»Ne vem, kako to, ampak tako je, kot da bi imel kamnitno srce.«

Poznam ta občutek. Letim v knjigarno po Gradišnika, ker sem preveč neučakana za vrsto, ki se je naredila za to knjigo v naši in še v vseh sosednjih knjižnjicah.

lastna hvala, cena mala ! ?

ma, saj te lahko poteši njegov blog…

Bi se kar strinjala s teboj, Pilgrim, še posebej po tem, ko sem malo pobrskala po cobissu, kjer je jasno razvidno, da veliko knjižnic te knjige (še) nima ali pa je vsaj en izvod na knjižnico prost 🙂

Ja no, saj o bili napovedani čisto novi propagandni pristopi za to knjigo, ne?! :-)))

Prebrala na dušek. Zdaj sem potolažena.
Nič podobnega nisem zasledila že od Zupanove Igre s hudičevim repom.

Premalo bereš, kamnosrčna. Sicer bi našla boljšo primerjavo. Ti dve knjigi res nimata nič skupnega ;-).

Se strinjam, da berem premalo (le kaj si mislim, da si upam pisarit poste na Knjižne molje????????).

V nobeni drugi knjigi nisem naletela na tako seciranje (brez dlake na jeziku) medosebnih (ljubezenskih in erotičnih) odnosov ter samega sebe. V nobeni drugi knjigi nisem naletela, da bi (slovenski) avtor tako razgalil svoja neracionalna butanja z glavo v zid (s katerimi se seveda jaz z lahkoto poistovetim) pri reševanju lastnih seksualnih, ljubezenskih, družinskih, osebnostnih in vseh ostalih problemov. Poleg tega sta se ljubezenske teme oba lotila na meni zelo všečen način, brez odvečne patetike v stilu Daniel Steel ali doktor romanov. Gradišnik in Zupan sta mi pustila isto pomirjenost same s sabo, pustila sta podobno sled, ob branju njunih del sem prišla do podobnih zaključkov (nisem najbolj nora, yeah bravo jaz, jaz nisem šla plezat na drevo, yeah bravo jaz, jaz se ne zapletam z mlajšimi od sebe, yeah, in niti štoparjev ne pobiram…), najbrž ju zato primerjam.

Hmja, tudi jaz čakam še kakšno priporočilo. Do samooklicanih ‘dogodkov stoletja’ sem pač tradicionalno skeptična.

Glede na to, da je Gradišnik bolj knjigica kot knjiga, jo povprečni bralec, ki bere 40 strani/uro, potamani v nekaj urah. Ne bi rekla, da zbiraš priporočila za kakšen sumljivo špehnat opus dvomljivega porekla.

Naj mimogrede povem svoje plehke razloge, zakaj ne bom “letel v knjigarno po Gradišnika”, ampak najprej o dobrih stvareh: Gradišnik je zame kultni publicist; vsaka njegova objava v Delu ali Dnevniku je praznik. Na moji lestvici naj- je na prvem mestu, v spodobni razdalji pred Mazzinijem, Crnkovičem in Mrkaićem (ni pomota). Pri njem cenim, da si upa zapisati stvari, ki gredo daleč čez rob intimnega. Če kar mimogrede in brez resnega raziskovanja arhivov natresem nekaj drobcev, ki mi bodo ostali za vedno v takšnem ali drugačnem spominu: kolumna Atek o odnosu z očetom je bila presunljiva; način, kako je seciral službene odnose svoje žene z novo šefico in bradatim ministrom, je bil nekaj popolnoma novega in tako preko meja dobrega okusa, da je bil že fantastičen; skoraj statistični popisi lastnega spolnega življenja v dnevniku v Sobotni (ali kje že) pa tudi dogodek, ki mu ni para.

Gradišnik je luciden, izjemno razgledan in pismen. Ja, in gorje vsem, ki se mu zamerijo. Njega res ne bi imel rad za sovražnika, in hvala bogu ne kaže, da bi se najini poti kdaj križali.

Roka voda kamen: zmoti me že naslov. Tako očitne aluzije na Vedrano Rudan Gradišniku res ni bilo treba.

Sporadično prebiram odlomke v Oni, pa me ne prepričajo. Pozitivna plat je jezik, ki je izčiščen in tekoč, ampak pri Gradišniku to seveda ni nobeno presenečenje, negativna pa sama vsebina. Če prav razumem (ampak, še enkrat, romana nisem prebral), gre za zgodbo o moškem, ki po bridžetdžonsovsko trpi svoj narkomanski vsakdan – in v tem so vsaj trije elementi, ki me od nakupa odvrnejo. S tem pa tudi verjetno večino Onine ciljne publike, ki bo raje posegla pa Paniki in podobnem.

Vsekakor pa kapo dol pred avtorjem, ki se odpove honorarju in poskrbi za bombastično promocijo. Verjamem, da se je veliko lažje po penovsko skrivati v kakšnem kotu in pisariti subvencionirane lovilce prahu.

Na podlagi odlomkov je bolj težko pisati recenzije. Gre za zgodbo o moškem,luzerju, šonji, ki se je nesmrtno zaljubil. Tistim, ki tega čustva niso izkusili v takšnem koncentratu, se najverjetneje niti ne sanja o čem Gradišnik govori. Ne glede na barvo ovitka in naslov knjige, mi je njegova pripoved sedla in pomirila. V kateri knjigi še lahko prebereš, da 38 letnikova mati v skrbi za nevemkajže, nadleguje njegovo ljubico po telefonu? Dokler nisem tega prebrala, sem mislila, da imam samo jaz tako nesrečo…

Odlomki v Oni me niso prepričali. Nekaj izven konteksta.

Jutri bo menda na policah drugi del. Komaj čakam.

Kamnosrčna, nimam nikakršnih iluzij, da je tistih mojih nekaj vrstic že recenzija. Povedal sem samo, zakaj ne grem v knjigarno. Vzemi to kot potential customer feedback, pa bo.

Glede na to kar sem prebrala, je Gradišnik pravzaprav pisal avtobiografijo. S časovne distance seveda. Se motim, HoS?

“Napisan po izpovedi Marka Ješeta …”

Toro: To je Kodrlajsasti piton, Roka voda kamen pa je narejen po Gradišnikovih dnevniških zapisih.

Gradišnik nima pojma, da obstajam in da sem kupila ter prebrala njegovo knjigo. Hvalim ga brezplačno in nepreračunljivo.

S časovno distanco je dnevniške zapise samo objavil.

Aha, se opravičujem.

Toro, meni pa skepso povzročajo ravno ti njegovi publicistični prispevki, sploh dnevnik v Sobotni – ta se mi je zdel ena sama samohvala, tako da vseh nadaljevanj sploh nisem prebrala. Tudi Irska (odlomki v isti prilogi) mi ni potegnila, zdelo se mi je, kot da hoče biti blazno duhovit, pa je zame izpadel prisiljen. Posledično nisem brala niti drugih njegovih potopisov. Tale megakampanja se mi tako hočeš-nočeš zdi samo nadaljevanje tovrstnega samopovzdigovanja. Ampak okej, vem, da naj bi bil ton knjige drugačen. Bomo videli, ampak šele, ko bom imela v rokah vse tri dele skupaj.

Tudi meni se je ob prebiranju Gradišnikovega dnevnika v Sobotni prilogi zgodilo isto kot Oji.Kar se pa tiče njegove zadnje, res odlično spromovirane knjige (avtorju kapo dol) oziroma njegovih predelanih dnevnikov, za katere mislim, da bi bilo bolje, če bi jih pustil in objavil v izvirni obliki,ni zame, vsaj po tem, kar sem o njej prebral na Gradišnikovem blogu, nič drugega kot resnična, skrbna in poštena psihoanaliza razkrojenega, čustveno otopelega Slovenca (eden od večjih problemov današnje družbe) in njegove ponovne sestave.Všečnost ali nevšečnost njegovega stila pisanja pa je že drugo vprašanje.

Dobila knjigo v knjižnici, ampak kot povprečna Slovenka sem ravno nekje na 40. strani :-). Komentiram, ko preberem do konca.

Nestrpno čakam na tvoje poročilo.

Prodam Gradišnika I in II del po polovični ceni ali zamenjam za III del.

Jaz ga kupim, mislim I in II del. Rabim za darilo, če je kot nov.
031 507 622
b.