Dvomim v zvezo
Pozdrav
Skupaj sva 4 leta, vzponi, padci, oba v poznih dvajsetih.
Jaz “povprečno” čustvena, on precej razumski. Se dopolnjujeva, jaz sem ga z leti nekoliko “uvedla” v čutni, čustveni svet in se mi je sčasoma bolj odprl. Njegova trdnost in stabilnost me je vedno privlačila, v zadnjem letu pa ugotavljam, da mi pri njem nekaj manjka. In ta primankljaj postaja, seveda, vedno večji, zgovornejši.
Nasploh se mi zdi, da mi pri njem manjka nekega čustvenega odziva, vedno je v ospredju razum. Saj v situacijah, ki so mu znane, zna reagirati tudi čustveno, sploh ko sva sama, mi čustva zna pokazati, a v kaki novi situaciji lahko prav otrpne, ne ve, kaj naj naredi, kaj naj misli, čuti.., rabi nekaj trenutkov zase, za razmislek. Tega ne razumem. Sicer sama reagiram takoj in pogosto tudi v čustvenem stanju (ki se kasneje izkaže za pretirano), a moti me njegov ne-odziv, ko pa je, je čisto hladen, analitičen, razumski. Ker vse skupaj premisli in pove šele, ko ima v glavi vse na svojem mestu.
Vem, on pač tak je. Mi preostane le to, da to sprejmem?
O tem sva se ogromno pogovarjala..
Naj dam primer, ki se je zgodil včeraj in ni bil tako “majhen”: Pri spolnem odnosu mu je “všlo” (pa ne bi o tem, kako (ne)odgovorna sva- jemljem kt, a o tem, zakaj nisem bila zaščitena, zdaj res ne bi..) in par minut po tem ni bilo od njega nikakršnega odziva. Dvignil se je in samo sedel na postelji, strmel v prazno. Jaz sem ga debelo gledala, češ, kaj se z njim dogaja, nisem 100% vedela, ali mu je prišlo v ali izven mene (mislila sem si), želela sem, da nekaj reče, naredi.., nato je vstal, jaz pa postajala vedno bolj jezna, da ne premore nikakršnega (četudi neprimernega!) odziva, izraza, odgovora…
Seveda sem mu vse to povedala rekel je, da je rabil čas, da premisli, češ, on ne reagira čustveno. Jaz pa bi, vsaj mislim, potrebovala nekaj, karkoli, vsaj kako besedo, vprašanje, kakršenkoli odziv! Zdi se, da ob takih trenutkih vedno bolj izgubljam potrpljenje in se sprašujem, če bom dolgoročno sploh lahko s takim človekom, začenjam resno dvomiti, če je to, kar imam z njim, res to-to..
Kako mnenje?
Moški so razumski. Definitivno. Bolj trezni. Obvladani.
Da bi se spremenil… verjetno ne, mogoče se bo z leti bolj spoznal, bolj sprejel in prej/bolj pokazal kakšne dvome, negativne občutke, strah… neke “slabosti”. Čeprav načeloma ne govorijo o sebi.
Moram vprašat, glede včeraj, se je ustrašil? Omenjaš, da drugače uporabljata KT. Se je mogoče počutil odgovornega, da se ni mogel zadržati. Kaj ti je potem, ko je stvari zmozgal v svoji glavi, rekel. Kaj mu je dalo toliko misliti?
Mislim, da bi bilo fajn, če še kakšen moški poda svoje mnenje.
Zdaj pa k tebi. Te čist razumem, da pogrešaš neke odzive. Tudi ti si ranljiva. Včasih potrebna nekega odziva, ki te bo pomiril, ti dal občutke varnosti, ljubljenosti, karkoli pač že…
Tudi če boš razumsko razumela njegove odzive, ti bo to še vedno takrat, ko bo prišlo v tebi do določenih občutkov, manjkalo. Edino kar ti bo lažje, če ga boš res razumela, bo to, da ga ne boš obsojala oz. od njega pričakovala nek odziv, ki ti ga mogoče dolgo dolgo ne bo zmožen nudit. Želela pa si vedno boš. Kaj narediti? Tudi moški so ranljivi. Spoznaj njegovo ranljivost, jo prepoznaj v odnosu, ko do nje pride in mu stoj ob strani s tem, da mu daš vedet, da je v redu, da si še vedno tam, da ga imaš še vedno rada. Če ga imaš. Oz. ga boš imela. Saj sčasoma se bo (predvidevam) le toliko varnega počutil, da bodo ti odzivi manj v njem samem in bodo bolj dostopni tudi tebi. Da bo razmišljal naglas.
Če ženska jemlje KT je zaščitena cel ciklus, tudi tistih 7 dni, ko jih ne jemlje. :)[/quote]
Res? Kako pa to, da ženska zanosi med jemanjem KT?[/quote]
Ker so KT le 97% zanesljive po statističnih študijah 😀
Če ženska jemlje KT je zaščitena cel ciklus, tudi tistih 7 dni, ko jih ne jemlje. :)[/quote]
Res? Kako pa to, da ženska zanosi med jemanjem KT?[/quote]
Res. Če pa ženska zanosi med jemanjem KT je pa krivo to, da jih ni redno jemala ali pa ji preprosto ni prijelo in je šlo kaj po zlu. Ampak tega je po moje zanemarljivo malo.
Če ženska jemlje KT je zaščitena cel ciklus, tudi tistih 7 dni, ko jih ne jemlje. :)[/quote]
Res? Kako pa to, da ženska zanosi med jemanjem KT?[/quote]Če jih ne jemlje redno oz je doza preslaba 😉
Ja Japkica samo razpredali naj bi o nečem za kar ne vemo ali je on vedel ali ni
Mogoče se je samo zbal, zamislil nad sabo, kaj je v navalu naslade naredil in bo sedaj celo življenje plačeval to “neumnost” in še njo prenašal zraven….. :/
Hja, ne vem kako je mogoče biti v času jemanja KT nazaščiten… razen če jih ‘neuradno’ ne jemlješ, pte tega drugi udeležen ne ve. cccccccccc:/
Cela disertacija o tem, kar sem najmanj želela. Sem že ob objavi razmišljala ali naj sploh dam ta primer zraven ali ne, pa se mi je zdelo ok samo zaradi tega, da bolj pojasnim zadevo. Ne gre zdaj za zaščito in kako delujejo kt (lepo vas prosim, nehajte s tem), gre za njegov (ne)odziv. primerov je še veliko, a sem pač izbrala najbolj “svežega”.
Da razjasnim- seveda je vedel, kako in kje sva z zaščito, vedel je tudi, da mu je “ušlo”, tudi jaz sem bila skoraj ziher, a vendar ne 100%, prav zato sem tudi čakala, da nekaj naredi- karkoli.
A ne gre zdaj toliko za ta primer, gre za odzivnost, ki ni samo na podlagi razuma in analize, ampak je bolj spontana, na čutni ravni.
On_, o otrocih se pogovarjava, oba veva, kje sva (še ne “tam”), pa tudi, če se kaj takega zgodi, obstaja jutranja tabletka in mu ne bi bilo potrebno ničesar “prenašat” in plačevat to “neumnost”.
It, hvala za odgovor. Bom premislila o tem..
Kaj točno te v tem njegovem vedenju najbolj “moti”. Kakšne občutke to v tebi povzroča? Rekla si, da te je ta situacija razjezila. Ampak zakaj točno?
Sama si tudi že spoznala, da reagirati čustveno ni vedno dobro. Mogoče pa je on še kako spoznanje od tebe naprej in je spoznal, da čustveno reagirati sploh nikoli ni dobro. Človek ne rabi reagirati čustveno, da se zave svojih “napak”, strahov itn. Še vedno pa si težko predstavljam situacijo, ki si jo opisala. Kakor si jo, se res zdi malo čudaška, ampak ne vem, če si jo prav. On oddide na wc, kot da se je ravno zbudil iz spanca, ti pa planeš po njem polna jeze, kot da bi se zbudila iz sanj. 🙂
Jaz, Marko, jo pa popolnoma “razumem”. Kako se počuti? Po moje se počuti odrinjeno. Si se kdaj počutil (kot otrok napr.) odrinjeno.
Marko, poskušaj objasnit avtorici, zakaj bi ti naprimer reševal stvar razumsko in ne čustveno, iz vidika moškega.
Japkica
se vidi, da ne uporabljam KT. 🙂
Čičerika
žal nisem moški, da bi ti lahko povedala skozi doživljanje moškega odgovore na zakaj? Jaz res upam, da bo še kakšen moški tovrstne odzive znal pojasnit.
Ampak če razmišljam o tem, se mi zdi, da so razlogi za takšne odzive vseeno tudi v njegovi preteklosti. Jaz gledam svojega sineka doma, in ga primerjam s hčerami, in ti lahko povem, da so odzivi sina na recimo padce, udarce, celo na to, če ga uštejem, popolnoma drugačni, kot so bili od hčer. Hčere so se razjokale, vsaj solzico potočile, našobile ustnice, povesile nosek in še bolj razprle oči, in vsekakor poiskale tolažbo pri meni. Sin pa ni tak. Če pade, se udari… obstane, za trenutek ali dva, kot da bi se slika zamrznila, potem pa se vstane, in šiba naprej. Zelo zelo redko zajoka. Če ga oštejem, kot sem res že jezna, je popolnoma tiho, čaka, kdo ve kaj vse se plete v njegovi mali glavici, potem pa je odziv ali da samo dvigne roke za v objem, ali pa jaz pridem naproti, pa moj glas postane mehkejši, spravljiv, in on šiba naprej. Mogoče pač tako je. Ta razlika med moškim in žensko. Ne vem. Ali pa je sin cel ati. 😉
Počakaj, naj si moški razpišejo. Mi je pa to fajna tema za debatirat, upam na odziv. Če se (moški) le toliko razumejo, da bodo to znali objasnit.
Obnaša se tako, kot se večina moških tudi obnaša.
Sama si verjetno bolj zgovorna. Še posebej takrat, ko si pod vplivom čustev.
Pri njemu pa je obratno. Bolj je pod vplivom čustev, bolj se zapre vase in želi najprej sam sebi razjasniti kaj sploh čuti in pri čem je. Šele potem bo na razumski način razložil kaj je v tistem trenutku občutil.
Seveda on reagira čustveno, le da ta čustva skriva v sebi, ker meni, da ni prav, če pojamra, ker mu to daje občutek šibkosti.
Tebe muči to, da te v tistih kočljivih trenutkih, ko od njega najbolj pričakuješ nek odgovor, pušča v negotovosti. Misliš, da bi moral tako reagirati, kot sama reagiraš in ti izpovedati svoje občutke, da boš pomirjena.
Zaradi svoje nestrpnosti pa izgubljaš potrpljenje.
Stvar je taka, da boš težko našla moškega, ki bo ob navalu lastnih čustev, deloval kot odprta knjiga in na razumljiv način tebi razložil kaj čuti in zakaj to čuti……
Tukaj je vse povedano zakaj se on tako obnaša samo kako naj to sedaj (čustveni?) ženski svet to razume? 😉
Oboji izkazujemo določena čustva samo izražamo jih na različne načine in se potem čudimo drug drugemu in včasih obtožujemo drug drugega, ker jih drugi ne izraža na tak način, da bi jih tudi sami lahko enostavno razumeli.
Tale njegov molk je tudi izraz čustev, ravno tako kot morebitno njeno govoričenje. On rabi tišino, ona da vse na “zvočnik”…. in drug drugemu gresta s tem na živce oz sta nerazumljena.
Kdo bo sedaj pokazal več empatije, sočutja…(kje se teh veščin naučimo? ;), da bo partnerja z razumevanjem naučil nekaj o sebi in svojih (čustvenih) potrebah?
Ker če se bo to puščalo vnemar, nerazrešeno bo nekomu enkrat prekipelo in bo “eksplodiral”…. 🙂
Tako kot pravi It (še enkrat hvala, zelo rada te berem, sploh ta primerjava med otroki mi je dala misliti..)- počutila sem se odrinjeno, negotovo, neslišano, tisti trenutek bi res potrebovala Nekaj- kakršenkoli odziv od njega, pa naj bo to čustven ali razumski, da bi me pomiril, dal vedeti, da je še vedno “tam”, samo naj bo nekaj, ne pa ta odmaknjenost, zmeda in tišina. In seveda potem, ko ne dobim nič od tega, v meni počasi nastaja jeza..
Moti me ta negotovost, ta neodzivnost, velikokrat tudi čaka na mojo reakcijo, da bo glede na to prilagodil svojo.
Seveda sem marsikdaj s čustvenim odzivom pretiravala, a pri določenih stvareh je čustven odziv zelo dobrodošel, ni? Pa ne govorim o afektu, o nepremišljenem dejanju, ki ga kasneje obžaluješ. V tem smo ženske res mojstrice. 😉
Lepo si to povedal, Robi (in kasneje tudo On_). A to, da on ugotovi, pri čem je, jaoo, to traja…. :)) Tudi sam mi je povedal točno to, isto. Vem, da je čustven človek, vem, da v sebi čuti, a tega nikoli ne izrazi. Meni pa se zdi škoda, sploh pri pozitivnih čustvih in situacijah, da gre trenutek, ko je tako kratek, drobcen, prav mimo.. Ali pa se ga “osenči” z razumom. Ker vrne se nikoli ne, govoriti o njem in ga analizirati pa nikakor ni isto kot doživeti ga.. 🙂
Hvala za vse odzive. 🙂
Ti občutki so le spomin na otroštvo oziroma podobno situacijo, ko nisi bila uslišana. Problem je v tem, ker zdaj nisi več otrok, pričakuješ pa še vedno, da se on tebe obnaša, kot do otroka.
Da pa je problem še večji, se tako obnaša tudi on, ki se potegne vase, molči, kar je prav tako vajen iz otroštva. Verjetno je bil kregan, ko je kaj naredil “narobe” in ni smel izražati svoje volje, mnenja. Problem nastane pa šele potem, ko ti njega kot takega ne sprejemaš, ga “kregaš”, čeprav on misli, da tak je, da je to on in da drugačen ne more bit. Potem se verjetno počuti še slabše. Ti pa tud, ker si se “morala” tako odzvati, da si nekaj dosegla, če sploh si.
Če pa bi mu povedala, kako se ob tem počutiš, pa bi on lahko začel razvijat drugačen način komuniciranja, če bi seveda videl v tem smisel. Ti pa bi se medtem skušala učiti sprejemat, da ne deluje enko kot ti in da s tem ni nič narobe. Med tem, ko bi se tega učila, bi tudi sama vedno redkeje tako čustveno reagirala, saj bi se vedno bolj zavedala, da ni ne potrebe, niti pozitivnega učinka.
Po moje on ravno tako doživlja neke občutke, mogoče ne ravno tako prijetne kot ti ali pa še bolj pa se jih zaradi nekih preteklih dogodkov (iz otroštva) sramuje, se počuti krivo in mu je obrambni mehanizem to, da “otrpne” jih potlači nekam. Se ne zna/zmore/noče veselit tistega lepega (kar doživlja skozi odnos s tabo) in tega ne pokaže ker se v sebi počuti krivo.
Tu pride do izraza odnos z mamo, ki jo je “moral zapustit” zaradi druge ženske – tebe 😉 in posledično (huda neznosna) krivda (ki si jo opisala na primeru), ker mu je (bilo) (pre)lepo s teboj.
Ti občutki so le spomin na otroštvo oziroma podobno situacijo, ko nisi bila uslišana. Problem je v tem, ker zdaj nisi več otrok, pričakuješ pa še vedno, da se on tebe obnaša, kot do otroka.
Da pa je problem še večji, se tako obnaša tudi on, ki se potegne vase, molči, kar je prav tako vajen iz otroštva. Verjetno je bil kregan, ko je kaj naredil “narobe” in ni smel izražati svoje volje, mnenja. Problem nastane pa šele potem, ko ti njega kot takega ne sprejemaš, ga “kregaš”, čeprav on misli, da tak je, da je to on in da drugačen ne more bit. Potem se verjetno počuti še slabše. Ti pa tud, ker si se “morala” tako odzvati, da si nekaj dosegla, če sploh si.
Če pa bi mu povedala, kako se ob tem počutiš, pa bi on lahko začel razvijat drugačen način komuniciranja, če bi seveda videl v tem smisel. Ti pa bi se medtem skušala učiti sprejemat, da ne deluje enko kot ti in da s tem ni nič narobe. Med tem, ko bi se tega učila, bi tudi sama vedno redkeje tako čustveno reagirala, saj bi se vedno bolj zavedala, da ni ne potrebe, niti pozitivnega učinka.[/quote]Ja, tu je ona ki ima očiten problem (z njim) se ga zaveda in išče rešitve. On molči.
Sedaj se bo ona prilagodila, ker je z njo kao nekaj narobe on bo ostal isti in – molčal,, ker enostavno ne bo zaznal težav, če se ona prej ukloni njegovemu izražanju čustev, ne bo potrebe za spoznavanje svojega dela problemov.
Oprosti Marko meni to ni ok.
Kaj ne bi bilo bolj normalno, da bi se on malo bolj odprl, da bi znal kaj povedat, pokazat in bi tako lažje oba vedela pri čem sta?
Forum je zaprt za komentiranje.