Gostilna Skaručna – osebna izkušnja oz. dober začetek, obupen konec

Pozdravljeni,

že v naprej se opravičujem za dolg pripevek, vendar bom napisala svoje mnenje o gostilni Skaručna, dokler je glava še vroča in spomin svež.

Včeraj smo bile s prijateljicami v gostilni Skaručna. Rezervirano smo imele ob 15:30 in že takoj smo povedale, da se prepustimo njihovemu kulinaričnemu vodenju. Sprejela nas je simpatična natakarica, ki je že takoj dala občutek domačnosti. Sam izgled lokala je bilo pravo presenečenje, saj nismo pričakovale stila, ki te zapelje 50 let nazaj v preteklost, kot so takrat izgledale vaške gostilne. Nek podoben stil še vedno najdeš dandanes na podeželju (sicer pa vas Skaručna definitivno je podeželje).
Za začetek smo bile postrežene z okusnim aperitivom, kateremu so sledili popečeni kruhki s svinjsko ribico. Okusno! Temu je sledila prva »uradna« predjed. Ob jedi je bilo postreženo odlično belo vino ter domač kruh s hrustljavo skorjico. Kar težko se je bilo zadržati, da nismo pojedle cel hlebec kruha.
Čez nekaj časa se je natakarici pridružil še natakar, za katerega se je kasneje izkazalo, da je lastnik gostilne (v nadaljevanju šef), ki nam je na zabaven način postregel tri juhe. Vse so bile zelo okusne, način postrežbe pa zelo nenavaden, kar je dvignilo dobro razpoloženje za mizo, saj takega pristopa ni bila nobena vajena.
Po juhi je bilo nekaj časa pavza za klepet in vino, sledila pa je hrustljavo zapečena »polenta« v krušni peči.
Po polenti dolgo časa ni bilo nove jedi na mizi, kar je bilo ok, saj so bile prejšnje porcije kar zajetne in je želodec potreboval malo pavze. Po predahu je je sledila dimljena zlatovščica s hrenom, ki nam jo je pri mizi očistil in postregel šef. Zelo okusno, postrežba ponovno zelo zabavna. Šef nam je vmes uspešno zamenjal vino z Rebulo, ki se je odlično prilegla k jedi. Seveda se nam je pri nazdravljanju tudi sam pridružil, kar je delovalo prijetno. Edina neprijetnost, ki je bila takrat zaznavna, je bila občutna »nasikanost« med šefom in natakarico, ki sta si bila verjetno nekaj v laseh. Prav tako nam je postalo jasno, da šefu ni dobro karkoli oporekati glede postrežbe, saj je hitro razdražljiv. Kar je bilo malo smešno.

No, po postrvi pa nas dolgo ni nihče povohal. Vsaj 1,5 ure smo čakale na kakšen nov prigrizek (saj ne da smo bile lačne) in nam je počasi postalo dolgčas. Takrat je bila ura že čez 20:00. V sami gostilni se je tudi spremenila energija, še bolj očitna sta bila trenja med šefom in natakarico (al pa se nam je samo zdelo), me smo pa postale že kar pošteno zdolgočasene, saj nobena od nas ni imela prirojene kondicije v sedenju v gostilni.
Ko je bila že skoraj polna mera čakanja in ko že res nismo bile več prepričane, a bomo še dobile kaj za jest ali ne, so počasi začeli iz kuhinje prihajati pečen krompir, malo kasneje goveji jezik v juhi, hren. Ker smo bile že fajn neučakane, smo najprej začele grizljat krompir iz ponve, kmalu pa smo prejele zelo neprijeten odziv šefa (ki ga najprej spet dolgo ni bilo na spregled), ker smo začele jesti preden bi nas on postregel. Vljudno smo prekinile in počakale na njegovo postrežbo. Zraven je godrnjal nekaj v smislu, da to ni gostilna, kjer natakar vrže hrano na mizo in gre. Če skrajšam zgodbo, ko je vsaki na krožnik dal jezik in krompir, je za konec še z ihto naribal hren, ki ga je bilo potem precej po celotni mizi, po laseh, v vinu in vodi in takrat je postalo očitno, da se ga je šef »nacugal«.
Hrana je bila še vedno okusna, morda malo hladen krompir (saj smo čakale, da nas šef postreže), nariban hren pa nam je odpiral sinuse in bodel v oči – res ga je bilo vse povsod dovolj. Je bil pa goveji jezik res mehek in se je kar topil v ustih. Vmes enkrat je nad mojo glavo v leseni opaž šef tudi zapičil svoj ogromen nož, ki ga je imel zapasanega za predpasnikom. Takrat je stvar postala neprijetna, saj smo ugotovile, da ni več nadzirana postrežba, ampak da je šef v vsej svoji pijanosti izgubljal občutek za normalno vedenje.
Spet je sledila dolga pavza, v kateri nas je prijazno prihajala preverjat natakarica in nam dotakat pijačo, šef je bil viden tu pa tam. Ura je dosegla že 22:00, meni je rit že počasi odpadla, malodušje se je spet privleklo v našo družbo, saj smo presedel za isto mizo že skoraj 8 ur.
Takrat smo tudi nakazale natakarici, da želimo po naslednji jedi končati večer, kar je pomenilo, da ne bomo sledice. Prosila nas je, da počakamo še na meso, ki bo vsak čas pripravljen.
Končno smo nekaj čez 22. uro dobile na mizo dva kuhana krompirja, ki jih je natakarica pred nami pripravila v oblicah. Malo kasneje je prinesla leseno desko, na kateri so bili 4 zrezki, in spet malo kasneje se je primajal šef z jetrcami. In potem je spet nekam šel in ga ni bilo precej časa, in me smo si tolmačile, da si lahko postrežemo hrano na mizi. NAPAKA!
Sledilo je veliko njegovega godrnanja na temo »ženske logike« in po 8 urah je pač počil film tudi nam. Ena je šla ven, dve sta bili ravno dovolj vinjene, da sta še mal pojedle neokusno nasesekljanega mesa (pijan človek pač ne more normalno narezat mesa), meni je apetit že pred tem usahnil, ko sem se začela zavedat, da imamo opravka s pijanim norcem.
Res škoda, saj je bilo prvih 5 ur res vse dobro, od hrane do postrežbe. Očitno se je kvaliteta vsega zmanjševale z večanjem njegove pijanosti (oziroma kar koli je že požrl).
Natakarici smo svoje mnenje povedale, seveda je bilo iz njenega obnašanja jasno (čeprav tega ni rekla, niti nakazovala), da je takšno obnašanje šefa nekaj običajnega v tej gostilni. Hrane na koncu nismo pojedle do konca. Ni bila dobra. Meso je bilo prehladno, saj je predolgo čakalo, da ga nekdo »postreže«. Res škoda, saj ima gostilna dober sloves, tudi sam koncept je zanimiv.
Na koncu smo plačale, vendar je z uničenimi zadnjimi 3 urami ostal grenak priokus, zaradi katerega nas Skaručna ne bo več videla in tudi cena za vse skupaj je na koncu, v naših očeh, presega svojo vrednost.
Verjamem, da veliko ljudi takšen šef ne zmoti, slavospevov je na Facebooku ogromno, prav tako jih najdeš na forumih. Jaz osebno pa se nepredvidljivih pijancev z noži bojim, zato za občutljive dušce taka gostilna ni, če pa že greste, pa povzemam en komentar iz facebooka: »pojdite na kosilo dovolj zgodaj, preden se ga šef preveč napije«. Kapa dol ostalemu osebju – verjamem, da ni lahko delat ob takšnem vodenju.
LP