Empatija?

Saj pišem posplošeno. Kdo pa bo sploh bral dolge članke in se ukvarjal s podrobnostmi.

Moje smajlije nben nikoli ne vidi. Očitno je lažje reči, da sem brez občutka za soljudi, da sem konfliktna, da vihtim bič…whatever. Povem, kar si mislim. Ja, v reali običajno tudi tako. Ne vedno, ker je treba biti tudi diplomat in se včasih iti rokavičkanje, ampak načeloma sem direktna.[/quote]
Drugace povedano, tako kot v virtuali si tudi v reali vecino casa arogantna sociopatka krula, obcasno pa se “diplomatsko” pretvarjas, da si nekaj kar nisi.[/quote]

Buci buci, dons ne dobiš lizike. Kakšne žulje ti povzročam…ne morem, da verjamem.

Ena je obzirnost, prijaznost, skrb, obcutek za pravicnost…. No tisto da ti ni vseeno za socloveka se ne vzgoji. Sportnik, slikar, glasbenik lahko postane vsak ki se temu dovolj posveca in ima doma (starsi) dovolj podpore. Ampak brez tistega talenta bo dosegel samo doloceno stopnjo.
Pravim da ima clovek nekaj vgrajeno v sebi. Kot recimo temperament. Lahko sicer kolerika naucis da kontrolira svoje izbruhe, no on je se vedno kolerik. Preoblikovanje v npr. flegmatika je nemogoce.[/quote]

Tudi v drugo stran gre, če te starši ne spodbujajo za športnika ti pa imaš talent, ti itak zraste pivski trebuh in telovadiš s prstom po dalincu.
Samo od sebe se ne zgodi nič, tudi cvetoč vrt ne zraste brez, da bi v njem oplel plevel.[/quote]

Ce bi bilo vse to res, potem bi bilo danes ogromno taksnih ljudi (ce predpostavimo da so Slovenci dobri starsi in so svoje delo vzgoje opravili odlicno). Sam pa sem spoznal le 2 taki osebi. ALi so moja merila previsoka ali pa tvoja prenizka 😉

Mislim, da imamo vsi osnovo, da postanemo to ali ono.
Tudi psiho se kar ne rodiš ampak rabiš pogoje, da tak postaneš – ti deli možganov zakrnijo oz se ti ne razvijejo kot se to od civiliziranega človeka spodobi/pričakuje.

Mi smo kot družba napredovali zgolj v tehničnem smislu, vedenjsko, miselno pa ostajamo na stopnji “jamskega človeka”; tu ni napredka, ker se premalo trudimo v tej smeri.[/quote]

Vidiš, meni je pravzaprav vseeno, ali se psiho rodiš ali to postaneš kasneje, dejstvo je, da pri nekaterih nobena kasnejša terapija ne spremeni rezultata. Dokler tisti del, ki je kao odgovoren za empatijo (se mi zdi, da je amigdala, ampak nisem prepričana), deluje kolikor toliko normalno, pa vseeno mislim, da se da še malo nabildati, če delaš na tem. Vsaj upam, da je tako, ker sicer ne vem, kako se povprečno empatičen otrok kasneje razvije v precej (bolj) empatičnega odraslega (ob predpostavki, da ga starši niso kaj prida usmerjali k temu).

S tem, da kot družba nismo napredovali, se do neke mere strinjam; kot množica smo ljudje še vedno precej prezira vredna vrsta, po mojem mnenju pa nas rešuje to, da si svoj mikro svet gradimo iz posameznikov, ki pa so lahko tudi vsega občudovanja in spoštovanja vredni.

Empatičnosti ne verjamem, da kaj veliko samo po sebi, ker je del osebnosti (razbiranje drugih čustev – kar ni razumski proces, da bi lahko kaj spreminjali), natreniraš lahko čustveno inteligenco, ker je povezana z našimi reakcijami in interakcijami z okolico (ljudmi), kjer izberemo odzive.[/quote]

Znano je, da psihopati ne čustvujejo zares, ampak posnamejo odzive (in so ravno zato izvrstni manipulatorji) – mar to pomeni, da imajo visok EQ?

Datumi tudi meni ne grejo pa sem ženska.. Enostavno mi to ni tako pomembno. Sicer se zavedam, da moram pri svojih letih pazit na rojstne dneve svojih bližnjih in na mojo srečo so skoraj vsi na fb. To je tako kot npr. eni si zapomnimo vsebino knjige, težko pa naslov. Ali pa vsebino filma, naslova pa ne. Če je imaš občutek, da mu je drugače mar zate, bi bilo to tisto pravo za moje pojme. Smo si pa različni.