Februarja pa beremo…
Alan Lightman: gospod b
Skorajda zgodba o življenju, vesolju in sploh o vsem. 🙂 In to, lahko bi rekli, iz iste stavbe, v kateri je bival tudi Douglas Adams, le nadstropje je drugo in soba precej drugačna. Soba? Raje Praznina. Ki jo naseljujejo teta Penelope, stric Deva in seveda nečak gospod b. Ker Praznina sčasoma postane dolgočasna, se gospod b začne malce igračkati in tako ustvari na kupe vesolj. Eno izmed njih je tudi naše. Skozi prvoosebno pripoved nam gospod b predstavi svojo “igro”, predvsem pa svoj pogled na svet, na vesolje, na to, da se je v njem sčasoma pojavilo tudi življenje itd. Tu je še Belhor z dvema pomočnikoma (kot antagonist – najbrž si je lahko predstavljati, kdo je gospod “b” in kdo Belhor). Knjiga v bistvu odpira širjave (Praznine), hkrati pa navdaja z občutkom, kako smo vendarle omejeni (v vseh smislih). Navsezadnje živimo v vesolju, ki že lep čas umira …
Odlična knjiga; če vas zanima že vesolje samo po sebi, pa sploh obvezno branje.
Kerstin
Andrew Miller: Oxygen
(finalist za bookerja 2001)
Dogajanje je postavljeno v leto 1997. To vemo po kometu Hale Bopp, ki smo ga takrat tudi mi opazovali na nebu.
Kisik ohlapno povezuje nekaj glavnih protagonistov. Alice umira za karcinomom pljuč in si lajša težave z vdihovanjem dodatnega kisika iz jeklenke. Njen mlajši sin Alec, ki je nanjo zelo navezan, iz francoščine prevaja dramo z naslovom Kisik, ki jo je napisal uspešen in bogat pariški pisatelj, madžarski revolucionarni emigrant leta 1956, Lazslo Lazar. A ljudje niso takšni kot se zdi, da so. To velja za Lazsla, ki poskuša popraviti usodno napako iz mladosti, in to velja za Larrija, starejšega Alicininega sina, bivšega zvezdnika ameriške “soap opere”, ki je na robu bankrota in razpada zakona.
Pretenciozno je opisano Alicino hiranje, ko jo rak uničuje košček za koščkom in ne odnaša samo mišic in drugega tkiva, ampak tudi razum, osebnost in spomine. Pa vendar vse skupaj ni samo tragika. Najbolj ganljiv del knjige je tisti, ko Larry umiva svojo onemoglo mamo in ob tem razlaga, na kakšno pot ga je zaneslo življenje.
Na koncu se sprašujemo, ali jim bo uspelo, vsakemu posebej, rešiti svoje dileme in dvome. Jasnenga odgovora ni, a zdi se, da so na pravi poti.
Dokaj pomembno mesto v knjigi ima tudi dogajanje na Balkanu v tistem času- se pravi Milošević, pa težnje po Veliki Albaniji in podobno.
Fajn branje. Kot vse od Andrewa Millerja. Vseeno pa bi pripomnila, da manjka tista pika na i, tisti presežek, ki sem ga našla v njegovih dveh knjigah o 18.stoletju, Ingenious Pain in Pure, ki sta enostavno vrhunski.
Iz nabora za bralni krožek:
238. Tomaž Letnar: Vandima (branje za vsakogar)
Če iščete odlično domače leposlovje, je ta roman o štirih generacijah žensk in ljubezni pravšnja izbira. V razmislek in za primerjavo: M. Rožanc, Ljubezen.
ODLOMEK:
Zgodba je resnična tudi zato, ker mi jo je med rjuhami ob jutranjih kavah zaupala ženska, ki jo ljubim. Izrečeno v ljubezni in iz ljubezni je vedno dokončno in resnično ne glede na zaporedje dogodkov, vzroke in posledice, ki pišejo zgodbo. Ljubezen pa ne potrebuje razlag in opravičevanj …
239. Atiq Rahimi: Kamen potrpljenja (branje za vsakogar)
Prebrano na dah jemlje dih! Brezimna Afganistanka se izpoveduje skorajšnjemu moževemu truplu. Podobno čtivo o evropski ženski: M. Delibes, Pet ur z Mariem.
240. Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld (branje za vsakogar)
Všečna, berljiva, a nekoliko naivna pripoved o angelski profesorici slovenskega jezika, zaljubljeni v književnost in napačne moške.
241. Franjo Frančič: Ljubiti Abadona (za zahtevne bralce)
Pisatelj se razkrije v enem samem stavku: življenje ptička brez gnezda, izkustvo zavoda, prijateljstvo z ljudmi »z roba«, v ospredje pa postavlja doživljanje ljubezni, predvsem tiste do usodne ljube drage drage ljube. Lirična avtobiografija na okoli 80 straneh je zahtevno branje, ki bralca ne more pustiti hladnega.
Nadaljevanje prejšnjega sporočila …
ODLOMEK iz Ljubiti Abadona: ustavila je čas ljuba draga draga ljuba ljuba kot ljubiti kot ljubezen popoln krč je prebiti se do svetlobe iz varne tople teme iskati pot v potovanju na konec noči ponovitve to neskončno nočno nebo posuto z zvezdami in čas čas ki se drobi za njim ne ostaja nič besede nič nemoč a vendar ljubiti te odkruške časa ki tone v pozabo te drobce sveta ta okna te besede ki zgrešijo vso to bolečino ljubiti ljubiti
242. Borut Golob: Raclette (berljivo »moško« branje)
En dan iz življenja brezposelnega moškega, kritičnega do družbe in brez dlake na jeziku glede intimnega življenja – in še s svojo drago se razhaja!
NAVEDEK: Med kričanjem, ki je prihajalo iz kopalnice, sem vedel: ne moreš živeti s človekom, ki sovraži tvojo domačo žival.
Borut Golob: Racclete
Prebrana do konca bolj kot ne iz spoštovanja do Smreka, bukev, lipa, križ. Kljub nekaterim prav ljubkim stavkom in nekaterim hudo smešnim odlomkom, me knjiga kot celota ni prepričala. Zdi se mi narejena nekako na silo, po principu kovanja vročega železa. Ne vem, Smreka,… se mi je zdela taka prav prisrčna, tale pa…jah, ne bom lagala, na trenutke prav dolgočasno variranje na stalno eno in isto temo. A verjamem, da bo avtor napisal še marsikaj odličnega, potenciala in talenta ne more skriti ;-).
Patricia Highsmith: Ripley pod rušo
Moj prvi Ripley. Knjiga se mi je zdela prav fletno zabavna in ravno prav starinska, vse do konca, ki pa je…ma, v resnici ga sploh ni. Ostala nepotešena :-).
P.S. Da prevajalca ne ločita med torkom in četrtkom oziroma da je tuesday enkrat torek in enkrat četrtek, se mi zdi do konca neprofesionalno. Sploh ker gre za neke vrste kriminalko, zato sem šla parkrat brskat nazaj in ugotavljat, kateri dan je pravi (pri kriminalki nikoli ne veš, kaj bo pomembno :-)). Res, tole se mi zdi še za Učila preveč sramotno.
Erin Morgenstern: Nočni cirkus
Pravkar prebrano. Vsak večer sem jo zelo težko odložila, berem namreč tik pred spanjem. V knjižnjici sem jo snela s police Fantastika, med mladinskimi knjigami, po katerih tako zelo rada posegam zadnja leta. Popolnoma drugačna je od vse fantastike, ki sem jo prebrala do sedaj. Romaneskna, pravi na naslovnici, knjiga za ženske, piše nekje drugje, v resnici pa ni tako. Knjiga je za vse, če si izposodim besede mojega moža, ki jo je prebral pred mano: gentlemanska je. Zato je tako lepa. Zato je tako drugačna. Čeprav črnobela, je v resnici tako zelo slikovita – opisi prizorov in čustvovanj so taki, da se kar prelivajo v vseh barvah. Tudi način pisanja, mi je bil zanimiv, dogaja se “istočasno” konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja – in ta dva časa si prihajata naproti. Kljub temu ni predvidljiva – no, da bo vmes tudi ljubezenska zgodba je jasno že čisto na začetku :), določene stvari, za katere veš iz “prihodnosti”, pa se pojasnijo šele skozi ogled preteklosti. Seveda je polna cirkusantov, vendar je cirkus take vrste, da bi bil celo meni, ki nisem ljubiteljica cirkusa, všeč. Ker imam dober namen jo prebrati vsaj še enkrat – zaradi hitrega požiranja zgodbe sem včasih preletela najlepše opisane dele – zdaj že krasi tudi mojo knjižnjico. V broširani izdaji, ker je lažja, fizično lažja, za prebiranje v postelji.
Rosamud Lupton: Sestra
Tale krimič sem pa požrla in bila cel teden precej nenaspana. Skakanje iz sedanjosti nazaj me začuda ni motilo. Precej doživeto napisano, a verjetno je zato psihološki kriminalni roman. Zmotilo me je edino to, kako hitro sta si Beatrice in William postala blizu oz. domača, čeprav ko prebereš, zadeva postane jasna.
Stephen King: Dead zone
Johnny Smith (kakšno ime!) je doživel poškodbo možganov že kot otrok – in že odtlej je imel občasno nenavadne sposobnosti uvida v prihodnost. Ko v dvajsetih po prometni nesreči pade v komo, se vse še potencira – prebudi se skorajda kot prerok, čeprav so stvari, ki jih “vidi” skozi dotik z drugimi, zgolj naključni drobci, morda koristni (kuhinja ti gori), morda nepomembni oz. obstranski … Kot King zna, tudi to zgodbo preveva nežna ljubezenska (pod)zgodba, boleča in nepocukrana, tako da se vedno bolj čudim, zakaj King že enkrat ne napiše čisto ljubezenskega romana, saj mu to gre očitno zelo dobro od rok. S svojo sposobnostjo Johnnyju uspe odkriti serijskega morilca, čaka pa ga še zadnji veliki podvig, s katerim bi preprečil katastrofo svetovnih razsežnosti …
Zgodba je razdelana – o tem pri Kingu itak ni dvomiti – osebe zelo žive, prepričljive, napetost primerna, ne pretirana, skratka, ena boljših Kingovih stvaritev (čeprav ne tako “mega” kot – vsaj zame – Bag of bones, Christine, Mačje pokopališče, Langolieri, Skrivno okno, skrivni vrt … – je pa zagotovo na seznamu tistih, ki sem jih in jih bom večkrat prebrala).
Emma Donoghue: Soba
Tu je še enih 16 evrov, za katere mi ne bo nikoli žal, da sem jih “zapravila”. Ta roman je tista zlata sredina, v kateri je tako malo knjig, namreč: je berljiv, napet, ne pretežek, hkrati pa kakovosten, pretresljiv (a ne sentimentalen), tak, ki se usede, ki ga ne pozabiš. Tudi mene je na prvih 10 straneh malo motila otroška dikcija (zlasti “otroščina” najbolj boljši, ker res ne poznam koga, ki bi tako govoril; najbolj večji, najbolj dražji že, ne pa iz iste bes. družine), vendar “padeš not” in je sčasoma v bistvu ne zaznaš več (sama sem čez čas zaznavala predvsem tiste, ki se pojavljajo tudi sicer – v raznih besediih – kot napake, npr. nisem jo videl, moram bit …). Soba nam prikaže
– pozor, spojlerji –
tisto, kar nam tovrstni filmi običajno zamolčijo. Kako sta se žrtvi spoprijemali z življenjem po rešitvi. Kako se je otrok navezal na edino znano okolje, ki ga je pet let dojemal kot dom. Kako so na vse skupaj reagirali svojci – potem ko so fanfare umolknile in je cvetje ovenelo pod podplati in so se solze ob ponovnem snidenju posušile. Skozi kaj je morala ženska, da je omogočila otroku najprej kolikor toliko “normalno” otroštvo v ujetništvu, nato pa še slovo od tiste tisočkrat preklete celice, ki jo je – boleče ironično, čeprav logično – pogrešal … Na vsebinski ravni me je motila le ena stvar, dojenje, čeprav jo razumsko lahko sprejmem – bila sta prikrajšana pri hrani in to je bil en način, da je vsaj otrok bil vsaj za silo sit, če zmanjka vsega ostalega. Morda me je motilo tudi zaradi dikcije (“mi da malo”) – zdelo se mi je nekako sprevrženo – biti zlorabljan in hkrati dojiti petletnika.
Oboje zelo priporočam.
Alan Lightman: gospod b
Se strinjam s Kerstin, zanimivo branje. Teoretski fizik je napisal leposlovno knjigo o nastanku vesolja in uspel nekako združiti teorijo kreacionizma s teorijo evolucije oz. darwinizma. Gospod b namreč ob stvarjenju vesolja (našega?) postavi samo tri organizacijska pravila:
-simetrija položaja in trenutka,
-vse je relativno,
-slehernemu dogodku bo nujno botroval nek njemu predhoden trenutek,
in to je dovolj, da stvari stečejo, da nastane materija, da se razvije življenje. Nobenega vmešavanja v dogajanje več.
Lepo je predstavljeno spraševanje samozavedajočih se inteligentnih bitij kaj je tam onkraj, a bližje kot nekaj tiktakov vodikovega máserja od začetka vesolja jim s svojo pametjo pač ne uspe priti. Zato so se mi – ujeti v 3 dimenzije – mogoče nekatere stvari v Praznini, zdele neumne – zmršeni lasje tete P, pa stol, na katerem je sedela itd., a kako bi mi drugače razložili:-)
Goko Smetar: Dva boga, dva človeka in kup ‘dreka’
Izredno simpatična knjiga, priznam, da sem veselo presenečena. Potopis z mešanico odkrivanja globljih plasti avtorjevega življenja in samoiskanja, a tako iskreno, da nekako ‘paše’ v celotno zgodbo. Opisi Avstralije in njegove popotovanja pa sploh odlični. Priporočam.
strinjam! Zelo dobra.
Drugače pa me je zaneslo bolj v vode osebnostne rasti … Bruno Šimleša Ljubeznoslovje na tabeti … super branje, zelo koristno za gradit in izboljšat odnose, pred kratkim je imel ta avtor tud okroglo mizo z Zoranom Milivojevićem tu pri nas. Berljivo in poučno.