idealisti?
Tule gor je kar nekaj tem na temo selitve, skupnega življenja, zaupanja v vezi in podobno.
Pa se vedno najde kar nekaj ljudi, ki se čudijo, če nekdo po 5 mesecih dvomi v to, da je že čas za skupno življenje. Ali pa če nekdo ima svoje stanovanje pa po par mesecih še noče, da se njegov partner preseli. Ali pa se ozmerja koga, če pričakuje, da bo partner dal pol za stanovanje. Pa če nekdo išče partnerja in pričakuje, da bo ta zaposlen. Ali pa, če kdo reče, da se dobiva z brezposelnim pa zato ni za skupno stanovanje, ker je pač ta drugi brezposeln. Ali pa se zgražate nad žensko, ki se trudi v službi in je takoj označena kot karieristka, da jo zanima samo služba in tako naprej. In včasih letijo celo predlogi, da če ima mož dovolj plače, da naj ona ne hodi v službo.
A to pišete sami idealisti? Take stvari gredo skoz le v redkih primerih. V večini primerov so pa finance pomemben faktor. Ženska brez službe pa pri 45ih ugotovi,da ima moža poln kufer in ne more stran od njega, ker nima službe. To je pogost pojav v reali. Zelo pogost.
Se poznata par mesecev, ona vseli k njemu, on se je potem kar ne more znebiti, ker je uboga in nima strehe nad glavo. Ali pa on pride k njej, še vedno išče službo, ona dela v službi, plačuje stanovanje, on pa počasi išče službo… take stvari so reala.
Občutek imam, da vas je tu gor kup nekaih idealistov, ki verjamete, da bo pa vse tako kot je prav.
Realneži pa vemo, da moraš poskrbeti za službo, da ne moreš pričakovat, da bo prišel princ na belem konnju in vse nudil do konca življenja in tako naprej…
Jaz pa imam občutek, da jih veliko vidi obsodbe tam, kjer jih niti ni. Ljudje se sami obsodijo že samo na podlagi enega vprašanja, podvomijo vase in se čutijo obsojane od drugih.
Težko sprejemaš različnost, ane. In potem se huduješ nad vsemi, ki imajo drugačno mišljenje od tebe. Zakaj že si nalagaš takšno breme?
Nekomu ni problem se preselit skup po 4 mesecih, drugemu je prekmalu še po 1 letu veze. Svet ni črno-bel. Zame so taka vprašanja, kot jih tu postavljaš, odraz otroškega sveta, ki ne razume, da lahko živimo vsi skup istočasno na istem kraju pa čeprav imamo različna hotenja, potrebe, način čustvovanja.
Preden nekoga označiš za idealista, se raje vprašaj, od kod izvira to tvoje nerazumevanje družbe.
finance so vsekakor zelo pomeben faktor partnerstva, skoraj tako kot ljubezen, pa vseeno prvo je ljubezen in nato finance, vse pa je odvisno od posameznika, nekater bomo preživeli ob skorji kruha in vodi, drugi pa bodo jamrali ob polnem hladilniku, včasih sem se smejal starim ki so mi pravili, predobro vam gre zdaj pa vidim, da za življenje in to dostojno potrebuješ bore malo, nekaj denarja, nekaj ljubezni veliko mero spoštovanja, potrpežljivosti in zavesti da si samo enak med enakimi…
To, kar pišeš, ima po mojem mnenju zelo malo skupnega z idealizmom. Sama v tem vidim kar nekaj elementov neke prisiljene emancipacije, da ne napišem kaj malo manj prijaznega.
Partnerstvo je sodelovanje, torej sta partnerja lahko tudi komplementarna, ne samo sestevek dveh enakih delov. Eden prispeva na enem področju več, drugi na drugem. Če njima ustreza, super. Če tebe moti, je to tvoj problem, ne njihov.
In mimogrede, realnež lahko tudi s princem na belem konju sklene predporočno pogodbo. Princ ima včasih realneža rad doma, ob sebi in mu ni problem “poskrbet zanj”, če se lahko na ta račun znebi določenih drugih skrbi ali obveznosti. Realnež pa morda raje skrbi za princa in za njegove potomce (ali stranke, goste, poslovne partnerje), kot da bi hodil v službo.
Seveda če pa izhajamo iz predpostavke, da mora super ženska biti mama, gospodinja, ljubica in še career woman – pa po možnosti brez varušk in hišnih pomočnic in vse hkrati – zakaj že??? A da bo prej crknila od onemoglosti?
Pa isto se seveda plicira na moške v podobni situaciji…
Vsak govori o sebi, iz sebe in na podlagi lastnih izkušenj.Če kdo nima slabih izkušenj, pa čeprav se je preselil k partnerju ali partnerki že v dveh mesecih, potem takšen ne bo imel razloga za dvom.
Isto velja obratno…Kdor je to storil in se mu ni izšlo, bo naslednjič bolj previden ter druge opozarjal na previdnost.
Vsak poda svoje mnenje…..Prav tako pa se potem vsak sam odloči kaj bo storil.
Saj podobno je v tisti temi o “Grdi rački”. Kjer tisti, ki niso doživeli zasmehovanja in rednega žaljenja, trdijo, da drugi pretiravajo, ker imajo zaradi tega težave…Je pa to realnost, pa če nam je všeč ali pa ne. Saj nihče ne trpi namerno.
Realneži se nikoli ne morejo tako iskreno zaljubiti, ne znajo zaupati, nič jim ni sveto, razen pač preračunavanja, če slučajno so v zvezo prispevali 50,01 %, v nenehnem pesimističnem strahu, kaj pa če…, so, če mene vprašaš barvno slepi in naglušni bolj kot oni, ki so res. Če imaš stalno pred očmi, kako mora tip imeti službo, ne sme živeti pri starših, itd… vidiš same take, je jasno, da se ali s takim sparčkaš ali pa si na njihov račun in na račun njihovih partneric večaš svojo nikakvo samozavest~~
Jaz idealistično gledam na svoj študij, faks, delo, pa naj ne bom na človeka, v katerega sem/bom bila kdaj zaljubljena? Noro…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Ah daj, Robić, včasih res neumnosti pišeš. VSAK je že bil kdaj zasmehovan in razžaljen. Odvisno je samo od tega, koliko si se sposoben postavit zase in ko odrasteš it čez te “travme”. In to, da ima nekdo odrasli težave s tem, kaj se mu je dogajalo v OŠ; je milo rečeno pretiravanje.
Pa res dvomim, da je nekdo idealist ali realist v 100% primerih in v vseh situacijah.
madonca kakšni idealisti tukaj. zadeva ni bila čisto nič zategnjena. ženska pri 35 letih z otroki, ki gre takoj špilat gospodinjo enemu ravno tako ločenemu tipu z otroki, vmes jo je tip že enkrat odslovil, rabi samo malo zdrave pameti. Če še eno leto počakala, je ne bo pobralo, morda pa bo malo bolj zaznala z vsemi čuti, kaj se ji obeta. A res vsi pričakujete od države, da vas bo futrala, za svoje življenje in otroke pa niste pripravljeni prevzeti nobene odgovornosti?
Pa ne moreš vedno sklepati po sebi, kako bi se ti znašel v podobni situaciji. Ljudje smo si različni. Nekateri si želijo z lastno glavo skozi zid, dobiti izkušnjo več, čeprav je morda že v kali “adijo pamet”. Na takšen način se ustvarjajo tudi enkratne priložnosti, novi začetki in drugačni pogledi za naprej.
Ah daj, Robić, včasih res neumnosti pišeš. VSAK je že bil kdaj zasmehovan in razžaljen. Odvisno je samo od tega, koliko si se sposoben postavit zase in ko odrasteš it čez te “travme”. In to, da ima nekdo odrasli težave s tem, kaj se mu je dogajalo v OŠ; je milo rečeno pretiravanje.
Pa res dvomim, da je nekdo idealist ali realist v 100% primerih in v vseh situacijah.[/quote]
Takšna so dejstva…Včasih neumna, drugič manj neumna…O tem pač vsak sam sodi.
Ah daj, Robić, včasih res neumnosti pišeš. VSAK je že bil kdaj zasmehovan in razžaljen. Odvisno je samo od tega, koliko si se sposoben postavit zase in ko odrasteš it čez te “travme”. In to, da ima nekdo odrasli težave s tem, kaj se mu je dogajalo v OŠ; je milo rečeno pretiravanje.
Pa res dvomim, da je nekdo idealist ali realist v 100% primerih in v vseh situacijah.[/quote]
Od česa je pa odvisno, kako se nekdo postavi zase? Pišeš, kot da se s tem vsi rodimo. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.