Humorno branje
Spet bom omenila “dvojno” knjigo, tj. Razkošje v glavi (Slavko Pregl) in Nenavadna Slovenija (Mate Dolenc). Knjiga ni debela, avtorja pa sta se menda znašla skupaj v njej “silom prilike”.
Pregl razgrinja pred nas hecne “pravljice” (obilo sarkazma, besedne in tudi situacijske komike), ki so seveda tem bolj udarne, če vsaj približno poznamo osnovne zakonitosti družbenopolitičnega sistema, v katerem so bile napisane (recimo poglavje Kovačnica čarobnih palic ali Prodajalna večnih plošč – “zanimali vas bodo naslovi: Zakaj je bilo včasih slabo, Zakaj je danes tako in nič drugače in Jutri bo bolje”, pa zgodba o kroni, ki se znajde na mizi nič hudega slutečega delovnega človeka in se je revež ne more znebiti, da o Dolenčevem avtu (zadnja zgodba je nekakšna vez med avtorjema, saj se odločita skupaj odpotovati v lepšo prihodnost) sploh ne govorim, saj je bilo to edino prevozno sredstvo, s katerim potuješ počasneje kot peš ;).
Dolenc z navidezno novinarskim prijemom opisuje vampirje v Trdinovi vasi, psoglavce v Psoglavu, jetija na Snežniku, čarovnice (in njihove, opla, lovce) na Slivnici ipd. Njegov humor je precej drugačen od Preglovega, a prav tako požgečka. Tu pa je seveda še taka in drugačna sočnost samih zgodbic. 🙂
Kot sem zapisala v drugi temi, je tudi Epitaf cesarskega sladokusca humoren, sicer bolj na jedko plat, no, meni je tak humor všeč.
Mimogrede – včeraj sem si izposodila Zadnjo priložnost. Knjigi je videti, da je ni še nihče bral (kar verjetno ni res, vsekakor pa je zelo ohranjena), verjetno večina bralcev misli, da imamo še precej priložnosti, preden bo čas za zadnjo. 🙂
Kerstin
Hm, meni pa ob tem grenko-sladkem načinu pride na misel nihče drug kot J. Irving. Nekateri ga živi ne prebavljajo, drugim je ok (spadam v drugo skupino, še več, čisto sem navdušena nad njim). Žalostne stvari pove tako, da izpadejo neverjetne in hkrati hecne. Ali pa A. Paasilinna (tu spadam v prvo skupino).
Zanimivo, regla, meni sta zelo všeč oba, Irving in Paasi (razen Samomora, tam se pa res sploh ni potrudil, se mi zdi), pri tem pa se mi Paasi zdi mestoma kar humoren, Irving pa niti malo. 🙂
Berem Adamsovo Zadnjo priložnost in JA, to je tisti humor, kakršnega obožujem (in po tej logiki, Zlatolaska, bi ti morala biti naveza Pregl-Dolenc zelo všeč). Perfektno, čeprav seveda v osnovi žalostna zgodba o človekovem masakru nad naravo. Ampak – ah, tisti pripetljaj, ko želijo kupiti kondom na Kitajskem … Mega. :))
Mimogrede, podobna zadeva se mi je pripetila lep čas nazaj, ko sem nosila v vsakem ušesu še po štiri uhane. Sestrična si je v SG kupila krasne uhane, in ko mi je povedala, kje, nisem imela pojma, potem je rekla: “To je tista trgovinica tik ob svečarju,” in ker nisem hotela izpasti totalno nevedna, sem odglumila: “Aha!” In sva šli s kolegico v SG, greva gor po trgu in pravim: “Le kje je svečar …?” Kolegica se začudi: “Svečar? Zakaj pa rabiš svečarja?” Jaz: “Uhan bi si kupila …” Kolegica: “Pri SVEČARJU??!”
😉
Kerstin