Ja, se opravičujem, tipkarska.
Nisem nič slabšalnega mislila s svojim mnenjem, vsak ima pač svojega.

Enkrat,ko to začneš brat … je težko nehat. Všeč so mi preobrati, v nasprotju z večino fantazijskega žanra so tukaj usode “junakov” (ker ni čisto jasno kdo je junak in kdo zlikovec – morda bi bila boljša beseda protagonistov ali likov) ne moreš napovedati (POZOR SPOILER!), in potem ko si večji del knjige spremljal določenega junaka, ga avtor kar tako (meni nič tebi nič) ubije na eni ali dveh straneh. Pri Tolkienu je itak jasno, da mora večji del bratovčine preživeti in tudi Gandaf se čudežno (!) vrne. Ni pa tako pri Igri prestolov – glede na vse je to velik plus knjige, ker ostaja nepredvidljiva in napeta. OK, jezik (berem v angl.) je sicer primeren žanru, ni elegantne, bogate proze kot pri Tolkienu. In tudi nobenih ekskurzov v filozofična razmišljanja, meditacijo, metafiziko … Glavno je dogajanje in pa junaki/protagonisti/liki. Psihologija likov ni zelo hudo komplicirana ali pretirano poglobljena, to bi oviralo dogajanje. Slikoviti so tudi opisi oblek, oklepov, etc. Pravzaprav to ni pravljivca tako kot Gospodar prstanov, prej fantazijski roman, ki je zelo blizu zgodovinskim romanom. Svet, ki je skonstruiran je zelo blizu človeškemu, po svoje je v njem zelo malo prave “fatazije”. Vsekakor ni primerljiv Levi roki teme ali Zemljemorju. Če je kak dodaten “premislek” pa je najbrž zelo pesimističen, saj prikazuje igro moči kot usodno za vse, ki jo igrajo ali so v njej kmeti na šahovnici.