Erica Jong v zrelih letih
Kaj mislite, bi vam bile knjige Erice Jong sedaj, v zrelih (bralskih) letih še všeč? Če jih še ne bi prebrali.
Sama sem brala njene knjige davno, tam pri dobrih dvajsetih. Takrat so se mi zdele strašno zanimive. Ker se jih kar dobro spomnim, moram priznat, da me ponovno branje ne mika kaj preveč. So pač knjige za enkratno uporabo, vsaj kar se mene tiče.
Sem pa zadnjič odkrila, da moja zelo dobra prijateljica sploh ne ve, kdo je Erica Jong. In moja prva misel je bila, da seveda ne smem dopustiti, da bi obstajala ženska, ki E.J. ni brala. In že sem imela odlično idejo za rojstnodnevno darilo :-). No, ko sem se malo ohladila, sem pa začela razmišljat. Prijateljica sicer ni zelo zahtevna bralka, pa vseeno nisem več prepričana, če je Strah pred letenjem in ostala druščina res branje za ženske pri štiridesetih… Kaj menite vi?
Kot za vecino knjig velja za Erico Jong, da jo moras gledat v kontekstu casa in kraja nastanka. Men se zdijo njene knjige se zdaj precej komicne, podobne, kot bi jih mogoce pisal Woody Allen, ce bi bil lepa zenska namesto zadrtega speglarja; kar seveda ni nic cudnega, glede na to, da imata skupno kulturno in etnicno zaledje.
Bi rekla, da se mi zdijo vredne prvega branja tako pri dvajsetih kot pri stiridesetih, le da te pri stiridesetih najbrz ne morejo vec naucit cesa posebno novega:))
lp, proxima
Ja, ne morejo naučit nič novega… lahko pa premisliš za nazaj, če si vse tisto, o čemer bereš, doživel… in zakaj nisi…
ali pa samo bereš in uživaš…
jaz sem jih brala že davno in sem skoraj že pozabila, kako grejo, tako da si me zdaj spodbudila, da si vsaj eno sposodim in preverim (kot da se seznam novih, neprebranih, ne bi vsak dan daljššal!!!)
Na podlagi prebranega sem se odločila, da bom prijateljico vendarle “razsvetlila”. Prepričala me je naveza teh stavkov:
“Bi rekla, da se mi zdijo vredne prvega branja tako pri dvajsetih kot pri stiridesetih, le da te pri stiridesetih najbrz ne morejo vec naucit cesa posebno novega:))” + “Ja, ne morejo naučit nič novega… lahko pa premisliš za nazaj, če si vse tisto, o čemer bereš, doživel… in zakaj nisi…”
Se pa strinjam z Ano, da verjetno mladi danes res doživljajo svet drugače in da te knjige zanje niso tako provokativne. Ne verjamem pa, da bi bile tako “zastarele”, da jih ne bi mogli več z užitkom prebirati. No, moja prijateljica je itak starejša generacija :-).
Še eno vprašanje, če katera ve. Vem da 3 knjige tvorijo neke vrste trilogijo oziroma jih je fajn brati po vrsti. Prva je Strah pred letenjem, zadnja je Zadnji blues. Nisem pa prepričana za tisto vmes – ali so to Padala in poljubi ali Kako rešiš svoje življenje?
Naslov druge je gotovo Kako resis svoje zivljenje, naslov tretje sem pa pozabila – ali je res Zadnji blues?
S tem, da te ne morejo naucit cesa bistveno novega, seveda mislim, da ni nujno, da sprobas dvesto tipov in deset psihoanalitikov, da se dokopljes do dolocenih, recimo temu, zivljenjskih spoznanj..:))))
lp, proxima
Ma, jaz imam tako v spominu, da je na koncu Zadnji blues. Ampak, zdaj si mi pa vzbudila dvome… Tudi zato, ker že nekaj časa razmišljam, kam pašejo Padala in poljubi. Vidim, da se bom morala darilu temeljito posvetiti.
“S tem, da te ne morejo naucit cesa bistveno novega, seveda mislim, da ni nujno, da sprobas dvesto tipov in deset psihoanalitikov, da se dokopljes do dolocenih, recimo temu, zivljenjskih spoznanj..:))))”
He, he, smo razumeli :-).
Jasz sem brala nekoč davno Strah pred letenjem in kot sem že rekla za tiste čase izjemno provokativen roman, res pa je, da še ni bilo interneta, take filmske in televizijsker ponudbe, revij itd., ki bi ponujali take vsebine, tako da smo mrzlično segali po kaki taki literaturi, kot jo je tisti čas pisala Erica Jong. Res je pa, da sem takrat, pa verjetno še kdo, precej več brala kot danes. Pa še en roman bi navedla iz tistega čas, ki sem ga požirala približno takrat – Oriana Fallaci Neki človek, toda ta bi sodil bolj v temo Najlepše ljubezenske zgodbe, bi prej rekla.