Enost – Znanost ali ideologija
Thanx za link On:) Sem ga pa že videla, se dogaja na Aljaski v Nome. Milla Jovovich igra v filmu psihiatrinjo. Sva s frendom celo raziskavo naredila na net-u ker je res zelo dobro zrežiran, zgodba je popolnoma izmišljena. Narejeno je pa res super, precej scary.
Aww, kaj je dons s tipi, me samo nagrajujete, thanx Matjazko, Labyrinth je eden izmed mojih najljubših filmov. Sem že čisto pozabila nanj, si ga bom ogledala enkrat čez vikend:)
Permisivna vzgoja
v kateri otrok ve več od starša in se starš prilagaja otroku in ko mali odraste si želi iste pozornosti v družbi in za to pozornost ne izbira sredstev, da jo doseže. Dobrine niso uporabni predmeti ampak so stvari za dokazovanje “pomembnosti”, iskanje pozornosti.
Potrošniška miselnost je kot nalašč za ta namen. Potrebno je imeti zato, da se “vidi”.
Tako “rabimo” kup dobrin, boljši avto, modernejšo obleko po zadnji modi, bogato šminko, nov mobi, lepšo frizuro, barko, fensi šport, tudi hišni ljubljenček mora bit v stilu, tudi partner naj bo tip top če ni menjaj!…… in za vse to smo/so pripravljeni naredit bilo kaj, krast, goljufat, lagat, ubijat…. le da dosežemo tisto kar smo bili nekoč ob starših – center pozornosti.
To imamo v glavi – matrico, ki jo ne menjaš zlepa.
In ko bo v družbi večina takšnih se bo družba sesula in začeli bomo znova.
Upam, da takrat bolj prisluhnemo (naravnemu) redu.[/quote]
Imam občutek, kot da je človeka prevzela ta sposobnost manipuliranja nad naravo in na splošno nad vsem bivanjem.
Ne živimo v sožitju do narave in drug do drugega, kot je bilo to v praksi pri nekaterih plemenih, ampak pri drugem iščemo le šibke točke in slabosti in s tem možnost, da si pridobimo občutek moči na čemer potem gradimo neko podobo lastne vrednosti.
Kot nek otrok, ki se je šele začel zavedati sebe in sveta okrog sebe..Ki mora vse raziskati in sprobati kaj vse on zmore….Ne glede na posledice.
Kako pa to zgleda, “raziskava”? :/ Ja se strinjam. Kot mali otroci, ki se ne ozirajo na posledice svojih dejanj, cele države… ma vsa svetovna politika se odloča po tem principu.
Brez vsakršenega spoštovanja do česarkoli. Res kot mali otrok, ki joče in zahteva svoje neglede kako se mama počuti. Je zaspana, utrujena… on hoče zizo… potem se podela v plenice, če teh nima pa na sredo sobe….
Saj otroku nihče ne zameri samo tile naši “voditelji” so vsi po vrsti neki infantilneži in če se že kdo hoče malo bolj odgovorno obnašat ga “odstranijo”….
To se mi zdi še bolj scary kot Princeskini vesoljci 😉 :)))
Lahko pa da nas jeb*jo ravno oni, ker rabijo “energijo naših duš” in ko je šla druga sv h koncu in niso imeli še izpolnjenega plana so nam podturili atomsko bombo in so uresničili cilj….. Zato vse vojne in uničenja narave, da si polnijo plan in zbirajo energijo…. :(((
:))))))))))))))))))
Vse nas je bolj ali manj prevzel ta občutek sposobnosti vplivanja in manipuliranja z materijo.
Sem malo prej poslušal oddajo o tem, zakaj smo vedno bolj nezadovoljni, pa čeprav imamo vedno več.
Naučili smo se, da občutek nezadovoljstva potešimo z nekim predmetom ali pa s hrano…Pogosto se dogaja, da jokajočemu otroku ponnudimo igračko ali pa kakšno sladkarijo…Na takšen način potem spoznamo, da smo preko predmetov dobili pozornost, kar je potešilo ta občutek po pozornosti in posledično dalo občutek zadovoljstva.
Tako smo v zavest sprejeli dejstvo, da nas materijalne stvari zadovoljujejo.
Znašli smo se v bitki kdo bo sposobnejši in s tem deležen večje pozornosti s strani materijalnih dobrin. In ravno zaradi tega smo se znašli v krizi moralnih vrednot, saj se eno in drugo izključuje.
Zanimivo. Kje si to poslušal, preko radija?
In potem tudi odraslemu svetujemo vse sorte stvari, ki bi zmanjšale žalost, prizadetost, kot da je sramotno žalovat al bit jezen. Ni pa fajn, da se to sprevrže v samopomilovanje ali celo maščevanje. Po drugi strani pa v tem vidim miselnost, da v vsaki stvari skušaš najt kaj pozitivnega. Se pravi, če si jezen zaradi stvari X, še vedno obstaja stvar Y, ki se je lahko veseliš, čeprav je X izgubljen.
Mar res? A niso predmeti tudi nekaj kar nam omogoča bolj prijetno in kvalitetno življenje in da ne gre le za krepitev ega ali “filanje” pomanjkanja ljubezni….koliko vem, si nekaj privoščim ali kupim zato ker potrebujem in ne zato, ker se mi je zazdelo, da me nihče nima rad :-/
Mar res? A niso predmeti tudi nekaj kar nam omogoča bolj prijetno in kvalitetno življenje in da ne gre le za krepitev ega ali “filanje” pomanjkanja ljubezni….koliko vem, si nekaj privoščim ali kupim zato ker potrebujem in ne zato, ker se mi je zazdelo, da me nihče nima rad :-/[/quote]
Jaz to razumem samo kadar smo žalostni, prizadeti, ne tako na splošno. Če se torej vedno zatečemo v nek svet ali gremo šopingirat, ko smo v afektu.
Mar res? A niso predmeti tudi nekaj kar nam omogoča bolj prijetno in kvalitetno življenje in da ne gre le za krepitev ega ali “filanje” pomanjkanja ljubezni….koliko vem, si nekaj privoščim ali kupim zato ker potrebujem in ne zato, ker se mi je zazdelo, da me nihče nima rad :-/[/quote]
Pa imaš potem občutek, da te ima nekdo bolj rad, ko si kaj kupiš ? Mogoče trgovec ? 🙂
Mar res? A niso predmeti tudi nekaj kar nam omogoča bolj prijetno in kvalitetno življenje in da ne gre le za krepitev ega ali “filanje” pomanjkanja ljubezni….koliko vem, si nekaj privoščim ali kupim zato ker potrebujem in ne zato, ker se mi je zazdelo, da me nihče nima rad :-/[/quote]
Pa imaš potem občutek, da te ima nekdo bolj rad, ko si kaj kupiš ? Mogoče trgovec ? :)[/quote]
Robi, a ti je slabo?!!
mogoče verjameš, da potrebuješ nove čevlje, ker si že tako “programirana” od malega, v resnici pa potrebuješ objem al razumevanje. Mogoče pa res potrebuješ nove čevlje. Naši občutki so tisti, ki nam dajo odgovor na to vprašanje. Če te veselje do čevljev potem čez 2 dni mine in jih po sploh več ne obuješ, potem jih nisi bistveno potrebovala.
Ne, zakaj ?
Tako je. Ta program smo podedovali. Če starši niso znali ljubezni izraziti z objemom in toplino, so otroku raje kaj kupili. In potem v odraslosti le izvajamo ta program in prepričanje, da nas nekdo ima raje, če si kaj kupimo.[/quote]
No, sama se s tem ne tolažim pa že v štartu sem zapisala, da kupim nekaj zato, ker rabim in ne zaradi pomanjkanja ljubezni ali pa da bi posledično celo razmišljala o tem, da me zdaj ima trgovec rad…nezaslišano!!! S predmeti se mi ni treba tolažiti in upam, da bo tako tudi ostalo – imam upravičen dvom v prvotno tezo. Mimogrede: ne šopingiram rada, mi je najbolj nezanimiva in tečna nuja od vseh potreb v life-u in se čudim, kako nekateri masovno zahajajo v razne centre ipd kot da gredo v Indijo Koromandijo…delikatna mentaliteta.
Pa gremo še dlje. Kaj če je tem staršem najvišji možni izkaz ljubezni sladkorček in nova igračka ne pa objem? Ker sami recimo tega niso bili deležni (kot tudi objemov ne).[/quote]
Nismo šli nič dlje. Tu se konča. 😉 Je pa gotovo to razlog za njihov način izkazovanja ljubezni. Ko to ozavestimo, lahko odpustimo.
Zmedena samica, napisala si ja. Pa saj ne trdim, da res ne kupuješ takrat, ko rabiš. Želim povedat, da nas naš um lahko preslepi in verjamemo, da potrebujemo čevlje, ko dejansko potrebujemo občutek ljubezni. Upam, da to razumeš. 🙂
Veš kaj, takile “duhovni” tripi me precej spominjajo na doktrino neke institucije, katera je bila seveda namenjena raji, institucija sama se pa še danes koplje v zlatu. Sedaj pa morda pridejo kot priprava na vse “varčevalne” ukrepe, ki nam jih namenja vlada in s pomočjo katerih se bo kljub drugačnim obljubam spet dokapitaliziralo vreče brez dna (beri: še malo pokradlo).
Dejstvo je, da se z napredkom in in razvojem civilizacije spreminjajo in povečujejo tudi potrebe posameznika. Lahko pa se gremo “skromnost” v nedogled in gremo tudi nazaj živet v jame, saj smo nekoč davno itak dokazali, da je tudi tako možno preživet. Pa seveda nabirat plodove (še posebej Slovenci za katere smo že ugotovili, da smo radi malo sklonjeni). Pravzaprav slednje že skoraj odpade, ko smo uspešno pošenkali ali sprivatizirali zemljo in gozdove. Torej, živela prihodnost v skromnosti ter odvisnosti od volje gospodarjev, saj se tako še najbolje počutimo.
Forum je zaprt za komentiranje.