Družina, služba, hiša, avto…

Stara sem 23 let in z mojim lubijem veliko razmišljava o družini.

Ker sem študerala kot tudi on sva več ali manj denarja dobivala preko študentskih servisov-pa še to ponavadi samo poleti.

Hočem reči, da finančno nisva ne vem kok pri moči. Želiva pa se počasi osamosvojit, si ustvarit družino.(tuki starši nama žal ne morejo pomagat) V teh časih je pa to zelo težko. Težko je imet hišo-ali stanovanje, otroka, pa vsak svoj avto. Mislim pa da so to za te čase nujne dobrine. Če razmišljam kok moram našparat denarja če bi hotla imet vse to, potem lahko delam celo življenje. Jaz bi pa rada od življenja še kaj imela.

Kako boš imel otroka,če ga nimaš kje imet. Kako boš ob njem, če moraš bit v službi. Kok je to en začaran krog!

Zanima me če ima še kdo podobno situacijo in kako se spopada z njo?

Hvala v naprej!

Treba je postopoma.
Najprej dobiti službo, po možnosti za nedoločen čas.
Res je, da je težko, toda nekateri si pomagajo s krediti. Tudi jaz sem si in se izide. Če nimaš ne vem kako velike plače, je potem res težko dati kaj na stran (saj je treba vendar živeti). V bistvu ne prehitevat. Poskusita najprej eno, potem drugo.

LP

Počasi si začnita urejati stvari, vsak mesec si lahko kupiš kaj za stanovanje. Dokler nimata služb za nedoločen čas vzemita stanovanje v najem, kasneje pa nekako v nakup. Če je možnost imejta samo en avto, tako je dosti manj stroškov. Z otrokom počakajta, da si vsaj delno uredita stanovanje. Nikar pa ne čakajta, da bo vse idealno, to se lahko precej zavleče. O varstvu otrok bosta pa že potem razmišljala (vrtec, babica, privat).

Midva tudi razmišljava o lastnem stanovanju, in sicer v hiši mojih staršev si bova dvignila zgornji del stanovanja in si ga preuredila v mansardno stanovanje, res pa je da imava to srečo da ima fant res lepo plačo, pa še njegovi starši nama bodo finančno pomagali, dveh avtov ne potrebujeva, ker imam jaz blizu do službe in bi mi bil samo strošek. Če pa bi bila v takšni situaciji kot si ti pa bi verjetno zaprosila za neprofitno stanovanje, ali socialno stanovanje ali pa bi morala biti oba zelo obremenjenja s krediti za 15 ali 20 let, to pa pomeni nobenih postranskih stvari v živjenju, pa vprašanje če bi si lahko to vse privoščila, kar si naštela.

Takšni so moji pogledi na situacijo.

Službo je on že dobil, jaz sem pa že čisto blizu nje.

Še en izpit in diplom, pa smo na konju. Kje bom delala pa tudi že vem, ker delam prek študenta nekje že nekaj časa in me bodo zaposlil-vsaj tako je bilo rečeno.

Tako da služba bo, plača pa tako tako. Sicer pa nekje moraš začet. Res bo težko, sama vem. Res pa tud drugim ni blo lahko.

Problem je ker je življenje tako kratko. Ko si končno vse ustvariš se pa zavedaš da si, kar naenkrat v bistvu že star:(

Natty zal tako je. Ko ravno vse fino postane in se vse postavi na pravo mesto in je tako kot si zdajle zamisljas, pa si ze star, bognedaj se bolan.

Ker vsi vemo, da so stanovanja blaaaaaazno draga, predvidevam, da nimata se denarja zanj. Pojdita v najemnisko stanovanje, vmes sparajta, vendar ne pozabita na vaju in na vajino zabavo. Ce se bosta omejila samo na sparanje, sparanje, sparanje…bosta na koncu ugotovila, da nimata nic od zivljenja. Pocasi torej – in z uzitkom:-). Pa zelim vama, da bi vama kmalu uspelo.

Mislim kolk ste vsi nori na tiste kredite. Še vedno ti nihče nič ne da zastonj, pa še obresti so ogromne.

Tanja A., nimamo vsi te sreče, da prihajamo iz bogate družine, tako da smo tri četrt finančno že preskrbljeni. V današnjih časih večina ljudi brez kredita ne bi imeli nič – ne avta, ne stanovanja/hiše. Če nimaš bogatih staršev ali zares dobre plače, ti ne preostane nič drugega kot krediti.
Samo primer: želiš si kupiti stanovanje za cca 15 mio sit (odvisno kje se stanovanje nahaja, ampak prav veliko ne more biti). Če mesec prišapraš 100.000 sit (večina ljudi si tega ne more privoščiti), boš šparala 12,5 let in pol… Za se vselitit v svoje stanovanje boš raje bila podnajemnica 12,5 let, ali vzela kredit, se vselila takoj in po možnosti plačevala 15 let kredita?
Očitno ti ne veš, kaj pomeni biti brez denarja.

Veš kaj, star si vedno toliko kot se starega počutiš. Pa menda ja ne misliš, da se boš pri tridesetih res počutila tako staro kot sedaj misliš? In kje piše, da mora bit vse ravno tisti hip, ko zaključiš šolo in dobiš službo. danes pa res ni nobena panika imeti otroke pri tridesetih ali čez. Malo skuliraj in si najprej zagotovita kolikor toliko trden materialni položaj, predvsem pa medsebojni odnos. Predpostavljam, da trenutno še ne živita skupaj in nič ne bo narobe, če najprej stestirata to.

Welcome to the real world! :((
Na žalost je to tako, kot je bilo rečeno v enem od odgovorov. Na posamezniku pa je, kako ta slalom zvozi. Ker večinoma nimamo bogatih daddyjev, ki bi kupili stanovanje, dali avto… Ko sem pred 10 leti kar gledala kolegice, ki so ena za drugo dobivale (ja, dobivale) stanovanja, mi ni bilo nič jasno. Potem pa sem se vprašala, kako, da so prišle do stanovanja? In se je izkazalo, da je ena podedovala, ena primožila, eni so kupili starši…. Še položnice so nosile domov in so jih starši plačevali. Hitro mi je postalo jasno, da pri meni tega pač ne bo. Če ni, še vojska ne vzame :))
Tko da… kar počasi, eno za drugim, brez pufa pa najbrž ne bo šlo!!
Srečno!
miša

Natty – pa saj imaš komaj 23 let. Najprej se zaposli, s fantom si poiščita kakšno ugodno najemniško stanovanje. Če bodo redni dohodki in če sta končala fakulteto lahko pričakuješ boljše dohodke. Nekaj let si vzamita za uživanja, potovanja, … , ko pa bosta imela nekaj privarčevano, pa še po en kredit na banko in že bosta lastnika novega gnezdeca. potem pa hitro še naročit otroka.

Tudi jaz sem imela podobno situacijo, najprej sva bila v najemu, sedaj pa sva ponosna lastnika popolno obnovljenega dvosobnega stanovanja in starša prečudovite dveletnice. Stara sva 31 let. Stanovanje sva kupila pred tremi leti in pol in imava samo en avto, ker grem jaz lahko na srečo peš.

Začeti moraš z malimi koraki, predlagam, da oba takoj vsak mesec varčujeta 50 tisoč sit s trajnikom na banki ali v vzajemnih skladih. Kupita samo en avto, pa četudi to pomeni, da boš morala tu pa tam na avtobus ali taxi – se zelo splača – z avtom je približno 300 tisoč SIT stroškov (brez nakupa). Potujta v last minute variantah – skratka skušajta dobiti za nizko ceno najbolje in naj ti ne bo glavni cilj nakup stanovanja, ampak naj bo to postranska zadeva, saj sta mlada sedaj in morata uživati življenje. Predlagam vama tudi da kupita starejše stanovanje in ga potem obnovita, lahko ga dobita dosti ceneje pa še po svojem okusu ga naredita – seveda pa to pomeni kasnejšo selitev.

Jaz pri triindvajstetih nisem bila tako zahtevna kot ti. Najprej moraš pač malo delati, če hočeš kaj imeti. Jaz sem bila srečna, da sem dobila službo in sem si lahko zagotovila normalno življenje.

Ravno sem razmišljala o tem-sem namreč podobne starosti kot ti in v podobni situaciji. Je že res, kot vsi pravijo, da danes ni problem met otroka ko si čez 30, ampak dejstvo je, da starejši si, večje je tveganje za genetske nepravilnosti , pa še nekej je-kaj če se pri 30 odločiš za otroka in ugotoviš, da ne moreš zanosit(tega je danes ful veliko)-čaka te precej dolgotrajno zdravljenje..in potem-otrok pro 40ih?? Hmmm…