Dušan Merc
Pedagoški triptih je prvi Mercev roman, ki sem ga prebral. Vzpodbudilo me je dvoje: to, da sem tudi sam precej časa prebil znotraj osnovnošolskih zidov (ne samo kot učenec) in pa, da je pred časom nekaj učiteljic poslal v pm, zaradi česar so ga vlačili po sodiščih, kar mi je bilo zelo všeč (ne to, da je moral na sodišče, ono drugo).
Merc je v knjigi pisatelj in ravnatelj obenem, kar me je dodatno pritegnilo. Njegov obračun z neumnostmi okrog pedagoške srenje je krut, pogumen, neposreden in z jajci. Oseb okrog sebe ne špara, ne skriva, za koga gre pri tem ali onem, pri opisih je neizprosen. Tudi do sebe. Mislim, da ga bo kmalu kdo tožil (kar bo dobro za promocijo knjige, posebne škode pa avtor ponavadi ne utrpi). Likovna dela otrok v knjigi so dobro izbrana in jo lepo popestrijo. Spremna beseda niti ni preveč za lase privlečena. Pedagoški triptih mi je bil všeč, zato ga priporočam v branje.