Imam krizo
Naveličala si se stvari, ki jih počneš že leta, a kljub temu še vedno vstrajaš okoli njih, namesto, da bi se sprobala še v nečem drugim. Imaš ogromno hobijev, ampak nič ne dodaš novega k temu in ti je lih tok dolgcajt, kot nekomu, ki jih sploh nima. Tvoje življenje je rutina, nič ekstremnega si ne privoščiš kar bi ti dalo nek adrenalin in te napolnilo z zadovoljstvom. Eni so ti že naštel par predlogov : seks, skok s padalom,…
Itak da ni, kaj je pa tok zanimivega v tistih knjigah, dosti bolj bi se zabavala, če bi kaj od tega kar bereš tudi izživela. Že na splošno mi ni jasno kako lahko nekateri cel dan preživijo v knjižnici.
Marko, ne pravim, da me druga oseba ne bi osrečila- bi me, a najprej moram biti kolikor toliko srečna in zadovoljna sama, sama s sabo in svojim življenjem. Nato bo moški le še pikica na i, ne pa glavni ali edini razlog za mojo srečo. Ne želim prelagati te odgovornosti na drugega, češ, ko bom nekoga imela, bom srečna. To ne gre tako.. Ne more biti druga oseba moj smisel. Saj pa ti to razumeš, noo.. 😉 :)[/quote]
Zakaj pa se tako izogibaš intimnim odnosom ?
Predvidevam, da ti je bilo v življenju nudeno bolj ali manj vse v materialnem smislu, le v čustvenem ne.
Ena stvar je ziher, nekateri ne potrebujemo veliko, da si lahko polepšamo dan. Npr. meni je že dovolj, da si tu pa tm kšn hud komad zavrtim in me že napolni z energijo.
Npr kej tazga :
http://www.youtube.com/watch?v=wlq0lYB3iSM
Po mojem skromnem mnenju se je Pandora1 še najbolj približala resnici… imaš kašno strast, Kriza1, ki te sili dalje, v nove poti, v nove dimenzije? Je kaj takega kar bi te (te je) pritegnilo? Skok s padalom, ja, okej, a kos e bo spustila na tla, se ji bo stanje povrnilo.
Manjka ti strastnega ukvarjanja z nečem, nenehno izpopolnjevanje, nadgrajevanje. Smisel življenja (po moje) je v tem, da preizkušamo svoje lastne meje, zmožnosti, dojemanja, da stremimo k novim znanjem, da izpilimo sebe in svoje potenciale… pa če je to prijavljanje slik na natelaje, be it!
Verjetno ti tudi manjka vztrajnosti in je tvoj cilj izpolnjen s trenutkom, ko nekaj dosežeš (ko doživiš en uspeh) in ne vidiš smisla v nadgrajevanju in razvijanju tega do perfekcije (tudi če le-ta nikoli ni dosegljiva, se ji lahko približamo na 99,99999 v neskončnost 😉
Največja neumnost ki jo človek lahko naredi, je, da odgovornost za lastno srečo obesi nekomu drugemu za vrat,[/quote]
V partnerju oziroma predvsem v odnosu z njim res lahko najdeš zadovoljstvo, vendar odgovornosti ne moreš prelagati nanj, to seveda nihče niti ne predlaga. Gre se za to, da ko imaš odnos z njim, je ta odnos odvisen tudi od tvojega vložka, to pa lahko (ne vem, morda) postane tudi življenjska naloga, če si jo zadaš. Seveda poleg vseh ostalih aktivnosti, ki te veselijo.
Robi, mislim, da je vsak človek nagnjen k temu, da napreduje, tako ali pa drugače. Ni nujno, da je zaradi tega nezadovoljen. Težnja po izboljšavi mu je lahko v izziv, vendar, če je ne doseže, ni nujno, da bo nezadovoljen. To je odvisno od njegovega pričakovanja oziroma zavedanja tega, da je tudi on le bitje z omejenimi sposobnostmi.
Odvisno, kako si kdo zamišlja vso to nadgrajevanje. Če delaš nekaj, kar te veseli, zagotovo v tem napreduješ, se izboljšaš, tudi če ti to ni osnovni namen.
Hajej, mnogi polovico tega ne dosežemo ali doživimo, kar si ti, bodisi zato, ker nimamo časa, ali iz kašnega drugega razloga, pa smo vseeno lahko zadovoljni. Tvoj problem je, ker si prezahtevna do sebe, kajti vse vendarle težko dosežemo v življenju. Bodi zadovoljna z malimi stvarmi in ti bo lepše.
Ko dosežeš neki cilj, se pohvali z njim in se spoštuj.
Skok s padalom ti bo ostal v glavi za celo življenje. Še posebi, če si pred tem imel strah pred višino, boš tako še posebi ponosen na ta svoj dosežek. Čutiš, da si nekaj dosegel v življenju, tako da imaš neko zadovoljstvo od tega.
Eno je, če delaš nekaj kar te veseli in napredek temelji na veselju. Drugo pa je, če misliš, da moraš nenehno napredovati, da boš enkrat nekega dne pa potem užival srečo…Ker tistega dne potem ponavadi nikoli ni.[/quote]
V “drugem” so vključena pričakovanja. Kdor pričakuje, bo vedno razočaran. Lahko poskusiš tudi napredovati v nečem, vendar to še ne pomeni, da boš tudi napredoval. Če v tej stvari uživaš, lahko poskusiš in če ti ne uspe, ne boš razočaran. Če pa pričakuješ napredek, pa boš na koncu seveda razočaran, torej nezadovoljen. Če tako živiš, si lahko razočaran neprestano.
Eno je, če delaš nekaj kar te veseli in napredek temelji na veselju. Drugo pa je, če misliš, da moraš nenehno napredovati, da boš enkrat nekega dne pa potem užival srečo…Ker tistega dne potem ponavadi nikoli ni.[/quote]
V “drugem” so vključena pričakovanja. Kdor pričakuje, bo vedno razočaran. Lahko poskusiš tudi napredovati v nečem, vendar to še ne pomeni, da boš tudi napredoval. Če v tej stvari uživaš, lahko poskusiš in če ti ne uspe, ne boš razočaran. Če pa pričakuješ napredek, pa boš na koncu seveda razočaran, torej nezadovoljen. Če tako živiš, si lahko razočaran neprestano.[/quote]
Vse to je le posledica naše nezavedne slike, ki nam govori ali smo v določeni situaciji vredni pozornosti in ljubezni ali pa ne.
Če ti tvoj notranji glas govori, da nisi dovolj dober in vreden ljubezni, pa ne glede na to kaj storiš, boš lahko najuspešnejši človek na tem svetu, pa boš v sebi še vedno nezadovoljen.
Sprejeti sebe takšnega, kot si in iz tega potem nadgrajuješ svoje življenje.
Na zs?
Potovanje okoli sveta ni višji cilj. Ker je nekaj, kar sebično narediš zase. Je nagrada, ne višji cilj
Višji cilj, ob katerem se boš počutila drugače, kot se zdaj, bo povezan z nečim, kar daš nekomu drugemu, kar delaš za drugega. NEkaj, s čimer imaš občutek da vplivaš pozitivno na svet, da je svet/družba/okolica zaradi tebe boljša. Ali pa občutek, da nekaj ustvarjaš, da nekaj prispevaš, da nekaj gradiš.
Ni vedno enostavno najti tak cilj. In veliko ljudi ima v življenju obdobja, ko išeč en tak cilj. Nekaj, kar bi jih izpopolnjevalo.
Sadni, nikjer ne pišem o tem, da so aktivnosti starejšega datuma. Mnogo stvari sem zamenjala, večino stvari, kar sem naštela, sem uvedla v zadnjem letu.
Robi, ne izogibam se, če in ko bo prišlo, bo prišlo. Pravim le, da se ne čutim “tam”, kjer bi se bila pripravljena vezati. Pred pol leta sem zaključila dolgoletno zvezo, ki sem jo tudi dolgo prebolevala (na nek način že v odnosu), mislim, da jo po malem še. Pa ne bi o tem, saj nima večje povezave. Tako sem se namreč počutila že v zvezi, pa tudi že pred leti..
Zanimivo, na to nisem pomislila, čeprav sem mnogokrat jaz tista, ki dajem. Hvala za snov za razmišljanje!
Bravo, krivokljun!
Strinjam se- skok s padalom je lahko adrenalinski, a kaj povem, ko je tega konec? (pa mimogrede, poskusila sem nekaj podobnega.) Ni rešitev v začasnih “skokih stran” in tudi to zadovoljstvo, ki te spremlja ob takem dogodku (padalo), ne ostane celo življenje, kot pravi Sadni. Vsaj zame.
Sem perfekcionist, a hkrati tudi velik samokritik, kar me tudi ovira, saj se prehitro vdam in raje z nečem ne spopadem, kakor padem. Če ne čutim v sebi občutka, da neke stvari ne bom naredila zares dobro, se je pogosto niti lotim ne. A tudi to se spreminja, zdaj sem se v nekatere stvari že “vrgla” z mislijo- kar bo, bo. Če rezultat ne bo super (zame), bom pa vsaj poskusila.
Puma, to je neumnost. Podpišem krivoljuna, spet.
🙂 Odkar pomnim, sem pikolovska in perfekcionistka. A vendar- imam aktivnosti, kjer je prisotno veselje neglede na napredovanje (in avtomatsko tudi napredujem), pri drugih pa sem zelo samokritična. Kako zmanjšati lastno kritiko?
[/quote][/quote]
Prezahtevna. Bo držalo.
Forum je zaprt za komentiranje.