Dopustniška torba molja 2008
Evo jo, mojo dopustniško torbo; v glavnem je obarvana s preverjanjem letošnje odločitve žirije za nagrado Orange. Kaj bolj inventvnega mi v paniki med naročanjem na Amazonu žal ni padlo na pamet.
– Tilt: Jean Sprackland
– When We Were Bad: Charlotte Mendelson
– Roadkill (Kinky Friedman Novels): Kinky Friedman
– Lottery: Patricia Wood
– What Was Lost: Catherine O Flynn
– Lullabies for Little Criminals: Heather O’Neill
– Ljubezen na zadnji pogled: Vedrana Rudan
Danes sem v antikvariatu nabavila prvo dopustniško knjigo, Ali androidi sanjajo električne ovce? avtorja Phillipa K. Dicka, ki je bil podlaga za Bladerunnerja. Načeloma nisem ravno huda ljubiteljica znanstvene fantastike, ampak za na dopust imajo prednost knjige, za katere obstaja verjetnost, da jih bo tudi boljša polovica brala (in tako zmanjšamo prtljago:))
Mogoče boljša polovica prinese še kaj z letališč, ker je šla v tujino le z Retrospektivo, ki jo je verjetno prebrala še preden je bilo prvega poleta konec.
na dopustu iz dopustniške torbe molja 2008 prebral:
Ian Rankin – skrivalnice,
Andrea Camilleri – Lončeni pes (Drugi primer inšpektorja Montalbana),
Colin Dexter – The jewel that was ours (An inspector Morse mystery),
Nika Maj – Iskanje izgubljenega fanta (še v rokopisu)
John Le Carre – Misionarska pesem.
zmanjkalo pa je časa za:
Martin Cruz Smith – Stalin´s Ghost (An Arkady Renko Novel),
Erika Fischer-Lichte – Estetika performativnega,
Erich Kaestner – Emil in trije dvojčki
@Pilgrim: Erika Fischer-Lichte – Estetika performativnega
Kakšno naključjece: prav danes sem dobila v delo eno njeno krajše besedilo …
@Enka: knjiga govori o paru brez otrok, kjer se ona odloči in čez vikend domov jemlje fanta iz zavoda, ki je totalno neprilagojen. totalno pomeni, da se ne zna umivati, da urinira v hlače, vse pošilja ves čas v PM, itd. roman se potem suče okrog zbliževanja okolice (nje) in fanta. čeprav mi tematika ni bila preveč zanimiva, sem delo prebral, ker se zelo lepo, tekoče bere in te sama pripoved posrka. obema z ženo je bilo všeč, kako dobro sta predstavljena moški in ženski princip pri vprašanjih, kot je skrb za nekoga, altruizem na sploh, problem posvojitev, itd…
malo motijo stereotipna prikazovanja, recimo socialnih delavk (žena jih nekaj zelo dobro pozna in je rekla, da jim knjiga dela krivico), pa zadrtih, homofobnih slovencev, kar meni osebno sicer paše, ne vem pa, če sodi v tako zastavljeno knjigo, kjer so odnosi med glavnimi akterji in njihovi psihološki profili zelo dobro in natanko razdelani.
morda se konec malo na hitro (v primerjavi z ostalim delom knjige) sesede vase, v celoti pa precej prijetno branje.
ker ima naša ljuba knjižnica res usr… počitniški urnik, sem danes zjutraj špricala dve uri službe (kjer sem sicer danes bila zadnjič, avgusta začnem v novi), da sem dočakala “odprtje” in nekaj na hitro nagrabila..
Ker odpotujemo že čez 6 ur, poročam po povratku…
Upam UPAM, da sem imela srečno roko!
Uživajte!
Tudi jaz se bojim s sabo tovoriti knjige iz knjižnice (mislim, da bi se vdrla v zemljo, če bi katero izgubila), tako da bodo šli z mano oldtajmerji (naj se avtorica tega izraza kar sama javi in pobere zasluge), tj. knjige, ki sem jih nekoč kupila, prebrala pa še ne. Zaenkrat so na nišanu tele:
Hrabal: Stregel sem angleškemu kralju (po velikem navdušenju nad filmom)
Dežulović: Jebo sad hiljadu dinara (bolj newtimer, prinešen iz BG)
Velikić: Ruski prozor (enako; zadnja Ninova nagrada)
Andrić: Jelena, žena koje nema
Arsenijević: Mexico, vojni dnevnik
Kiran Desai: Inheritance of Loss
Grem po Italiji in Franciji, tako da sproti ne bom nabavljala, vsaj v teh jezikih ne. Čeprav kar vem, da bom že kje kaj staknila zase, še vsakič sem.
@Oja: kar zadeva tovorjenje knjig, jih človek lahko “izgubi” tudi doma – ali v kiberprostoru. Prav zdaj sem imela frko v zvezi s tem: izposodim si eno knjigo, jo preberem in vrnem. Tako sem vsaj prepričana. (Še nikoli nisem izgubila kake knjige, doma imam za knjižnične knjige posebno polico, ker hodim v knjižnico peš, je ne morem založiti pod avtomobilski sedež ipd.)
No, naslednjič pa so v knjižnici to knjigo zahtevali od mene, češ da je vpisana med mojimi “dolgovi”. Rok so mi resda prijazno dvakrat podaljšali, da bi imela čas v miru poiskati knjigo. Iščem, iščem – nič. Malo se upiram, češ da sem knjigo najbrž vrnila, knjižničar pa mi zagotavlja, da ni možno, da bi jo vrnila, obenem pa bi bila zapisana med mojimi “dolgovi”.
Tako sem obupala in z mešanimi občutki kupila novo. Prejšnji teden pridem z njo v knjižnico – oni pa meni, da knjige ni več med mojimi dolgovi, da sem jo vrnila! Ker je šlo samo za krimič, s katerim ne nameravam tratiti dragocenega prostora na policah, smo se vsaj dogovorili, da mi jo odkupijo … Ampak iskanja, sekiranja ipd. je bilo pa kar nekaj.
Mi je bilo pa teh nekaj tednov vsakič ful nerodno, saj se mi je prvič zgodilo, da sem knjigo kao izgubila. Občutek je bil res zoprn – ne vem, tudi meni se – kdo ve, zakaj – izgubiti iz knjigo iz knjižnice zdi en tak hud greh, najmanj za nekaj let v vicah ali kamorkoli že pošiljajo tovrstne grešnike 😉
Jaz sicer še nisem bila “obtožena” izgube knjige, se mi je pa že dvakrat zgodilo, da sem imela višek . Ravno pred kakšnim mesecem sta se, res ne vem kako, v moji košari knjižničnih knjig naenkrat znašla dva Šarotarjeva Biljarda. Na listku (ki jih vestno hranim) pa je bil zapisan le eden. Ko pa sem knjige vračala, sem ugotovila, da je bila v moji košari še ena “neregistrirana” knjiga. In, tako si mislim, če gre v eno smer, gre v drugo tudi, zato sem res kar malo obsedena s preverjanjem tistih printkov, kljukanjem ko se odpravim v knjižnico,… Jap, tudi meni bi bilo skrajno zoprno, če bi izgubila knjigo. Očitno :-).
Še dolgo ne grem na dopust, ampak mislim, da sem naletela na eno naravnost super knjigo za ta čas:
Eva Menasse: Vienna (zbirka Roman)
Knjiga ima to lepo lastnost, da je zabavna in obenem malo, pa ne pretirano trpka. No, to je le prvi vtis, saj sem šele na sredini. Gre za družinsko kroniko judovske družine (20. stoletje), ki je za razliko od številnih družinskih kronik neverjetno berljiva, dobro napisana, odlikuje jo blag humor. Tiste, ki v zvezi z Judi samodejno pričakujete same grozljivosti, taborišča ipd., bo malo razočarala, saj je poudarek na družinskih odnosih.
K zabavnosti in berljivosti OGROMNO pripomore prevajalka Amelija Maček, ki ji gredo res vse pohvale: resda nisem brala izvirnika, ampak zdi se, da ji je uspelo ohraniti vse odlike pisanja, vso zabavnost, skratka očitno je, da je le malo – če sploh kaj – “izgubljenega v prevodu.
Skratka sijajno branje za ta čas: zabavno, obenem prav nič butasto, povrhu je knjiga solidno debela, tako da bo trajala kar nekaj časa – seveda če se bralec ne odloči, da jo bo goltal dan in noč. To je to.
In še odlika vsakega dobrega počitniškega branja: zabavno, a prav nič butasto.
Tale knjiga mi je vrnila vero v zbirko roman, ki je bila nedavno dvakrat hudo omajana …
Še enkrat toplo priporočam!
Enka, me zanima tvoje mnenje o Coco Dias – sama sem jo namreč zarati tematike temperamentnega tanga želela brati, pa sem sedaj že iz dveh koncev slišala razočarane odzive. Knjiga naj ne bi nič kaj obdelovala obljubljano tematiko, pač pa le neko nepovezano nametavanje pisateljičinih prigod in ponavljanje. Pa bi rada še kakšno mnenje molja, ker mi je to resnično malo vzelo voljo.
Kar se tiče naše popotne torbe (izberem namreč za vse člane – mi prepustijo to veselje), sem jo počasi začela polniti za pozni avgustovski dopust :-))
Nooteboom: Stranpoti do Santiaga
Ste že slišali tistega o Platonu …
Shors: Pod marmornim nebom
Kennedy Toole: Zarota bebcev
Rabelais: Gargantua in Pantagruel – se mi ga je znova molo zaluštalo
Brussig: Junako kot mi
morda pa še kakšnega Austerja, Ishiguroja, Murakamija (Jago na ovce)
Tudi sama še čakam na predloge :-)) sicer bo pa z mano romalo najbrž še kaj iz kupa knjig, ki čakajo, da pridejo na vrsto.
Uf, aja! Coco Dias je nekako prva v vrsti (dopust štartam 3. avgusta :-)), izključno zaradi firbca. Namreč, kljub temu da ne poznam nikogar, ki bi jo že prebral in tudi kakšne resne recenzije nisem zasledila, me že ves čas navdaja ena taka slaba slutnja glede te knjige. In prav zares zato bom Svitovo Brino prvo vzela v roke. In seveda poročam takoj, ko jo odložim.
Povratno se zelo priporočam za mnenje o Zaroti bebcev!
Coco Diaz ali Zlata vrata je čisto spodobno branje, toda prevelika bralska pričakovanja knjigi gotovo škodijo – gre za lahkotnejši roman, po moje bolj spretno napisan kot Odveč srce, a žal manj globok oz. psihološko poglobljen. Notri je manj tanga kot bi človek pričakoval – pred leti objavljene kolumne v sobotni na temo tanga so bile tozadevno boljše. Se pa hitro in lepo bere (dovolj nekaj popoldanskih uric). Bolj poletno čtivo skratka.
LP
Evo mene nazaj!
Pri “grabljenju” v knjižnici sem imela srečno roko in tudi vse nabrano sem prebrala (razen brezšumniškega printa “Buč”, na srečo, kot izvemo v Enkinem postu).
Alora:
John Scott: Arhitekt – všeč
Vinko Moderndorfer: Kino dom – všeč
Orlando Uršič: Tadejev dež – zelo všeč
James Patterson: 3. stopnja – všeč
Miha Mazzini. Trenutki spoznanja – zelo všeč
Skrito.si (razni avtorji; Beletrina) – mešani občutki, vseeno priporočam
Ja, ni jih petnajst, a sem zadovoljna. In dopust je bil prekrasen!!!
Uf, kar zadovoljna. Prebrala 4 in 1/3 od šestih (resda ne pretirano debelih) knjig iz počitniške torbe, zame lep uspeh. Torej, če grem po vrsti…
Coco Dias. V bistvu nimam kaj dodati k oceni Nikice 7. A po drugi strani tudi ne morem reči, da se tvoji viri, aja, kaj dosti motijo. Knjiga neke resne zgodbe nima, ne, dejansko zgodbe ni, okostje knjige je sicer življenjska pot Coco Diasa, a bi temu težko rekli zgodba v literarnem pomenu. A po drugi strani je ravno v tem eden od štosov, ki ga pri Brini Svit cenim – tudi junakinja v knjigi ves čas trdi, da bo o plesalcu tanga napisala roman (on jo vsem predstavlja kot pisko svoje biografije), a vse kaže, da bo na koncu v knjigi res celo kakšna fotografija (moje razumevanje konca – opomba Enke). In ja, v bistvu gre za premetavanje raznih fregmentov sem in tja, na koncu že tudi za ponavljanje (bi šlo tudi s 50 stranmi manj, bi rekla). Temperamentne knjige o temperamentnem plesu – tangu – tudi ne gre pričakovati. Tango je bolj obdelan kot neke vrste filozofija življenja, čeprav tudi ne zelo uspešno. Tango je še najšibkejša točka knjige. Tudi zato, ker se vidi, da se je gospa Svit res poglobila v raziskovanje tega plesa, posledica česar pa je bila ta, da je v knjigi prav vse, kar se je o tangu naučila, moralo najti svoje mesto, pa čeprav občasno nekoliko “na silo”. Knjigo sem ne glede na vse pohrustala v vsega dnevu in pol, dejansko me je vlekla, čeprav me ni zanimalo, kaj se bo zgodilo, ampak dobesedno, kaj piše. Svitova Brina ostaja mojstrica sukanja peresa kljub pomanjkanju navdiha glede samih zgodb. Je pa dejstvo, da bodo Zlata vrata iz spomina izpuhtela še nekoliko hitreje kot Odveč srce. Kar je tudi razlog, da odsvetujem prelaganje branja v megleno jesen…
Tudi pri naslednji knjigi, ki sem jo prebrala, me je dosti bolj navdušil stil pisanja kot vsebina devetih kratkih zgodb, povezanih v Gverilce. Glede na to, da me socialna problematika v literaturi težko prevzame in ob upoštevanju dejstva, da sem zgodbe kljub temu prebrala takorekoč na dušek, knjigo vsekakor priporočam.
Sreča pri izbiri počitniškega branja se je kar nadaljevala in sicer z Retrospektivo Avgusta Demšarja. O čemer bom več napisala pod ustrezno temo in se tudi opravičila Vaniki.
Kot češnja na vrh torte pa je sedla zadnja v celoti prebrana knjiga z morja, h katere branju je butanje valov ob skale na “naši” plaži tako silovito pasalo, da se ne da povedat. Skratka, resnično veliko in nadvse prijetno presenečenje, duhovito branje ekstremno dobro napisane proze in vložkov poezije, začinjeno s ščepcem dramatike: Penelopina preja (M. Atwood). Silovito priporočam.