Včasih se počutim tako. Med množico ljudi, pa vseeno sama.
Ste kdaj na mojem mestu?

http://www.youtube.com/watch?v=fD_HO2kN3Mo

O,ja, Večkrat. Ampak kaj češ……….življenje gre dalje.

Umetnost je biti sam in srečen. Tega ne zna (še) vsak, ampak je lepo ko to dorasteš.

Tega ne moreš dorasti, ker če si sam, nimaš zadovoljenih čustvenih potreb in ne moreš biti srečen. Prej drži to, da si lahko srečen brez zadovoljenih fizičnih potreb..npr. kvalitetnega doma…pa še to ne…v neki vlagi…

Če ti misliš, da si lahko srečen šele takrat, ko imaš zadovoljene vse potrebe, potem pač nikoli ne boš srečna:)

Punca, odrasti.

Nisem rekla, da nisem srečna. Sem. Mnogokrat.

Samota ne pomeni nujno, da si nesrečen.

Pomeni pa hrepenenje, včasih rahlo otožnost. Ampak to je človeško. Usoda nas vseh.

Po moje je pa razlika med sam in osamljen, ali? In če prav razumem govoriš o osamljenosti.

Jaz se včasih bolj v stilu: “Zaustavite Zemlju, silazim!”
Pride pa mine.

Seveda govorim o osamljenosti. Ne o tem, da sem sama.

Sama sem le redko, izjemoma. Osamljena sem večkrat.

Pa vendar tudi v tem najdem srečo. Za drobne trenutke najdem sebe.

Saj se čuti, da nočem jamrat? 😉

V puberteti sem se velikokrat čutila samo, osamljeno in predvsem nerazumljeno. Rada sem brala in pojavljalo se mi je veliko vprašanj, a pravih sogovornikov nisem našla. Tudi zdaj se včasih v kakšnih svojih razmišljanjih in pogledih počutim podobno.Kar pa se tiče samote … Rada imam družbo različnih ljudi,a uživam tudi v samoti. Pravzaprav nujno rabim čas, da sem sama s seboj.

Včasih se počutim tako. Med množico ljudi, pa vseeno sama.
Ste kdaj na mojem mestu?

http://www.youtube.com/watch?v=fD_HO2kN3Mo%5B/quote%5D

Želim si, da bi bil kdaj na tvojem mestu…