Februarsko branje
Fantastično sem spal ob romanu Vienna (Eva Menasse, prevajalka Amalija Maček Mergole). Rezultat: dva tedna za 446 strani in obilo novih moči, kar je tudi nekaj vredno. Pa roman sploh ni slab, pripovedovalka nas vodi skozi tri generacije mešane judovsko-avstrijske rodbine, njihove majhne zgodbe, pogled na judovstvo, preživljanje holokavsta in humor, ki jih spremlja skozi zadnje stoletje. Roman teče prijetno, na trenutke pa se mi je sicer zazdelo, da berem omnibus ali kaj podobnega, ker razen genetske povezanosti med nastopajočimi osebki ni ničesar, kar bi roman držalo skupaj. Tekoč prevod, ki mu lahko dlakocepsko očitam zgolj kakšen “v kolikor” in pretirano uporabo izraza “hektičen”, ki v slovenščini še zdaleč ni tako udomačen kot v nemščini. Priporočam.
Ian Rankin: Black & Blue
Rankin kot Rankin – odlično lahkotno branje.
Zmotilo me je le to, ker detektiv proti koncu opusti čike in pijačo, še malo, pa bi šel med vegane. Ne maram detektivov, katerih največji greh je, da gredo v fitnes šestkrat namesto sedemkrat na teden in imajo slabo vest, če namesto polnozrnatega sendviča s kalčki pojedo takšnega, ki vsebuje celo zrnce sira. Kot da to ni več “pravi” John Rebus..Od njega pač pričakujem – ne, zahtevam! – malo zastrupljenosti, nezdravega življenja in posledičnih frk.
Bolj na silo (ker sem knjigo po izjemno dolgem podaljševanju morala vrniti v knjižnico) prebrala Manon Lescaut.
Zatem sem se z navdušenjem lotila Coutovega romana Zadnji plamenčev let – po začetnem navdušenju in zaletu se mi je zataknilo in se cel teden nisem pomaknila praktično niti za 50 strani naprej – in obupala. 🙁
Tudi jaz se že kar predolgo trudim s knjigo Zadnji plamenčev let. A bom vztrajala,verjamem, da bo mi do konca zelo všeč. Saj je bilo enako s Sedmim poverjenikom. Če ga ne bi tu hvalili, bi ga vrnila po 30 straneh, in odlična knjiga bi šla mimo mene.
Prebrala sem tudi dve “novi” Agathi Christie, o tem seveda ni kaj povedati, je točno tako, kot od nje pričakuješ.
K10: se čisto strinjam. Pravi detektiv mora biti cinik, ki se vdaja vsaj eni razvadi. Veganov med njimi res ne vidim. :)))
Prebrala Devet, res navdušujoče, čeprav sem morala prebrati še spremno, da sem lahko do konca razbrala, kdo je kdo. Štirje protagonisti bi bili IMHO popolnoma dovolj.
Čakata me Življenje in pol (žal sem že v letih, ko si imena eksotičnih avtorjev težko zapomnim, tako da ga na pamet ne bi izvlekli iz mene niti z razvpitimi mučilnimi metodami) in Cimetove prodajalne (Bruno Schulz – no, ta ni težak :)).
Po Torovem priporocilu sem prebrala Kako so prodajalci megle zavladali svetu, moram reci, da je vsekakor vredna branja, ceprav je avtor padel v lastno past – ne mores pljuvat cez postmoderno paradigmo, ce hkrati v istem zosu kuhas Lacana, X-files, princeso Diano in propad socialne drzave. Nazadnje imas namrec vtis, da se nekdo hoce uciti fizikalnih zakonitosti iz risank o Tomu in Jerryju. Avtor se mi je vseeno prikupil, malo zaradi socnih zalitev na racun Busha in Gorea, malo pa zato, ker v svojem seznamu priljubljenih priporoca eno od tudi mojih najljubsih internetnih strani, namrec .
lp, proxima
Witold Gombrowicz: Kozmos;izvrstna detektivka; glavni akterji zapleta so obešeni vrabec, obešena palčka, obešeni maček in – ustnica. Opozorilo: Knjiga je samo za literarne sladokusce,in jo toplo nepriporočam tistim, ki berejo knjige a la Živa zažgana, Živa pokopana, Živa posiljena, Živa mrtvO hladna etc. etc.; … zej bom pa spet seksistični pujsek,eh,eh …
Do dobre polovice prebrala Građanin pokorni, Anteja TOmića, pa mi dete uničilo knjigo, še preden sem prišla do konca, tako da bo nadaljevanje sledilo 🙂
Zatem brala The Road – se popolnoma strinjam z mnenjem Oje in Tora. Je presunljiva in nadvse mrakobna.
Potem sem znova prebrala Bukowskega: Zapiske starega pokvarjenca kot neke vrste kontrapunkt prejšnji knjigi.
Sedaj pa berem knjigo Knjigarnar iz Kabula. Literarno šibko, nudi pa zanimiv vpogled v življenje v Afganistanu. Predvidevam (ker jih še nisem brala:-)), da je knjiga na 3/4 ena izmed tistih resničnih zgodb (Živa zažgana … ). Ostala 1/4, ki me je zamikala, pa je tamkajšnje dogajanje z literaturo in odnos do nje.
Toro, ta knjiga je res odlična, pri nas je bila ob zadnjem božiču TOP 1 čtivo :-)) Falconer prav v vsaki Oliviji zadene bistvo in navse zabava malčke.
Sama pa bentim nad neštevnimi malomarnimi napakami v Knjigarnarju iz Kabula, ki jih je toliko, da že kvarijo sam užitek branja, čeprav je knjiga prijetno sproščujoče čtivo.
Prebrala Interpretacijo umora (Jed Rubenfeld), ki mi je bila precej všeč, lepo se bere, ni čisto običajen krimič. Pred tem pa Odprta hiša (Elisabeth Berg), ki mi je bila po turobnem začetku zelo všeč. Optimistično, prijetno. Mislim, da sem brala pred časom od iste avtorice že nekaj, pa mi je bilo tudi všeč, se pa nič ne spominjam vsebine (Umetnost krpanja je bilo naslov). Sedaj sem začela nek pustolovski roman z naslovom Kodeks (Preston?), pa je zaenkrat bolj tako tako. Nato imam v načrtu Paasilinov Tek za dedom, možek je rekel, da mu je bil zelo všeč, pa da vidimo, kaj je možeku všeč 🙂
Po dolgem casu zanimivo odkritje: Robert Rankin. Zanr se najbolj spominja na izvenstoparskovodniskega Douglasa Adamsa (Dirk Gently’s Holistic Detective Agency in The Long Dark Tea-Time of the Soul) – fantasy fiction, ki bogato uporablja besedne igre, navzkrizne reference, pop-scenografijo in pri tem ne skopari s crnim humorjem. Zacela sem z The Most Amazing Man Who Ever Lived, nadaljujem z The Greatest Show Off Earth, ampak ze zdaj se je izkazal za dovolj intriguing, da sem ga dala na obvezni spisek nabav na naslednjem potepanju po Londonu.
lp, proxima
@Aja: kapo dol, očitno si Olivijo naročila isto sekundo, ko je izšla. Spomnim se, da je bila pozno jeseni božična izdaja šele najavljena, potem pa sem pozabil na njo; našel sem jo šele prejšnji teden v Konzorciju, tako da jo beremo sedaj pri 18 stopinjah. Žal nimam razvite neke percepcije, da so na Amazonu tudi kakšne stvari, ki bi bile namenjene komu drugemu kot meni samemu.
Dospal sem do konca Genazinove Die Ausschweifung. Najbolj pretresljivo pri tem romanu je, kako izjemno dosledno zanič je napisan, zares, od prve do zadnje strani. Govorim na pamet, ampak vse skupaj gre nekako takole: “Gospod Fuchs je zjutraj vstal že ob šestih. Stopil je do kuhinje, kjer si je natočil kozarec mineralne vode. Zazdelo se mu je, da v stanovanju nasproti vidi starega upokojenca, vendar ga danes ni bilo. Mislil si je, da se je upokojenec morda odločil, da bo pohitel in stopil do banke še pred osmo uro.” Itd., itd., itd. Celo ko nastopi veseli trenutek “spolnega odnosa”, Genazino to suhoparno opiše s strašljivo terminologijo, ki vsebuje celo izraze, kot so Geschlechtsorgan. Pa da ti pamet stane.
Sem preveril, pred dvema letoma sem trobezljal naokoli, da Genazino nikoli ne razočara (recimo Die Liebesblödigkeit). Sedaj bi te svoje nepremišljene izjave preklical, če lahko.