Kate de Goldi: Ob desetih zvečer

Knjiga opisuje življenje dvanajstletnega Frankieja Parsona in njegove izredno disfunkcionalne družine: mama ima agorafobijo, starejša sestra ga ne razume, starejši brat je čuden po svoje, oče ni oče temveč stric George, tu so še tetke, ki so čudne na svoj način; najboljši prijatelj; učitelj gospod A in njegovo najljubše orožje: slovar; pot v šolo z avtobusom in voznikom tega avtobusa; pogovori oziroma odgovori njegove mame, vedno ob desetih zvečer; njegov strah pred vsem; obsesivno-kompulzivna motnja. Nato pa njegov red zmoti nova sošolka Sydney s svojimi vprašanji. Tudi Sydney prihaja iz “čudne” družine.

Zelo priporočam.

Po opisu sodeč more bit to super knjiga.

Zelo, ti da res misliti. Tudi prevod ni slab.)))

hvala

Christopher Brookmyre: Be My Enemy

Če ima človek rad krimiče, bizarnost, normalen & črno črn (angleški) humor, cinizem, sarkazem etc, v tem primeru pa še grozljivke, recimo take, kjer se žrtve znajdejo odrezane od sveta, nadnje pa preži vse živo, če pa mu gre povrhu na živce ena od bizarnosti (ne najdem druge besede) novejšega časa, imenovana team building, je Be My Enemy odlična izbira.

Če že prevajamo vse, kar izpljune korporacija, imenovana Patterson, ne vidim razloga, da se ne bi kdo lotil prevajanja tega avtorja – vendar pa bi bilo v tem primeru treba pod nujno najti spretnega & predvsem duhovitega prevajalca. “Rutinsko”, tudi solidno prevajanje, kakršno zadošča za že omenjenega Pattersona, namreč v tem primeru ne bi niti slučajno zadoščalo. V tej vlogi kar vidim Vasjo Cerarja, samo kaj, ko je žal že pokojni. No, prepričana sem, da bi se dalo brez težav najti še koga, ki bi to nalogo opravil brez preveč “izgubljenega s prevodom”.

@Katja:
Sicer ne spada v to temo, pa vendar, še ena, ki ji gre team building na živce.

@hermiona: me veseli 😉 Golo podcenjevanje ljudi, pa še vikende jim požrejo – že tako folk nima časa bit s svojimi bližnjimi, potem se morajo pa namesto tega igrat igrice, primerne kvečjemu za desetletne tabornike 😉 If.

Ha,ha, ja točno to!

Thomas Mann: Čarobna gora

To klasiko berem drugič: prvič sem jo deloma zato, ker sem jo morala, deloma zato, ker me brez slovenske “čarobne gore” sploh ne bi bilo, saj sta se starša spoznala prav v tedanjem sanatoriju za tuberkulozo na Golniku, med dolgotrajnim bolehanjem za to boleznijo, v času, ko so ljudje za TBC pogosteje umirali, kot se pozdravili. Tokrat knjigo berem zaradi poklicnih razlogov. Da, takega pisanja smo se odvadili, zanj si je treba vzeti nekaj več časa in potrpežljivosti, ampak kakor koli obrnem: gre za veliko knjigo.

In še iz druge roke, torej na osnovi pripovedi staršev: marsikaj od zapisanega je (bilo) še kako resnično: med dolgotrajnim, tudi večletnim zdravljenjem, “zunanji svet” postane tako oddaljen, da z njim izgubiš vsak stik in marsikdo niti ne čuti več potrebe, da bi se znova vključil vanj. Pomembnejši od osebne izkaznice postane rentgenski posnetek pljuč. Tu je še hierarhija: veterani so seveda večji carji od novincev, tisti s hujšimi oblikami bolezni večji carji od tistih z blažjimi, ki se morajo dobesedno dokazovati, da so vredni dostopa na “čarobno goro”. Razmerje do smrti se spremeni. Še bolj dojemanje časa, ki se ne meri v dnevih, ampak zgolj v mesecih, ti pa minevajo enkrat kot sekunde, drugič kot leta. Vsak dan pa je popredalčkan (v tistih časih) na nenehno prehranjevanje z ogromnimi količinami hrane, nenehno merjenje temperature, nenehne sprehode in nenehno ležanje na balkonih – po večkrat na dan, ob vsakem vremenu, tudi pri temperaturah pod ničlo, ko se tam ni dalo niti napisati pisma, saj je črnilo v hipu zamrznilo. Sicer pa se je bojda nenehno potrjevala tista o erosu in tanatosu: ker je šlo za mlade ljudi, erosa ni manjkalo, in ker je šlo za takrat težko obvladljivo bolezen, je bil nenehno prisoten tudi tanatos.

Kar zadeva mene, se je branje poplačalo; ne gre za knjigo, ki bi me ob drugem branju razočarala, čeravno bi se našel tudi kak očitek, ki pa ne pokvari splošnega vtisa. Na drugi strani drži tudi to, da je zame iz osebnih razlogov morda zanimivejša kot za kakega drugega bralca.

Uh, @Katja, odlično si napisala! Se podpišem. Čarobna gora je (verjetno) moja najljubša knjiga.

Poleg stvari, ki si jih omenila (relativnost časa, zaprt svet bolnikov, vsakodnevni obredi, predvsem pa povezanost erosa in tanatosa), je zame stopnjevanje ljubezenske zgodbe tisto, kar me vedno znova presuni. Ko se v Valpurgini noči končno izpolni to, kar se je gradilo in gradilo, nastopi svojevrsten višek romana. V bistvu gre le za običajen pomenek med moškim in žensko, a vendar čustva kar kipijo ven iz knjige. In potem še dogodki v sobi, na samem, o katerih sicer v knjigi ni niti besede, a vendar vemo, da se je dogajalo nekaj izjemnega. Na koncu pa še neprecenljiv spominček – RTG slika pljuč ljubice:)

Super, da ti je bil roman všeč!

Trenutno berem od Cheryl Strayed, Divja. Po mojem mnenju odlično branje, s katerim se lahko zelo poistovetim. Kolikokrat me je imelo, v času čustvenih stisk, da bi spakirala kovčke in šla. In točno to naredi avtorica te knjige. Ko je vsega preveč, spakira in se odpravi na Pacifiško gorsko pešpot, z namenom, da najde moč v sebi. Res dobro branje, upam, da me bo držala v razmišljanju do konca.

Yay, februarja sem do zadnjega lista prebral še zadnjo knjigo iz zbirke Vampirska Akademija. Bral sem vse po vrsti, nič drugega vmes in zlepa jih ni hotelo biti konec.

Zgodba sama mi ni bila nič kaj všeč. Zapisanih je preveč za moj okus napačnih vzgojnih napotkov za mlada dekleta in Ameriške fobije, kot bog ne daj kaditi in ja ok, alkohol se sme piti, če že ravno nanese potreba samo ne pred kosilom 🙂

Vesel sem, da je zadeva prebrana in je to za mano.

G.

Tudi jaz berem Divjo in sem že v zadnji tretjini ter še vedno navdušena. Avtorica si upa priznati, da jo je strah, da jo boli, ima žulje, bolečine, tako telesne, kot duševne, te si zdravi s hojo po samoti, divjini. Pokaže svojo krhkost, šibkost, slabost, čeprav je v resnici močna, neverjetno močna ženska. Pešpot traja šest mesecev, to so neskončni km hoje in obračunov samim s sabo. Za enega Slovenca vem, da je prehodil to Pacifiško pešpot – Fedr, rahel približek temu je morda Camino, čeprav mnogo krajši, a vseeno svojevrstna duševna in telesna preizkušnja. Ljubitelji hoje in narave – brž po knjigo v knjigarno ali v knjižnico. Priporočam.

Zoran Hočevar: Prva liga

Ob branju sem se neizmerno zabavala. Slog in vsebina sta po svoje podobna Ernijevi kuhni, ki sem jo brala pred leti, le da je v Prvi ligi vse nekako bolj zbalansirano in obvladano. Kot vedno pa je Hočevar aktualen, da se kar kadi :-). Priporočam!

Tudi jaz priporočam. Nora knjiga. Nora ženska. Res moraš imeti ‘jajca’, da se podaš v takšno preizkušnjo.

Donna Tartt: Secret history

prebrano na podlagi omembe v januarskem branju s strani Katje10. Kupljeno v e-obliki za Kindla na Amazonu, kar pomeni, da je stalo sicer resda samo cca. 7 USD in bilo dostavljeno v desetih sekundah, obenem pa zdaj človek knjige ne more nikomur posoditi, če seveda s tem ne posodi tudi bralnika. Za knjigo velja podobno, kot je povedala Katja10 za Tarttin drugi roman Goldfinch, recimo tole: “avtorici moram priznati, da ima nekakšen neoprijemljiv nekaj” in morda tole: “Osemsto (no, v Secret history le nekaj čez 500) strani je veliko, ampak če padeš v knjigo, te ne moti, da bi jih zlahka bilo tudi nekaj manj”.
Secret History je Tarttin prvenec, “ki je bil precej razvpit, kriminalka, pri kateri ne gre za “kdo”, ampak za “zakaj” (Ibid.). Res je, bere se fajn, ves čas vleče, vmes so namigi, omembe, ki bi lahko bile ključi do tega ali onega razpleta, tako da nekje od sredine naprej komaj čakaš, kakšen krasen preobrat te čaka na koncu. Vendar tega žal ni, in – vsaj jaz – sem na koncu ostal nepotešen. Škoda, ker potencial zgodbe je res velik. Kaj več, brez odkrivanja tistega, kar se pri tem žanru ne odkrije potencialnemu bralcu ali bralki, ne gre povedati. Knjigo priporočam, vseeno pa se naslednje avtoričine knjige z naslovom Goldfinch, ki ti jo Kindle ponudi takoj, ko obrneš zadnjo stran, ne bom lotil.

Divja – na Cobissu je vse rdeč, kot da bi dobu tardečo. Kapo dol za marketinški prijem. Zgleda da je zaradi prehranskih hormonskih degeneracij maskuliziranim Slovenkam, da o bivanjskih prazninah predvsem seksualne nepotešenosti, akoravno tudi druge ravni niso zanemarljive, sploh ne izgubljam besed, končno dokončno poču film. In prav je tako. Je že skrajn tajm.

@pilgrim: Vseeno škoda, ker si štartal z njeno prvo knjigo, domnevam, da zato, ker je nekakšen krimič 🙂 Goldfinch je boljši, čeprav spet nekaj malega težav s koncem, ampak ta knjiga ne zahteva na koncu itak ne zahteva česa usodnega 😉 Goldfinch se mi zdi bolje napisan, Secret History je pa seksi, a vendarle po svoje začetniški. Njena druga knjiga po vrsti (pozabila naslov) je pa flop – “drugenec”, pač

Ali lahko podnapise?

No, tudi jaz imam Divjo na nočni omarici, sicer sem šele na začetku, tako da končno oceno bom še dala – vendar me vseeno malo skrbi, da jo bom prebrala, potem pa ugotavljala, v čem je “keč”. Običajno me take, zelo hvaljene in reklamirane zadeve pustijo na koncu malo razočarano. Se pa pustim presenetiti, normalno.

no-ja tud mene načeloma ne pritegnejo najbolj te skomercializirane variante, trilogije in podobno (vemo, katere), ampak tule gre res za popolnoma drugo zgodbo in žanr, knjiga je preprosto presunljiva – ne bo te pustila hladne, sem prepričana.

Aja, sicer je pa Čarobna gora od Thomasa Manna tudi meni všečno branje.

Miljenko Jergović – Zgodovinska čitanka 1: hm, po vseh hvalah sem nekoliko razočarana, ampak v bistvu ni nič avtorjeva krivda – sem samo ugotovila, da sem za to, da bi tole knjigo bolj cenila in od nje več odnesla, enostavno premlada. Bolj bi ustrezala recimo moji mami oz. očimu, ki sta nekje avtorjevih let (pa ni dvakrat za reči, da je nista prebrala). Moram pa priznati, da ima avtor en pretanjen občutek opisovanja, s katerim je svoje spomine lepo prelil na papir. 2. dela se ne bom lotila, zgolj in samo zato, ker sem se recimo tudi v tem delu povezala samo z dvema zgodbama, vse ostalo mi je bilo predaleč.

Sem obljubila, da napišem, ko jo končam, Divjo namreč. Sedaj me boste sicer popljuvali, vendar se je zgodilo točno to, česar sem se bala, pustila me je namreč čisto hladno oziroma celo jezno. Ko sem brala, kako nepripravljena je odšla na to pot, bi jo najraje stresla iz hlač, resnično. Saj ji je uspelo, bravo zanjo, zadevo tudi očitno dobro trži, še en bravo zanjo, ampak jaz bom zadevo mirno pozabila.

Neil Gaiman: Neverwhere

Kot rečeno v januarski temi, je bil slovenski prevod odložen, zato pa sem izvirnik z veseljem prebrala do konca. Prvi razlog je očiten, drugi pa je ta, da zgodba “zaživi” in začne vleče šele nekje na dobri tretjini ali še pozneje, vsaj zame je bilo tako. Priznam, da je na (manjši) bralni užitek vplivalo tudi to, da nisem ljubiteljica podgan, nasprotno, zdijo se mi odurne. – Zgodba je primerno (a ne pretirano) zapletena, liki kar ustrezno zgrajeni, razen morda Door, ki je vendarle glavna (so)junakinja – nje si nekako nisem mogla predstavljati. Osebno so me zelo pritegnile moči, ki jih imajo posamezni liki; markiz de Carabas je eden mojih favoritov, pa ne zaradi moči – njegov (neznačajni :)) značaj me je zelo pritegnil. Doorino sklepno dejanje pustolovščine z angelom se mi zdi vrhunsko s stališča domišljije in tudi razrešitve zapleta. Všeč mi je tudi zaključek, ki pušča upanje, da življenje JE zanimivo! 🙂
Skratka, priporočam!

A res? To si pa ena redkih, do zdaj sem slišala same pohvale za to knjigo … ne, zakaj bi te popljuvali, vsak ima pravico do svojega mnenja. Tudi meni je bila ta knjiga recimo ena boljših, mi pa verjetno kakšna druga ni, ki je vsem ostalim 🙂

Tudi jaz sem prebrala Divjo do konca in ostala – navdušena. No-ja, zakaj te je jezilo, ker je šla avtorica nepripravljena na pot? Ali misliš, da bi se MORALA pripraviti za takšno pot? Da gredo lahko nanjo je telesno pripravljeni in da le takšni zmorejo? Organizacijske priprave je sigurno imela, saj si je pred odhodom spakirala paketke in si jih poslala na delčke poti, po kateri je vedela, da bo hodila. Torej je tudi dobro preštudirala pot, da je vedela, kam iti. Telo pa… Telo se je pač sproti prilagajalo naporom. Če bi bila bolj natrenirana in imela kondicijo, bi lažje prišla skozi. A ni bila, zato je pretrpela vse živo, dobila žulje, odgrnine, praske, podplutbe, nohti so ji šli dol…. Tudi popotnikom, ki jih je srečevala po poti, ni bilo nič lažje, čeprav so bili morda krepkejši od nje. Važna je volja, zavest, trma, da prideš na cilj, da ne obupaš sredi poti. Avtorica je med potjo razčiščevala svoje življenje, svoj odnos z mamo, družino, bivšim možem, ljubimci, analizirala svoja potovanja v svet droge, promiskuitete… Prehodila je 1.600 km, to je enkrat več kot Camino Frances, a po popolnoma drugačnem terenu, po divjini. Verjetno so še kakšni drugi načini za razčiščevanje s samim sabo.

Pred kratkim sem nekje prebrala: “Tam (na poti) vsaj veš, v katero smer moraš it, pa veš, da vse, kar moreš narest, je to, da zjutraj vstaneš, obuješ čevlje, naložiš svoje življenje na hrbet in kreneš na pot. Če bi bilo tako enostavno tudi sicer, če bi bile v življenju vedno rumene puščice, če bi vedel, da če boš hodil, boš prišel na pravi cilj, bi bilo vse lažje.«