Eni ljudje so pa res čudni

Z eno žensko se srečujemo na skupinski telovadbi. Vedno je bila prijazna . Potem jo srečam na otroskem igrišču in jo želim pozdraviti. Ona pa stran gleda, prav morala bi do nje in ji reči živjo. Seveda nisem to naredila. Če  ignorira,pa naj, jaz sem mislila le pozdravit ker je to bonton.   Potem jo srečam na vadbi in spet pozdravi. Nato jo srečam na parkingu, pred trgovino , zraven parkira in spet prav stran gleda, da bi se skoraj zaletela , tako je glavo obračala stran ??. Zakaj to ljudje delajo ? Enkrat pozdravijo, nato pa stran gledajo. Meni je tako obnašanje prav čudno. Jaz vedno pozdravim , pa grem naprej, razen če vidim da je želja po pogovoru , rečem par besed. Če nekoga poznam, ga pozdravim ne glede na počutje, ali sem dobre ali slabe volje, ali sem utrujena ali pa spočita.  Eni pa so prav muhasti. Isto v službi opazim, nekateri se prav obnašajo po “vremenu”, ko je slabe volje, bolje da take ljudi ne  pozdraviš na hodniku.

Zakaj se ukvarjaš s traparijami?

Mogoče ne registrira, ker je okupirana s svojimi mislimi.

A si sigurna, da te je videla? Mogoče slabo vidi.

Čisto možno, da te ne prepozna. Meni se pogosto zgodi, da koga srečam izven običajnih okoliščin in potem ne vem, kam ga dati. Ali ga pa sploh ne registriram. Čisto možno, da tega ne dela namenoma, ne obsojaj na prvo žogo.

Žal… tudi jaz marsikoga ne prepoznam – zato mislim da je to čisto možno.

Po drugi strani… je pa lahko tudi samo bolj tihe in sramežljive sorte, z občutkom da bi se s pozdravljanjem skoraj vsiljevala. Vse to je možno, kaj pa je res ne boš vedela, dokler ne boš vprašala. Če ti je vredno…

To se dogaja tudi meni. In tudi jaz se sprašujem zakaj to folk dela. Ali se imajo za nekaj več, ali so zavistni, ali karkoli, ni pa res, da ne vidijo dobro in take. Ker se kdaj prav vidi, da nočejo pozdravit.

To se je dogajalo moji sestrični.

Enkrat je baje pozdravila, drugič ne, pa spet ja. Pa spet ne.

Na koncu se je ugotovilo, da je vedno pozdravila.

Ni pa pozdravila njena sestra, ker pač ni poznala.

Ja tako je,eni smo fanj,eni pa so čudni.

Barca, nehaj, dokler je še čas.

Eno gospo sem srecevala na sprehodu s psom, se klepetali sva, a ko sem jo srecala v trgovini, je nisem prepoznala.

Podobno s sosedi, ko smo se preselilu, v bloku sem jih lepo pozdravljala in se celo poklepetala, v trgovini pa pojma nisem imela, da smo sosedje, sele po nekaj letih mi je uspelo prepoznati obraze.

Ljudi damo v neko okolje in ko jih vidimo izven tega okolja, jih ne prepoznamo.

Nekateri se izven določenega kroga ne družijo. Mi smo imeli šefa, ki je do osamosvojitve leta 1991 vljudno odzdravil ali celo prvi pozdravil, po osamosvojitvi pa nas je podrejene seveda, videl samo še v službenih prostorih oziroma samo v povezavi s službo. Ga je bilo precej smešno videti, kako si prizadeva ignorirati vse kar ni v njegovem rangu, po njegovo seveda.

? ljudi ? cudi ?

Morda ni ista. Morda gre za dvojčico.

Pogosto ne pozdravim, ko se ljudje med sabo pogovarjajo. Ali da ne motim njih ali svojega time outa.

Ja poznam take. Če me pogleda pozdravim, drugače ne več. Folk je vedno bolj čuden, ali pa se delajo budale, tudi takih je polno. Ne vem kam pelje ta svet.

Francesca Borghetti

Imeli smo šefa, ki te je v poslovni stavbi pozdravil, na parkirišču pred stavbo pa ne.

V Mariboru v Sparu dela mlad prijazen fant, zbira vozičke in jih vozi pred trgovino. Pozdraviva se, včasih sva kakšno na kratko rekla. Glej ga zlomka, srečam ponovno tega fanta z vozički, pozdravim in ga malo povprašam kako je. Sicer je odzdravil in me čudno gledal, kaj sprašujem.

Pozneje izvem, da sta brata. Zgodba je iz letošnjega poletja. Tako, da se dogaja.

Ona dobro ve da sem jaz. To pa vem ker ful čudno začne gledati stran ki me zagleda. V smislu, nisem te videla.  Če me ne bi prepoznala, bi se obnašala naravno, kot do ostalih. Tako pa prav stran gleda in zategne faco,na parkingu je skoraj zadela v drug avto ko se je tako trudila stran gledati. Meni je čudna, ampak če je čudna je pač čudna.  Jo pa ne pozdravim več na telovadbi.

Meni grejo taki tudi na živce. Toplo mrzla varianta. Čudaki. Sem pa jaz to isto enkrat naredila. Namreč delala sem kot študentka v enem podjetju, kjer me en fant ki je bil tam zaposleni,  ni maral. Nikoli me ni pozdravil, nikoli ni ni odzdravil . Jaz sem mesece pozdravljala, nato sem nehala, ker ni bilo odziva. Nato ga srečam na Hrvaškem na plaži. Prepoznala sva se, jaz sem se naredila da ga nisem videla. Ampak začuda od takrat me je on v službi začel pozdravljati ?

Ker na telovadbi vse pozdraviš, v tem okolju jih poznaš in prepoznaš, v drugem (pa ponavadi v drugačnih oblačilih) jih ne. Samo to.

Mogoče bi se naučila vejice pravilno postavljati? Bi te bilo lažje brati in resno jemati.

Tako je naneslo, da imam v radiju cca 1km službo, dom, sprehajalni park za psa, trgovino in še telovadbo. Ves čas srečujem iste ljudi, ampak jih verjetno pol ne prepoznam. Vsi so mi nekam znani .. :)) Mogoče sem jaz ta čudakinja, ki ne pozdravja. Celo sodelavcev ne zregistriram vseh..