Zanima me, kako ste se znašli z Doris Lessing. Pravkar prebiram Zlato beležnico, ki naj bi bila celo njen najboljši roman, pa mi nikakor ne steče. Kar ustavlja se mi, čeprav si želim prebrati reč, če je res tako dobra, kot pravijo. Včasih se mi pač primeri, da so šele kasneje kakšne knjige prav gibke in se vtisnejo v spomin. Priporočate morda kakšno njeno drugo delo?

Bi poskusila s Petim otrokom?
Sem pravkar končala in se mi zdi, da lepo teče … hm … za Zlato beležnico se pa sedaj ne spomnim, kako je šlo.

Zlata beležnica je kar zahtevno branje, čeprav dokaj zanimivo, mislim, ko prebereš do konca. Mene je najbolj prepričala njena zgodnja knjiga Trava poje (je tudi nepimerno lažja za branje, čeprav pusti grenak občutek, skratka mučna zadeva je)
Veliko veselja pri branju!

Moram priznati, da me je kontroverzna nobelovka s svojo knjigo Peti otrok očarala. Popolnoma prevzela. Se zalezla vame, na zavestni in podzavestni ravni. Neverjetno, že dolgo nisem takole “not padla” v kakšno knjigo. Pri čemer sploh ne gre za zgodbo, niti za njene podtone. Gre enostavno za to, kako mojstrsko je napisana. Lessingova je v (skorajda) sodobno zgodbo (dogaja se v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja) tako spretno vtkala kup pravljičnih motivov in poguntavščin, da je verjetno res prebudila otroka v meni. Me preprosto začarala kot kakšna čarovnica iz Janka in Metke…

Peti otrok je vrhunska in tudi zelo berljiva knjiga, se po možganih vlači še leta in leta po branju in jo človek vzame v roke še kdaj. Zlata beležnica je morda že zaradi svoje dolžine zahtevnejše branje, tudi tempo je počasnejši in če nisi ravno med zelo vztrajnimi bralci, ni najlažji zalogaj. Brala sem jo na dopustu nekaj let nazaj in se pregrizla skoznjo, mi je bila všeč, ampak doma dvomim, da bi prišla do konca.