Erotični roman
Mene pa močno mika, da bi napisal erotični roman. Navsezadnje, niti nimam občutka, da bi bilo to kaj posebno komplicirano in težko. Navsezadnje na seks mislim 80% dneva ( ja sanja se mi o njem tudi ponoči ) in potrebno je samo misli pretipkati v Word.
Če bi imel večino dneva v mislih socialno družbeno tematiko, bi najbrž želel pisati o tem. Ampak nimam. Res ne. Pa še vprašanje; bom kot pisatelj erotičnih romanov kaj zapostavljen na srečanju ali recimo pikniku z ostalimi pisatelji?
Napisal sem erotično zgodbo, katero sem dokončal te dni, je pa še za pregledat in popravit, obseg 11.744 besed. Nato pa se bo treba odločit kaj z njo 🙂
V delu imam erotični roman, trenuten obseg 8.454 besed.
V delu imam fantastični erotični roman, trenuten obseg 16.975 besed.
Koncepte imam v glavi, čeprav bi bilo pametno narediti osnovni koncept. Imaš prav.
Yeeeee, dokončal sem svojo prvo erotično zgodbo. Res sem vesel. Upam, da je dobra. Mislim, meni je všeč. Lahko jo preberete tule:
https://docs.google.com/file/d/0By62-Mfp-YazWjg2Ylk0czdvM00/edit?pli=1
Lahko jo tudi hvalite, komentirane, kritizirate ali izlijete celoten žolč name.
Ahum, kaj naj zdaj z njo? Prodam v Nedeljski Dnevnik in si z izkupičkom kupim kurjavo za zimo?
Ideje dobrodošle.
dragi moj kje si to videl, da ima erotična zgodba toliko strani??? če jo želiš objavit v katerem koli časopisu ti jo bodo takoj zavrnili, ker je omejitev besed……………..ta erotična zgodba je absulutno predolga……………ko sem to videla mi je minilo, da bi jo prebrala……………erotična zgodba more bit napisana na kratko in temeljito in dovršeno………….ta zgodba se preveč vleče
O šit no, a da je predolga?? Ja pol bo pa roman 🙂 Saj veš kako gre, če bo špičasto, bodo vile, če bo ploščato, bo lopata.
Moj email: gumpec.romar@gmail.com
Lp
Gumpec,
bom še jaz malo pokomentirala, ko si ravno dal zgodbo v razpravo:
– preveč filozofiranja in analiziranja na začetku, vsekakor. Pari se ne pogovarjajo na ta način, poskusi pogovor bolj prenesti v ‘real life’. Na trenutke se mi je zdelo, da berem znanstveno razpravo in ne erotično zgodbo.
– nekajkrat te je zmanjkalo pri imenih, kdo je s kom in to. In kar naenkrat še Matej? Najbrž ti je zmanjkalo pozornosti 😉
– malo več spontanosti, prosim. Meni so se zdeli vseeno malo preveč zapeti.
– bi bilo za premisliti, ali ženski v real lifu res pride vedno in z vsakim partnerjem … jaz sem človek, ki razmišlja in piše življensko, upam, da nisem preveč nesramna.
V kolikor je to tvoj prvenec, bom pa rekla – ni slabo 🙂 In kot je rekla predhodnica – če boš želel kje to objaviti, bodi pozoren na dolžino teksta. Če pišeš zase, potem drži ‘sky is the limit’ 😉
Vso srečo s pisanjem!
Moje mnenje:
– preveč dialogov oz. preveč “analitični”, kot pravi predhodnica
– za “vročo zgodbo” se mi ne zdi slaba, ne vem pa, kam pravzaprav ciljaš – proti “literaturi” ali zgolj “razvedrilu”? (mimogrede, seveda stvar ni lektorirana, nekaj bi pa vseeno svetovala: opusti ta nesrečni kateri /katera, katero …/, celo v dialogih ga imaš; stvar je zastarela, tipično pa pisci uporabljajo to varianto zaimka /namesto ustreznega KI/ takrat, ko hočejo “izpasti knjižno” – ironija :); kateri je OK v predložnih zvezah /na katero, s katerim, pri katerih …/, sicer pa KI)
– če greš na hot s svinganjem (če izraz tu ni najustreznejši, se opravičujem), se mi zdi, da bi bilo treba vzrok zanj drugače zastaviti; npr. ful dolga zveza, dolgčas pri seksu ipd. (s čimer žal odpadejo prelestni mladi teleščki :)) – ali pa “neresna” in ne ravno ljubeča, predana zveza, odprta navzven, dejansko nekaj, česar ženska zlepa ne bi opredelila kot ljubezen; v vsakem primeru se mi zdi to spolzko področje; eno so fantazije, nekaj drugega pa je stvarnost (od ljubosumja do tega, da bi se morali vsi sodelujoči pred akcijo testirati za HIV idr. spolne bolezni, ja, saj vem, s tem odvzameš “romantiko” oz. “vročico” – ali pa tudi ne … bi se najbrž dalo kako vključiti). Ne pozabi, to je le moje mnenje, prav možno je, da obstaja na kupe žensk, ki dejansko hočejo in izvajajo trojčkanje in “četverčkanje” in grupnega itd. brez vsakega preverjanja glede spolnih bolezni pa obenem ostajajo v zvezi z enim tipom (možno je, ne zdi se mi pa verjetno); pa da je vsaj v domišljiji zadeva vzburljiva za oba spola, je tudi čisto verjetno; in če je namen kratke zgodbe samo ta (vzburiti), se mi ne zdi problematično; če pa bi šlo za trdnejšo, širšo konstrukcijo (literarni roman), vidim tu problem. No ja, po drugi strani je res, da spolnost, kakršna je opisana – tu na monu – kot prisotna v 50 OS, po moji logiki precej bolj “rajca” moške, pa vendar se očitno motim, saj na knjigo “navaljujejo” ženske … 🙂
– kljub “davni” seksualni revoluciji itd. se mi zdi, da je v spolnosti še veliko tabujev, zablod in mitov, in eden od njih je ženski orgazem; o tem je na spletu morje napisanega (tudi v slov.), najde se tudi statistika (npr., da dve tretjini žensk, ki sploh doživijo orgazem /in to še zdaleč niso vse/, ne doživi vaginalnega), in ni mi všeč, da se ta “tabu” nekako odraža tudi v tvoji – sicer zelo direktni – zgodbi (tipični primer vzdrževanja tega tabuja oz. zmote je stavek, da če njemu prehitro pride, potem ženske ne more zadovoljiti). Zakaj je ta stvar tako vprašljiva – po mojem gre za kombinacijo moškega neznanja in ženskega sramu ali pa tudi vice versa, potem je tu še začarani krog “fejkanja” … Globlje se tu v to ne bi spuščala, ker nismo na pravem forumu. 🙂
Ravno zato, ker se mi zdi spolnost v literaturi (tako v pogrošni kot v tisti “boljši”) nekakšno sivo področje, stvar, ki jo le malokomu uspe vtkati in ubesediti zares dobro (tu bi morda omenila Simmla in njegov roman Včasih je tudi jokati užitek), se mi je zdelo prav natresti nekaj misli na to temo. 🙂
Hvala za ocene in kritike in dobre želje. Se bom skušal poboljšati. Pa še nekaj pojasnil in izgovorov, kar pa ne zmanjšuje vrednosti kritik.
To zgodbo sem pisal kot kratko zgodbo in vrag se je potegnil na preko 30 strani. Z odgovorom, bo pa roman, sem se šalil. Bom poizkusil pisati krajše zgodbe. Res.
Filozofiranje na začetku se mi je zdelo potrebno, ker sem želel spraviti dva mlada para med rjuhe, kar je sicer redko v praksi. Torej kot utemeljitev, zakaj počnejo kar počnejo.
Imena so bila grozna in velika napaka. Izbral sem preveč imen na M. Tu ni kaj. Gumpec pach. (obožujem besedo pač, v kontekstu izgovorov, sploh v govorjeni besedi, če se le da po televiziji)
Spontanost nastopa šele od konca zgodbe naprej ha ha. Moj izgovor bi tu bil, da je ravno nespontanost, nervoza, stres, thril, osnova tega začetka in psihološka podlaga zgodbe.
Ženski orgazmi so ali pa jih ni. Z močno psihološko podlago (recimo nov partner, ali nenavadna okoliščina) jih lahko naredimo močnejše, ali pa se obrne okoli, proti nam, in jih ravno zaradi tega ni. V zgodbi je oboje dobro. Vesela zgodba jih vsebuje več, žalostna pa manj, zelo žalostna, nobenega.
Ja, to je prvenec. Prvenec z problemom, kako kaj na kratko napisati 🙂
Moji ciliji so literatura. Ampak pišem za svoje razvedrilo. Če se pri tem zabava še kdo drug, toliko bolje.
Nasvet je super. Se bom skušal znebiti katerega od katerov, kateri so uporabljeni napačno.
Želel sem, da ima zgodba realno osnovo. Svinganje ni domena mladih ljudi, zato je bilo vsaj pri enem paru treba uporabiti radovednost. Radovednost kako bi bilo z drugim. Ta problem je prisoten pri parih, KI so
skupaj od osnovne ali srednje šole in vstopata v razmerje kot devičnika. Mladi bi svinganje odklonili in tudi v klubih jih ni.
V zgodbi je bila zaščita pred SPB nepotrebna, ker je bilo za vse udeležence prvič. Seveda gre za problem zaupanja, ampak opredeljevati še to podrobneje, bi raztegnilo vse skupaj res v roman.
Trojčkanje je in. Biseksualna usmerjenost je pri dekletih in. Emancipacija deklet potegne v trojček drugega fanta in dobimo četverček brez krmarja 🙂
Ženski orgazmi so problem. Tudi v pisani zgodbi. Prehiter moški izliv kot tak ni problematičen, problem pa nastane, ker moškemu po orgazmu za kratek čas pade sex drive skoraj na nič. To pa je pri četverčku problematično. Lahko bi katerega prijelo, da bi šel kar domov. Moški po orgazmu z vzburjenostjo nič, tudi težko vzdržuje partneričin sex drive, kateri načelno in na srečo niha v manjše skrajnosti, je pa potreben vzdrževanja in vspodbud.
Ta problem sem pri zgodbi skušal rešiti z viagro in na ta način tudi reševati dekliške orgazme.
Spolnost v literaturi je po mojem mnenju uspešno vtkana samo za pisca. Bolj kot se spolnost bralca razlikuje od pisane, manj uspešno vtkana se mu zdi. Samo široko spolno razgledana bralka (ali bralec) lahko uživata ob branju spolnosti v literaturi. Nerazgledan bralec se pri branju nima na kaj nasloniti in pisano je drugačno od njegovega doživljanja, drugačnost pa se načelno odklanja in s tem tudi branje, oziroma opredelitev, da to je pa res zanič in tega ne bom bral.
Gumpec, k tvojemu zadnjemu odstavku: res je, in to najbrž drži za večino tem (če ne že kar za vse :). Vendar nisem imela v mislih tega, pač pa druge aspekte. Pri piscih, ki skušajo vnesti erotiko v besedilo, se lahko pojavi problem že v sami izbiri besedišča. Nekateri uporabljajo vulgarizme pretirano (tu, bi rekla, si zadel pravšnjo mero), tako da vse skupaj izzveni že absurdno. Drugi se jim povsem izognejo in so zelo “tehnični” (“medicinski”), kar, hm, verjetno večine bralk (o bralcih ne bom sodila 🙂 ne pritegne nič bolj kot ginekološki pregled. Tretji zatavajo v evfemizme. Tu se mi zdi kar težko ujeti neko “ravnovesje”, če hočemo govoriti o literaturi, ne o “pornozgodbi”. Nekakšen zlat recept “vsega po malem” – in seveda ob pravem trenutku. Glede spolne razgledanosti imam včasih ob branju kakega prizora ravno obraten občutek – da je v tej smeri nerazgledan/-a (ali zavrt/-a) avtor/-ica. Podobno kot pri pornofilmih je ž. orgazem nekaj, kar se običajno zgodi “kar tako” (z divjo/nežno/šarmantno/dolgotrajno … itd., odvisno od žanra, penetracijo) ob obilo vzdihih. 🙂 Potem je tu npr. stopnjevanje prizora (vsebinsko, slogovno, na ravni besedišča …), sama predpriprava (ne mislim predigre), torej kako strast, želja po seksu vzplamti, če se klišejsko izrazim … V tem primeru se mi zdi npr. vnaprejšnji dogovor kot buzz killer, čeprav je seveda logičen glede na to, kako si zastavil zgodbo. Ne vem, kolikšno vlogo ima pri vsem skupaj to, do kakšne mere se bralec lahko poistoveti z dogajanjem oz. z liki – a če so mu take teme kakorkoli odveč, se tako in tako branja sploh ne bo lotil oz. bo “neprimerne” prizore preskočil … No, toliko še v premislek, pa veliko uspeha pri nadaljnjem pisanju!