Februarsko branje
Thomas Mann: Čarobna gora
Knjigo sem prvič brala pred leti – kot večerno sprostitev po učenju za pomemben izpit. Bila sem skoraj začarana. Posebno ob koncu prvega dela. Osebam v knjigi pa sem zavidala njihov način življenja – no, samo tistim, ki so imeli blažjo obliko tuberkuloze.
Pred kratkim sem imela priložnost, da knjigo ponovno preberem (vsaj prvi del) in to v kraju, kjer se zgodba dogaja. Enkratno. Žal mi je le tega, da nisem mogla v celoti prehoditi Thomas Mann Weg, ki vodi od Waldhotela, kjer je bila na zdravljenju Mannova žena in kjer je Mann dobil glavne navdihe za delo, do višje ležečega Schazalpa, ki je tudi pogosto omenjen v knjigi. To naj bi bile poti, po katerih se je sprehajal Hans Castorp.
Knjiga se mi še vedno zdi eno največjih literarnih del vseh časov. Ob tem drugem prebiranju mi je bila še bolj všeč. Mogoče zato, ker sem že poznala zgodbo o Hansovi obsedenosti z Madame Chauchat in sem lahko bolj zbrano spremljala druge stvari – npr. filozofska razglabljanja g. Settembrinija.
O Katja, to je super! Da sta se srečala. In da sta ozdravela.
Takšne in podobne ljubezenske zgodbe naj bi se dogajale tudi na Golniku. Bolnišnica Golnik ni bila tako luksuzna kot je bil sanatorij opisan v Čarobni gori, a TBC so zdravili kar na enak način: z ležalnimi kurami na svežem zraku in z dobro hrano. Predvsem pa je zdravljenje dooolgo trajalo (tudi potem, ko je bil odkrit streptomicin) in oskrbovanci so imeli dovolj časa, da se dobro spoznajo. Pravijo, da so mnoge ženske, ki so trpele zaradi nerodnosti, tam gori “čudežno” zanosile 😉
Ana Porenta: Virtualni svet. com
Mladinski roman, prebran na dušek. Podrobneje o njem pa tukaj:
http://www.bajta.si/ana-porenta-virtualnisvet-com
K.
@hermiona:
Ja, štorije so raznovrstne, starša pravita, da so bile nekatere take, da se jima bolnišnične drame včasih sploh ne zdijo pretirane … Za ene je bilo kar zabavno (moja mama: “kozmetična” TBC + moški življenja), za druge mešano (oče: šest let mladosti zabil med ležanjem in operiranjem + ženska življenja), tretje so bile tragične vseh vrst (npr: šest let zabiti med ležanjem in operiranjem + izguba moškega/ženske življenja).
@ Katja in Hermiona: vse drži 🙂 Nekaj od tega zapisano tudi v: Tuberkuloza: kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem: na primeru sanatorija Golnik 1921–1998 (Z. Zupanič Slavec), če je komu do takega branja. Glede na to, da so se tako dolgo zdravili, so res imeli čisto svojevrstno življenje. Na G obstaja drevored zaljubljencev iz tistih časov, gor so se odvijale poroke, ženske so med zdravljenjem zanosile, nekatere tudi še rodile tam itd. Sej so si naredili kar fletno, ampak če pomisliš, kaj je bil osnovni vzrok, da so morali bit tam, pa ne ravno preveč …
Ognjen Spahić: Zimska potraga
OS je eno od treh imen, ki so se mi med kampanjskim branjem sodobne črnogorske kratke proze – skupaj z Nikolaidisom tudi pričakovano – izluščila kot zanimiva. Z nekaterimi doslej prebranimi imam eno težavo: zdi se, kot da se jim je v veliki želji po nadomeščanju zamujenega oziroma “postmoderniranju & urbaniziranju črnogorske pisave” zelo mudilo, tako zelo, da na koncu niso presegli mlačnega povprečja in očitnega zgledovanja po znanih vzorih. Enako bi bilo mogoče reči o žanrskih poskusih. Najbolje se odrežejo prav avtorji oziroma tista njihova dela, za katere se zdi, da se za vse to niso kaj prida menili. Tudi avtor te zbirke tega ni mogel obiti, le zakaj pa naj bi, vendar je zmogel kritično distanco, tako da ne beremo postmodernizma & urbane proze, ampak Ognjena Spahića 😉
Zgodbe so precej obširne, kar skopemu jeziku pomaga povedati vse, kar je treba povedati, pisanje pa teče tako gladko, da se včasih zalotiš, da bi ti bilo pravzaprav vseeno, o čem bi zgodba govorila, pa čeprav ni mogoče govoriti o nikakršni slogovni virtuoznosti. Enostavno štima. Kar zadeva vsebino, mi je najbolj ugajala s cigaretnim dimom in odnosom med vdovelim atom & sinom prepojena naslovna zgodba, ki mi bo najbrž kar dolgo ostala v spominu.