Donna Leon
kot pri vseh serijskih detektivkah, lahko tudi pri leonovi začneš kjerkoli. kriminalni zapleti so samostojne celote, se pa iz romana v roman razvijajo odnosi med stalnimi junaki. recimo, inšpektorju Brunettiju rastejo otroci, njegov nadrejeni, vicekvestor Patta se gre to in ono s svojo ženo, kar tudi ne izgleda logično, če ne bereš po vrsti.
torej, če imaš možnost brati od prvega primera inšpektorja Brunettija (tako tudi podnaslavljajo romane), jih beri po vrsti, če ne, pa pač ne, na koncu boš tako vedela, za kaj gre tudi znotraj inšpektorjeve družine etc…
pa še: sam sem prebral brunettijevih prvih pet primerov, ne vseh po vrsti, pa me ni motilo. sem pač, ko sem bral prvega, še z večjim zanimanjem prebiral, kako in kaj.
moram povedati, da sem, kot večdesetletni spremljevalec žanra detektivk, nad prvima dvema knjigama Donne Leon bil navdušen, zadnja, peta, pa se mi je že kar malo vlekla (pa vseeno katera bi to bila, samo stila sem se malo preobjedel.
pa še: motilo me je odstopanje od zakonitosti žanra, kjer mora na koncu romana priti do katarze, razrešitve zločina in izročitve storilca roki pravice.
no tukaj Leonova deluje zelo defetistično.
kriminalci se skoraj vedno izognejo zakonu, malo mafije, malo italjanskega kavbojskega pravnega sistema, skratka, na koncu ostanem malo nepotešen.
ni pa to tako dobra literatura, da bi presegala žanr, zato bi se lahko bolj držala pravil.
ampak, za konec, knjige se splača brati!