Govori na pogrebih
V čem je poanta, da na pogrebih izvajajo depresivne govore? Sej zastopim, da je pogreb pač žalosten dogodek ampak me je zmotilo, ko sem bil pred kratkim na enem pogrebu, kjer je najprej župnik potlej pa še govorec totalno zamoril najbližje s svojim govorom, kjer očitno ni bilo bistvo smrti to kar je pokojnik prenesel za časa življenja na druge itn. kjer bi bili spomini in ostalo nekako predstavljeni v pozitivni luči in da pokojnik nekako živi naprej ampak čisto nekaj drugega, v bistvu je prišlo tako daleč, da so med govorom vsi tisti najbližji popadal v še hujšo depro, žalost, jok, nekaj jih je zlezlo skupaj, namesto da bi iz pogreba odšli malo boljše volje, kot so prišli tja…
Zato ker se jih piše pod vplivom žalosti, jaz bi zase najraje sam napsial zadevo (če bi seveda vedel, da bo kmalu konec), napisal bi na način, da bi bilo zabavno, podivjano in nič žalostno…, na koncu bi jih povabil na divjo zabavo, da me ohranijo v spominu tak kot sem bil. Tale jokava sranja gredo pa tudi meni na živce….Zanimivo je tudi to, da so po smrti kar naeenkrat vsi oh in sploh dobri…., patetično in zlagano.
Pred časom sem bila na pogrebu, kjer je žena o pokojnem možu rekla da sigurno zdej nekje sedi z veliko cigaro v roki in kriglo pira in nas gleda … res je bilo ok, vse na pogrebu, sicer žalostno, je bil le pogreb moškega srednjih let, ampak ves govor ni bil prav nič zamorjen, odraz pokojnega in njegove družine pač. Ni bil pa cerkven.
to je res, sam tle je blo pa uno, najprej župnik, k je imel tak govor, k je čist kontra od tiste logike, ki jo učijo pol pa še nek znanec te osebe, k je spisal tak govor, da če bi bil jst tist pokojnik, bi še enkrat oživel sam za tolk časa, da bi si sred govora poslal kuglo v glavo, pa sem bil že na večih pogrebih, pa se še ni nikjer dogajal, da če je bil cerkven pogreb, da bi že župnik v štartu že tko skrušeno familijo obkladal z besedam, da pokojne osebe ni več, je ne bo, ne bo niti živela v njihovih/naših spominih etc. ponavad jebistvo pogreba lih to, da človk pride od tam nekak pomirjen, z nekim kančkom upanja, da mogoče pa nekje ta oseba še zmer obstaja, tud če je že pokojna, ne pa da ti jo župnik pa tisti, k pišejo govore poskušajo instantno zradirat.
Si imel zgleda smolo s tem pogrebom… in so imeli govore pač ljudje, ki niso ravno za to…
Meni je bolj blizu tole:
in tudi sam mislim kaj zase napisat; kaj v smislu zadnjega sporočila kolegom, kar se bo nujno zaključilo z malim naukom, a zabavno in malo divje. Po možnosti s kakšnim dobrim rock’n’rollom in kakšnimi plesalci…
Za mamo pa sestavljam, ker sva se zmenila da se to naredi vnaprej – v upanju da bo še dolgo živela. Bo tudi nenavadno, veseljaško… s pridihom divjega in zaj…antskega.
Bova skupaj prebrala in dodelala.
Kolikor jaz poznam so govori predvsem precej omejeni, ker jih pri nas piše predsednik KS, ki ni ravno med briljantnimi. Običajno opišejo življenjsko pot pokojnega. Dostikrat se mi zdi predvsem nalaganje, je pa res, da če je pogreb cerkven, pa tudi do podvajanja. Če pa ni, pa je najbrž tudi prav, da se kaj reče, ne samo spusti v jamo, kar je pač ostalo.
Da pogreb ni veselica se mi zdi čisto nekako logično. Mrtvi nima kaj dosti za povedat, svojci pa se najbrž vsaj malo žalostni.
Mi je pa patetično, da bi radi eni bli še na svojem pogrebu jake face. Takrat boste mrtvi, živim pa pustite, da se poslovijo od vas, kakor želijo, pa magari so malo žalostni.
Se strinjam okoli teh zoprnih opevov pokojnih. Nič jih ni treba. Vsak zase ve v kakšnem spominu mu bo ostal in to je to.
Ne maram govorov, sploh pa če so napisani v stilu čim bolj solzavo in jokavo.
Se pa spomnim smešnega, ko mi je umrl dedek. Imel je rad konje.
Govor je pisal pogrebnik, bolj površno.
In je bil vmes stavek: najlepše užitke pa je iskal v hlevu med kobilami:)))
Smo se kar pošteno nasmejali vsi skupaj, res je bil dedek star 90 let in smo bili že prej pripravljeni na njegovo smrt.
Drugače in veliko bolj boleče je poslušati govor za mlajšega človeka.
moji spomini na pogrebe
enkrat smo nesli pokojno ven na prag, da smo imeli prostor za plesat
enkrat smo bili pogrebci sami ateisti in pri nas je navada, da pogrebci sedijo v cerkvi v prvi vrsti in verni veste, da se med mašo vstaja in useda in nihče ni imel pojma kdaj je treba vstat in se usest, vsi smo bili rdeči od smeha
enkrat smo zasipali jamo za pokojno, ki je nismo marali in smo se do solz nasmejali, ko smo nalagali zemljo na krsto ta lopata je za to stvar, ki si jo nam hudega storila, ta za to in ko se je po vasi razvedelo kakšen šunder na britofu zganjamo so se nam pridružili sosedje in je bil cel žur
enkrat smo bedeli pri enem pokojniku in je moj stric zaćel iz dolgčasa razlagat, da je župnik, mi smo ga začeli naslavljat gospod, in je neka visoka živina prijela, da je res župnik in ga je spovedal
najbolj kapitalna je pa bila, ko smo pokojnika pozabili preložit na prikolico in smo ga pozabili na vozičku in smo se peljali deset kilometrov daleč do britofa brez krste in živ hudič ni ugotovil da nimamo krste
vem pa tudi za primer, ko so pozabili dat pokojnika v krsto in je ostal doma na parah
po svoje je še dobro, da sedaj skrbijo za pogrebe pogrebna podjetja in ne vaščani kakor je bilo pred desetletjem
He, he… na mojem je niti ne bo.
Če je pa tole komentar na moje zgornje pisanje… imam odgovor spodaj.
Vsak je seveda lahko kakršen se počuti, vendar se nekateri ne trudimo biti face… enostavno smo kar smo.
In pogreb je zaključek nekega življenja – zato je (po moje seveda) prav , da se izvede tako, da odraža pokojnikove vrednote; Če je imel kdo divje prebliske, rad določeno vrsto glasbe in bil nasploh nekako neprilagojen… naj bi bil takšen tudi pogreb.
Forum je zaprt za komentiranje.