hudo je v službi
Že dve leti neizmerno trpim v službi. Prenašam nasilje od šefa in dveh sodelavcev. Ne znam si pomagati. Veliko prejokam, posebno ko se verbalno spravijo na mene.
Prijateljica mi je svetovala, naj si nabavim snemalno napravo, Digital Voice Tracer. Še ta teden jo grem kupit. Stane približno 70€. Ni mi škoda denarja.
DOVOLJ JE BILO NJIHOVEGA IZŽIVLJANJA!
Za službe je danes težko, tako, da ne bom brezposelna.
Spoštovana “psihično na tleh”,
verjamem da vam je grozno in je tudi krivično, kar se vam dogaja na delovnem mestu. Pa vendar, pri vašem opisu pogrešam informacije o tem kako ste do sedaj ukrepala in do kod ste prišla, da ste poskrbela za vašo varnost in dostojanstvo na delovnem mestu. Konkretno:
– ali ste s kom uspela podeliti to izkušnjo (na in izven del.mesta)?
– kako je za varnost in zaščito dostojanstva poskrbeljeno pri delodajalcu?
– kako ste poskrbela za postavljanje osebnih meja v trpinčenem odnosu? in
– ali ste poskrbela za priče v kolikor ste gotova, da bi šla v formalni postopek prijave?
Čeprav verjamem, da je možno in se včasih res počutimo, kakor da nam drugega ne preostane kot da posnamemo to, kar se nam dogaja, vendar predlagam, da se o pravno-formalnih vidikih tega prej posvetujete npr. pri Informacijski pooblaščenki, se seznanite s Kazenskim zakonikom itn. – več o tem vam bo lahko napisala kolegica Neja S. Brenčič.
Na vrhu foruma je pripet tudi prispevek na temo mobinga in v njem so tudi smernice za ravnanje v primeru, ko ga želimo prijaviti. Namreč, trpinčenje na delu je potrebno dokazovati.
Vse dobro,
Spoštovani,
s posnetki si žal ne boste mogli pomagati do pravice. Poiščite pravno pomoč in začnite postopek dokazovanja mobinga – takoj! Za podporo pa si poiščite svetovalca ali nekoga s katerim boste lahko delili to težko izkušnjo – vsaka misel, vsaka bolečina, vsako breme je vredno, da ga z nekom podelite – ne čakajte!
Želim vam, da se vaše počutje in dogajanje v službi čim preje obrne na bolje in razreši!
Lep pozdrav,
Neja
Spoštovani slavist,
le kam spada vaša opazka? Vprašajte se, za koga v življenju niste bil nikoli dovolj dober? Pokažite vendar več spoštovanja (do sebe).
Srečno,
Spoštovani slavist!
1. Z veseljem vas povabim k sodelovanju in vam v lekturo pošiljam vsakega od odgovorov, ko si boste pripravljeni vzeti toliko ur na teden za brezplačno svetovanje kot si ga vzame za uporabnike foruma gospod Duraković.
2. Namen foruma ni podajanje odgovorov v pravilni slovenščine ampak predvsem podajanje strokovnih in izkustvenih odgovorov na resnične življenjske probleme s katerimi se žrtve trpinčenja na delovnem mestu dnevno srečujejo. Podobno kot je na slavističnih forumih pomembna slavistika.
3. Zanima me ali je pomembno, da se kot slavist podpišete z imenom in z veliko začetnico ali pa na forumih dovoljujete drugačno uporabo lastnega imena in nadimka?
Lep pozdrav,tudi jaz se vsakodnevno soočam z mobingom.Delam kot voznik pri invalidski organizaciji in dobivam dohodek preko javnih del ki mi pa komaj pokriva vsakdanje potrebe,vendar je problem drugje.Z vodjo ki organizira prevoze imam od prvega dne same težave in sicer,da mi nalaga delo preko 10,12,14, in več ur četudi sem starejši od 60 let,največkrat zaradi narave dela in preobremenjenosti nimam časa niti kaj pojesti,ni časa za noben počitek in počasi že čutim posledice na zdravju,nadalje poslušam klasične pretnje “namesto tebe lahko pride 100 drugih”in na koncu še največja cvetka,da mi nikoli v vsem času niso izplačali niti ene nadure.O zmerljivkah mene osebno,blatenju ostalih sodelavcev(na podlagi nacionalnosti) četudi je del sodelavcev takorekoč “njihov” in ostale stalno tožarijo pri vodilnih,sami pa koristijo vse bonitete ki jih za takšna dejanja dobijo in sicer,da so lahko doma četudi nimajo več prostih dni(dopust) in še,da dobivajo sezname strank ki jih dnevno vozimo veliko manj kot jaz osebno.Vse te in še mnogo nepravilnosti ki se v tem društvu dogajajo bi normalen človek še nekako pogoltnil,vendar pa zmerjanje,vsakodnevne žaljivke,poniževanja in sadizem z strani vodilnih presega že vsak zdrav razum.Poskusil sem prvič v življenju oditi na bolniško ker sem bil popolnoma izčrpan,vendar je to samo kratkoročna rešitev.Ko sem poskusil pri neposrednem vodji urediti razmere in se pogovoriti,da se vsakodnevna šikaniranja nehajo,je poklical organizatorja prevozov in sta oba planila po meni,da mi ne bodo podaljšali pogodbe in da o teh stvareh ne sme izvedeti javnost(mimogrede delovna pogodba obsega 4 strani od tega 3 strani obveze da se ne sme o samem delu nikomer govoriti).O nepravilnostih bi lahko napisal već strani vendar naj bo dovolj v upanju,da je takšnih delodajalcev čim manj.LEP POZDRAV
Spoštovani darkodolina@,
verjamem, da vam je v delovnih odnosih težko in si želite več varnosti. Opisali ste doživljanje, ki govori, da se vam dogajajo resne krivice, ki jih je potrebno jemati zares, ustaviti ter podeliti odgovornost. Očitno vas nadrejeni ne jemljejo zares in spoštljivo, sicer bi vas odgovorno poslušali in poskusili delati v smeri ureditve konfliktov in predvsem nespoštljivega vedenja. Ali je to, kar doživljate že tudi mobing v pravnem smislu (glede na organizacijo in državo), pa je seveda potrebno dokazovati. Vendar zame kot terapevta ste najprej spoštovanja vredna osebnost z dostojanstvom, zato na to gledam z vidika vzpostavljanja varnih medčloveških odnosov. Tukaj smo po izkušnjah sodeč ljudje najpogosteje “prekratki”.
Zaključil bi vendarle s tem, da vas usmerim v iskanje zaupanja vase, da lahko zase najbolje poskrbite le vi. To pa zajema najprej odnos do sebe: pokažite več zaupanja do sebe in se postavite zase tako, da zahtevate spoštljiv odnos kot osebnost in ne kot zaposleni, ki bi npr. rad nekaj, kar mu po pogodbi ne pripada. Najprej smo ljudje in šele potem zaposleni, očetje, možje, bratje itn. Spoštovanje pa si moramo najprej sami priznati, šele potem nam bodo v naši družbi to priznali tudi drugi. Če se lahko v lastni družbi počutim ok, se bodo tudi drugi.
Glede delovnega razmerja pa to zajema: vztrajno iskanje pravice kot delavec (znotraj organizacije in pri vladnih oz. nevladnih organizacijah), konzultacije z višjimi instancami v podjetju, ugotoviti pristojnosti, vaše pravice in obveznosti po pogodbi. Našteto ni nič drugega kot nadaljevanje predhodne usmeritve.
In lepo je, ko pri tem prizadevanju imate podporo bližnjih.
S spoštovanjem,
Hvala za odgovor,prav zaradi odnosov ki sem jih opisal le delno je povsem razvidno,da se povsem dovolj samospoštujem in poskušam urediti zadeve na spoštljiv način brez uporabe kakršnihkoli žaljivih in pristranskih potez,vendar je rezultat ta,da so mi 31.4.2011 v osebnem petminutnem pogovoru dali na znanje,da mi ne bodo podaljšali pogodbe in me poslali na redni dopust.Z izgovorom,da ni denarja (četudi ga dobivam od države za plaćilo) so honorarno zaposlili upokojenca ki zmore še precej manj kot jaz ki sem svoje delo opravljal več kot le vestno in brez vseh problemov.Do upokojitve imam še cca 1 leto,3.6. dopolnil 62 let,mi pa nikakor ne gre v račun,da se organizacija ki se preživlja z sredstvi vseh davkoplačevalcev obnaša tako asocialno,pričakuje posluh družbe,sama pa povzroča socialne probleme in ponižanja do oseb ki z srčnostjo opravljajo zelo težak in stresen poklic.Ker se v življenju nenehno borim za uspeh mi sama odpoved pogodbe ne pomeni nikakršen poseben problem,sem se zmeraj zelo znašel in našel delo ki me veseli,oziroma optimizem postavljam na prvo mesto.Se mi pa smilijo državljani ki jih vsakodnevno poslušam in ki si nemorejo ali ne znajo sami pomagati v stiski ob izgubi dela.Toliko v vednost,v upanju,da se bo tudi na podlagi mojih izkušenj,čim manj ljudem dogajala krivica.Lep pozdrav!
Pozdravljeni,
Sem razmeroma nov delavec v naši firmi. Za moje delovno mesto se je potegovala še ena gospa (ki jo bom poimenovala Ana), vendar so šefi izbrali mene, četudi so bili delavci na enakem položaju kot jaz (se pravi vertikalno) bolj naklonjeni Ani, ker je bolj družabna in komunikativna. Vsak dan posebej je bil zame zelo srečen, dobila sem službo in ker resnično rada delam, sem v službo hodila z največjim veseljem. Že od začetka sem opravljala dela, ki niso bila samo moja, ampak tudi od ostalih zaposlenih. Vendar se nisem pritoževala, ker sem bila zelo srečna. Čez nekaj časa sem opazila, da me ljudje nesramno izkoriščajo, naprimer, če sem opravila kakšno “tuje” delo nisem dobila nazaj vsaj besedo hvala, ampak samo še večje nalaganje dela in celo nesramno obnašanje. Moji sodelavci (vertikalno) so postali zelo nesramni, velikokrat sem bila deležna negativnih opazk, ogovarjanja, predvsem na račun moje osebnosti (da sem čudna, potrebujem strokovno pomoč,očitno zato ker delam več kot bi morala???…). Počutila sem se zelo užaljeno in prizadeto. Zato sem se odločila, da ne bom več opravljala dela, ki ni moje, kajti za moj vloženi trud in napor dobim v zameno žalitve, ki so me ničkolikokrat spravile v jok in slabo voljo. Po moji odločitvi, ki sem jo jasno povedala mojim sodelavcem, se je šele začelo moje življenje spreminjati v pekel. Do mene ne pridejo informacije, ki so zame pomembne, sedaj sem lena in se skrivam, še bolj čunda kot prej….Vendar opravljam striktno samo moje dela, kar seveda očitno to ni dovolj. Označena sem bila za prevarantko, ki se je samo pretvarjala, da bi dobila službo in izrinila iz položaja Ano. Na vsake toliko dobim napad s strani sodelavcev (zopet vertikala). Dejali so mi naj raje začnem zopet opravljati delo, ki sem ga opravljala na začetku (se pravi delo od vseh teh sodelavcev). Dejali so mi, da sem se negativno spremenila. To se dogaja že skoraj leto dni.
Vsak dan probam nekaj narediti na moji samopodobi, ampak vam povem, da je vsak dan dan zase. Postala sem prepirljiva v zasebnem življenju, nevem kaj se dogaja za mano, ampak sedaj tudi filmov z žalostno vsebino ne morem več gledati. Zelo veliko časa sem raje sama. Nikakor nemorem razumeti, zakaj so si me privoščili na tako bolan način, kljub temu, da sem jim hotla čim bolj utreči. Sedaj nevem ali je resnično težava v meni. Verjamem, da postajam močnejša vsak dan bolj, pa kljub temu bi z veseljem prebrala kakšen vaš nasvet. Če bi bilo možno mi podajte kakšen nasvet kar se tiče mojega odnosa do njih, ker pravno sem seznanjena kaj lahko storim, vendar si bom za vekomaj zaznamovala prihodnost, kar pa ne želim.
Najlepša hvala, ker sem imela možnost to napisati. Lep dan
p.s. obvestila sem tudi dva moja nadrejena, in sta mi dejala, da nemoreta iti do sodelavcev, ki pač to počno z mano, in jim reči naj se lepše obnašajo do mene (to razumem kot distanciranje od moje težave), nadrejeni vedo da se je pojavila težava, ker sem se tudi v službi distancirala od teh sodelavcev, ki mi nagajajo, pa kljub temu ne ukrenejo popolnoma nič.
maja v službi,
povsem vas razumem kako grozno se počutite, zlasti ker gre že za celoletno trajanje zlorabljajočih se odnosov na delu. Vaše dodatno pojasnilo k sporočilu na željo nisem objavil. Glede terminov in pojmov okrog mobinga/trpinčenja vam ni potrebno skrbeti, sporočilo je razumljivo. Veseli, da poznate vaše pravice in odgovornosti v delovnem razmerju in kako ukrepati po formalni poti ko gre za trpinčenje, saj vam to pri teh zlorabah pomaga do varne strukture. Sprašujete kakšen naj bo vaš odnos do sodelavcev in povem vam naj bo kar se da spoštljiv in odgovoren, le zakaj bi se nekdo ozaveščen, pa čeprav v stiski, spuščal na raven neozaveščenih? Vi kar zaupajte intuiciji, telesu, čutenjem in bolečini, ki je sicer povezana z manipulativnostjo v delovnih odnosih, a vas hkrati usmerja k ukrepom in osebnostni rasti.
Da si vas sodelavci privoščijo tako dolgo, pomeni predvsem kako ne-varen in krhek je sistem odnosov, v katerem delate. Predolgo ste si dovolila biti naslovnik nerazrešenih zadev tega sistema del. odnosov. Najprej, vi ne moreti biti niste zakrivila ničesar, prišla ste regularno na delovno mesto in delate najbolje kar je v vaših močeh. Ne-varno vzdušje pa je posledica vaše negotovosti in hkrati neodgovornosti vodilnih, ki bi že zdavnaj morali ukrepati, a je strah poveljnik notranje dinamike v teh odnosih. Varnost je vedno na prvem mestu, bodisi doma ali v službi in v vašem del. okolju je sodeč po opisu ni. Običajno se to dogaja, ko je v sistemu nenaslovljen in nepredelan strah, ki potem v projekcijah in identifikacijah (nezavedni dinamiki) kaže različne obraze – od nesramnosti, obrekovanja, napadov, žalitev, do ignoriranja ipd.
Kar lahko naredite je, da POSKRBITE ZASE, da pokažete več spoštovanja do sebe in svojih meja ter si povrnete dostojanstvo, sicer bo stres postal kroničen in seveda trpelo bo telo oz. zdravje. Tega nočete, zato se postavite zase in ostanite v odnosih, toda tokrat s pogumnim NE in zahtevami po spoštovanju, pokažite pristno jezo (ne agresijo), dajte okolici vedeti, da takšnega vedenja ne boste dopustili, saj ne samo da onemogoča varno delo in rezultate, onemogoča tudi normalno dihanje, presnovo in fiziološke funkcije. Bodite ponosna nase in svojo lastno presojo! Ko boste zase poskrbela in bo to za vami, prepustite, da se s težavo ukvarjajo odgovorni v organizaciji (ne glede na to, koliko so na to pripravljeni in koliko sami tvegate menjavo delodajalca), saj so temu zakonsko zavezani.
Za konec: bolje kaže revežu z dostojanstvom kot premožnemu z nečlovečnostjo, kajti prej ali bo klečeči ustal, oni pa na kolena padel. Smo v takšnih odnosih kot se sami počutimo v sebi, zato spremenimo lahko le sebe, ne drugih.
Ostanite zvesta sebi, resnici in sanjam. Srečno.
Forum je zaprt za komentiranje.