Dvomim v zvezo

Saj tudi meni ni ok. Napisal sem, da se tudi on odziva otročje, to je z molkom. Ampak nadiranje ni pravi način, da se mu to pove. Kričijo otroci. :))

Saj tudi meni ni ok. Napisal sem, da se tudi on odziva otročje, to je z molkom. Ampak nadiranje ni pravi način, da se mu to pove. Kričijo otroci. :))[/quote]Ne, ne,… kriči mama, otrok molči…. 😉

“Mamina vzgoja” (kjer mama s čustvenim izsiljevanjem vzgaja otroka) pripelje do takega “rezultata”, oz odsotni očetje, ki ne zmorejo “krotit babe”…. 😉

Saj tu kar nekaj ugibamo in mogoče nič od tega ne velja za tega “fanta”, mogoče je samo njegov nogometni klub izgubil in je otožen…… Mogoče bo sedaj bolje, ko se je Srečko K. vrnil……. 😉 :)))))

Marko, kot prvo- prišlo ni do nobenega nadiranja, moj čustveni odziv sploh ni bil toliko viden navzven kakor navznoter- ko sem se nekoliko umirila v sebi, sem mu povedala, kako se počutim- seveda s čustveno noto, ker me je vse skupaj prizadelo.. In ne, ne pričakujem, da se do mene obnaša kot do otroka, prav nasprotno. Vem, da z njegovim načinom načeloma ni nič narobe, me pa ta nesigurnost, neodzivnost in pretečen čas, ko razmišlja in čepi v tišini, moti, to priznam- tudi njemu.
Seveda vse sega v otroštvo, s temi terapevtskimi pristopi sem precej seznanjena, čeprav se jih osebno nikoli nisem udeležila.

Da se dogodkov iz otroštva sramuje, se počuti krivo in je molk le obrambni mehanizem, je zanimiva teza. Se bom z njim pogovorila, čeprav mislim, da bo odgovor le “takšen pač sem”, jaz pa s takim odzivom (tišino) dolgoročno ne bom zmogla..

To je klasičen odgovor, da se ni potrebno ukvarjat z mučnim čustvenim dojemanjem, ki nam je tuje 😉
S tem ti tudi posredno kaže koliko mu je do tebe. Razumsko ti lahko pove kaj je pridobil, zakaj je s teboj, koliko premore čustev do tebe pa govori ta izjava….. :/
Vprašaj ga če res tako malo čuti do tebe, da se ne želi ukvarjat s sabo, da noče sprememb? 😉

Ne vem zakaj je ta podatek relevanten, ampak jaz jih tudi ne. :)[/quote]Kje se vama pa to vidi, na dvorišču v peskovniku? 😉 :)))))[/quote]

Ko je lepo vreme tudi, ja. :)))))
A vi ste ga pa že pospravili? 😉

Kot je že Marko omenil, je pri tvojem partnerju problem izražanja občutkov še posebej izrazit. Pojavi se zaradi strahu pred nesprejemanjem in obsojanjem, kot posledica represivne vzgoje. V tebi pa prebuja točno iste občutke, kot se počuti sam. To je odrinjeno in neuslišano.
Ker imaš tudi sama v sebi ta vzorec, da si bila večkrat odrinjena, njegovo tišino doživljaš osebno. In vajina naloga v tem odnosu je, da predelata in ozavestita ta vzorec ter spoznata, da ni mišljeno nič osebnega in nič slabega, če se on zapre, ti pa se zaradi občutka odrinjenosti počutiš jezna in neljubljeno.
Seveda razumem, da nočeš, da se do tebe obnaša kot do otroka..Lahko pa partner dobi občutek, da si kot otrok, ki ne dobi tistega, kar si v nekem trenutku želi in je zato užaljen.
Pritiski in razno izsiljevanje le še poglobi ta občutek nesprejemanja, ki je hkrati razlog za to, da se moški zapre.
Pomagaš mu s tem, da mu daš čas….Ali pa s tem, da greš do njega in ga objameš. S tem mu boš dala vedeti, da ga sprejemaš in se bo lažje odprl. S tem mu daš vedeti ,da nisi kot otrok, ki je užaljen, ampak odrasla ženska, ki razume v čem je problem ter se obnaša zrelo.
Sčasoma boš sicer dobila vtis, da si samo ti tista, ki se trudi, saj boš sama tista, ki bo partnerju pomagala, da se spet odpre in stopi iz svoje “votline”. Je pa to edina možnost, da se moški počuti varneje ter porabi manj časa za odmaknjenost.

Če bosta nadaljevala po istem vzorcu, se bosta le še dodatno odmaknila drug od drugega. On bo vedno manj časa prisoten, ti pa vedno manj čutila, da te ima rad.

Torej..Naučiti se zaupati in delati na sprejemanju…Na tistem, česar včasih ni bilo dovolj in zaradi česar sta sploh skupaj.

Ni nujno, da kot otrok ni bila uslišana. Mogoče gre za ta vzorec (kot ga opažam sama pri svojih hčerah), da je kot otrok bila ob joku, bolečini (fizični ali čustveni) uslišana z objemom, crkljanjem, razumevanjem, in si sedaj misli, da se razumevanje izraža na način, ki ga je bila deležna kot otrok in ne na način, ki ji ga izkazuje partner (oz. pač ta molk). Saj partner ji tudi izkazuje razumevanje, naklonjenost itd., samo ne takrat, v tistem momentu, ker ne more, ampak pozneje, ko to predela v sebi, ko se “strasti” umirijo…

Pomembno je, da le ve, ob tem njegovem ne/odzivu, da on v tem ne more biti drugačen, ne da noče, ampak ne more. In da se potem s pogovorom kasneje, da ji s tem kaže, da mu ni vseeno za njo, da mu je mar za njo.

Čičerika
saj te razumem, res te, dobro vem, od kod in zakaj misli, kot jih imaš. Imam (včasih) in sem imela, podobno situacijo doma. Jaz pač ob tem vzamem tisti pristop (če le lahko, tudi sama nisem stroj), da v tem odzivu ne vidim odziv odraslega moškega, kakršnega (domnevam) ima večina moških, kakršen (domnevam) naj bi bil od večine moških, ampak odziv otroka, ki drugače ne ve, ne more, in ki rabi neko razumevanje, nek pristop naklonjenosti, ljubezni. Pa še nekaj naredim, tudi ko tisti moment mine (zaradi nepravega oz. neodziva), pride pa kasneje do pogovora, poskušam skozi takšne pogovore videti ponovno tisti občutek oz. si tiste občutke skozi pogovore nazaj obuditi. Gre za občutke njegove ljubezni, kajne, pri občutkih… Ne išči te občutke-znake v tistem, kar ti ne zmore dokazati, ampak tam, kjer zmore to pokazat. Veš kaj mislim?
Ne nalagaj prevelikega pomena v nečustvene odzive (saj niso iz namena, da te prizadene) , ampak, če le so, polagaj pomen v odziv, ki pride kasneje, ko stvari predela.

Robi…
It

Če on (še vedno) reagira kot otrok in tako tudi razmišlja in ga bo ona ob tem, ko bo molčal in trmaril (=čustveno izsiljeval), vztrajal na svojem, ona ga bo pa kljub temu objemala, mu izkazovala naklonjenost…itd bo po nekem času ožeta kot cota, ker on v tej svoji miselnosti nima nikakršnega razloga, da bi se spremenil, da bi naredil kakšno spremembi na sebi.
Zakaj le? Že sedaj se ne obnaša odraslo, jo ne razume, dela nekaj po svoje kljub temu, da mu ona prigovarja, nima sočutja do nje, čemu bi se potlej spremenil?
Saj bo vendar “nagrajen” z objemom, razumevanjem….itd,itd…

Kakšen razlog ima on, da zamenja svoje vedenje za bolj odraslo? Ker bo videl njo kako ga objema? E ne gre to tako zlahka ker on v sebi s tem ne spremeni svojega razmišljanja, ker nima razloga in se ji lahko samo čudi kaj sedaj še sili vanj z objemi, pogovori, ko ji je vendar povedal kaj želi…..
On želi le tisto kar je navajen, o čemer on razmišlja! In dokler ne spremeni svojega načina razmišljanja ne bo nič drugače, za to pa rabi konkretne razloge, pogoje v katerih bo to lahko storil ne pa nekaj v čemer bo lahko vztrajal naprej.

Ravno tako otrok, kakšen razlog ima otrok, da zamenja svoj način mišljenja, razumevanja soljudi, kako naj razvije sočutje do staršev, če so mu vedno in povsod na voljo, ga tolažijo, pomilujejo… ko se mali sooči s kakšno svojo travmo?

On_, on je pripravljen na spremembe, me sliši, me upošteva in jemlje resno. Ko se stvar malo “ohladi” in se nanjo da pogledati z več plati, vedno zna razumeti tudi mojo. Tudi v tem primeru se mi je naslednji dan opravičil na način, kot ga nisem bila vajena, bolj je bil iskren, globok. Vem, da mu je bilo res žal, vedel je, da bi moral ravnati drugače, a oač ni vedel, kaj naj, ni znal.

Tudi Robi in it- hvala za odgovore, vse skupaj mi daje snov za razmišljanje in ravno to je tisto, kar sem rabila.

Hvala vam!

It, verjetno imaš prav, ampak če ona pričakuje objem, takrat ko ga on polomi in se umakne, ona pa se takrat počuti negotovo, je to nekaj, kar mora ona predelati pri sebi. On pa mora spremeniti tisti del, ko se umakne v molk. Če on to naredi, j ibo precej olajšal delo, vsaj v takih situacijah. Oba se v nekem trenutkeu vedeta “otročje” in tako vedenje mora biti pripravljeni spremenit.
On, ja imaš prav, vendar pri tem nisi upošteval, ker ne veš, koliko se on tega vedenja zaveda in koliko je željan to spremenit. Saj veš, to ne gre čez vikend. 😉

Marko meni so njene zahteve normalne, tudi njeno začudenje nad njegovim obnašanjem mi ni sporno, upam, da sedaj tudi malo bolj razume zakaj se on tako obnaša. Samo kaj ji to vse skupaj pomaga, če na drugi strani ne bo odziva?
No, po zadnjem zapisu Čičerike bi rekel, da se vseeno nekaj premika na bolje, da mu je mar zanjo. Mislim, da se vsak človek zaveda svoje “hibe” na nek način.
Nekateri imajo celo željo, da bi jo spremenili, drugi iščejo 1000 in en izgovor, da ostanejo “na svojem”. Kaj od tega bo ona pri njem podprla in na kak način, je pa njena stvar, če vidi/prepozna smisel v tem početju.

Saj so normalne, če si jih prav predstavljamo. Bolj malo, ji pomaga, če ne bo odziva. Mogoče le nek občutek varnosti, da ni ona kriva, da ni znjo nič narobe?

Tega se tud sam sprašujem, če se res vsak zaveda…. Zdi se mi, da eni kar bežijo pred tem.

Lepo pozdravljeni!
Tudi mene nekaj muči v zvezi in sicer naslednje: skupaj sva že skoraj 2leti, vsak dan se vidiva, zvečer ponavadi pride on k meni, prespi, zjutraj gre, itd. Problem, ki ga opažam že od začetka zveze je, da se mi zdi, kot da fant z mano nebi užival 10odstotno. V moji družbi se ne smeje velikokrat, včasih nič ne govoriva, ko sva enkrat na leto en teden sama na morju se kregava. Že večkrat sem ga vprašala če je narobe kaj pa reče,da je vse ok, da ne bi bil z mano če bi mu bilo dolgočasno, da ne kaže čustva…Ko greva ven z njegovimi prijatelji je čisto drugačen, nasmejan, razpoložen…nato jaz postanem žalostna in ko to vidi se spet spreva in tako se to nadaljuje vedno znova. Prav tako sem mu že rekla naj gre sam s prijatelji ven, ker se jaz ne morem vklopiti v družbo-saj sem sama punca. Če mu povem, da ne bom šla z jimi pa tudi on noče ite. Ko pa grem, se pučutim odveč, on se pogovarja z njimi, smeje, mene kot da me ni. Če mu to povem, mi reče, da se ne more vedno z mano ukvarjati. Sama nikoli ne greva nikamor, vedno v družbi njegovih prijateljev. Včasim imam občutek, da preveč od njega zahtevam, vendar spet: a ni normalno, da bi rada bila z njim sama od časa do časa? Kajti tudi ko je pri meni sva v družbi ostalih družinskih članov.
Sama zase lahko povem, da sem postala nekako nedružabna. Odnos z njegovo družino nmi ni všeč, ker me sploh niso sprejeli, ko pridem se pozdravim, nihče ne odzdravi…in takrat se spet prepirava o tem, zakaj n očem iti k njemu:(…..nwm kaj naj naredim, rada sem z njim, a bojim se da naju bodo ti prepiri pripeljali do konca zveze. Tudi doma se je stanje zelo spremenilo; sestra je jezna name, nevem zakaj, a vseskozi se obrega, vedno grdo govori o fantu, itd. Mama mi vedno deli nasvete,kako bi ona naredila na mojem mestu, mi govori, da fanta pozna bolje kot jaz in podobno. Takrat sem samo še slabše volje, zapiram se vase in vsa čustva potlačim. Ko mi pa vse izbruhne se jočem, nato me začne zelo boleti glava in imam težave z želodcem, pogosto mi je slabo, ne morem jesti. Tu je spet ena težave, ker se bojim, da bo to imelo resne posledice za moje zdravje.

Hvaležna sem za vsak odgovor.

Predvidevam, da se pri fantovih starših dogaja nekaj podobnega.
Njihov odziv, ko prideš na obisk in čustvena zaprtost fanta kaže, da ti nekaj prikrivajo in te ne sprejemajo, kot to že sama veš.
Poskusi od fanta izvedeti resnico, namesto izgovorov.

Očitno pri njem doma nimajo nekih pristnih čustvenih odnosov in ga tvoja bližina duši, ni vajen teh občutkov, so mu neznani zato je na nek način raje s prijatelji s katerimi ne rabiš imet take vrste “bližino”.
Iz tega razloga tudi tebe ne dojema kot nekoga s katerim si bi bil blizu (kar si ti želiš), raje izzove prepir, ko je “prevroče” – to nje njegov obrambni mehanizem. Tako si mu ti bolj sredstvo za dosego nekih užitkov, ki jih drugje ne dobi, ko želiš “še nekaj več” se pa brani pred neznanim z (verbalno) agresijo.