, ovinkarjenj in laži. Morda ti bo začel slediti in izrazil željo, da se ti pridruži. To je vse, kar lahko rečem.

Rešitev je v Jezusu. Predlagam, da začneš brati Sveto pismo in odkriješ bistvo življenja, ….se aktivno vključiš v Karitas, nato pa naprej 🙂

Imaš materialno, nimaš pa sebe.. to je zgodba znotraj ekonomskih odnosov.. v duši, srcu prazno.. tako zajebete par ljudi, sebe, njega, otroke..

Pozdravljena Draga moja?

Zagledala sem se v tvojem pisanju. Pred leti sem čutila tako, kot pišeš ti. Vsa ta rutina me je ubijala. S partnerjem sem bila že 25 let skupaj. Na zunaj bi opisala “vse lepo” kot ti, a v sebi sem bila prazna.

Padala sem vedno globlje, intime že nekaj let ni bilo. On Zagorje, jaz izstradana čustev in bog ve česa vsega.

Nikoli ne bi verjela kako sem prišla iz tega. Danes sem zadovoljna, srečna, počutim se …rada imam samo sebe.

Sesula sem se, psihično. Pristala na dnu in se v 5 letih na novo sestavila.

Danes vem, da je bila to odrešitev.

Popolni polom. In reset življenja. Ločitev itd.

Potem sem začela znova. Se povezovali s sabo, ceniti male stvari, sprejemati realnost,…

To je moja mali prispevek zate…če ti bo kaj pomagalo❤?

Ne strinjam se. To ni nasvet, to je napad.

Zelo dober nasvet!!!! Preverjeno

Za sprostitev stranka SFR priporoča pripravke iz ???. Za več informacij se obrnite na Robija.

Sama sem imela tako situacijo…na moža sem bila bolestno navezana, odvisna od njega, imela sva dva otroka…

Ko sem se tako počutila KOT TI…bili so lepi spomini v katerih sem očitno živela in dolgo mislila da je vse “vredu”.. a  nisem zaznala, ni mi kapnilo, da je najin odnos že nekaj let mrtev in da živiva le še iz preteklih spominov z vsakdanjo rutino.

Kljub temu je bil razhod poln travm iz obeh strani, trpeli so tudi otroci. Ko danes, nekaj let za tem razmišljam, vidim da bi bila, če me vse skupaj ne bi potisnilo v razhod z njim, danes pri 50 letih postarana, Bolana, brez življenja…nezadovoljna s sabo in življenjem.

Bila sem odvisna od odnosa, neprestano sem se trudila mu ugajati, na koncu, ko pa sem videla da ga nič več ne osreči…sem se sesula…

Verjamem, da NIČ NE BI rešilo tega propadlega odnosa, čeprav!! sem še 14 dni pred propadom, trdila kako je vse vredu in fajn…bilo bi le životarjenje..prilagajanje…v srcu in duši pa nepotešenost, nezadovoljstvo in grenkoba..

Šlo pa je v resnici za preživet,  prerasel odnos, v katerem je bilo iz njegove strani ogromno zamer, grenkobe, vzbujanje slabe vesti…še po 20 letih mi je oporekal in spominjal na stvari, ki so se takrat zgodile.  Jaz sem bila pa magnet za to, da sem imela slabo vest, katera me je počasi in zagotovo ubijala…

Tako danes vidim, kako se ljudje slepimo o lastnem odnosu s partnerjem..verjetno zaradi lastne cone udobja…to pa potem pripišemo, ostajanju v vezi “zaradi otrok”. Kar je preverjeno NEUSPEŠNO!!!

In ne boš verjela…še dve leti po tem bi se vrnila nazaj, samo zaradi cone udobja.

Danes 7 let pozneje vem, da bi bil zame to samomor. Vrniti se v tako toksičen odnos. In ne samo toksičen odnos z mojim bivšim, ki je bil sam zase prav vredu človek, tudi toksičen odnos s samosabo in do sebe.

Vse to delo na sebi me je čakalo po razhodu.

Danes sem zadovoljna, vesela, kot ptička na veji. Samostojna, komunikativna..grem kamor me je volja in življenje mi je LEPO.

Vsak dan sem HVALEŽNA, da sem šla skozi pekel in tudi otroci so zdaj veliko bolj zdravi in mirni!!

Jaz, kot ženska sem bila po teh letih izstradana intime, brezpogojnega sprejemanja, hrepenela sem po iskrenih pogovorih, po “biti slišana” in videna.

Pa SREČNO, LJUBA MOJA!!!

Večina odgovorov tukaj je samo napadnje z nula sočutja. Če tole depresija ni pa se lahko čez čas v to stopnjuje. Veliko lažje ti bo, če boš poiskala pomoč. Npr psihoterapevt, podporne skupine. Enkrat na teden greš tja in na začetku misliš, da itak ne bo nič s tega, ampak dobiš čez čas drugačen pogled na vse skupaj. Zakaj bi se sama trudila, če lahko dobiš profesionalno in pravo pomoč. Pomoči pa ne išči na forumih kjer je večina nesočutnih bebcev, ki nimajo pojma kako se počutiš.