Kako smo lahko pozabili na to izjemno uspešno temo? Torej, kakšno branje boste naložili letos v torbe, vrečke, strešne kovčke?

ne “bom”, ampak “sem”, kar pa spiska ne spremeni, samo malo skrajša, ker ostalega mi ni uspelo prebrati v dveh tednih:

Jo Nesbø – Taščica
Frank Schaetzing – Peti dan
Andrea Camilleri – Glas violine (4)
Liz Jensen – Deveto življenje Louisa Draxa
Colin Dekter – The Way through the woods
Igor Karlovšek – Klan

Mislim, da bodo šle z mano:
– Tek za zmajem (K. Hosseini)
– Zlata beležnica (D. Lessing) – ta je še pod vprašajem, jo moram za pokušino malo prelistat
– zagotovo en roman od J. Irvinga, ne bom mogla brez.

Ker greva bolj pohajkovat in ne izležavat, bo to kar dovolj.

Saj nismo pozabili, Toro, samo šele avgusta gremo poležavat na tople plaže ;-).

Ker mi je šlo lani na morju (lahkotnejše) branje dobro od rok, je moja počitniška vrečka optimistično polna:

Yann Martel: Pijevo življenje
Margaret Atwood: Preročišče, Zadnji človek
P. Suskind: Parfum
D. Ugrešić: Ministrstvo za bolečino
Arsenijević, Zograf: Išmail
J. D. Salinger: Varuh v rži
M. Crick: Kafkova juha
Ian Rankin: Vozli in križi (sem pri kriminalkah računala na pilgrimov Tanki led, pa menda izide jutri šele v trdi vezavi – do mojega dopusta je torej ne bo ne v knjižnici ne v žepnici 🙁 )

Pozdravljeni vsi skupaj.
Pa poglejmo:

Ian McEwan: Na obali Chesil
Brina Svit: Coco Dias ali Zlata vrata
Mohammad al Murr: The wink of Mona Lisa
Rajaa Alsanea: Girls of Riyadh
Joseph Roth: Radetzkyjeva koračnica

Ma kaj je zdaj to, letos ne gre (skoraj) noben Molj na dopust ali ne mislite tam nič brat?!?

Evo, takoj popravek 🙂

Torej, zaenkrat sem pripravila tole (treba je vkalkulirat živahno mladino, ki čez dan skače naokrog in je torej takrat časa za branje malo manj):

Apostolos Doxiadis: Stric Petros in Goldbachova domneva
Ali Smith: The First Person and Other Stories
Alberto Manguel: Library at Night (ni ravno roman, ampak je pa o knjigah, a ne?)

In še nekaj, kar sploh ni leposlovje, zato tu ne bom omenjala.

No, sem si oddahnila, dear heather :-).

V Bralkini počitniški torbi pa je bil očitno Dežulović z Jebo sad hiljadu dinara. Sem pravkar dobila SMS, da je knjiga noro dobra. In mora biti res, kajti Bralka mi še nikoli ni poslala SMS-a o kakšni knjigi, niti iz Slovenije ne, kaj šele iz (ta drage) tujine :-).

Za zdaj je edina knjiga, za katero vem, da jo bom brala na dopustu, Jebo sad hiljadu dinara. Ki sem si jo nabavila prav včeraj. Hvalijo jo vsi, ki jim pri knjigah zaupam, zato mora že biti kaj na tem … Ni mi pa jasno, kako bom zdržala, ne da bi jo odprla še pred odhodom zdoma.

Ha, Vozli in križi ostanejo doma, z mano na dopust gre Tanek led! Hvala, dobra duša!

A je Tanek led že izšel?

Katere knjigarne ga prodajajo? Po netu ne maram naročat knjig.

To bo moje dopustniško branje, če mi ga uspe dobit, tako da nisem zgrešila teme 🙂

Morski jug je nam lep spomladi, jeseni in pozimi-zato letos ze nazaj.
Zgodovina grdega, Zgodovina lepote, Leksikon zgodovine (Duden) Skrito.si, dve od Alme Karlin, J.Osti Jutranjice večernice
Zaradi naglice nepremišljena izbira (pa med letom utegnem kar dosti brati – je vplivalo ).
Zato pa več : zgodjnejutranjega fotografiranja, nabavljanja plodov morja, točanja kruha, …in drugih prijetnih zadev, pa branje časopisov v zvečer opusteli in hladni čitalnici na rivi, strastno razpravljanje o lokalnih vsakodnevnih dogodkih , posebnostih in zanimivostih
lp

knjiga je izšla pred dvema dnevoma, zato jo je zaenkrat moč dobiti le na “domači” založbi Sanje, na njihovi spletni strani ali pa v njihovi knjigarni v lj na tavčarjevi 11 (med sodiščem in vhodom v radijsko hišo).

Pilgrim, hvala! Bom probala iti čim prej po knjigo, sploh nisem vedela, da je tam kakšna knjigarna.

Aja, pa upam, da do naslednjega dela ne bo toliko časa trajalo :)) Domačih kriminalk je odločno premalo in tvoje so res dobre!

Saj do včeraj je ni bilo :-))). Knjigarna založbe Sanje je nekaj čisto frišnega. Kar me posebej veseli, je to, da je blizu blizu moje službe, tako da bom verjetno vsaj enkrat mesečno “malicala” tam :-).

Čestitam za Led in grenko obžalujem, da se včeraj nisva imela priložnost srečati v knjigarni od Sanj – ko sem izvedela, da si prišel, si jo že ucvrl domov :-((

Glih z dopusta, prebrala sem Evangelij po Satanu- patrick Graham. Res huda knjiga, priporočam.

V borovi senci, namazana z vsemi faktorji 50+ , sem se lotila Dežuloviča in njegovega “jebo te sad”, vendar sem nekje na sredi nehala, preveč so me motile tiste kletvice in sploh kar neko besedno “prepucavanje” ali kaj vem kaj. Potem pa sem knjigo podtaknila moškemu, roj. precej pred l. 73 (tako kot je svetoval Toro) in pomislite, bil je zelo navdušen in se je tam na plaži kar naprej hahljal v knjigo. Ma, zdaj pa sploh ne vem, kje je moj okus, saj komaj upam povedati, da mi Dežulović ni všeč.
Z lahkoto pa sem prebrala Carmen Laforet – Praznina, tudi vso Isabel Allende sem že prebrala.
Mi lahko svetujete še kaj španskega?

V knjižnici sem si nabrala naslednje:
Paasilinna: Zajčje leto, Tuleči mlinar
Adams: Štoparski vodnik po galaksiji
Coelho: Veronika se odloči umreti

V moji torbi je bilo 14 knjig (zelo optismistično,ne?).

Prebrala sem te (in vse po vrsti priporočam):
* Hall: Zapisi iz žrela (zdaj se pri plavanju v strahu oziram še za eno vrsto “morskih” psov 😉
* Dežulović: Jebo sad hiljadu dinara (“Mama, zakaj se smeješ? Mama, kaj je tako smešno? Mama, povej no!!!” sta me otroka nenehno spraševala. In res, MORALA sem poslat tisti SMS Enki. Me prav zanima, če se strinja. Kljub temu, da ne znam prav dobro hrvaško, sem skoraj umirala od smeha.)
* McGahern: Med ženami
* Evelina Umek: Hiša na Krasu
* Sebastijan Pregelj: Na terasi babilonskega stolpa (moram poiskat še kakšno njegovo knjigo!)
* Hudolin: Pastorek (velja kot pri Preglju)
* Golob: Svinjske nogice (velja kot pri zgornjih dveh)
* Yann Martel: Pijevo življenje (Ja, Enka, tudi jaz je doslej še nisem. P. ima prav, velik vtis mi je pustila, še dolgo sem razmišljala o njej)
* Ante Tomić: Što je muškarac bez brkova (ja, letos sem Hrvate brala kar v originalu)
* zdaJ pa se mučim z Vezoviškovim Kuba Libre, a mi ne steče. Morda zato, ker nisem več na morju???

V moji dopustniški malhi je bilo samo 5 knjig:

crichton – strahovlada (postala sem eko-skeptik)
Khalid – tek za zmajem in tisoč veličastnih sonc ( nobena od omenjenih ni pustila na meni nekega pretiranega zanosa. Vem, da je to drugi svet in še vedno mi je delovala kot zgodba in ne kot resnično življenje)
Margolin – Izgubljeno jezero
Mosse – Labirint ( hudo dobra knjiga)

Več ni bilo časa brat, ker se je toliko stvari dogajalo

si res?
potem vsekakor močno priporočam knjigo Bjørna Lomborga: The Skeptical Environmentalist, Measuring the Real State of the World http://en.wikipedia.org/wiki/Skeptical_environmentalist

Saj ne, da bi vse Lomborgovo pisanje bilo suho zlato (najverjetneje tudi celotni okoljski skepticizem ni), je pa vsekakor DRUG pogled.
In ni res, da bi dandanes morali ves čas živeti v strahovladi (State of Fear), da nas mora biti tako neznansko strah vsega, kar si izmisli ta ali oni lobi, ta ali oni medij, ali pa je enostavno generirano skozi enertnost sodobne družbe. Dovolj je, da nas je vsako jesen groza navadne gripe, da se kot hudič križa bojimo vsakega malo večjega naliva itd, zakaj bi se morali vsako jutro dodatno zgroziti zaradi nekakšnega globalnega segrevanja? Še v sedemdesetih letih je veljalo, da prihaja nova ledena doba, zdaj pa bi naj v naslednjih petdesetih letih kar naenkrat pomrli od vročine?
Tudi zato je Crichtonova Strahovlada dober roman; in, karkoli si o njem kot literatu že mislimo, raziskovalno delo, ki ga je, glede na vire (neposredno preverjen velik del) opravil pri Strahovladi – kapo dol.

ups …
mišljena je bila inertnost, oz. inercija, oz. vztrajnost – s čimer sem želel reči, da je danes vzbujanje in ohranjanje nekakšnega latentnega strahu pred vsem mogočim nekaj, kar je že skoraj nemogoče pripisati samo določenim skupinam z njihovimi interesi (politika, itd., itd.), ampak družba sama, tudi vsak od nas posameznikov, nevede ustvarja nekakšno paranojo.

se opravičujem za OT in monologe.

si res?
potem vsekakor močno priporočam knjigo Bjørna Lomborga: The Skeptical Environmentalist, Measuring the Real State of the World http://en.wikipedia.org/wiki/Skeptical_environmentalist

Saj ne, da bi vse Lomborgovo pisanje bilo suho zlato (najverjetneje tudi celotni okoljski skepticizem ni), je pa vsekakor DRUG pogled.
In ni res, da bi dandanes morali ves čas živeti v strahovladi (State of Fear), da nas mora biti tako neznansko strah vsega, kar si izmisli ta ali oni lobi, ta ali oni medij, ali pa je enostavno generirano skozi enertnost sodobne družbe. Dovolj je, da nas je vsako jesen groza navadne gripe, da se kot hudič križa bojimo vsakega malo večjega naliva itd, zakaj bi se morali vsako jutro dodatno zgroziti zaradi nekakšnega globalnega segrevanja? Še v sedemdesetih letih je veljalo, da prihaja nova ledena doba, zdaj pa bi naj v naslednjih petdesetih letih kar naenkrat pomrli od vročine?
Tudi zato je Crichtonova Strahovlada dober roman; in, karkoli si o njem kot literatu že mislimo, raziskovalno delo, ki ga je, glede na vire (neposredno preverjen velik del) opravil pri Strahovladi – kapo dol.[/quote]

Hvala Pilgrim, bom res vzela omenjeno knjigo v roke. Mislim eko skeptik sem bila na nek način že prej….Moje delo je zelo povezano z omenjeno tematiko.Po mojem mnenju so vse gripe in ostale podobne zadeve načrtovane s strani velikih multuinacionalk.

Evo, z dopusta, z manj prebranimi knjigami kot bi si želela…

Najprej sem prebrala pilgrimov Tanek led, o katerem bom odprla posebno temo.

Sledil je Kluun s Pride ženska k zdravniku… Knjiga me je prijetno presenetila. V principu ne berem real life stories in podobnega, pa tudi do mega hitov imam odpor in se jih težko lotim. Tale knjiga pa me je zanimala in vlekla ves čas – in se je splačalo. To seveda ni knjiga o moškem, ki vara umirajočo ženo, vsaj meni se je to zdelo bolj kot ne obrobno. Knjiga je napisana dovolj inteligentno in duhovito, da je tekoče berljiva in da vleče. Edinole konec je za moj okus preveč patetičen (zaradi česar skoraj zagotovo ne bom brala Vdovca), a splošnega vtisa vseeno ne pokvari (preveč).

V celoti sem uspela prebrat še Deveto življenje Louisa Draxa (Liz Jensen). Knjiga je za na plažo super, sicer pa je premalo dodelana za resno priporočilo. Lik Luisa mi je bil super, vse ostalo pa medlo in na koncu tudi malo butasto.

Skoraj do konca sem prebrala tudi Išmaila (Zograf, Arsenijević), pa se po 3/4 knjige še vedno čudim, kaj naj bi bilo na tej knjigi (razen odlično zadetega filinga osemdesetih) in čakam, da se končno zgodi TISTO, kar bo knjigo naredilo vredno branja. Zaenkrat pa: razočarana.