Eh, najstniki

Uh, mi je že kdaj naporna naša 14-letnica. Stalna zamorjenost, neko lajanje nazaj, slaba volja, zapiranje v sobo … je kar težko prenašati. Samo pojamram.

Usekaš z vsemi topovi nazaj, pa je mir pri bajti.

Si ti starš ali je obratno?

Zakaj pa dovoliš, da si antena za strelovod?

Saj veš kako je bilo v teh letih.

Najpomembnejše je, da si sama dovolj prištevna in razumna, ter se zavedaš kako pomembno je, da otrok najstniška leta izkusi v varnem, čustveno stabilnem okolju. Kdaj mora zaloputniti z vrati, pa lajati na starša – če pa si nasilen ?, ki nemočnega otroka ob vsaki uveljavitvi avtonomnosti dvojno zmlati jo pa vzgajaš v pretepeno žensko, ki bo modrice skrivala.

Starš je tisti, ki mora biti otrokova vaja, za reči NE. Če zna otrok od majhnega reči staršu; ne, ne maram brokolija in ga ne bom jedel, cvetačo lahko; potem bo tudi če 20let rekel vrstnikom; ne, ne bom vozil vinjen, lahko gremo s taksijem, na samozavesten način, ne le iz strahu, ki je odvisen od intenzitete grožnje in se ob dovolj nasilja ukloni.

Zdaj je tudi ta norija okoli “ekranov” in “odvisnosti od ekranov” – ne razumem, kako se lahko nekatere starše smatra za opravilno sposobne, ko tulijo o ekranih: šola na daljavo (rabi vsaj pametni telefon), takoj 6h pouka, pa domača naloga za spletno učilnico ali dostop do literature, ker en učbenik že dolgo ni dovolj: +2-3h = 8-9h ekranov, potem pa lockdown, zdaj ko je zima, je ob 17h že temno); knjige so že dolgo e-knjige in potrebujejo tišino in koncentracijo, ven ne sme, druži se lahko z vrstniki samo preko videoiger (COVID, tema, promet) – kaj naj dela otrok doma? Crknjen od šole še tla riba kot srednjeveška dekla, ker se staršem (ki, po možnosti visijo na svojem telefonu) ne ljubi ali pa je njihov psihoterapevt. Potem pa dretje o odvisnosti od ekranov in nesocializaciji. Grozljivo.

Moj dedek je moral vsako jutro zjutraj najprej drva zakuriti, za toplo vodo in gretje: meni se to ne zdi fajn in vzgojno zame, zakaj bi svojemu otroku privoščila!

In avtorica – se opravičujem, da ne je zaneslo, sem pristašica, da se kdaj pojamra, samo toliko norcev promovira “vzgojo otroka”, ki še za psa ni spodobna, da si nisem mogla pomagati. S psihološkega vidika, je največji potop samozavesti med najstniškimi leti, ki jo nosiš desetletja ali celo dosmrtno in si ne opomoreš. Res je pomembno, da se najstnika psihično ne zlomi, in premalo ljudi to pove na glas.

Hehe, sem imela tri najstnike.

Ko so zaceli s kaksnimi forami, sem prve parkrat spregledala, potem parkrat povedala, da ni ok, na koncu pa sem jim vrnila milo za drago, v kaksni situaciji, konso najmanj pricakovali, sem odglumila za oskarja njihovo obnasanje in odnos. Itak, da so bili sokirani. Ampak to je pomagalo! In potem seveda se komentar, da se oni tako obnasajo do mene in da zdaj na lastni kozi vidijo, da to ni ok odnos.