Fajn : prav

It na zelo splošno temo želiš konkreten odgovor, ki bo zadovoljil še tista vprašanja, ki se ti porajajo ob “privat” temah?…. :/

Če ti kaj pomaga….
Če ima nekdo zelo slabo samopodobo in zaradi tega okrivi partnerja, da ga ne mara, da ne počne stvari, ki si jih on želi (ki so po njegovo znak/dokaz ljubezni ;), da bi jih zanj počel, da bi se počutil bolje, bolj sprejeto, bolj ljubljeno, da bi sebe imel rajši, da bi ga partner “rešil” te “nevšečnosti…..
Kaj vse mora potem nekdo naredit “prav”, da se drugi ne počuti ogrožen?
Kje je ta meja, koliko tega se iz dneva v dan poraja, kar bi nekdo moral naredit v imenu ljubezni, da se drugi ne počuti ogrožen, da ne jamra za vsako stvar?
(Ne bi tu Krivoljunko dajal kot neko referenco “nejamranja”, ker se mi sama zdi jamrajoča nad vsemi tistimi, ki se po njenem odprtem pogledu na drugače misleče, tega ne bi smela privoščiti…. Skregano z logiko, ki jo zagovarja… :/ Če ima nekdo tako širok pogled na drugače misleče, mu drugačno mnenje ne bi smelo povzročat takšnih frustracij?, da bi se pritoževal nad pisci…. bolj bi morala it debata v to smer, da se pisca razume ne pa da se ga “krega”….. Ma ne vem 🙁 :/ )

Zdi se mi, da imaš kar nekaj konkretnih izkušenj v katerih si sama izbrala “fajn” pred “prav” gledano iz zornega kota družine, sploh ko smo enkrat v odnosu z nekom ne moremo gledat le nase, tu so še otroci, če je že partner nekoliko bolj “nespreten”…. Koliko je ta zadeva iz neke časovne distance sedaj bolj fajn in prav, si ne upam sodit, kakor ne vem zase kaj je bolj “prav”, da mogoče “mučim” nekoga, da dojame, da moje početje v ničemer ne ogroža odnosa, dokler sem sam v tem početju odločen, da delam le tisto kar je prav.
Nekako po moje bi bilo prav, da pridobi vsak zase neko lastno vrednost in s tem tudi mesto v družini, ki mu pripada in se zaveda, da mu tega nihče ne more vzet in se ne počuti ogroženega, če se ima partner kdaj “fajn”, čeprav se njemu mogoče zdi, da to nekako ni “prav”.
Včasih je tudi narobe lahko prav….. 😉

Ne vem, On_, res ne vem. 🙂

Jaz samo mislim, verjamem, da ni vedno v naši moči ohraniti odnos. Saj pravim, jaz se samo sprašujem, zakaj nekdo ostaja v odnosu, če v tem odnosu ni srečen. S takšnim odnosom, kot je. Zakaj nekaj popravljat, izboljševat na silo. Ja, če je učinek, kaj pa če učinka ni? Boš leta in leta ohranjal odnos in bil v njem nezadovoljen, ali pa boš enostavno izstopil, si uredil bolj mirno in bolj zadovoljujoče življenje.

Recimo da se odločiš za vztrajanje. Kaj pa sedaj. Saj veš, zakaj se odločaš. Ne za trud spremeniti, za ta trud tako ali tako veš, da ne bo obrodil konkretnih sadov, ampak biti “zadovoljen” s tem kar imaš, če ne drugega, neko navezanost, neko ustaljenost… Če se odločiš za to, zakaj potem toliko nezadovoljstva še naprej, v tebi (pa ne konkretno v tebi, On_), ki si se zavestno za to odločil…
Ali pa vso težo odločitve opravičuješ, da v nekem odnosu vztrajaš zaradi otrok. Joj, kakšna bedarija!!! Če otroci kaj rabijo, rabijo mir, varnost, v domu, kjer je doma prepir, nezadovoljstvo… pa lahko dobijo samo občutek krivde.

Saj pravim, jaz res ne razumem, zakaj nekdo vztraja, in se kao še vedno trudi na isti, neučinkovit način, vedno znova in znova, ob tem pa ni zadovoljen nihče.

Ne glede na to, ali gre za odnos v dvoje ali za družino, se mi zdi pomembno, da si vsak v osnovi zastavi življenje tako, da mu je fajn. V končni fazi živimo le enkrat in pač ne verjamem v cankarjanske zgodbe o žrtvovanju …

Če si v osnovi zastaviš življenje tako, da ti je fajn, potem ti ne bodo predstavljale (nekega hudega) bremena niti malenkosti, kjer boš dal prednost temu, kaj je prav, pred tem, kaj je fajn.

Če si pa zastaviš življenje tako, da je “prav”, boš enkrat prej ali slej (upajmo…) prišel do spoznanja, da ne živiš svojega življenja, temveč življenja nekoga drugega. Zelo pogosto se to zgodi ravno v krizi srednjih let, ko človek ugotovi, da življenje vendarle ne bo trajalo neskončno in da poleg tega, kar je “prav”, si želi početi predvsem to, kar je “fajn”. In ker je vse življenje počel le to, kar je prav, nima pojma, kaj je res fajn in kaj je le privid. Privid vzame za realnost in potem ugotovi, da to ni tako fajn, kot je mislil da bo. Življenje ima v razsulu, ker ve, da ni naredil “prav”, in hkrati se nima niti “fajn”.

Tako da – jaz trdno verjamem, da če bi ljudje v začetnih fazah (beri v mladosti) več razmišljali o tem, kakšno življenje si želijo, in se malo manj ozirali na to, kaj drugi (družba, starši, navade, prijatelji, partnerji) postavljajo kot standard, bi bilo na MON-u manj izgubljenih duš s takimi in drugačnimi medosebnimi težavami.

Mirno in zadovoljujoče ne bo nikoli, če ne znaš videt tisto kar je lepega v odnosu, nikoli in z nikomer.

Je pa tukaj vprašanje koliko se z naslednjim partnerjem bolj trudiš imet lepši odnos glede na izkušnjo s prvim. Koliko bolj paziš na “malenkosti”, ki so te v prvem primeru pripeljale do tega, da si “izstopil”, oz drugemu toleriraš stvari, ki so te pri prvem neznansko motile ali jih samo dojemaš na drugačen način zaradi neprijetne izkušnje s prvim partnerjem, nanje gledaš z nekoliko več razumevanja.
Kakšen bi bil odnos z prvim, če bi najprej imel drugega 🙂 (ne moreš imet drugega, če nisi najprej imel prvega….. 😉 No, tako teoretično gledano iz današnje perspektive? Ne vem :/

Ni stvar v nerazmišljanju, ampak v nepoznavanju. Ne moreš nekaj poznati, česar še nisi izkusil. Če misliš, da se pri starosti 20 let poznaš kakšen boš bil pri starosti 40 let, se hudo motiš.
In verjemi, da segajo po FAJN, in ne po prav, pač na osnovi tistega, kar poznajo oz. si želijo. Včasih je pač FAJN s strani drugih predstavljen na tako obetajoč fajn, da si vsak želi le tega.

Res. Torej če ne vidiš kaj je lepega v odnosu, potem izstopiš iz odnosa, da si zadovoljen, torej logično sledi zadovoljstvo, če pa vidiš fajn v odnosu, potem pa ni potrebe po nezadovoljstvu, in spet se imaš fajn. Če ni potrebe po nezadovoljstvu, ni potrebe po prepirih, nesoglasju… ker ti tisto lepo v odnosu predstavlja izhodišče, iz katerega deluješ, k čemer se vračaš… torej zaradi še več lepega odnosa si pripravljen v čem tudi ugoditi partnerju oz. družinskim potrebam, samo zato, da ta lep odnos ostane lep odnos.

Le zakaj se to ne izide?

Saj točno to pravim. DRUGI ti predstavijo, kaj je fajn, in ti jih poslušaš. In jaz mislim, da bi bilo bolje, če jih ne bi (oziroma bi jih manj).

:))) ne vem, pa tako logično je.
Mogoče morata oba resnično dojet to filozofijo, ne samo prelagat odgovornost drug na drugega…. :/

Res. Torej če ne vidiš kaj je lepega v odnosu, potem izstopiš iz odnosa, da si zadovoljen, torej logično sledi zadovoljstvo, če pa vidiš fajn v odnosu, potem pa ni potrebe po nezadovoljstvu, in spet se imaš fajn. Če ni potrebe po nezadovoljstvu, ni potrebe po prepirih, nesoglasju… ker ti tisto lepo v odnosu predstavlja izhodišče, iz katerega deluješ, k čemer se vračaš… torej zaradi še več lepega odnosa si pripravljen v čem tudi ugoditi partnerju oz. družinskim potrebam, samo zato, da ta lep odnos ostane lep odnos.

Le zakaj se to ne izide?[/quote]

Zato ker razmišljaš na osnovi napačnih predpostavk: odsotnost konfliktov, prepirov in nesoglasij ne naredi odnos dober. Vse našteto je namreč (tudi) motor napredka, evolucije, izboljšanja, poglabljanja. Odsotnost vsega našteteha (prepirov, …) ne pomeni nujno, da je odnos dober. Lahko pomeni tudi to, da odnosa ni več, da je splaval po vodi, da si indiferenten in se zato ne “buniš”.

Prav zato se ne izide, ker če delaš nekaj zato, da boš dobil nekaj drugega nazaj (ohranjanje dobrega odnosa), se to NIKOLI ne izide. Ker vsak ima občutek, da je dal več kot je v zameno prejel (po isti logiki kot vsi mislimo, da smo nadpovprečni…). Odnos funkcionira le, če si pripravljen dati, če si želiš dati, NE DA bi zato kaj prejel v zameno. In funkcionira tako dolgo, dokler tudi tvoj partner razmišlja tako. Ko eden od dveh začne delat račune koliko je “popustil”, da bi ohranil dober odnos, se začne pot proti peklu.

Res. Torej če ne vidiš kaj je lepega v odnosu, potem izstopiš iz odnosa, da si zadovoljen, torej logično sledi zadovoljstvo, če pa vidiš fajn v odnosu, potem pa ni potrebe po nezadovoljstvu, in spet se imaš fajn. Če ni potrebe po nezadovoljstvu, ni potrebe po prepirih, nesoglasju… ker ti tisto lepo v odnosu predstavlja izhodišče, iz katerega deluješ, k čemer se vračaš… torej zaradi še več lepega odnosa si pripravljen v čem tudi ugoditi partnerju oz. družinskim potrebam, samo zato, da ta lep odnos ostane lep odnos.

Le zakaj se to ne izide?[/quote]

Zato ker razmišljaš na osnovi napačnih predpostavk: odsotnost konfliktov, prepirov in nesoglasij ne naredi odnos dober. Vse našteto je namreč (tudi) motor napredka, evolucije, izboljšanja, poglabljanja. Odsotnost vsega našteteha (prepirov, …) ne pomeni nujno, da je odnos dober. Lahko pomeni tudi to, da odnosa ni več, da je splaval po vodi, da si indiferenten in se zato ne “buniš”.

Prav zato se ne izide, ker če delaš nekaj zato, da boš dobil nekaj drugega nazaj (ohranjanje dobrega odnosa), se to NIKOLI ne izide. Ker vsak ima občutek, da je dal več kot je v zameno prejel (po isti logiki kot vsi mislimo, da smo nadpovprečni…). Odnos funkcionira le, če si pripravljen dati, če si želiš dati, NE DA bi zato kaj prejel v zameno. In funkcionira tako dolgo, dokler tudi tvoj partner razmišlja tako. Ko eden od dveh začne delat račune koliko je “popustil”, da bi ohranil dober odnos, se začne pot proti peklu.[/quote]

Imaš zanimivo razmišljanje. Mi je všeč že zato, ker je razmišljanje.

Se motiš v prvem odstavku. Ne razmišljam na osnovi predpostavk, ki si jih izpostavila. Bi se strinjala, da so napačne. Res so.

Se pa popolnoma strinjam s tvojim drugim odstavkom.

Jaz mislim, da se stvari ne izidejo enostavno zato, ker ljudje nismo roboti, ali pa ravno zato, ker smo kot roboti.

Odnos je veliko več, kot pa le razmišljanje o fajn in prav.
Biti v odnosu je naša potreba. Če odidemo iz odnosa, potem to pomeni za nas neko izgubo in občutek nesposobnosti, ker nismo bili sposobni zadovoljiti te osnovne potrebe.

Vsak odnos je del naše rasti in ozaveščanja.
Vsi izhajamo iz sebe in naša izhodišča nam predstavljajo merilo za “prav”. Hkrati pa pričakujemo, da nam bo ob tem tudi fajn.
Če to dvoje ni usklajeno, potem predvidevamo, da je napaka v okolju, ki nam vrača napačne informacije oz. se ne odziva tako kot menimo, da bi se naj.
Vsak izmed partnerjev prispeva svoj delež, kot sam zna in meni, da je prav. Če nam ni fajn, potem iščemo krivca v drugem.
Namesto, da bi oba skupaj ozavestila težavo in ugotovila, kateri “prav” bi bilo dobro spremeniti.

tvoje odgovore, nasvete, misli… zastopim, obožujem in se strinjam z nim
tudi sama bi dajala take nasvete, misli… vendar nimam obsežnega besednega zaklada ;), da bi to napisala kot ti in tudi živcev se it tuki gor karkol s komerkol
če bi bil lajk pod tvojimi komentarji bi ga stisnila :)))))))

love, peace ***

No jaz sem tudi prilično impersionirana nad njegovim pisanjem, moram priznati… včasih se še celo prostovoljno in saj ne da bi bilo treba– javi za (mojega) odvetnika 🙂 🙂

Hvala za “lajke”, pa še kdaj in nič zato, če so raztreseni po raznih temah 😉 :)))
Prijateljica upam, da si impresionirana nad kvaliteto bolj kot nad kvantiteto :)))

Govori zase.

Govori zase.[/quote]

neki si oster dones men ti :)) marička kaj pa dogaja?

Govori zase.[/quote]

neki si oster dones men ti :)) marička kaj pa dogaja?[/quote] 😀 😀
Eden/ena je odprl/a temo z njegovim imenom in smo jo zduhovičili na način, ki mu je tuj, sedaj pa seka vse vprek…. 😀

Govori zase.[/quote]

neki si oster dones men ti :)) marička kaj pa dogaja?[/quote]

Nič, na živce mi gredo posploševalci, ki na osnovi sebe posplošijo na cel človeški rod.

neki si oster dones men ti :)) marička kaj pa dogaja?[/quote]

Nič, na živce mi gredo posploševalci, ki na osnovi sebe posplošijo na cel človeški rod.[/quote]

Spider,
si prešprical ure psihologije v srednji šoli, kaj.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Hierarhija_potreb_po_Maslowu

Pa ne obesi se mi zdaj na to, da nikjer ne piše glede odnosov ali kaj podobnega… 🙂

Nič, na živce mi gredo posploševalci, ki na osnovi sebe posplošijo na cel človeški rod.[/quote]

Spider,
si prešprical ure psihologije v srednji šoli, kaj.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Hierarhija_potreb_po_Maslowu

Pa ne obesi se mi zdaj na to, da nikjer ne piše glede odnosov ali kaj podobnega… :-)[/quote]

Zakaj bi pa bila teorija “hierarhija potreb” od A. Maslowa kot absolutna in edina pravilna za vsakega posameznika? Je ne priznavam, nekak me (še) ni prepričala 😉

Govori zase.[/quote]

neki si oster dones men ti :)) marička kaj pa dogaja?[/quote]
Mogoče mu manjka tista bližina nekoga, ki jo tako zanika.

“Imeti odnos” in “bližino” ni isto, vsaj zame ne. Jaz sem vsak dan obkrožen z ljudmi, ki so mi blizu, saj nisem puščavnik. Trdim pa seevda, da imeti “odnos” v klasičnem pomenu ni osnovna človeška potreba.

Se pravi tebi je dovolj bližina, za imeti odnos je pa potrebno preveč odrekanj, truda in se vložek ne povrne v tolikšni meri, da bi se ti pehal za tem?
Kdo ti brani ostati na nivoju bližine 🙂

Je bližina, in je “bližina”.

Jaz se sprašujem, s kom si si blizu, če z njim nimaš odnosa v smislu živeti z njim/njo.

No, saj mogoče gre. Čeprav, če se s partnerjem razumeš tako zelo dobro, da imaš kljub razdalji lahko občutke bližine, se mi zdi logična posledica, da si tudi zelo močno želiš to razdaljo zmanjšati oz. izničiti – torej zaživeti z nekom, imeti ODNOS.

Tega si jaz ne bi upala trditi oz. ne vidim smisla na silo nekoga prepričevati, pa četudi imam prav (ali pa nimam, pa samo močno verjamem v to).
Si pa upam trditi, da to velja za veliko večino in je posameznik pravzaprav izjema, ki potrjuje pravilo.
Mi boš potrdila, samo ozri se naokrog. Ljudje živijo drug z drugim, se ločujejo oz. prekinjajo odnose in sklepajo nove…

Ali to velja tudi zate? 🙂 Saj se poznaš, saj veš…

Mogoče samo vprašanje, Zmedena samica, zakaj se pa ljudje potem poročajo oz. stopajo v odnose, če ni potreba po ljubezni vzrok, povod… ?

Za ene je verjetno skrajni čas, da se sprijaznite, da kar velja za vas, ne velja še za vse okoli vas.