Samo, da ste na tekočem :-).

http://www.sanje.si/knjigarna/hotel-abbazia.html

Pohvalno, da je založba knjigo izdala ravno pravi čas, to je zdaj, ko počasi polnimo počitniške torbe.

V naši knjižnici bo na voljo po dopustih. 🙂

lp, ela s

Sem se uštela. Knjiga je bila na voljo že med počitnicami. Pohvalno.

Prebrala sem knjigo. Zaplet in razplet kot se spodobi za detektivko (kriminalko). Morilca nisem ugotovila do zadnjega.:)

Je spet nekaj novega v knjigi. Nizanje statistističnih podatkov je bilo včasih že kar preobširno. Me je motilo v tekoči pripovedi.

Moje skromno mnenje.

lp, ela s

Tudi jaz sem slišala podobno krititko od “predbralcev” mojega izvoda knjige.

tako kot polovico tistih, ki so knjigo prebrali v času nastajanja.

Hvala ti za mnenje; glede vrinkov pa sem izkoristil avtorjev “referenčni glas” in jih po kolebanju nazadnje le vključil v besedilo. Obljubim, da jih v naslednji knjigi ne bo :-).

Včasih so vrinki prav dobrodošli. Če bi v knjigi ostalo samo na pojasnilu kaj pomeni ITM (indeks telesne mase) in nekaj podatkov, ne bi bilo nič moteče. Ker pa se je ITM razširil skoraj na celo stran s primerjavami vseh možnih kombinacij, je postalo moteče.

Ker knjige bere tudi moja babica, mi je na misel prišla naslednja zadeva. Ona se ravno ne spozna na računalnike in njihovo govorico. Verjetno bi bilo za njo dobrodošlo pojasnilo kaj pomeni 🙂 ali :(, celoten izbor 123456 različnih smajlijev pa bi jo že zbegal.

lp, ela s 🙂

Jaz si jo moram rezervirati, če jo imamo sploh v knjižnici. Moram pogledati. Vem pa, da imamo vse druge iz omenjene serije in bom sporočila, kako se mi je zdelo, ko se prikopljem do njih.

Evo pilgrim, pod borovci, na belih skalah, ob divji spremljavi škržatov, prebrano dobesedno na mah. Kar samo zase pove dovolj :-). Zelo všeč mi je bilo, da je v knjigi toliko Vrenka. Menda ga ja samo v Olju na balkonu več. Meni je to všeč. Tule, roko pod roko s starim inšpektorskim mačkom iz lepe njihove, je pa sploh ekstra simpatično. Zelo všečen tudi kraj dogajanja. V Opatiji sicer nisem bila prav hudo velikokrat, ampak sem jo takoj dala na spisek jesenskih izletov.

Kar mi ni bilo všeč, je povezano s tistimi “statistikami”, ki me sicer niso posebej motile (če ne bi bila opozorjena nanje, bi bila verjetno tudi jaz precej ravnodušna do njih in jih ne bi niti opazila), kakšnega posebnega smisla ali plusa za knjigo pa v njih tudi ne vidim. A to, kar je meni čisto miceno šlo na živce, je en tak rahlo pokroviteljski odnos na temo različnih odvisnosti, s katerim je nekako”u pozadini” prežeta vsa knjiga. Mi ni bilo všeč, ker je ostalo na preveč splošni ravni, zato je po mojem mnenju delu prej škodovalo kot koristilo.

Morilca sem uganila, ma ne povem, kako in zakaj, ker bi bilo vse spojler. Obstaja pa ena točka, kjer sem postala 99% gotova, da mislim na pravega, čeprav ni neke racionalne razlage za to. Seveda pa nisem uganila, zakaj je morilec moril :-).

Najbolj sem se nasmejala enemu sicer čisto nepomembnemu stavku, ki gre po spominu nekako takole: Slovenčev oče je bil Italijan.

Na letošnjih počitnicah mi je uspelo prebrati Hotel Abbazia in Tanek led. To sta bili edini knjigi Avgusta Demšarja, ki sem ju pred odhodom na dopust uspela ujeti v naši knjižnici, ostale so bile vse izposojene:) V branju sem res uživala, zato hvala avtorju, hvala pa seveda tudi priporočilom, ki sem jih našla na tem forumu.

V knjigi Tanek led me je zelo motilo, ker so se preiskovalci na začetku odločili preskočiti raziskovanje motiva, ki je žrtev v zadnjem hipu pognal v vožnjo v dolino. Zdelo se mi je, da bi se jaz tega prvo lotila:) A to je tudi moja edina pripomba. Osebno so mi bili v obeh knjigah zelo zelo všeč tudi vrinki. In upam, da se jim avtor v naslednjih knjigah ne bo odrekel. Danes sem na portalu MMCRTV poslušala posnetek včerajšnje oddaje – intervju z avtorjem in se mi je zdelo, da se avtor zaradi vrivkov skoraj da kar malo opravičuje. Nikar. Tudi obravnava različnih odvisnosti v knjigi mi je bila zelo všeč. Morda zato, ker imam podobna stališča?

Odločila sem se, da Olja na balkonu ne bom lovila po knjižnicah, ampak sem si ga danes kar naročila v spletni knjigarni Sanje. Si bom privoščila kar čisto svoj izvod, meni v veselje in upam da tudi avtorju v kakšno korist.

Lepo. Tudi jaz se dostikrat na ta način odločim podpreti avtorje/založbe, ki izdajajo kvalitetne knjige :-).

1) res je, motiv za nenaden žrtvin odhod v Tankem ledu je nekaj, kar bi bilo potrebno raziskati takoj, a kaj, ko bi potem morda bilo preveč očitno, kam pes taco moli;

2) vrinkom se nisem odrekel, no morda tako dolgim kot so ti v abbazii že, a kratka pojasnila ostajajo; v zadnjem, šestem Vrenkovem primeru jih bo kar 65;
primer:
Glede Ivaninega branja: preden je postala mama, je Ivana brala precej, potem vedno manj. Zdaj, ob treh otrocih in naporni službi ji navkljub gospodinjsko dokaj uporabnem možu ne uspeva prebrati več kot eno knjigo na mesec ali dva. Njen literarni okus: Toni Morrison, Doris Lessing, Salman Rushdie, Thomas Bernhard, Arto Passilina, Vitomil Zupan, Menart, Šalamunm, Zajc in tako dalje.

3) na radiju je morda res zvenelo kot opravičevanje;

4) kupovanje knjig je avtorju v korist, ne finančno, a kot vzpodbuda založbi, da mu morda izda še kaj, zato hvala.

Upam, da citirani odlomek še ni lektoriran. 🙂
Bom pa verjetno tudi jaz kar kupila Abbazio. Če Slovenci ne bomo kupovali slovenskih avtorjev, bog pomagaj, kdo jih pa bo? In z “reklamami” in linki kar na dan, pilgrim. Pa z mnenji, ki jih slišiš od drugih, mi tukaj pa ne, tudi. Mene vse take reči okoli knjig in/ali avtorjev, ki jih tako ali drugače poznam, zanimajo; taki neposredni (čeprav vitrualni) stiki z avtorjem, kot so mogoči recimo prav tu na m.o.n.-u, se mi zdijo zanimivi in dragoceni. Verjamem, da nas je tu mnogo takih. To so naše “trač rubrike”. Nekoga zanima, kaj je XY rekel o Nataliji Verboten, no, mene pa zanima, kaj je nekdo rekel o tvoji knjigi. 🙂 Da ne zajadram preveč, skratka, veselim se branja in lp!
K.

ne, odlomek ni lektoriran; čeprav je pa višek tega, kar zmorem 🙂

linka do kakšnega novega mnenja ne morem dati, je pa v zadnji številki revije Literatura objavljena precej obsežna kritika romana Evropa.

Tudi mene vrinki niso prav nič motili. In sem vesela, da ostajajo še naprej 🙂

Evo, po sramotno dolgem času sem prebrala Abbazio. Strinjam se s predhodniki, da je knjiga fajn, vlekla me je še bolj kot dosedanje, zato sem jo končala en dva tri.

Motiv in s tem morilec mi je kapnil hitro, ne na osnovi kakšnih psiholoških reči, ampak ker sta bila dva indica, ki sta jasno kazala, kje je motiv. Nekaj pa mi je manjkalo, predvsem ko gre za izvedbo, tako da tega svojega občutka dolgo nisem mogla podkrepiti s čim konkretnejšim. Ni pa to niti najmanj zmanjšalo napetosti & zanimanja, saj je bilo še vedno kup lukenj, ki jih je bilo treba zapolniti. In ker je knjiga še fajn napisana, toliko bolj. Skratka, Abbazia se mi zdi še za stopničko boljša od knjig, ki sem jih prebrala doslej. Bravo!

Vrenka nikakor ne gre pokopavati – zaradi njega samega, pa tudi zaradi širšega pomena za našo podalpsko skupnost. Vzpostavil je nova merila, prvega pravega detektiva & serijo, s tem pa – tako vsaj upam – tistim, ki nameravajo zagristi v ta žanr, nenehno kaže, da se da krimiče postavljati tudi v tako nespektakularno okolje, kot je SLO. Prav ta lokalni pridih je del Vrenkovega čara. Navsezadnje so najbrž tudi skandinavski krimiči tako uspešni, ker smo se zasitili angleških & ameriških.

Vrivki: načeloma jih imam rada, se mi pa zdi, da je bilo tistih ITM res preveč glede na to, da niso bili povezani z zgodbo. Če bi bili, bi bilo seveda drugače.

Še nekaj picajzlarskih pripombic:

Opijanje & zakajanje
Mladi Breznik se z 0,75 l napije kar dvakrat!!! Prvič ob večurnem konkretnem kosilu dedec, ki meri cca. 180 cm (ITM 23,1) spije 1/2 l vina in je tako zadet, da sredi dneva zaspi kot klada. Ko se opije drugič, je spil samo 2,5 dcl. Čeprav je nevajen pitja, mi je to čudno. Kot dama, ki včasih po mesece ne okusi alkohola ali ne več kot 1 dcl, + premore uboren ITM 19,7, na dopustu ob večerji mirno popijem 3 dcl težkega rdečega vina, pa ne bi mogla reči, da sem opita. Še celo nekaj več me ne spravi v tako stanje. MMG, pogrešala sem kakšno upiljeno Breznikovo – zdel se mi je malo zapostavljen …

Vrenko je opatijskemu kolegu lagal/se šopiril (kar ne gre z njegovo naravo) ali pa si je privoščil nekaj, kar tak, kot je, tudi ne bi storil – posploševanje na osnovi enega ali dveh primerov. Pravi, da je gandžo kadil enkrat ali dvakrat (torej še nekajkrat ne). In potem začne na osnovi teh “obsežnih izkušenj” razlagat, kako da ti trava udari na bed, če si v bedu, ali na smeh, če si ves OK. Za to bi pa le potreboval nekaj več treninga 😉

Pa še en stavek je: da sta se preiskovalca Vrenko in Houra spoznala na konferenci kriminalistov “o preprečevanju mednarodne kriminalitete in možnostih sodelovanja pri tihotapljenju belega blaga”.
Ker znajo biti policaji precej pokvarljivo blago, sem se lepo nasmejala. Ja, tista o Slovenčevem očetu Italijanu je bila tudi meni v nulo simpatična.

Všeč mi je bila tudi vloga nalivk – kadar sploh še pišem, pišem z nalivko. Ne zaradi kake romantike/snoberaja, ampak ker pisanje z nalivko še tako grdo pisavo naredi za odtenek bolj nobel in berljivo. Tudi mojo.

Katja10, najlepša hvala za mnenje.

odgovori na picajzlarske pripombice:
o opijanju: :-);
o zakajanju: tudi Vrenko včasih laže, težko mu gre z jezika, da je morda več kot enkrat ali dvakrat zadet preždel dolgočasno uro zgodovine.
o pokvarljivih policajih in italijanskem slovencu: 🙂
ter še: kdo dela tudi greši.
In ja, penkala so fajn stvar.

Ej, Pilgrim, to ni nič, čemur bi človek lahko rekel prave napake, takšni smo pač brezdelni bralci …

Stvari, ki jih našteva Katja10, so v bistvu osnovno uredniško delo. Ampak kolikor slišim – in vidim na primerih – v resnici pri nas skoraj nimamo več urednikov, ki bi knjigo prebrali tako, kot je treba, in avtorju sugerirali take stvari. Jančarjev Severni sij je pravkar doživel četrti ponatis, pa v prvi treh nihče ni opazil, da se junak povsem trezen opito opoteka. Spomnim se tudi primera neke Menartove pesmi, ob kateri je pred ponatisom sam opazil kiks in ga tudi popravil (lik se poslovi z “dober dan”). Pa vendar so to stvari, za katere ni treba biti dr. znanosti, še jezikoslovec ne – le natančen bralec s solidno bralsko kilometrino in ščepcem zdrave pameti. – Da kot avtor to najprej spregledaš, pa vem iz lastnih izkušenj; saj prav zato potrebuješ dobrega urednika, celo če si že uveljavljen. Ne vem, Pilgrim, kako kaj prakticiraš s “testnimi bralci”, jaz se trudim in jih nekaj vedno napaberkujem, in praviloma me je še vsak od njih opozoril na vsaj en takle lapsus ali nerodnost …

Ne zameri, da sem malo zašla. Komaj že čakam, da preberem tvoji zadnji dve knjigi. Zasuta s službenim branjem in zraven še s Kingom, ki ga je prinesel dedek Mraz, sploh ne pridem do knjig, katerih seznam si še vedno pridno pišem …
Lp!
K.

jaz obožujem Demšarjeve knjige oziroma Vrenkove primere
Prebrala vse, razen Evrope, ki pa me že tudi čaka na nočni omatrici
Vsa pohvala pisatelju, v bistvu so te kriminalke tudi edine kriminalke ki jih berem( Pettersona ne maram, sem poskusila z dvema knjigama……)

Evo, sporočam, da sem na daljšem študijskem potovanju, v Abbazii, kakopak, po sledeh inšpektorja Vrenka. Žal ne prebivam v istoimenskem hotelu …

Ne, resno:
če si sladkosnedna, ti priporočam krašev Čokobar na glavni ulici v bližini tržnice in kavarno Grand hotela;
za fensi kavico bife Monokini čisto zraven Čokobara;
za hitro (a dobro) pico in testenine gostilno Ružmarin zadaj za hotelom bellevue ob slatini;
za res kakovostno (a cenovno sprejemljivo) ribo v vseh oblikah sta gostilni Tramerka v Voloskem in Yacht club ob marini v samem centru pod hotelom Četiri opatijska cvijeta;
za zbirke stripov (včasih) je trafika na glavni cesti, ki se vzpenja od slatine proti tržnici in malo dalje na isti strani knjigarna, kjer se pa včasih dobi kaj zanimivega (recimo kakovostno tiskana posodobljena izdaja Jansonove zgodovine umetnosti za zelo zmerno ceno, itd).
Za kratkočasje pa sprehod po aleji slavnih hrvatov (ob Slatini) in ugotavljanje kako vse zelo dobro poznamo.
Uživaj.

Tole je bilo pa rahlo sluzasto, pilgrim, se ti ne zdi?

Prebral vse primere inšpektorja Vrenka..

Pisatelju vsa čast, všečne zgodbe. Pritegnile so me toliko bolj, ker sem Mariborčan in se večinoma dogaja v Mariboru. Malo me edino moti, ko se pisatelj preveč zafilozofira vmes med zgodbo o temi, ki z zgodbo nima nobene zveze.

Hvala, pilgrim, prijazno!

@če si sladkosnedna ..
Če bi sladkor jutri izginil s sveta, najbrž še opazila ne bi, verjetno imam kako redko genetsko motnjo …

@ za fensi kavico
Done. Drži.

@ za hitro (a dobro) pico in testenine
Hotelska košta je presunljivo okusna (brez “hotelskega” pridiha), osebje pa domačno prijazno, tako da mi – začuda – še ni padlo na misel, da bi šla jest kam drugam. Neverjetno. Povrhu je tale oddih delovno obarvan, zato sem z izjemo plavanja & večernega sprehoda večino časa na relaciji bazen-soba.

@ za zbirke stripov
S knjigami & delom sem lepo založena

@ sprehod po aleji slavnih hrvatov
Done. Luštna zamisel, tudi izbor osebnosti mi je všeč, ker ni po snobovsko, omejen samo na osebnosti iz kulture in/ali znanosti, ampak je širok, tako da je najbrž zanimiv za vsakogar.

Končno mi je uspelo prebrati Abbazio.

Pohvale in čestitke, Pilgrim. Knjiga je zelo dobra, prebere se na mah, primerno je napeta in zavozlana. Storilca nisem uganila, stvar pa je zelo prepričljivo izpeljana. Kot je zapisalo že več moljev, tudi jaz pravim, da si z vsako knjigo boljši, in se že veselim branja Evrope. Abbazia je, kot rečeno, tudi zelo berljiva, ima pa nekaj hudih zajezitev, zaradi katerih je tudi jaz ne bi, npr., uvrstila v deseterico za kresnika.

Govorim seveda o t. i. vrivkih. V kaj so se sprevrgli, kako se je to zgodilo in zakaj? Tvoji vrivki so bili prej zanimivi, celo sočni, vsaj na eni točki smiselno povezani z vsebino (dodatni oris junaka ali kaj podobnega). Takle je npr. v Abbazii tale: Sodelavcema, Ivani in Marku, je razložil, da vožnja z vlakom nanj deluje podobno kot na veliko ljudi učinkuje dež. (Mimogrede, manjka vejica pred kot.) Enakomorno topotanje koles … itd. Ali: Glede svete trojice: Martin Vrenko je z izrazom sveta trojica pravkar uporabil prispodobo ali metaforo. Ta mu sicer ni najbolj uspela … itd. – Primerno dolgi (kratki), smiselni, celo zanimivi in zabavni – ja, to je smisel vrivkov, zaradi česar niso odvečni. Kar pa se je poleg redkih takih znašlo v Abbazii, ne izpolnjuje teh kriterijev. Dolgočasna statistika, v svoji maniri zabeljena s kupom številk idr. suhoparnih podatkov, ki za povrh presega stran, ki se na enem mestu razleze celo na skoraj tri strani! Take podatke bo bralec, če ga bodo zanimali, sam poiskal. Stavek, dva v tem smislu tudi še ne bi delovala moteče. Tako pa imaš občutek, da je avtorja popolnoma zaneslo (zgodbo pa odneslo) ali pa da je tiskarju ostalo nekaj odvečnih praznih listov. 🙂 Resnično, ta statistika (od ITM do vseh podobnih, najhujša pa je kolobocija o pitju in kajenju, kjer za (pre)dolg trenutek “stopi na sceno” celo Breznikov sosed in še kdo povsem nerelevanten in nezanimiv) ne doprinese k romanu, ki je sam po sebi zelo dober, nič, temveč mu jemlje – pripovedni tok, berljivost, koherenco, strukturo. Res škoda.

Še en “spodrs” je po mojem mnenju storilčeva pripoved na koncu oz. njegovo priznanje. To mu teče iz ust z dikcijo pripovedovalca (pisatelja). Kot motiv in dejansko dogajanje je prepričljivo, s stališča priznanja pa ne. Preveč je dolgo (povezano v “novinarsko zgodbo”, indiferentno, tako rekoč brez vsakih čustev, poleg tega pa me ne prepriča, da storilec tako objektivno (brez, npr., samoobtoževanja, brez jeze na samega nase ali vsaj samoironije) izpostavi (ne prizna, ampak celo poudari) svojo napako.

Še nekaj, kar ne spada v roman (in v bistvu v nobeno leposlovno delo), je moraliziranje; npr. tisto o otrocih kot našem največjem bogastvu ali ono o frustracijah, kakršne nadrejeni zavestno vcepljajo podrejenim. Če želiš podajati take sodbe in pridiganje, jih je treba položiti nekomu v usta (s čimer dosežeš dodatno karakterizacijo), nikakor pa ne v “vmesni tekst” – bralec si ne želi soljenja pameti, sodbe pa si raje ustvari sam.

Kar se tiče jezikovne dodelanosti, je roman kar solidno pregledan, zdi pa se, da je ušel korekturam. Prav hecno je, kje npr. manjkajo vejice (pred zato, vendar, da; za medmetom no ipd.; pogosto pa manjkajo takrat, ko je poved obrnjena tako, da je veznik na začetku: …, in če bo ždel pri nas (,) tudi nikoli ne bomo imeli; …, kako se izmazati iz situacije(,) obenem pa njuno prisotnost dodatno izkoristiti). Potem zapis prislova ponavadi – nekaj časa narazen, nato skupaj, nato spet narazen. Pa pizza in pica. Eden kapitalnih kozlov je, cit., “prvo osebo ednine (ti bom obesil)”. V ležečem tisku bi moral biti seveda bom, ti je namreč druga oseba ednine. 🙂

In še nekaj, kar presega “lektorsko napako”: oklepaji v premem govoru. Kdo na svetu pa govori v oklepajih? 🙂 Oklepaji v premi govor pač ne spadajo in zelo zmanjšujejo prepričljivost dialogov oz. jih krnijo na raven splošne pripovedi, ki pa je iz želje po večji dinamiki besedila podana v premem govoru. V prihodnje bi ti, Pilgrim, vsekakor svetovala, da se temu izogibaš. Je pa to nekaj, na kar bi avtorja lahko opozoril že urednik ali lektor.

Suma sumarum – knjigo priporočam in se super prebere. Odličnost ji po mojem mnenju preprečujejo naštete stvari (predvsem vrivki), še vedno pa je ena boljših kriminalk, kar sem jih v zadnjem času prebrala. Pilgrim, tebi pa, če mi ne zameriš, še enkrat polagam na srce, da gradiš na tistem, pri čemer si res dober; to niso visoka lit. sredstva (opis morja npr. ne presega kakovostnega OŠ- ali SŠ-spisa), temveč tvoj oris Vrenka idr. stalnic v tvojih delih ter seveda sama zgodba na vsebinski in žanrski ravni. Odlično znaš zastaviti, razmetati in nato sestaviti zgodbo ter bralca držati v primerni napetosti. Uveljavil si nekaj primernih in dobrih prijemov, kot so občasna pripoved (“napoved”) v prihodnjiku in vrivki tipa Glede … Morda ti manjka strog testni bralec (tudi jaz sem že marsikaj zmetala iz svojih besedil ali spremenila ravno po nasvetu takih bralcev).

Lp,
Kerstin