Dost mam!
Niti ne vem, kaj bi sploh še napisala – enostavno DOST MAM. Nimam volje do ničesar. Utrujena sem od tega življenja! Pa to ne pomeni, da mislim na samomor, le da nimam več volje do ničesar. Ne da se mi več boriti, preveč vsega se je že zgodilo. Tudi jaz bi rada enkrat zaživela mirno, enolično meščansko življenje, pa ne gre. Od očetovega alkoholizma, nasilja, do moje visoke kratkovidnosti in posledično brezposelnosti, od moževe službe od 7.00 do 19.00, do tega, da sva z otrokom po cele dneve sama (v manjšem mestu in brez avta, saj ne smem voziti). Pa zdaj še delitev premoženja po ločitvi staršev, prodaja njihovega stanovanja, pa mamine omedlevice… Ne zmorem več, samo še sedela bi in brala, ne bi šla v družbo, ne bi šla v trgovino, ne bi šla nikamor med ljudi. Počutim se tako prekleto drugačno. Vztrajam samo zaradi otroka, tako da se moje travme in mučenje navzven sploh ne vidijo. Okolica niti sluti ne, kaj me matra.
Kratkovidnosti se ne da odpraviti, ker so zraven še druge bolezni očesa. Kako težkos e najde delo s polovičnim delovnikom, si pa lahko predsatvljaš. Sploh če imaš še neko omejitev, saj bi vsak rad zdravega delavca.
Z možem se lahko vse pogovorim, le da ta njegov delavnik malo meša štrene. Saj ne, da dela 12 ur vsak dan, le ne zna reči NE. Če kdo rabi pomoč, mu pač pomaga. Takega sem spoznala in s takim sem se poročila. Deloholik. Zdaj pa ga je služba poslala v šolo, tako da četrtke in petke zvečer in sobote dopoldne preživi na predavanjih. Ko pride domov se ukvarja z otrokom, saj s takim tempom lahko kaj hitro izgubita stik. Že tako je za malega mami “alfa in omega”.
S prijateljicami sem rahlo zgubila stik, saj sem se preselila ven iz LJ. Pa še vsaka ima svoje težave, zato jim nekako ne razkrijem svojih. Ena skuša na vse pretege zanositi, pa ne gre. Druga se je zaljubila v Američana in zdaj ureja dokumente. Tretja, četrta in peta so noseče in imajo že s sabo dovolj težav. Sem zelo introvertiran dvojček (se sliši kot paradoks, kaj!).
neda,
taka obdobja v življenju nikomur niso tuja tudi zdravim, zaposlenim ne. preveč stvari se tije nabralo, hkrat pa si v glavi rišeš kaj vse ti bo hudega lahko še zgodilo. pomisli kolikokrat so se ti stvari že odvile drugače od tvojih črnih pričakovanj. pomaga samo odklop. doživeti ta trenutek. brez preteklosti in prihodnost. pojdi ven, poglej v jesensko sonce, barve listja, drevesa, privošči si kavo na terasi bližnjega lokala, razveseli svojega malčka s čim kar ima rad in se mu potem zazri vnjegove oči, preseneti nekoga z nasmehom, skratka drobna stvar, ki pa ti polepša dan….dobra stran takih obdobji v življenju da se zavemo da je naše življenje sestavljeno iz trenutkov, ki pa jih sami obarvamo. ne pusti strahu, da to naredi namesto tebe. še ena misel ki sem jo pred kratkim prebral: “strah je naš ječar, ki preprečuje da bi užili obilje Boga.”
Lep pozdrav,m
Če te kaj muči, je najboljša rešitev, da se izpoveš nekomu, ki mu zaupaš. In hkrati razmišljaš, kaj bi lahko naredila. Men je daes dala prijateljica nasvet, naj ne razmiljam negativno. Pomaga. Pozabi na vse slabo.
Jaz imam tud danes slab dan… pravzaprav mi zadje čase stvari za las uidejo… in sem si rekla, da zgleda, da se moram očitno bolj potrudit.
Živjo Neda!
Vsi kdaj pa kdaj pregorimo, tudi taki, ki imamo na prvi pogled urejeno dolgočasno meščansko življenje. Zelo narobe je to kar počneš, da se izogibaš pogovoru o svojih težavah. Veš kaj, po moje bodo tvoje prijateljice preživele tudi, če se jim izpoveš o svojih težavah. Svetujem ti, da kontaktiraš kakšno telefonsko, ki je na tem portalu, ne vem točno kateri forum, se mi zdi nekaj v zvezi z socialnimi pravicami je nekaj forumov nevladnih organizacij, ki nudijo pomoč, ali pa pokliči na kakšno telefonsko številko za ljudi v stiski. Če boš vse tiščala v sebi se ti bo še “zmešalo” nikar ne poslabšuj situacije. Univerzalnega zdravila za lajšanje krutosti tega življenja na žalost ni…Naredi le majhen korak naprej, zares majčken korakec – karkoli kar ni del vsakodnevne rutine… recimo jutri in se boš bolje počutila, saj boš naredila nekaj zase. Glede dela pa ti težko kaj svetujem, glede na to, da imaš precejšnje zdr. omejitve, kakšna vrsta telefonskega dela… mogoče lahko odpreš tel linijo za horoskop ali vedeževanje:)..to je seveda le predlog. Naredi nekaj zase in svet okoli tebe bo pričel dobivati barve. Srečno!
Dopust pomaga, preverjeno. Sam kaj, ko je potem kmalu spet isto. Tako, da se bos tezav morala resit bolj korenito. Pogovor s kaksnim zaupnikom. Zakaj pa ne z mozem? Drugace pa … naredi kaj zase, da se spocijes, lazje zadihas, sprostis, da se zivcki spocijejo. Magari zaklenes v kopalnico za 3 ure, lezis v banji in pojes zraven. Ali pa gledas TV, beres knjigo, gres ven na sprehod in pozabis na cel svet za uro ali 2.
Forum je zaprt za komentiranje.