Enost – Znanost ali ideologija
Naj prilepim še “kopijo” razlage o tem, kako bi naj delovala regresija.
Če si ogledamo postopek regresije je po teoriji rei jasno, da gre za obliko (sicer precej omejenega) dostopa do naših nezavednih razumov. tam lahko spoznamo slike in občutke svojega trenutnega življenja, ki pa je v očeh naših nezavednih razumov tako drugačno od naših zavednih predstav, da se zdi kot življenje nekega drugega časa. tako ljudje to potem povežejo v zmotno predstavo, da gre za prejšnja življenja … kar seveda ne drži.
je pa postopek hipnoze in regresije za rei zelo zanimiv, saj tudi vpogled v naše nezavedne razume omogoča pomembna spoznanja o našem trenutnem življenju s stališča nezavednega.
Mislim jaz sem videla kar sem, in težko rečem da so mi možgani to nekaj izumili. Zato ker so bile zadeve preveč povezane to kar sem videla in občutki, ki jih imaš med regresijo, ko vidiš sebe v določenem življenju veš da so to ti, tudi če nimaš ženskega telesa ali imaš celo vesoljsko telo. Tudi veš kdo so ljudje, s katerimi imaš stike v tem življenju tudi če imajo popolnoma druga telesa, spol. Ne vem Marko če te zanima regresija, greš lahko sam v to, samo moraš imeti dober razlog. To da bi raziskoval če je kaj resnice na tem, v bistvu kot sem že pisala se naredi zaščita pred regresijo, tako da ljudje ki jih firbec matra če je to zares ali samo umotvor možganov, oni večinoma sploh ne pridejo notri, ne vidijo nič. En primer sem se somnila, ko mi je regresoterapevtka pravila da je ena klientka videla samo stop-znak, pa sta poiskusile priti baje 3 krat, in ja je bil znak da trenutno nima dovoljenja ta klientka v uvid preteklih življenj.
To sem še pozabila omeniti. Nekaj časa nazaj so bile na nemškem programu rtl in vox, oddaje od regresij. Ko so ljudi postavili v regresijo, so odšli v neko prejšnje življenje, potem so si pa vse podatke ostali zapisovali, zgodovinarji itd..in so šli dejansko s tem človekom v to državo, kraj kjer so oni že živeli. Bilo je fascinantno, ker so bile vse stvari ki so jih govorili resnične. Spomnim se enega moškega, ki je bil v 16. stoletju, ženska nekje v Franciji in so ga zažgali zaradi čarovništva. In tam so še hranili knjigo zapisov usmrtitev, in tudi njegovo oz. v tistem življenju je bil ženska, njeno ime je bilo notri zapisano in ime njene matere. On je dobil vse te informacije v regresiji. Še celo na mesto so odšli, kjer je ona umrla v tistem življenju, ob enem potoku je umrla med porodom. In potem ko so prišli na določeno mesto, se jih je veliko začelo jokati, ker se je duša spomnila da je tukaj že bila nekoč. Meni so bile full všeč te serije, saj mogoče jih bodo še kaj posneli sedaj čez poletje.
Pravzaprav nimam razloga. Radovednost je edini, pa ni dovolj velika, da bi se v to podajal, očitno. Vseeno pa me zanima, ali je tebi osebno ta regresija koristila in kako ti je, v tem življenju.
Meni je regresija takrat 7 let nazaj koristila, sem tudi o tem že pisala. Takrat sem šla v to, ker sem imela neke večje težave v odnosu z očetom. Težave sem imela pri odpuščanju, vedela sem da je to globlje. Videla potem tisto življenje, ki se je navezovalo na tega sedaj v katerem je bil moj oče moj sin. To je bilo leta 1820 v Holandiji. Ne bi vsega povedala tu ker je osebno. Vedela sem zakaj se je ta karma mogla poplačati in lažje sem mu tudi odpustila. Pa videla sem še svoja prejšnja življenja na Plejadah, tam sem bila tudi ženska, vesoljsko telo sem imela, sicer so plejadčani zelo podobni humanoidom. Tam smo pa vsi živeli na vesoljski ladji. In pa moje resnično prejšnje življenje je bilo pa pred II svetovno v Londonu, in zato sem tudi verjetno tako navezana na London, ga čutim bolj za dom kakor Slovenijo.
Tako da ja, sigurno ti pomaga, samo pač zaradi firbca je brez veze hodit. Moraš imeti konkreten razlog da greš brskati po preteklosti.
No, saj odpustit se da tudi drugače, kar pa ne pomeni, da imam kaj proti načinu, ki si ga izbrala. Je pa res, da si vsak “poišče” neko teorijo, ki se mu zdi razumljiva in logična, tako da vanjo trdno verjame. Sicer ne gre.
Se strinjam da se da odpustiti tudi na druge načine. Saj odpuščanje sploh ni težko, pri meni je bilo bolj to da sem hotela videti ozadje, zakaj imava tak težak odnos. In pa še ena stvar, ker sem vedela da če ne uredim odnosa z očetom, bom “očeta” dobivala v mojih nadaljnjih vezah z moškimi. Tako da zame je bilo to nujno, sedaj imava dober odnos z očetom, ker ne gojim več zamere do njega.
No, moja teorija je bolj “preprosta”. Zakaj imajo starši slab odnos s svojimi otroci? Zato, ker so imeli zelo podobnega s svojimi starši, ampak niso odpustili. To je sicer zelo poenostavljeno (skrajšano) zapisano. Odpuščanje je enostavno, ko ga enkrat “storiš”, sicer je pa zelo težavno. Kot vsaka stvar, ki je “težka”, dokler se je ne naučiš. Ni vsak tako odgovoren, da bi se spustil tako globoko vase in se s tem rešil. Večini je lažje neodgovorno krivdo za svoje življenje znašat nad vsemi drugimi.
Defenitivno se strinjam, niso samo stvari in negativna karma iz preteklih življenj, so tudi stvari, vzorci ki jih povzamemo v otroštvu. In vzorec se da 100% prekiniti, samo ga je treba ozavestiti, in se soočiti s problemom, kar zna biti scary. Vsaj zame je bilo takrat, da se soočiš s čustvi, jezo, žalostjo in da je ne tlačiš v sebi. Nekaj najlepšega je bilo ko sem očeta prvič v tem življenju objela, ker sem dejansko začutila kako se kamen jeze vali preč. Ja saj jaz tudi delam kdaj to napako da skušam določen svoj problem zvaliti na nekega tretjega, ker to je najlažje. Čisto priznam da to kdaj poskušam narediti, samo vseeno vem da je to narobe, in da je to nek stari vzorec. V tem primeru si vedno rečem okay, forgive and forget. Mi je že sama misel na odpuščanje se mi kar nekaj v meni omehča ko pomislim na odpuščanje.
No, jaz si pa ne rečem “forgive and forget”, ampak poskušam ugotovit, zakaj bi (sem) to naredil. Včasih je res lahko kriv tisti drug, vseeno pa je treba bit čimbolj objektiven in pravičen, ko se gre za nek odnos.Tudi kritičen do sebe, če je potrebno. To ne pomeni, da se obdajamo z žaljivkami, ampak da si napako priznamo, jo priznamo tudi sogovorniku in nam je za njo žal.
Vidva govorita o ideološkem odpušanju (spustil bom in bom “svoboden”), ne zavedata se, da sta ves čas pod vplivom judo-krščanske kulture, ki je namenoma gojila to idejo preko religioznih patriarhalnih mehanizmov, kako nekoga držati v pokornosti, podejanju in ustrežljivosti. Namreč v teh kulturah so imeli močno veljavo skorajda izrecno moški, ki so bili nemalokrat tirani, “zazihrali” se so preko religioznih zapovedi – ljubi svoje starše. Tako da vedno, ko je recimo sin čutil bes do krivičnega očeta, se je v njem obudil privzgojen občutek krivde, da ne dela prav, zato je ta bes potlačeval oz. se je izražal v prikriti agresiji, nezavedni prenos v konfliktnosti do lastnih otrok, bolezni…. Kot primer si lahko pogledamo Hitlerja ali Stalina.
Lahko vprašam, so bili to res dokumentarni filmi ali pač filmi kot fikcija s parapsihološko tematiko. Ker nakj takega sem jaz tudi gledala. Je pa res, da te pač odnese, sploh če gledaš ponoči ccc
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Krivokljun-ja mislim da imaš prav, da je to domena digitalnih programov. Saj te oddaje od regresije so bile mislim da ene 2, 3 leta nazaj. Drugače jih je pa mogoče najti kje na net-u. Bom pogledala, ali so pa kaki izseki kje na you tube, naslov je bil nekaj v smislu Mein anderes leben…pa na rtl-u nekaj v smislu Hab ich schon früher gelebt…
haha krivokljun, yup tut za to se najde čas:)
Katenjka-kakor se spomnim so bile te oddaje na rtl-u okoli 8 ure zvečer na voxu so bile pa malce pozneje res nekje po 11:00. Je bilo pa tko da so imeli v enih oddajah vip-ljudi torej razni znani pevci, igralci nemški, ki so jih postavili v regresijo, v določenih so imeli pa čisto random ljudi iz ulice. Pač regresoterapevtka jih je postavila v trans stanje, oni so ležali in govorili kdo so, katero leto se piše, kaj počnejo v tem življenju, kje točno so doma, opisovali so ulice, hiše stavbe, imena krajev. V drugi sobi je bila pa voditeljica te oddaje z zgodovinarjem, in sta direktno ko je oseba govorila onadva gledala na zemljevidu kje se ta kraj nahaja, recimo kako je bilo ime tega kraja v letu 1650. Potem po regresiji je pa voditeljica odpotovala s to osebo, ki je bila v regresiji v državo in kraj kjer je ta oseba živela v določenem prejšnjem življenju. Tko da ja zanimive oddaje so bile.
Nekaterim se je pokvaril senzor za humor. Ali pa ga nikoli niso imeli.
In če smo spet pri porničih. Dolgočasni so. Resno. Nobene inovacije, odprtine in izbokline razgaljene v vsej svoji veličini, umetni vzdihljaji, še huje vreščanje žensk, kot bi jo odirali. Res dražljivo. Jaz zraven zaspim. Veliko bolj rajcih mi je kaka oblekca ali dekca čez golo telo, akt, ki vsaj izgleda (tudi če ni v resnici) pristno, ki dopušča domišljijo …
Opa…ti se pa RES ful spoznaš, kot zgleda je pornjava absolutno tvoj filmski “teritorij” ;)[/quote]
Pač poklicna deformacija, kaj čmo 🙂 Sej zdej ne snemam več, odkar so se mi joške povesle in si nočem več barvat las, pač nisem več hor roba. Mogoče bom šla v isti biznic kot La Toya, se bom dala posnet “nenamenoma” in se potem tožakala po sodiščih, da mažejo moje (dobro) ime hehe
Forum je zaprt za komentiranje.