Grdi raček v laboda – novi odzivi
Saj veš, včasih tisto “pametnejši odneha” nekdo narobe vzame. Zato potem odneha diskutirat, samo zato, da verjame v svojo zmago, ne pa zato, ker bi pripričal z argumenti. 🙂
Moje nežno srce pa ne more dovolit, da nekdo oddide v zmotnem prepričanju. 🙂
V veselje bi mi bilo, da bi imel vsak otrok to srečo. Pa vem, da je žal nima. Na te otroke imajo vrstniki veliko večji vpliv.
Starši ne le ustvarjamo pogoje, temveč podajamo vrednote in zahteve, na podlagi katerih se otroci izoblikujejo.
V veselje bi mi bilo, da bi imel vsak otrok to srečo. Pa vem, da je žal nima. Na te otroke imajo vrstniki veliko večji vpliv.
Starši ne le ustvarjamo pogoje, temveč podajamo vrednote in zahteve, na podlagi katerih se otroci izoblikujejo.[/quote]:)
Vsakem otroku nekdo odigra to vlogo, res ne vsem njihovi starši, ja to je škoda, čeprav je velikokrat bolje, da so stran od njih. Ne samo tisti, ki so jih starši dobesedno zavrgli, tudi tisti, ki imajo na videz idealne starše, otroci pa odrastejo v neke razvaline brez pravih temeljev na katerih bi bili sposobni sami kaj zgradit…
Nikakor se ne strinjam s tem, da starši podajamo vrednote. To je napačno mišljenje, za katerega imaš v real. nebroj primerov.
Še enkrat: starši le ustvarimo pogoje v katerih si otrok sam izoblikuje lastne vrednote, nikakor jih pa ne kopira avtomatsko od staršev/skrbnikov. In te njegove vrednote so potem podlaga za izbiro vrstnikov 😉
Se pač ne strinjava. 🙂
Jaz sem vsekakor mnenja, da je otroku z zahtevo in predvsem z zgledom potrebno podati vrednote in meje v življenju. Nikakor nisem zagovornik tega, da se npr. otrok pri šestih letih odloča kako in kaj. Otroci (in vsi mi) so v osnovi egoisti in kam bomo/bi pa prišli, če bi se lahko o vsem sami odločali pri teh letih??!! Sicer pa je promocija permisivne vzgoje res obrodila ‘čudovite’ sadove. Otroci imajo samo še pravice in nič obveznosti. Starši pa postajajo ‘sužnji’ lastnih otrok. Takšna vsekakor ne želim biti, kajti s tem načinom otrok ne more odrasti v odgovornega in zadovoljnega človeka.
In On_ še kako drži, da otroci postajamo podobni svojim staršem. Tudi v tistih rečeh, ko smo kot najstniki rekli: tega pa ne bom nikoli rekel svojemu otroku – in če smo iskreni, počnemo ravno to. Le priznati si je treba. 🙂
Mogoče je pa res kaj na tem. Jaz v OŠ nisem bil niti malo priljubljen, obenem sem bil tarča fizičnega in psihičnega nasilja. Še ko so mi pomagali poiskati soplesalko za valeto, se je javila neka punca iz leto mlajše generacije, da bi plesala z mano, še pred tem me je pa želela videti. Ko je videla kdo je ta fant ki je ostal brez soplesalke, si je premislila in ni plesala z mano.
Potem v srednji šoli sem bil vase zaprt in zadržan, malenkost bolj sem se odprl v 4. letniku SŠ. Glede punc je bil velik uspeh že, če sem s kakšno punco spregovoril nekaj besed. Posredni rezultat tega je bil tudi ta, da se nobena ni zanimala zame oz. nikakor nisem našel punce, prvo punco našel šele pri 20+ letih. Sedaj pa imam zaradi tega frustracije, preprosto me žre da sem tako pozno imel prvo punco oz. da imam še vedno težave pri spoznavanju punc. Včasih me žre do te mere, da bi najraje nekoga ubil. Sem tudi že imel živčne izpade zaradi tega. Na srečo mi to zaenkrat uspeva obvladovati.
Jaz pa mislim, da se strinjava le nekoliko se nisva razumela 😉 🙂
Ne vem kje si ti vedela v mojem zapisu permisivno vzgojo? :/
Otrok se venomer odloča kako in kaj, tudi pri nižji starosti, na starših pa je, da mu omogočijo, da mu ustvarijo pogoje v katerih se pravilno odloča 😉 in da mali tudi sam nosi posledice svojih napačni (kot tudi pravilnih) odločitev. Tega, da se sam sooča s posledicami (in nosi zanje tudi odgovornost) svojih predvsem napačnih odločitev, mnogi starši ne prenesejo, se ne zavedajo pomena, ne prepoznajo vzrokov in posledic, tu zgrešijo (pre)mnogi. Zaradi lastnega (čustvenega) ugodja starši raje sami popravljajo napake otrok in tako otroka oropajo za izkušnjo, hkrati pa besede/nasveti staršev nimajo v prihodnje nobene veljave več, pri otroku in mali “nekaznovano” ponavlja xyz napak, hkrati pa ohranja/gradi lastno samopodobo čez oblake, dokler dokončno ne izgubi stik s tlemi…..
No, torej problem le v glavnem izhaja iz družine, ne iz šole. Tisto, kar pa se je dogajalo v šoli in drugod, pa je posledica slabe samopodobe, ki je nastala zaradi vzgoje, odnosa v primarni družini. Zdaj bo treba delat na sebi, kar je bilo je bilo, tega več spremenit ne moreš.[/quote]
Na zadevo je treba pogledati bolj celostno in iz obeh plati.
Oboji, to pomeni tisti, ki so žrtve in na drugi strani nasilneži, že v sami družini niso bili priča prijetnemu družinskemu odnosu.
Tako, kot v partnerskem odnosu morata biti izpolnjena oba pogoja, da se izvaja nasilje, tako morata biti pri vrstnikih izpolnjena oba pogoja. To je, na eni strani žrtev, na drugi strani nasilnež, ki je prav tako žrtev nasilja in slabih družinskih razmer, vendar noče sprejeti svojega občutka zavrženosti. Ampak krivdo, z nasiljem, vali na druge.
Razni nasilneži preprosto zavohajo takšne osebe, ki se v sebi počutijo manjvredne ali pa zavržene s strani staršev, saj v njih vidijo tisti del sebe, ki ga ne marajo. Nočejo, da jih nekdo spominja na to, da so sami v sebi ubogi in reveži, ki trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni.
Zato pomaga to, če se žrtev postavi zase. In da nasilnežu da vedeti, da ni objekt za sproščanje lastnih frustracij.
Vprašanje je, kdo je tu večja mevža..Ali tisti, ki je žrtev nasilja ali pa sam nasilnež ???
Tisti otroci, ki res vedo, tudi vedo, da posmehovanje in norčevanje ni izraz vedenja ali pa pameti, ampak lastne frustracije in zablod.
Veliko raznih frajerjev, ki so bili “pametni” v šolah, so pozneje postali alkoholiki ali pa družbeni izmečki, saj so prav tako bili priča slabim ali nasilnim družinskim razmeram.
Jaz pa mislim, da se strinjava le nekoliko se nisva razumela 😉 🙂
Ne vem kje si ti vedela v mojem zapisu permisivno vzgojo? :/
Otrok se venomer odloča kako in kaj, tudi pri nižji starosti, na starših pa je, da mu omogočijo, da mu ustvarijo pogoje v katerih se pravilno odloča 😉 in da mali tudi sam nosi posledice svojih napačni (kot tudi pravilnih) odločitev. Tega, da se sam sooča s posledicami (in nosi zanje tudi odgovornost) svojih predvsem napačnih odločitev, mnogi starši ne prenesejo, se ne zavedajo pomena, ne prepoznajo vzrokov in posledic, tu zgrešijo (pre)mnogi. Zaradi lastnega (čustvenega) ugodja starši raje sami popravljajo napake otrok in tako otroka oropajo za izkušnjo, hkrati pa besede/nasveti staršev nimajo v prihodnje nobene veljave več, pri otroku in mali “nekaznovano” ponavlja xyz napak, hkrati pa ohranja/gradi lastno samopodobo čez oblake, dokler dokončno ne izgubi stik s tlemi…..[/quote]
No pa sva prišla skupaj. 🙂
Kaj pa obratna situacija, kaj je s tistimi ki so v OŠ bili mevže?
Ja, delujejo kot otroci, kaj boš pa drugega pričakoval pri otroku. Da se bo zamislil nad zasmehovanjem nekoga? Otroci ki druge zbadajo magari zaradi lastnih frustracij in zablod, se tega ne zavedajo in zato nadaljujejo s svojim početjem.
Zelo zanimiva teorija, ki ima z resničnostjo bolj malo skupnega. Sam opažam, da so moji vrstniki, ki so bili v osnovni šoli največji “frajerji”, danes največje zgube.[/quote]
Tudi sama to opažam pri nekdanjih privilegiranih razrednih lepoticah, ampak ajde, jaz sem želela samo povedati, naj gredo najbolj zbadani naprej in naj se ne obremenjujejo toliko s preteklostjo. Razen, če skrivajo kakšno maščevalno držo do danes ubogih bivših frajerjev.
Stanje v OŠ pa res pri nas ni bilo tako idilično, sploh pri kašnih vaških OŠ, učiteljice zagotovo niso bile poštene in zaščitniške do zbadanih … Vendar se glede na to, da so dobile službah po vezah (mamina hči, ravnateljeva sorodnica brez diplome in pedahoškega znanja; en učitelj, ki še pri 35-ih ni imel diplome), niti ne čudim njihovemu nekvalitetnemu delu s pomanjanjem občutka za pedagoško stroko.
Moram reči, da smo pri nas imeli malo izrazitih mevž. Blokovsko naselje pač, slej ko prej se je moral vsak postavit zase.
V razredu v OŠ je bil en izrazita mevža, pa še slab učenec. Danes..nič posebnega, končal neko triletno šolo in opravlja neko podpovprečno službo.
No, torej problem le v glavnem izhaja iz družine, ne iz šole. Tisto, kar pa se je dogajalo v šoli in drugod, pa je posledica slabe samopodobe, ki je nastala zaradi vzgoje, odnosa v primarni družini. Zdaj bo treba delat na sebi, kar je bilo je bilo, tega več spremenit ne moreš.[/quote]
Na zadevo je treba pogledati bolj celostno in iz obeh plati.
Oboji, to pomeni tisti, ki so žrtve in na drugi strani nasilneži, že v sami družini niso bili priča prijetnemu družinskemu odnosu.
Tako, kot v partnerskem odnosu morata biti izpolnjena oba pogoja, da se izvaja nasilje, tako morata biti pri vrstnikih izpolnjena oba pogoja. To je, na eni strani žrtev, na drugi strani nasilnež, ki je prav tako žrtev nasilja in slabih družinskih razmer, vendar noče sprejeti svojega občutka zavrženosti. Ampak krivdo, z nasiljem, vali na druge.
Razni nasilneži preprosto zavohajo takšne osebe, ki se v sebi počutijo manjvredne ali pa zavržene s strani staršev, saj v njih vidijo tisti del sebe, ki ga ne marajo. Nočejo, da jih nekdo spominja na to, da so sami v sebi ubogi in reveži, ki trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni.
Zato pomaga to, če se žrtev postavi zase. In da nasilnežu da vedeti, da ni objekt za sproščanje lastnih frustracij.
Vprašanje je, kdo je tu večja mevža..Ali tisti, ki je žrtev nasilja ali pa sam nasilnež ???
Tisti otroci, ki res vedo, tudi vedo, da posmehovanje in norčevanje ni izraz vedenja ali pa pameti, ampak lastne frustracije in zablod.
Veliko raznih frajerjev, ki so bili “pametni” v šolah, so pozneje postali alkoholiki ali pa družbeni izmečki, saj so prav tako bili priča slabim ali nasilnim družinskim razmeram.[/quote]Tisti ki so žrtve doma, izpostavljeni nasilju oblikujejo lastne misli v skladu s temi pogoji, nasilneži imajo pa praviloma še “preveč prijazno vzgojo”! Zavoljo tega imajo visoko samopodobo, nič ali zelo malo samokritike, nič empatije, sočutja…. zato jim ne predstavlja agresija nad drugimi nikakršnih moralnih ovir. Njihovi starši jim lahko dajejo krasen zgled, so super ljudje, delavni pošteni, nudijo otrokom vse (materialno), otrokom se ni potrebno potrudit praktično za nič in v takih pogojih ti “mali nasilneži” lahko izoblikujejo lastne misli o svoji večvrednosti nad ostalimi. Končni rezultat takšne “ne vzgoje” si pa lepo opisal v zadnjem stavku, samo izhodišče je napačno 😉
Seveda obstaja nebroj nians do obeh skrajnosti.
Nekaj si spregledal pri vsem tem.
Nima nobene veze ali so otroci iz socialnega dna ali iz vrha družbene lestvice, gre izključno za to kako se te otroka gleda v družini, kako se jih obravnava s strani staršev, kakšen “pomen” imajo v primarni družini.
Lahko, da je družina materialno zelo na psu pa se vseeno “trudijo” da mali ne bi trpel za nič in mu tudi ni potrebno v družini delat absolutno nič, ga strežejo od odspred in od uzad , ali pa obratno imajo vsega in otroka ne razvajajo.
V prvem primeru bo to mali “Hitler” na OŠ (in nadalje v življenju) v drugem otrok z razvitim čutom za soljudi.
Spet ena brezvezna posploševanja! Pa vi sploh kaj berete za sabo al vam je važno samo da pustite sled na forumu? Otroci niso pomanjšani odrasli, imajo svoje “fore”, načeloma pa niso zlobni, še manj pa vedo, da je nekdo zguba in to jasno povejo! WTF???!!!
Nehajte mešat otroštva in odraslosti. Če ima odrasli travme zaradi otroštva, jih mora predelovat s strokovno osebo, ne pa se prepucavat na forumih in nenehno štrikat čedalje hujše primere. Ustavite domišljijo. Zares šikaniran in ponižan otrok in kasneje odrasli tud pod razno ne bo ubral take agresije, kot jo nekateri jamrajoči tule. Posledice so čist drugačne, tako da nehite se zavestno norčevat iz resnih zadev. Če ne, bom primorana prekoračit svoja pooblastila …
S tem namenom imamo na šolah razne psihologe in pedagoge, ki bi se naj ukvarjali s takšnimi osebami.[/quote]To je bolj obliž na gnojno rano.
Učitelji v šolah se premalo zavedajo svoje vloge + državi ni interes, da so otroci vzgojeni v samostoje, odgovorne, misleče ljudi. Zato zakonsko ureja zadeve tako da učitel nima več neke vzgojne vloge, bolj samo drdra neko snov po učnem načrtu…. :/
Zadeva bi moral bit bolj jasno zastavljena. Od doma dobijo otroke razno raznih navad, v šoli se pa zahteva tak in tak red in pika, konec debate!
Ne pa da starši nosijo zdravniška potrdila o neki ko bajagi hiperaktivnosti (beri otroku nesposobnem krotit lastne misli) in potem mali prosto šeta po razredu in se ne meni za pravila, red, kakor se obnaša tudi doma (s privoljenjem nesposobnih bebavih staršev seveda 😉
Ali se jim je fučkalo ali so se pa hvalili okol kako njihov mali lahko to in ono, kako je oh in sploh, kaj vse naš zna/zmore, bla bla bla…. sami (pri sebi) iskali izgovore za otrokove morebitne izpade, prekrške, prevzemali odgovornosti za njegova dejanja 😉
Forum je zaprt za komentiranje.