Fikcija ali ne?

Imam eno vprašanje za vse!

Namreč menim, da pač okoli nas obstajajo osebe, ki nas takoj pritegnejo, pa tudi osebe, ki nas kasneje, pa osebe, ki nas pač ne. In jasno pač, moški smo vizuelni. Ko smo še bolj mladi, nas pritegne skoraj vsaka ki ima krilo, kasneje se nam čuti nekako izostrijo. Mogoče, če gremo vase (menim, da sem sam šel do določene globine / mogoče pa ne dovolj globoko) ugotovimo kakšne ženske so tiste, ki takoj pritegnejo naš pogled. Seveda to še ne pomeni ničesar. Potem je treba navezati stik, izmenjati kakšno besedo in lahko je v trenutku konec simpatij, a vendar.

In nekako se mi dozdeva, da zdaj vem katere oziroma kakšne ženske so “moj tip”. In prvo vprašanje – a imam sploh pravico do tega ali bi moral hoditi naokoli z zavezanimi očmi in iskati samo sorodne duše?

Seveda “moj tip” ne obstaja samo v vizuelnem smislu ampak tudi drugače – v smislu življenskih nazorov, spolnosti, preživljanja prostega in neprostega, skupnega in neskupnega časa.

Moški (vsaj nekateri in dosti tistih, ki jih sam poznam) smo pač takšni da želimo imeti nek mir v svojih očeh, ko pogledamo tisto s katero korakamo naokoli. Pač pogled nanjo naj bi pomirjal – to pa zato ker je ona “naš (moj) tip”. Ali je to tako mimo???

Pregloboko mislis za moskega.. nihce ti ne zna odgovoriti 🙂

Dragi moški,

zelo me veseli, da obstajajo tudi takšni, kot si ti. S tem, ko opisuješ, da si našel “svoj tip” ženske, kažeš na to, da točno veš, kaj hočeš od ženske (tako telesno kot tudi duševno) in da nisi zadovoljen z nečim “slabšim”. Se motim? Vsaj jaz imam podoben pogled na moške. Tudi jaz imam izoblikovan “moj tip” in točno vem kaj hočem.

Imaš vso pravico tako razmišljati! Všeč so mi ljudje, ki vedo kaj hočejo. Upam, sicer, da ti tvoji nazori (življenjski, spolnost, prosti čas…) niso preveč zahtevno oz. nedosegljivi, kajti sicer boš res zelo težko našel kompleten paket.

Sicer pa ti ne smem preveč pridigati, ker sem jaz iste sorte…

Kar bodi tak!

Lep pozdrav
jagodka

Končno nekdo ki razmišlja s svojo glavo. Bravo :)) Takšno razmišljanje ni prav nič mimo.
Veliko sreče!

Dolgo, zelo dolgo sem čakal na tale dva odgovora (jagodka in EQ). Sem res že mislil, da sem malo “prtegnjen”.

Še posebno potem, ko je v začetku februarja ena moja prijateljica nekako prestopila prag prijateljstva, pa sva šla “kakšen korak predaleč”. In sem takoj začutil, da to ni to, ji to povedal (jasno in glasno), pa je še kar malo vztrajala.

Potem sem pa mislil že, da sem malo “nor”. Saj je vendar čisto v redu ženska (resnično jo cenim in spoštujem) a ni “moje sorte” in mi nekako ni naredila “divjega plesa hormonov” v meni, pa se pač nekako nisem uspel “zagreti”.

Potem mi pa eni pravijo: pa kaj vendar pričakuješ, pa a misliš, da bodo zvezde z neba letele, pa če boš tako ravnal boš do konca življenja ostal sam (da ne bo pomote – nisem bil vedno samski in tudi ne nameravam bit…)…

Ampak zdaj si res “domišljam”, da končno vem kaj hočem. In imam oči (in ostalo) na pecljih ampak nekako “ne srečam”. In na trenutke me to prav potre – posebno ob mračnih dnevih zunaj.

Včasih se vprašam:”Ali bom sploh kdaj našel oziroma kako dolgo še (samski staž)?”

Pa res mislim, da nisem prezahteven, hočem pa malo več. Ker lahko tudi dam malo več in ker sem mogoče tudi malce izven sivega povprečja – pa res nočem biti samohvalen…

Že po tvojih besedah zgleda da si zelo zrel človek,mislim malo je takih ki tako razmišljajo,in absolutno bi jih moglo biti več..

Res je da po svetu korakamo čisto različni ljudje,različnih mnenj,razmišljanj,..In mislim da je čedalje manj takih ki si želijo resnično ljubezen,ki jo želijo čutiti in vračati hkrati..

Jaz lahko le rečem da imam neskončno srečo(ali kakorkoli bi si to razlagal) ker sem najdla oz živim tisto ljubezen,v katero nisem več vrjela.da sploh obstaja..Lepo je biti ob nekom in z nekom ki čuti isto kot ti,zame osebno ni večjega bogastva kot ljubezen..

No hotela sem samo povedati da je lepo brati take poste,pri katerih vidiš da še nekaterim pomeni ljubezen in sreča življenja oz da zna preceniti ljudi,…

Upam da nisem preveč sfalila posta..pa lep pozdravček..

P.s:Bravo Moški!!!!

Me veseli, da nisi obupal in si uspel videti moj (pozen) odgovor.

Še enkrat te moram pohvaliti za tvoj način razmišljanja. Čeprav sem ob tvojem zadnjem sporočilu začela kar dvomiti, da je to vse res, kar pišeš.
Do sedaj sem namreč živela v prepričanju, da takih moških enostavno ni.

Če si prav predstavljam, bi lahko tisto svojo prijateljico na nek način “izkoriščal”, pa je nisi? Kapo dol….

Pravzaprav sva si zelo podobna. Tudi v zadnjih dveh odstavkih. Tudi jaz že dooolgo čakam na TO-ta pravo. Vendar se ne pustim vsem sortam groženj, da bom za vedno sama ostala, ker sem tako izbirčna, da zaman iščem princa na belem konju, bla, bla, bla…

Čeprav se velikokrat sprašujem podobno kot ti, ostajam pri svojem prepričanju, samozavestno hodim posvetu z upanjem, da pa bom nekoč le našla sebi kompatibilno polovico.

Jagoda

Obstajam!

In vse je res! Mogoče je včasih samo težko kakšno stvar “interpretirati” takole na forumu.

Pravilno si ugotovila. Ženska se je zaljubila. Pa tega še sama ni hotela priznati a sem ji jaz to odkrito povedal. Dandanes vem kdaj je ženska zaljubljena. In takoj sem ji odkrito povedal, da ji ne morem vračati ljubezni in da ne želim imeti razmerja z njo, ker bi se slabo počutil, ker bi bil izkoriščevalec. In kako naj rečem, imel sem občutek, da bi v tistem hipu (dnevih) pristala tudi na to. Samo da bi bila skupaj! Ampak mi je povsem jasno, da to ne bi peljalo v nič dobrega. Kako pa je sploh prišlo do tega? Ali sem jo zapeljeval in podobno? Ne, nikakor. Samo kot pač dva samska človeka, sva nekajkrat malo več pokramljala, skupaj opravila nekaj “aktivnosti” (šport in podobno) ampak jaz sem ves čas strogo videl to kot pač druženje dveh prijateljev in nikoli nisem namignil na kaj več. Pa se je pač ona vseeno zagrela…

Ne moremo obsojati ljudi, če se zaljubijo. Tudi to tvojo prijateljico ne obsojam. Čustvom pač ne moreš narekovati. Zanima me, če imata še vedno prijateljske stike, ali sta tudi te prekinila? To bi bilo škoda.

Jaz sem tudi že imela primer (ali dva), da se je moški vame zaljubil, pa jaz nisem enako čutila do njega (zato sem še sama ;-)) Samo pri meni ni prišlo do kakšnega “koraka preveč”, ker morajo za take skupne korake pri meni obstajati “določena” čustva.

Vsekakor se mi zdi fer, da si ji direktno povedal, kako in kaj. Tudi jaz sem se tekom časa naučila, kako obzirno, pa vendar brez ovinkarjenja razložiti moškemu, da mi je sicer všeč kot oseba, ne pa kot moški.

Omenjaš “Dandanes vem kdaj je ženska zaljubljena”. Ali je preveč, če te vprašam, koliko si star?

Zelo si želim ohraniti oziroma imeti prijateljski stik, kontakt s to mojo prijateljico. In ga (nekako) imava. Zakaj pravim nekako? Zato ker točno čutim, da ona še ni povsem “preko” in ker bi si ona želela pogostejše in konkretnejše stike kot jaz. Prijateljski kontakti med prijatelji pač za moje pojme ne presegajo “določene intenzitete”. Tako, da moram biti v teh dneh malo bolj “trd” do nje, če se to lahko nekako razume. Pač ne smem sprejemati njenih vabil v kino in podobno, dokler se ne bo povsem sprijaznila. Upam, da sem tole uspel kolikor-toliko pojasniti. Do “koraka preveč” pa je prišlo zato, ker sem pač krvav pod kožo in ker sem tudi sam nekaj začutil a si nisem znal dovolj hitro razložiti svojih lastnih očutkov. Menim pa, da sem bil vseeno več kot korekten. Moja starost – v kratkem bom 33. Pa ti? A ti pustim e-mail, pa kakšno besedo sama rečeva (pa ne tegale narobe razumet)?

Oooo, celo moj letnik si!! Mi iz leta 1971 pa ja znamo pravilno razmišljat ;))

Glede na vse izrečene besede tvoje pobude tako ali tako ne bi narobe razumela. Fajn je, da lahko izmenjaš svoje misli z nekom, ki ima enake oz. podobne poglede na svet.

Jaz sem bila v kratkem 32. Lahko mi tudi pustiš e-mail.
Lep dan…

Ne bi rekel, da so zadeve povezane z letnikom, he, he, he,… Pač pa bolj z izkušnjami in zrelostjo. In najbrž drži malo, da rabimo moški malo dlje časa. Namreč, če bi vse kar danes vem (no, pa vsaj mogoče sem vedel, samo nisem znal slediti temu in to izraziti) vedel kakšnih 5 let prej…

In koliko je stara ta tvoja prijateljica?

Poznam primere, ko se je ženskam veliko preveč “mudilo”, ker so imele občutek, da se jim čas malo izteka.

No, s tisto svojo prjateljico si pa res ravnal lepo, čeprav se njej zdaj najbrž ne zdi tako.

Ja, Tina prav imaš. Stara je ravno toliko, da se ji že mudi (kmalu bo postavila trojko). Pa me niti ne bi motila hitrost, če bi jaz čutil prave stvari do nje. In k temu spada tudi to, da bi moral biti prepričan v to kaj ona čuti do mene… Ampak se s tem, z njenimi občutki do mene, niti nisem pretirano ukvarjal, saj menim, da se niti nisem imel pravice. Kajti če jaz ne čutim do nje “tistega” zakaj bi se moral poglobiti v globino njenih občutkov do mene – nimam pravice do tega, če sam zase vem, da nisem na istem nivoju z občutki, kajne?

Občudujem, da točno veš, kaj čutiš do nje in česar ne čutiš… Mislim, na nek način si jo imel rad, a ne? Ni ti sicer spodnesla tal, ampak ko prebiram tule razne teme o varanju in skupnemu življenju, je zgleda to zelo redka zadeva. Ljudje se varajo, pa kljub temu ne bi šli narazen za nobeno ceno. Predvsem moški. Čudno, ne? Drugi pa se ne zadovoljimo z “imeti rad”, hočemo še več.

Sicer mi ni povsem jasno, kako si bil lahko tako zelo prepričan, ampak sigurno si naredil edino pravilno – ravnal si se po občutkih.

Še nekaj… Vem, da je ideja že “prežvečena”, ampak opazila sem, da na tvoje maile odgovarja cel kup samskih punc, ki razmišljajo podobno kot ti… Si poskusil z dopisovanjem? Nikdar ne veš:))

Res komaj čakam, da bom tu enkrat našla tvoj post: Našel sem pravo:)) ga bom z velikim zanimanjem prebrala.

Tina, najprej hvala za tvoje lepe želje.

Ja, kako je bilo. Imel sem jo red na nek način. In kot prijateljico jo še sedaj cenim in spoštujem. Vem, da bi bila ona kar fajn žena, če bi hotel (recimo da bom zdajle malce pretiraval, bil mogoče malce srkastičen) pogovorčke, pa urejeno gospodinjstvo, pa dobra mama bi bila (oziroma upam zanjo, da bo nekega dne z nekom drugim). Samo ni mi, kot si rekla, “spodnesla tal”, ni me prevzela kot moškega. Njeni feromoni se očitno niso dovolj dobro premešali z mojimi, pač ni se mi “stemnilo” pred očmi. Kot sama praviš, ravnal sem se po občutkih! Spoznal sem tudi, da kadar ne veš točno kaj bi, zaupaj svojim občutkom…

Kar pa se tiče dopisovanja – ja, puščam svoj mejl, pa naj se javi katera, hi, hi, hi…

Z veseljem sem prebrala, da se opisano dogaja tudi moškim…

Sama sem se po nekaj bolj ali manj prijetnih situacijah že začela spraševati ali ljudje (fantje, moški) niso več navajeni, da jih nekdo res posluša, jim želi biti prijatelj, saj so se tako hitro zaljubljali…no, bili verjetno bolj fascinirani.

Kakor koli izplača se vedeti kaj želiš v življenju, so pravilno izbrati s kom boš hodil svojo pot. Svojo energijo lahko porabiš dosti bolj produktivno, da ne rečem kreativno, če ne iščeš na silo. Sama sem se kot pijanec plota (ne glede na komentarje okolice) držala načela, da sem raje sama, kot v razmerju, ki me ne izpopolnjuje. Minilo me je sploh zapletati se z moškimi, ob katerih sem čutila, da bo zanimanje hitro popustilo… Grd je občutek, ko te človek začne dolgočasiti, čeprav sam ni storil nič narobe – grdo je prizadeti nekoga, tudi če nehote. In grdo je biti z nekom zato, ker je to praktično…ker bo, kot pravi Moški, dobra žena, gospodinja in mama.

Govorim iz izkušenj, saj imam dolgoletnega prijatelja, s katerim sem že po nekaj tednih poznanstva “počistila” odnos in povedala, da me zanima le prijateljstvo. Pa je to človek, s katerim lahko preivim ure in dneve…izgleda dobro, materialno bi mi nudil vse, kar mi srce poželi, me razvajal – vendar to ni dovolj, saj ni bilo nikoli tiste posebne iskrice. Zaradi iskrenega pogoovra pa je ostalo lepo prijateljstvo.

Sedaj že dobro leto vem, zakaj nihče ni uspel zanetiti trajne iskrice..vem, zakaj sem bila, dolgim prežuranim nočem navkljub, tako dolgo sama – vem, saj sem spoznala njega! Prej si nikogar nisem predstavljala ob sebi na jesen svojega življenja; danes me je strah starosti brez Njega.

Dolg je moj post, upam, da ne predolg.