Tradicionalna tema, letos odprta skoraj pravočasno. Torej: katere knjige vas bodo letos spremljale na poletnem dopustu?

Z mano gre ekipa ‘trievrašev’, torej tistih, ki sem jih nabavila v okviru prestolnične akcije: Herta Muller, Daniel Kehlmann, Slavoj Žižek in David Grossman. Potem je tu še nekaj naslovov iz sarajevske nabirke: Veličković plus še nekdo, ki se ga zdajle iz glave ne spomnim, so mi ga pa hudo priporočali. Pa Carold Shields in Vikas Svarup, zakaj ne. In Kate Atkinson pride zmeraj prav, če te iznenada zasači kakšna melanholija. No, kakorkoli: z gotovostjo si upam trditi, da več kot ene ne bom prebrala. :)))

V moji dopustniški malhi si delajo družbo Najbolj modre oči, Milost in roman Ljubezen, avtorica vseh je Toni Morrison. Da ne bom gledal v poletje samo skozi črnske oči, je v malhi tudi Voda za slone (S. Gruen), Zaziban dih Herte Muller ter Sanje v megli Jurija Ritheua. Ker je v moji knjižnici že poletni termin izposoje, bom ob teh knjigah lahko užival vse do konca avgusta.

douglas adams – holistična detektivska pisarna dirka gentlyja
jo nesbø – nemesis
arto paasilinna – rešitelj surunen
arto paasilinna – župnikov zverinski služabnik
john curran – agatha christie´s secret notebooks
erich kästner – dvojčici
in
poletni kih 🙂

>poletni kih 🙂
Kih je moj spremljevalec od 1. številke, čeprav sem takrat znala izpolnit samo začetnice imen in priimkov 🙂 Od takrat nisem zamudila še nobene – med letom, ko je več dela, pa nekaj številk prihranim za dopust. Mljask.

milenijum, grossman, sayed kashua pa mogoče še kaj od p. cornwell

Skoraj zagotovo Popravki, ker je sramotno, da jih še nisem prebrala.
Zadnji človek, ker me je M. Atwood tako navdušila na lanskem dopustu.
Četrti primer Martina Vrenka, če ga bodo Sanje izpljunile do avgusta, ker je branje Demšarjevih kriminalk pod krškimi borovci že kar tradicija.
In vsekakor Lahko od Skubica, če ga bom še naprej brala s takšnim (nikakvim) tempom kot do sedaj.

Dopustek čez podaljšan vikend: dokončam Eleganco ježa, z mano gresta pa še Parfum (khm, ja!) in Pokrajina, narisana s čajem (M. Pavić, če se ne motim).

No, po nekaj paničnih klikih pri priljubljenem dobavitelju sub-desetevrske literature in prijaznih namigih v Junijskem branju je moj seznam takšen:

Dvakrat losos:
1. Douglas Adams: The Salmon of Doubt
2. Paul Torday: Salmon Fishing in the Yemen

Malo Coste:
3. Rosie Alison: The Very Thought of You
4. Ali Shaw: The Girl with Glass Feet (Zmešalo se mi bo od avtorjev, ki jim je ime Monica Ali, Ali Smith, Zadie Smith in sedaj še tale Ali Shaw – najprej sploh nisem opazil, da gre za prvenec. Sicer je pa o prelivanju teh imen že vse povedala Oja pred par leti.)
5. Barbara Kingsolver: The Lacuna

Malo razno:
6. Bruce Chatwin: Utz
7. Simon Mawer: The Glass Room

Po krajši, nezagrizeni borbi s samim seboj sem se odločil, da kljub nasvetu K10 zaenkrat ne bom poskušal več sreče s Trevorjem, oprosti.

Potem je tu še ženin seznam; vidim nekaj od Colma Tóibína, pa Grossmana in podobno. Še dobro, da sem zamenjal avtomobilski strešni kovček za večjega.

>Še dobro, da sem zamenjal avtomobilski strešni kovček za večjega.
… kar govori o tem, da počasi dozorevaš za e-bralnik. MMG, nanj sem se šokantno hitro navadila: za čez dan so klasične knjige, za ponoči bralnik. Včasih sploh ne opazim več, kaj držim v roki … Je pa res, da si na kak bolj oddaljen otok tipa Lastovo, Žirje … ne bi upala zdoma samo z bralnikom, vseeno bi vzela s sabo še kakšno žepnico ali dve …

@Katja10: Zaenkrat se me bralnik še ni prijel, pa sem zelo neimun na gedžete. S Kindlom sva si bila najbližje po preizkusu v Monitorju, ko sem že omahoval nad elektronsko košarico, pa se mi je pripeljala mimo najava za DX. Vse mi je dol padlo.

Najlepše mi je, če lahko vse skupaj strnem v lienarno funkcijo cene, časa in prihranka po enoti, ki pa se mi dandanes z elektronskimi knjigami po deset, enajst evrov in običajnimi po štiri do osem evrov nikakor ne obrne v pravo smer. Ko bo Delo reklo, ljubčki, izdaja za iPad je 10 evrov, tvoj prihranek pa 22 evrov na mesec, bo pa druga pesem. Čeprav nisem povsem prepričan, da si tega želim res od srca.

@Toro: hecno, jaz sem pa sicer totalno imuna na gedžete. 😉 To je tako rekoč moj prvi.
Seveda se kupovanje po uradnih kanalih ne izide še čisto, je pa vse več zastonjskih, piratskih itn. e-knjig in najbrž bo tega vse več. Zame so še posebno zanimiva filozofska dela, ki so zunaj avtorskih pravic – sploh pri prevajalskem poslu, ko imaš ves čas za preverjat na kupe referenc iz tovrstnih knjig, povrhu po njih elegantno brskaš in iščeš, kar prihrani precej skakanja v knjižnico.
Ja, ni še vse idealno, ampak mislim, da se bodo sčasoma bralniki kar prijeli, seveda ne pri vseh. Tako kot televizija ni ubila radia ipd.

@Toro: tudi jaz sem do gedžetov načeloma nonšalantna – evo, odkrito priznam, da nimam pojma, kaj je iPad (kaj je iPod, sicer vem, a v svojem življenju ne vidim potrebe zanj – zakaj le, če imam MP3 player v avtu? :)). No, e-bralnik sem si pa nabavila takoj, ko se mi je zdelo, da si ga lahko privoščim, in na njem prebrala kakih deset tisoč (zastonjskih) strani, preden mi je žal odpovedal pokorščino (kajpak že po izteku garancije). Žal so časi trenutno taki, da moram obračati vsak evro, moram pa reči, da ga zelo pogrešam in da gre v popravilo takoj, ko se finančna vremena zjasnijo. Je znamke Colibri, kupljen v firmi v Tehnološkem parku, in čeprav očitno ni najbolj bleščeč biser, kar se tiče kvalitete, je podpiral vse žive formate in kajpak tudi čudaške južnoslovanske znake, ki bi jim Kindle bržkone rekel ‘bes te plentaj’.

Moje počitnice so še nekje v megleni prihodnosti, vendar sem naletela na knjigo, ki je resda še nisem prebrala do konca, ampak kaže, da kar ustreza tej vrsti branja in jo morda velja zabrisati v moljevo dopustniško torbo.

Annie Proulx: The Shipping News

Na začetku imamo junaka, po koreninah Novofundlančana, ki je: a) nesamozavesten, b) ne pretirano brihten, c) tudi ravno iskrive narave ne, d) kaj šele čeden, e) izrazit pasivnež, f) štorast itn. V NY izmenično opravlja delo taksista in neuspešnega pisuna pri enako neuspešnem lokalnem cajtengu. Vmes mu uspe nekako dobiti ženo, vendar je ljubezen zelo enostranska, tj. na njegovi strani. Ko ostane brez službe, ostane še prav hitro brez žene. Brez edinega frenda takisto. Ubežnico, ki mu sune tudi otroka, doleti pravična smrt, podivjana otroka nekako dobi nazaj. Doseže torej nulo, in tu se knjiga začne.
Potem ko ga – nekoliko manj razočarana – teta brcne v rit, se odločita vrniti na stari družinski dom na Novi Fundlandiji. Zaposli se kot novinar za pokrivanje prometnih nesreč & ladijskih novic pri tamkajšnjem cajtengu, katerega edini moto je, da mora dati bralcem to, kar želijo. Ti pa si denimo v črni kroniki želijo brati o tem, čigava psica je po plazu pogrešana, smrti lokalnega harmonikarja, nekoliko bolj znanega po spolnih napadih na hči (“Tudi mi ne bomo žalovali za njim.”), o poštarju, ki se mu odpuli od dela in eno rundo pošte zabriše v zaliv … Cajteng slovi po tem, da lastnik & glavni urednik, nekdanji ribič & še marsikaj (izključno poklici manualne narave), nima pojma o slovnici in pisanje svojih novinarjev vneto popravlja – s prav na narobe. To bralce tako navdušuje, da postane eden od zaščitnih znakov cajtenga, zato nobeno upiranje pismenih novinarjev ne doseže učinka …

Že daleč pred koncem je približno jasno, kako bodo šle stvari naprej, tu je seveda cela plejada severnjaških posebnežev, nič novega pod soncem, ampak branje od hipa, ko se znajdemo na Novi Fundlandiji, lepo steče in nič ne kaže, da se mi bo ustavilo.

Trivia: po knjigi so leta 2005 posneli film s Kevinom Spacyjem, Juliane Moore, Judy Dench, ki je bil nominiran za kar nekaj nagrad, npr. zlati globus.

Malo manj trivia: knjiga je prejela pulitzerja in national award. No, sama ju tej knjigi ne bi ravno podelila, ampak v primerjavi z žirantskimi izbirami zadnjih let, nad katerimi ves čas jamramo, si ju tale zasluži – če ne zaradi drugega, ker je zabavno branje.

Na kratko: arktični Osmi poverjenik.

@Oja, Katja10: Evo vama, sedaj že dva dni po malem glodam misel o bralniku, pa se ne morem toliko napumpati, da bi ga šel kupit. Očitno me pri željah po gedžetih bremza nekaj racionalnega; doma razen kisa ni najti ničesar jabolčnega, podobno stanje pa vlada tudi med telefoni in naokoli. Skratka, za bralnik mi manjka tisto, čemur v prodaji rečejo “compelling event”. Velikost strešnega kovčka to res ni.

@Katja10: Od Annie sem bral edino That Old Ace in the Hole, in si skoraj polomil zobe. Tako da hecno, res, v tem primeru lahko rečem, da sem videl film, knjige pa nisem bral. Film je bil dokaj spodoben; nekatere scene mi še vedno malce odbliskavajo po betici.

Še jaz pristavljam piskrc …

Omenjeno knjigo brala, se spomnim tudi filma, poleg tega brala Accordion Crimes, pri kateri se mi zasnova ni zdela slaba, sem se pa mestoma malce težje prebila.

Ko smo že pri knjigah in po njih posnetih filmih: je kdo bral njene kratke zgodbe, denimo Goro Brokeback?

A je kdo že prebral Grossmanov Glej geslo: ljubezen?

Sama sem že prebrala, ampak me zanimajo mnenja drugih, ne toliko okrog zgodbe, ki je definitivno odlična, ampak glede slovenskega prevoda in njegove kakovosti?

Sicer še ne grem, ampak na kupčku pa že imam tole:

Jose Saramago: Small Memories (čaka že dolgo, da pride na vrsto)
Ryzsard Kapusczinski: Shah of Shahs (malo Orienta)
Richard Fortey: Life. An Unauthorized Biography (malo poljudne znanosti, ki mi na morju ponavadi dobro sede)
Carol Shields: The Box Garden in Small Ceremonies (ziher je ziher 😉

Na dopustu sem že bila in tako kot lani sem spet imela zelo srečno roko z izborom. Vsakega od naštetih zelo priporočam:

* LIsa Corva: Glamur s popustom (no, konec se malo prehitro “odvrti” in malo preveč je srečen, ameriško pocukran)

* Benioff: Mesto tatov (nisem in nisem mogla odložit, takoj ko sem se vrnila z dopusta, sem poiskala še njegovo 25.ura)

* Luna ni koruzni kolaček (izbor kratkih zgodb)

* Agota Kristof: Vseeno je / Včeraj

* Viewegh: Roman za moške

* Jergović: Zgodovinska čitanka (čeprav sem pikico premlada, da bi se spominjala vsega opisanega, pa tudi Sarajeva ne poznam … žal)

* Gruen: Voda za slone

* Zorko: Mein Kampf (že prej prebrana in ne dvomim, da jo bom še kdaj vzela v roke)

* Guus Kuijer: Knjiga vseh stvari (najprej jo je prebrala hčerka, potem še jaz, obe zelo navdušeni, veliko sva se pogovarjali o njej)

Potem pa mi zmanjkalo čtiva, dopusta pa še ni bilo konec in sem si v kiosku kupila eno prijetno žepnico v hrvaščini:
* Lisa Jewell: Istina o Melody Browne

Predvidoma naj bi šla na dopust septembra, no, danes se je načrt tako zelo nanagloma spremenil, da se ne bom mogla predajati užitkom sestavljanja počitniškega seznama, kaj šele odhodu v knjižnico.
Ker bo šel z mano bralnik, bo torba majhna, v njej pa kup z vseh vetrov nametanih knjig. Med njimi je nekaj zbirk krimičev (Christie, Ludlum, Forsythe, Ellroy itn.), med katerimi bom skušala najti še kaj neprebranega. Potem so tu sodobni črnogorski avtorji, pa Pamuk, Kiš, Stieg Larsson, avtobiografija Johnnyja Štulića in njegova Nemam više ni s kim a ni protiv koga, zbrana proza Oscarja Wilda …

Skratka, zbirka je kaotična in nima zveze s tem, kar bi pripravila, če bi imela kaj časa.

P. S. Ker vemo, kako je s tehnologijo, sem vseeno vrgla v torbo nekaj špehnatih žepnic z drobnim tiskom – gre za Elisabeth George 🙂

Na dopustu sem prebrala dve že skoraj pozabljeni romanci (v angleščini, naj povem v svojo obrambo ;))
Od omembe vrednih sta pa Dnevnik srbske gospodinje in Pijevo življenje. Oboje tukaj že omenjeno. Jaz zelo pohvalim in priporočam obe.

Končno z dopusta – tako dobrega, da je bralna bera naravnost sramotno majhna in tudi po kakovosti prej šibka kot kaj drugega …

P. Cornwall: The Last Precinct
Dr. Scarpetta kot dr. Scarpetta – knjiga ni ne boljša ne slabša od drugih.

P. D. James: The Murder Room
Tudi tu ni dodati kaj posebnega – avtoričino ime pove vse.

Đorđe Balašević: Jedan od onih života
Balašević je zašel na teren, ki mu še zdaleč ni kos. Knjiga je nostalgična zmešnjava o Novem Sadu, ki ga ni več, obtežena z neverjetno količino za lase privlečenih prispodob, ki si na vso moč prizadevajo biti izvirne, kar jih dela naravnost zoprne. Če bi katera od njih še zdržala v kakšni pesmi, pa stisnjene ena ob drugo ustvarjajo občutek, da gre za pretenciozno gimnazijsko pisanje. Vsekakor (yu/lokalna) nostalgija premore na kupe mojstrov, ampak tale knjiga ne seže do gležnjev niti najbolj povprečnim avtorjem tega žanra.
Odsvetujem celo – in predvsem – Balaševićevim fenom.

Nicholas Sparks: Dear John
Ne vem, zakaj me ni branje Beležnice odvrnilo od te knjige. O njej ni kaj povedati. Meni osebno se zdi naravnost zanič. Ameriško osladno.

Ne bi mogla bolje napisat, Katja. Jaz sem vzela v roke pred leti, pa hitro odložila, da se mi ne bi človek čisto zasral. Ker poje pa lepo :-).