Domobranci so ščitili Slovence pred komunisti
replika,
s tistega konca je napisano mnogo zgodb.
Župnik Viktor Turk je že leta 1941 “javno obsodil partizane in povabil ljudi k pobožnosti prvih petkov”. Ko so spomladi leta 1942 partizani osvobodili Begunje, se je potuhnil. Pod pretvezo cerkvenega pevskega je zbiral okrog sebe fante in može iz begunjske okolice ter jih previdno odvračal od osvobodilne fronte. Iz obveščevalnega poročila generala Orlanda pa smo že spoznali, da je bil župnik Turk tudi italijanski obveščevalec, ki je v začetku lulija 1942 “vojaškemu poveljstvu v Cerknico poslal zanesljivo osebo s seznamom 40 oseb iz tega kraja, ki so simpatizerji ali pripadniki partizanov.
Ko je 16. julija italijanska vojska prodrla v Begunje, so se župnik Turk, kaplan Avguštin Žavbi, ki je v začetku okupacije iz Žiri pred Nemci pribežal v Begunje, in učiteljica Erženova sestali z italijanskim polkovnikom Albertom Seraglio v Medenovi gostilni. S polkovnikom so se dogovorili o belogardističnem sodelovanju v borbi proti osvobodilnem gibanju.
O tem sodelovanju je polkovnik Seraglia 30. julija 1942 poveljstvu XI. armadnega zbora v Ljubljani takole poročal:
“” Drugega dobrega sodelavca in obveščevalca sem našel v župniku iz Begunj, čigar jurisdikcija se raztega na Bezuljak-Kožljek-Dobec-Topol-Selšček … Ta mi je z vso točnostjo označil somišljenike komunistov v njegovem okolišu, somišljenike, ki pa so večjio del odsotni. Pokazal mi je način, da sem mogel z oddelki iz Cerknice zažgati njihovih 12 domačij in aretirati 16 njihovih sorodnikov …”
Tako so italijanski fašisti po ovadbi župnika Turka požgali vasi okrog Begunj. Vas Kožljek so zažgali že 2. julija 1942, med ofenzivo pa so v Bezuljaku in Begunjah požgali devetnajst hiš, najprej dvanajst, nato pa še sedem. Prav tako so po njegovim seznamu lovili kmete, jih pobijali, vlačili v internacijo, nekatere pa pridržali za talce. Ostalim ljudem, ki so bili preplašeni in obupani zaradi italijanskih grozot, pa je župnik Turk pretkano svetoval, naj se umaknejo pod zaščito k Italijanom v Cerknico. Hkrati je z Janezom Hitijem predsednikom Katoliške akcije,
neutrudno snoval belogardistično vaško stražo, zaradi česar so partizani 27. juliija Hitija prijeli in ga obsodili na smrt. Naslednji dan je župnik Turk odhitel v Cerknico in se s polkovnikom Seraglio dokončno sporazumel za ustanovitev belogardistične skupine.
O ten je sam Turk povedal: “28. julija sem se oglasil pri polkovniku Seragliu. Bil je zelo prijazen in je izjavil, da nam je pripravljen dati orožje. Bil sem s tem sporazumen. Naslednji dan so Italijani pripeljali v Begunje 30 pušk. Že prej pa so z avtomobili iz Cerknice pripeljali nazaj moške …” Turkovo izjavo dopolnjuje izpoved Janeza Žnidaršiča iz Bezuljaka pri Begunjah, da so v Cerknici Italijani vse oženjene nagnali nazaj v Begunje, samske pa pridržali. Čez dva dni so tudi fante pripeljali nazaj v Begunje, za njimi pa tudi puške. Nato so jih nekaj oborožili, nekaj odgnali v internacijo. Domnevam, da sta za to dala navodilo župnik in trgovec Matičič … Puško sem vzel zato, ker so rekli: “Sedaj vam ne bo treba v internacijo. Vi boste samo doma stražili, dobili boste pla
HITLER je amater proti MUSLIMANOM. Hitler je hotel iztrebiti Jude, to mu ni uspelo. Ja pa točno to uspelo MUSLIMANOM V 7. stoletju v Arabiji. Pred muslimani so živeli v Arabiji JUDJE. Torej Hitler je hotel samo posnemati muslimane.
ZATO Hitler na noben način ni največji zločinec, ne more biti.
Judje so oslepeli zaradi sovraštva do nacistov, ker imajo zelo kratek spomin. Judje so obsedeni z nacisti in Hitlerjem (in ker so svetovni mediji v njihovi lasti, je cel svet obseden s Hitlerjem). Pozabili pa so, da so muslimani uspešno naredili genocid nad njimi na bližnjem vzhodu.
IN KER SO POZABILI, DA SO MUSLIMANI POBILI VSE JUDE V ARABIJI, delajo največjo možno napako, ki jo je lahko narediti.
Uničili so majhnega sovražnika, naciste. Pozabili so pa na velikega sovražnika, to je ISLAM. Islam pa ni sovražnik samo za Jude, ampak za cel svet.
SKRATKA KOMUNISTETI, TOČNO TO, KAR VI DELATE DOMOBRANCEM IN JIH ČRNITE IN PLJUVATE PO NJIH IN PRIVZDIHUJETE ZLOČINCE, TOČNO TAKO BODO DELALI MUSLIMANI Z VAMI V PRIHODNOSTI. Očrnili vas bodo, pobijali, masakirali…. KER STE MENTALNO IN DUŠEVNO PRIZADETI.
Seveda so tudi muslimani duševno in mentalno prizadeti… zato vam bodo kos. Ker je en bolj neumen od drugega, brez zdrave pameti in razsodnosti.
Živite v preteklosti, prihodnosti pa ne vidite. Črnite kristjane, ki jih itak skoraj nikjer več ni v EU. Ne vidite pa, da je vsak ta drug musliman. In muslimani so kot hudiči v primerjavi s kristjani. Če boste uničili DOBRE ljudi in jih nadomestili s SLABIMI (agresivnimi in nasilnimi), boste pač dobili VOJNO, ker slabi ljudje delajo VOJNE in spore. Skratka končno boste komunisti dobili pravega sovražnika, ne samo namišljenega…. ki vas bo upal klat, kot ste vi klali nedolžne in nič krive ljudi.
replika,
s tistega konca je napisano mnogo zgodb.
Župnik Viktor Turk je že leta 1941 “javno obsodil partizane in povabil ljudi k pobožnosti prvih petkov”. Ko so spomladi leta 1942 partizani osvobodili Begunje, se je potuhnil. Pod pretvezo cerkvenega pevskega je zbiral okrog sebe fante in može iz begunjske okolice ter jih previdno odvračal od osvobodilne fronte. Iz obveščevalnega poročila generala Orlanda pa smo že spoznali, da je bil župnik Turk tudi italijanski obveščevalec, ki je v začetku julija 1942 “vojaškemu poveljstvu v Cerknico poslal zanesljivo osebo s seznamom 40 oseb iz tega kraja, ki so simpatizerji ali pripadniki partizanov.
Ko je 16. julija italijanska vojska prodrla v Begunje, so se župnik Turk, kaplan Avguštin Žavbi, ki je v začetku okupacije iz Žiri pred Nemci pribežal v Begunje, in učiteljica Erženova sestali z italijanskim polkovnikom Albertom Seraglio v Medenovi gostilni. S polkovnikom so se dogovorili o belogardističnem sodelovanju v borbi proti osvobodilnem gibanju.
O tem sodelovanju je polkovnik Seraglia 30. julija 1942 poveljstvu XI. armadnega zbora v Ljubljani takole poročal:
“” Drugega dobrega sodelavca in obveščevalca sem našel v župniku iz Begunj, čigar jurisdikcija se raztega na Bezuljak-Kožljek-Dobec-Topol-Selšček … Ta mi je z vso točnostjo označil somišljenike komunistov v njegovem okolišu, somišljenike, ki pa so večjio del odsotni. Pokazal mi je način, da sem mogel z oddelki iz Cerknice zažgati njihovih 12 domačij in aretirati 16 njihovih sorodnikov …”
Tako so italijanski fašisti po ovadbi župnika Turka požgali vasi okrog Begunj. Vas Kožljek so zažgali že 2. julija 1942, med ofenzivo pa so v Bezuljaku in Begunjah požgali devetnajst hiš, najprej dvanajst, nato pa še sedem. Prav tako so po njegovim seznamu lovili kmete, jih pobijali, vlačili v internacijo, nekatere pa pridržali za talce. Ostalim ljudem, ki so bili preplašeni in obupani zaradi italijanskih grozot, pa je župnik Turk pretkano svetoval, naj se umaknejo pod zaščito k Italijanom v Cerknico. Hkrati je z Janezom Hitijem predsednikom Katoliške akcije,
neutrudno snoval belogardistično vaško stražo, zaradi česar so partizani 27. juliija Hitija prijeli in ga obsodili na smrt. Naslednji dan je župnik Turk odhitel v Cerknico in se s polkovnikom Seraglio dokončno sporazumel za ustanovitev belogardistične skupine.
O ten je sam Turk povedal: “28. julija sem se oglasil pri polkovniku Seragliu. Bil je zelo prijazen in je izjavil, da nam je pripravljen dati orožje. Bil sem s tem sporazumen. Naslednji dan so Italijani pripeljali v Begunje 30 pušk. Že prej pa so z avtomobili iz Cerknice pripeljali nazaj moške …” Turkovo izjavo dopolnjuje izpoved Janeza Žnidaršiča iz Bezuljaka pri Begunjah, da so v Cerknici Italijani vse oženjene nagnali nazaj v Begunje, samske pa pridržali. Čez dva dni so tudi fante pripeljali nazaj v Begunje, za njimi pa tudi puške. Nato so jih nekaj oborožili, nekaj odgnali v internacijo. Domnevam, da sta za to dala navodilo župnik in trgovec Matičič … Puško sem vzel zato, ker so rekli: “Sedaj vam ne bo treba v internacijo. Vi boste samo doma stražili, dobili boste pla
Da bi razumeli sodelovanje med nacisti in Stalinovimi komunisti – in navsezadnje tudi med nacisti in njihovimi zavezniki s komunisti v Jugoslaviji in v Sloveniji – moramo seči daleč v zgodovino. Od Bitke v ledu, kot imenujejo zmago Aleksandra Nevskega nad tevtonskimi vitezi ob jezeru Peipus daljnega leta 1242, se Rusi in Nemci na bojnem polju niso srečevali. Seveda je obstajalo trgovanje med nemškimi deželami in Rusijo in Peter Veliki je povabil številne Nemce v deželo v okviru svoje modernizacije Rusije, njenega obrata proti Zahodu. Značilno so se Nemci vključili v rusko elito in privzeli rusko istovetnost v službi carjem, celo sama Katarina Velika je bila nemškega rodu. V drugi polovici 18. stoletja sta si Prusija in Rusija – seveda ob sodelovanju Avstrije – razdelili Poljsko, nekoč velesilo, ki je v najboljših časih segala do predmestja Moskve. Številni Nemci so se naseljevali v rodovitni ruski stepi kot kmetski posestniki, v Rusijo so prihajali po poslih, imeli so obrt in industrijske obrate, skratka: skozi stoletja je sodelovanje med nemškimi deželami in Rusijo cvetelo. Do konflikta interesov je prihajalo še največ na Balkanu, kjer je bila glavi protiigralec Rusiji Avstrija. Carska Rusija se je štela za varuhinjo pravoslavnih narodov na Balkanu, v Boki Kotorski je celo imela svojo carsko vojno-mornariško akademijo in je imela Balkan za svoje vplivno območje. Avstrija pa je hotela svoje ozemlje razširiti do Soluna in Istanbula – in tu je na prelomu v 20. stoletje na plečih srbskega naroda prišlo do spopada za interesne sfere.
Če govorimo o kolaboraciji boljševikov z Nemčijo v času Oktobrske revolucije, ne moremo mimo revolucionarja, trgovca z orožjem, časnikarja Alexandra Helphanda – Parvusa. Ta ruski Jud – njegovo pravo ime je bilo Israel Lazarevič Gelfand – je imel genialno zamisel, da lahko v Rusiji revolucija uspe samo s pomočjo Nemčije. Zaradi njegovih prodornih analiz o stanju v Rusiji ga je že leta 1905 opazila nemška obveščevalna služba. Toda Parvusu se je šele leta 1917 posrečilo, da je za svoje načrte pridobil vrh nemške politike. Temu je gotovo botrovalo predvsem dejstvo, da je marca (po pravoslavnem-julijanskem koledarju februarja) 1917 prišlo v Rusiji do revolucije, ki je vrgla carsko družino Romanov, a je nadaljevala z vojno. Aprila je Nemčija v zapečatenem vagonu s statusom eksteritorialnosti prepeljala Lenina iz Švice v Rusijo in bistveno prispevala tako k izvedbi kakor tudi k uspehu oktobrske – boljševiške – revolucije. Nemški interes je bil zapreti vzhodno fronto, da bi bila nemška vojska, ki je bila do takrat razpeta med vzhodno in zahodno fronto, končno razbremenjena. Lenin in izvedba revolucije sta bila finančno popolnoma odvisna od nemških denarnih nakazil, prav tako vsa propaganda, celo izdajanje Pravde! Mesec dni po uspehu revolucije je sledilo premirje. 3. marca 1918 je bil podpisan mir v Brest-Litovsku, 15. marca 1918 je mirovno pogodbo ratificiral tudi kongres. Navzlic temu so bili v letu 1918 Nemci v dilemi, ali boljševike še naprej podpirati ali jih zrušiti. Obstoj in propad boljševizma sta bila v letu 1918 popolnoma v nemških rokah. Takrat je boljševike spet rešila nemška vlada. Cesar Wilhelm je sklenil, da nemška armada ne sme zasesti Moskve in Petrograda in je o svojem odloku celo obvestil boljševike. 23. junij 1918 je bil zgodovinski dan, ko je nemški cesar Wilhelm II. rešil boljševiški režim pred smrtno obsodbo.
Tukaj se ne bomo obširneje ustavili pri prikazu nemške vpletenosti v boljševiško revolucijo v Sovjetski zvezi. Toda vredno je izpostaviti naslednje: Lenin je leta 1917 s svojim delovanjem od znotraj razkrajal svojo domovino v vojni. Pripravljal je nasilen prevrat in ga tudi izpeljal. Z vsem tem je pomagal sovražniku (Nemcem), s katerim je bila njegova domovina v vojni. Z mirom v Brest-Litovsku, ki ga je mogoče označiti kot popolno kapitulacijo, je Rusija Nemčiji prepustila velika ozemlja, naravne vire, 73{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} železarske industrije in 75{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} premogovnikov. Poleg tega je Rusija Nemčiji s pogodbo v Brest-Litovsku priznala ogromne ekonomske eksteritorialne privilegije: »Nemčiji so bila dovoljena privatna podjetja znotraj socialističnega gospodarstva. … Prevzeli so privatno gospodarstvo, medtem ko je ruska vlada vodila podržavljena podjetja.« Vse to je mogoče označiti kot kolaboracijo s sovražnikom v škodo lastne države. Vlada Kerenskega je julija 1917 sklenila Lenina aretirati in mu soditi ne le zaradi načrtovanja državnega udara, ampak tudi zaradi veleizdaje. Lenin je pravočasno pobegnil na Finsko. Ker proces ni bil nikoli izpeljan do konca, se zastavlja vprašanje: »Ali je bil Lenin resnično veleizdajalec?« Ugledni pravni strokovnjaki opredeljujejo veleizdajo takole: »Veleizdaja je izkazana pomoč deklariranemu sovražniku države«; in tudi: »Državljan postane veleizdajalec s sodelovanjem pri nasilni revoluciji.« Pri Leninu obe opredelitvi sovpadata.
Izvedba projekta ruske boljševiške revolucije v času 1. svetovne vojne je pozneje za vse nemške politične režime, vključno z nacističnim, pomenila veliko moralno-politično hipoteko zaradi katere so Sovjeti lahko mirneje izvajali svojo krvavo boljševiško revolucijo. Toda po drugi strani je imela Nemčija od sodelovanja z boljševiki pomembne koristi. Boljševiki so Nemčiji dejansko omogočili, da je izigrala mirovne dogovore, sklenjene v Versaillesu 28. junija 1919, po katerih je imela Nemčija do zaveznikov »srčnega sporazuma [entente cordiale]« iz 1. svetovne vojne določene obveznosti, zanjo pa so veljale tudi določene prepovedi, predvsem glede nemške vojaške sile in industrije orožja. Vse to je po porazu nemška politična oblast zaradi krepitve svoje lastne vojaške moči izigrala in s Sovjeti po tajnem protokolu sklenila in izvajala nedovoljene vojaške dejavnosti na teritoriju ZSSR, predvsem v Ukrajini. Tako je sporazumno s takratno boljševiško vlado kršila Versajski mirovni dogovor.
Arhitekt vojaškega sodelovanja med Rusijo in boljševiki je bil po Versaillesu vrhovni poveljnik general Hans von Seeckt, ki se je že leta 1919 začel tajno pogajati s Sovjetsko zvezo, da bi ta pomagala ustvariti novo nemško vojsko. A tudi Lenin je bil zainteresiran za vojaško sodelovanje z Nemčijo in je leta 1921 zaprosil za nemško vojaško pomoč pri reorganizaciji Rdeče armade. Od leta 1925 so se sovjetski častniki udeleževali tajnih tečajev skupaj z nemškimi oficirji v nemškem generalnem štabu.
Zanimivo pa je, da si je komunistična Sovjetska zveza že na začetku 20. let prizadevala za sodelovanje z nemškimi nacisti (nacionalnimi socialisti!). »Celo glasilo nemške komunistične stranke, Die Rote Fahne, je ponudilo svoje strani nacionalsocialistom, s katerimi so v prvem obdobju prirejali komunisti tudi skupna zborovanja. Včasih so komunistični plakati nosili celo oba grba: kljukasti križ kot simbol nacizma in rdečo zvezdo.« To sodelovanje samo po sebi ni bilo nič nenavadnega, saj so prav Marxovi spisi predstavljali temelj tako eni kot tudi drugi ideologiji. Marx in Engels sta bila predhodnika modernega političnega genocida. Januarja leta 1849 je Engels v Neue Rheinische Zeitung pisal o tem, da bo v času socialnih revolucij treba uničiti v Evropi cele narode – Engels je omenjal Baske, Srbe, Škote in Bretonce – kot nepripravljene na revolucijo. Marx je napovedoval, da »se bodo morali razredi in rase, preveč slabotni, da bi obvladovali nove (revolucionarne, op. U.Š.) življenjske okoliščine, umakniti«. Propasti bodo morali v revolucionarnem holokavstu. Sodelovanje nacionalsocialistov in nemških komunistov se je končalo s Hitlerjevo prepovedjo leta 1923. Toda s tem se ni končal socialistični značaj Hitlerjeve stranke. Še leta 1925 je Göbbels trdil, da »je bil Lenin največji človek, takoj za Hitlerjem in da je razlika med komunizmom in tem, kar verjame Hitler, zelo majhna« (in s to trditvijo je izzval pretep!). Pozneje se ni nacizem v javnosti nikoli vzporejal s komunizmom, toda v notranjem krogu svoje stranke je Hitler vedno priznaval svoj dolg Marxu. Zaradi te ideološke sorodnosti je bila kolaboracija med boljševizmom (komunizmom) in nacizmom povsem drugačna kot kolaboracija boljševikov z Nemci pred nastopom nacizma.
Sodelovanje med nacisti in komunisti je zajemalo številna do takrat nepredstavljiva področja. Gestapo se je šolal pri NKVD, delegacije nemškega Gestapa in SS so se prihajale v Rusijo učit, kako postaviti koncentracijsko taborišče. Že vsaj od leta 1937 je NKVD izročala Gestapu nemške komuniste in Jude, ki jih je večina končala v koncentracijskih taboriščih. Kot se danes kaže, so bili podlaga za takšno sodelovanje številni pisni sporazumi. Nič čudnega, da je Molotov v svojem nagovoru Vrhovnemu sovjetu 31. oktobra leta 1939, dva meseca po skupnem sovjetsko-nemškem napadu na Poljsko, med kritko Anglije in Francije poudaril naslednje: »Zločinsko je, spustiti se v vojno … za ‘uničenje hitlerizma’.«
Kolaboracija boljševikov z Nemčijo leta 1917 je bila le uvertura z daljnosežnimi posledicami. Ko so nacisti leta 1933 prevzeli oblast, je Hitler zaradi tega lahko nastopil z dobro izurjeno armado, ki je izvršila vsa vojno zločinska dejanja v 2. svetovni vojni. Zakaj je bila vojska tako dobro izurjena, oborožena in pripravljena za vojaški spopad? Ker so Sovjeti tako vojaško izurili naciste. Nemške oborožene sile – pehota z vsemi spremljajočimi sistemi, težko topništvo, vojna mehanizacija, letalstvo in mornarica – so vse svoje znanje in izkušnje pridobile na teritoriju ZSSR na podlagi bratsko sklenjenih sporazumov.
Na začetku 2. svetovne vojne je bila ZSSR glavna surovinska in predvsem živilska oskrbovalka nacistične Nemčije, ki ji je zaradi svetovne trgovinske blokade uvoza teh surovin in za prehrano potrebnih artiklov primanjkovalo. Hitler brez sovjetske nafte, plina, žita in predvsem surovin za težko industrijo, oborožitve in vojnih načrtov, s katerimi je osvojil skoraj vso Evropo, v veliki meri preprosto ne bi mogel izpeljati. V tem času, ko so Sovjeti oskrbovali s hrano nemške naciste, so v ZSSR prebivalci masovno umirali zaradi lakote. To je bila za Evropo čista ekonomska kolaboracija nacističnega in komunističnega ekonomskega sistema, ki je bila še bolj utrjena s prijateljsko in nenapadalno pogodbo med Hitlerjem in Stalinom, katero sta 23. avgusta 1939 Molotov in Ribbentrop podpisala v Moskvi.
Čista vojna kolaboracija komunizma z nacizmom je bila skupna in usklajena vojaška akcija proti Poljski v septembru 1939. To je kronski dokaz kolaboracije, na podlagi katere je Rdeča armada (RA) v sporazumu z Nemci zasedla ozemlje treh baltiških držav, se spustila v vojno s Finsko, zasedla podkarpatsko Ukrajino po razpadu Čehoslovaške, zasedla in okupirala pa je tudi Moldavijo. Nemcem je pomagala pri napadih na druge države: nemška Luftwaffe je pri napadu na Poljsko izbirala cilje za napad s pomočjo sovjetskih radijskih oddajnikov v Minsku – in nemško ladjevje je napad na Norveško izpeljalo iz sovjetske baze v Murmansku!
Prmejduš,
imaš prav, klinc pa tako življenje. :-)))
Ja, za tiste, ko nimajo službe je hudo. Tale ko mene že dolgo =bčka, mu pa ni nič hudega.
Je hudič, ko grehov domobrancev noče videti. Nej uživa in laže še naprej!
Drži se!
l.p.[/quote]
1.Če ne bi bilo komunističnega nasilja, ne bi bilo nobenih domobrancev, niti njihovih predhodnikov, vaških straž.
2. Ker ne priznaš vzrokov, za posledice kriviš domobrance.
3. Posredno so pa krivi komunisti, da so potem tebe “šraufali” domobranci.
4. Nikakor ne znaš (nočeš!!!) ločiti vzrokov od posledic.
5.Ukvarjaš se s posledicami, pošten človek pa poišče vzroke, zakaj so nastale take posledice.
[/quote]
Na tole tvoje pisanje, da ne rečem sranje, sem ti že odgovorila in ti še dopolnjujem.
1. Napiši kakšno komunistično nasilje je bilo!???
Nasilje se je začelo izvajati nad nič krivimi Slovenci takoj po okupaciji, 11. aprila 1941, s strani okupatorja, s pomočjo domačih izdajalcev! veliko je napisanega tudi slikanega, ti in tebi podobni pa ste SLEPI!!! Krivdo pa pripisujete nasprotnikom, ko se z vami niso strinjali. Kakor je videti, se ne bi smeli upreti. Slovencem je bilo dovolj, “dovolj mešetarjenja” predvojnih politikov.
Nočete slišati ne za takrat že obstoječo SLS KA SLOVENSKO LEGIJO, niti ne za Ehrlichove STRAŽARJE. V letu 1941, so urili, učili nove člane KA, o tem je veliko napisanega tudi na MON-u.
Od teh tečajnikov Katoliške akcije je šlo kar nekaj članov v Lažni štajerski bataljon. Ta bataljon je počel nemogoče stvari, tudi o teh lahko bereš na MON-u. Kar nekaj časa je trajalo, da so ljudje spoznali, da to niso partizani. Tudi o tem sem pisala, vse je podrobno opisano v knjigah.
Za kaplanovo skupino Glavača, tudi nihče ne ve nič.
Tele tri naštete desničarske skupine, pa niso bili šložne med seboj. Vsi, bi bili radi glavni.[/b]
2. Vzroka nočeš videti ti, zato zagovarjaš izdajalce, kriviš komuniste in zavedne Slovenci, ko so se uprli okupatorju.
3. Komunisti niso bili nič krivi, da so mene “šraufali” domobranci. LAŽEŠ!!! Nemogoč si!
4. Vzroka od posledic nočeš!!!, ne znaš ločiti prav ti, zato so kriviš druge.
5. Ja, ja, pošten človek poišče vzrok, za naslale posledice. Ti in tebi podobni, pa tega niste zmožni! Raje krivite upornike poštene Slovence v OF, NOB in narodnoosvobodilno gibanje.
replika,
s tistega konca je napisano mnogo zgodb.
[Župnik Viktor Turk je že leta 1941 “javno obsodil partizane in povabil ljudi k pobožnosti prvih petkov”. Ko so spomladi leta 1942 partizani osvobodili Begunje, se je potuhnil.
Pod pretvezo cerkvenega pevskega je zbiral okrog sebe fante in može iz begunjske okolice ter jih previdno odvračal od osvobodilne fronte. Iz obveščevalnega poročila generala Orlanda pa smo že spoznali, da je bil župnik Turk tudi italijanski obveščevalec, ki je v začetku lulija 1942 “vojaškemu poveljstvu v Cerknico poslal zanesljivo osebo s seznamom 40 oseb iz tega kraja, ki so simpatizerji ali pripadniki partizanov.
Ko je 16. julija italijanska vojska prodrla v Begunje, so se župnik Turk, kaplan Avguštin Žavbi, ki je v začetku okupacije iz Žiri pred Nemci pribežal v Begunje, in učiteljica Erženova sestali z italijanskim polkovnikom Albertom Seraglio v Medenovi gostilni. S polkovnikom so se dogovorili o belogardističnem sodelovanju v borbi proti osvobodilnem gibanju.
O tem sodelovanju je polkovnik Seraglia 30. julija 1942 poveljstvu XI. armadnega zbora v Ljubljani takole poročal:
“” Drugega dobrega sodelavca in obveščevalca sem našel v župniku iz Begunj, čigar jurisdikcija se raztega na Bezuljak-Kožljek-Dobec-Topol-Selšček … Ta mi je z vso točnostjo označil somišljenike komunistov v njegovem okolišu, somišljenike, ki pa so večjio del odsotni. Pokazal mi je način, da sem mogel z oddelki iz Cerknice zažgati njihovih 12 domačij in aretirati 16 njihovih sorodnikov …”
Tako so italijanski fašisti po ovadbi župnika Turka požgali vasi okrog Begunj. Vas Kožljek so zažgali že 2. julija 1942, med ofenzivo pa so v Bezuljaku in Begunjah požgali devetnajst hiš, najprej dvanajst, nato pa še sedem. Prav tako so po njegovim seznamu lovili kmete, jih pobijali, vlačili v internacijo, nekatere pa pridržali za talce. Ostalim ljudem, ki so bili preplašeni in obupani zaradi italijanskih grozot, pa je župnik Turk pretkano svetoval, naj se umaknejo pod zaščito k Italijanom v Cerknico. Hkrati je z Janezom Hitijem predsednikom Katoliške akcije,
neutrudno snoval belogardistično vaško stražo, zaradi česar so partizani 27. juliija Hitija prijeli in ga obsodili na smrt. Naslednji dan je župnik Turk odhitel v Cerknico in se s polkovnikom Seraglio dokončno sporazumel za ustanovitev belogardistične skupine.
O ten je sam Turk povedal: “28. julija sem se oglasil pri polkovniku Seragliu. Bil je zelo prijazen in je izjavil, da nam je pripravljen dati orožje. Bil sem s tem sporazumen. Naslednji dan so Italijani pripeljali v Begunje 30 pušk. Že prej pa so z avtomobili iz Cerknice pripeljali nazaj moške …” Turkovo izjavo dopolnjuje izpoved Janeza Žnidaršiča iz Bezuljaka pri Begunjah, da so v Cerknici Italijani vse oženjene nagnali nazaj v Begunje, samske pa pridržali. Čez dva dni so tudi fante pripeljali nazaj v Begunje, za njimi pa tudi puške. Nato so jih nekaj oborožili, nekaj odgnali v internacijo. Domnevam, da sta za to dala navodilo župnik in trgovec Matičič … Puško sem vzel zato, ker so rekli: “Sedaj vam ne bo treba v internacijo. Vi boste samo doma stražili, dobili boste plačo in hrano. To so redkli Italijani, tolmačila pa sta župnik in Matičič. Župnik in Matičič sta zato vse to organizirala.”
Italijanski polkovnik A. Seragalia pa je 30. julija 1942 poročal XI. armadnemu zboru, da je pridržal 16. sorodnikov partizanov, katere je aretiral po informacijah župnika Turka. Te sem zadrdžal za talce in kot jamstvo za zadržanje oseb, ki so dobile znanih 30 pušk, katere sem na njegove ponovne prošnje izročil zanesljivim ljudem, ki jih je on določil, za obrambo pred malimi prevratnimi kardeli, ki so se začela pojavljati okoli Dobca in Topola. Zaradi naših številčno šibkih sil v Cerknici sem mnenja, da bo teh 30 oborožencev lahko mnogo koristilo, podobno kakor oboroženci pri Št. Joštu.
Prvo belogardistično posadko na Notranjskem so italijanski fašisti in župnik Turk štirinajst dni po začetku velike poletne sovražne ofenzive ustanovili v Begunjah nad Cerknico.
Belogardistični poveljnik v Begunjah je sprva bil Jože Kranjc iz Dobca in za njim trgovec Alojz Matičič. Oba sta delala po navodilih župnika Turka, ki je bil ves čas vez z Italijani. Matičič je o svojem delu v beli gardi in Turku povedal: “Moje dolžnosti v tej edinici so bile predvsem postavljanje straž, patrol, kakor tudi izvrševanje odredb o aretacijah ljudi, če so Italijani tako rekli. Municijo je prosil pri Italijanih največkrat župnik Turk”.
Več beri v knjigi.
————————————————————————————————————————————
Ja, tako je bilo med drugo svetovno vojno, po Sloveniji. Takih Turkov je bilo veliko, . . .
Vir: Stran 379 in 380. Belogardizem – knjiga ima 604 strani.[/quote]
Župniki in kaplani so bili zelo zaposleni pri ustanavljanju belogardistov.
V zgodnji spomladi leta 1942 so belogardistični pobudniki iz Ljubljane svojim podeželjskim zaupnikom naročili, naj nemudoma zberejo zveste može in fante ter jih pripravijo za boj proti partizanom. Tako naročilo sta dobila tudi župnik Josip Pravhar in njegov kaplan Leopold Puhar v Loškem potoku. na Notranjskem, ki sta v cerkvi in izven nje že dalj časa skrbela, da se ne bi osvobodilna misel zasidrala tudi med njunimi farani. Kaplan Puhar “je bil prenapetež”, ki je “proti partizanom propagiral že takrat, ko ni bilo bele garde pri nas”. Zlasti rad se je sukal med nekdanjimi člani fantovskega odseka krelikalnega politično telovadnega društva, jih budno varoval pred narodnoosvobodilno idejo iz z njimi zbiral orožje.
Konec aprila in v začetku maja 1942 so paartizanske čete krenile v splošno ofenzivo. Notranjski partizani so v soboto 9. maja napadli tudi italijanskonposadko v Loškem potoku in sovražnika pregnali na Bloke. Iz osvobojenega Loškega potoka pa so partizani hiteli drugam v nove boje. Kaplan Puhar je mislil, da je sedaj napočil ugoden trenutek za oborožen nastop zoper partizansko vojsko.
V petek 15. maja se je kaplan Puhar do končno odločil, ker je računaal, da bodo tudi ostali njegovi stanovski kolegi po notranjskih župniščih gotovo storili enako. Pri farni cerkvi je po njegovam naročilu bil plat zvona. Trinajst zapeljanih fantov, kolikor jih je nabral v vsej fari, je iz svojih skrivališč dvignilo puške. Beili zarotniki, ki so po zatrjevanju `Slovenskega doma´ ” spoznali nevarnost komunizma, zlasi še, ker jih je kaplan Puhar na to nevarnost stalno opozarjal” so pod političnim vodstvom kaplana Leopolda Puharja in pod poveljstvom Ivana Košmrlja zasedli Tabor s pokopališčem in se utrdili v zvoniku loškopotoške farne cerkve. To je bila prva oborožena belogardistična skupinica na Slovenskem, ki se je “odločila, če bi se partizani zopet pokazali v vasi. Enega so fantje ujeli in zaprli”. Hkrati je kaplan Puhar takoj poslal kurirja v Ljubljano do škofa Rožmana, naj prosi Italijaane za pomoč. Rožman je Puharjevega sla napotil k Natlačenu, ki je res izposloval okupatorjevo podporo.
Čez dva dni 17. maja dopoldne, je v Loški potok prišel Zidanškov partizanski bataljon pod vodstvom Slavka Kovača-Smelija in komisarja Cv eta MOčnika-Florjana, jurista iz Ljubljane. Partizansko poveljstvo je oborožene belogardiste, ki so mrzlično utrjevali v župnijski cerkvi, dvakrat opozorilo, naj se spametujejo in ne počenjajo neumnosti. Belogardistični bojevniki pa sp bili gluhi za svarila, ker je k njim v cerkev prilezel tudi kaplan Puhar. Nato so “fantje s kaplanom zaprli vhod v zvonik.” Ko so partizani prišli v vas, so belogaardisti iz zvonika precej užgali po njih. Partizani pa so cerkev, ki stoji na strmem hribu, previdno obkoljevali in vse bolj stiskali obroč. Na čelu s Smelijem so se hitro priplaszili do cerkve. Uspelo jim je zažgati lesena vrata, v zvonik. Ko so se vnele tudi stopnice, so se berlogardisti umaknili v cerkveno ladjo. Smeli je tedaj z bombo razbil cerkvena vrata, izza oltarja pa se je na partizane usula toča krogel. “Jaz kot bivši menih prvi vržem bombo v cerkev. Ne v cerkev, ki to ni cerkev, temveč trdnjava!” Je zakričal Smeli. “Razkropili smo se po cerkvi ter polovili belogardiste. Za oltarjem se je ves tresoč skrival neki zelo mlad kaplan …”
Zapeljani fantje s svojim belogardističnim zvodnikom kaplanom Puharjem so morali odnesti strelivo v partizansko tabvorišče na Petelinkek. “Kaplan, ki je tudi nesel zaboj municije, je vso pot govoril: `Saj vem, da bom Kristusov mučenec, kar tukaj me ubijte!´
“Hej prijatelj” mu reče Smel, `ali ne poznaš tiste svetopisemske zgodbe, kako je Kristus pregnal iz templja vse mešetarje? Prav taklo sem vas jaz danes pognal iz cerkve s svojim hrabrim bataljonom.´ Kaplan je molčal. “
V partizanskem taborišču je poveljnik Smel pred bataljonskim zborom zbranim belim zapeljancem dejal, da so sicer zaslužili težko kazen, a da so za svoje prvo nepremišljeno dejanje oproščeni. Sedaj lahko odidejo na svoje domove ali pa ostanejo v partizanih. Skoraj vsi so se pridružili vrstam partizanskih borcev. Kaplana Puharja pa so paartizani tudi izpustili.
V ponedeljek 18. maja 1942 so se Italijani z Blok po daljšem boju s partizani prebili v Loški potok. Prišli so zaradi Natlačenove intervencije, toda prepozno. Po pripovedovanju kaplana Puharja in Ivana Turka iz Retij št. 6 so zvedeli, kako je kaplan organiziral belogardistično skupino in kako so jo partizani že čez dva dni ujeli. Po nekj urah se je italijanska kolona vrnila na Bloke. Z njo je odšel tudi kaplan Puhar, ki je “iz strahu pred partizani zbežal v Rim”.
Tako je pod vodstvom podjetnega loškopotoškega kaplana Puharja nastala prva oborožena belogardistična četa v Sloveniji in že po kratkih dveh dneh neslavno propadla. Resnica pa je, da zaupniki po drugih krajih takrat še take bele vojske ne bi mogli ustanoviti. Belogardističnii mijajlovičečvski voditelji v Ljubljani so se tega dobro zavedali. Zato so se v začetku maja 1942 odločili, da bodo kar za vso Ljubljansko pokrajino ustanovili dvoje oboroženih jeder: okrog Dobrepolja v Suhi krajini in pri NOvem mestu, začasna zbirna taborišča pa tudi na Primskovem in v gozdu pri Sv. Urhu nad Dobrunjami.
Kako zna udbovska zasliševalka pokazati vso udbovsko zagrizenost, neizprosnost in – med vrsticami -, da so zavezani molčečnosti do groba. Zato je treba – ob namerno uničenih dokumentih partije in udbe – širiti propagandne spise, ki so nastali takoj po revoluciji.
Čas pa teče in v čas tečejo potočki novih raziskovanj in spoznanj.
V prvem obdobju okupacije, od 17. aprila 1941 pa do 22. junija 1941, pred nemškim napadom na SZ, še ni bilo slovenskega partizanstva, bili pa so aktivni komunisti v tem obdobju veliki prijatelji, zavezniki Hitlerja, ki je septembra prejšnje leto (1939) skupaj z Sovjeti zasedel ubogo Poljsko. Navdušenje KPS nad Hitlerjem se je izkazalo v organiziranju množične manifestacije: naščuvali so kmete, ki so v Trebnjem in na pohodu proti nemški meji manifestirali za priključitev tega dela Slovenije k nemškemu Rajhu. Italijani so ob tej priliki ostro reagirali. Padli so mnogi talci. V tem obdobju prijateljstva z nacisti je KPJ zagovarjala kolaboracijo na celi črti. Tito je 5. maja 1941 v glasilu KPJ pozval komuniste naj čim bolj stopajo v nemške službe. Kasnejši prvaki OF in KPJ, odvetniki dr. Aleš Stanovnik, dr. J. Pokorn in dr. J. Vilfan so v tem obdobju delali v Šentvidu pri Gestapo (selitvena komisija!). Kasnejši notranji minister SFRJ, Stane Dolanc in edini slovenski admiral v SFRJ, Stanislav Brovet sta v Avstriji prostovoljno vstopila in bila dolgoletna člana Hitlerjugend, Brovet, ki je vstopil v Celovcu, kar do januarja 1945.
Konec aprila je KPS ustanovila PIF, Protiimperialistično fronto, ki je kritizirala angleški, francoski in ameriški imperializem, ne pa nemškega in fašističnega. O kakem boju za osvoboditev Slovenije ni bilo govora. RS slavi 27 april 1941 kot Dan upora. Ta zgodovinska laž se bo RS nedvomno maščevala. Izgovor, prvič omenjen pred dobrimi desetimi leti, da je PIF bila predhodnica OF, je čisti nesmisel. Obe organizaciji sta v namenih in ciljih diametralno nasprotni. PIF – Protiimperialistična fronta je imela za cilj in nalogo kritizirati svetovne imperializme: ker so v tistem času komunisti prijateljevali z Nemčijo, so napadali samo zahodne zaveznike, Anglijo, Francijo. O kakšni osvoboditvi Slovenije ali Jugoslavije ni bilo niti besede. Po drugi strani je bil izključni namen OF pomoč napadeni Sovjetiji in posredno, postransko osvoboditev Slovenije, Jugoslavije. Tako delovanje PIF kot OF je sledilo direktivam Kominterne. Toda Kominterna komunistom ni dala navodila, naj PIF samo spremenijo v OF. To so si komunisti izmislili v propagandne namene, kar pojasnjuje tudi zadrego z »dnevom OF«, ki so ga v komunistični Sloveniji v nekaterih obdobjih praznovali, v drugih pa spet ne.
Če je torej PIF bila usmerjena proti Angliji in Franciji, se je vse spremenilo na sam dan napada Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo, dne 22. junija 1941. Sledeč povelju Kominterne je KPS še isti dan ustanovila povsem komunistično OF in prvi redki komunisti, imenovani partizani, so odšli v gozdove v ilegalo. Naslednjih 8 mesecev je bilo v Sloveniji sorazmerno mirno.
(…)
Resno aktivnost je pokazala VOS – Varnostna obveščevalna služba, tajna komunistična politična policija. Člani so bili označeni kot partizani. Ta organizacija je izvedla prvo akcijo jeseni 1941: napadli in ranili so 3 slovenske orožnike v ljubljanski pokrajini. Stvari so postale bolj resne, ko je VOS začela množično ubijati rojake civiliste. Šlo je za vplivne Slovence, ki bi mogli biti nasprotniki bodoči revoluciji .
Zgodaj, od februarja 1942, so se partizani – sam Boris Kidrič in dr. Aleš Bebler – na Bledu sestajali s šefom Gestapa Rozumeckom s partizanskim imenom Rožica. Rezultat: partizani se odpovedo vsaki resni akciji proti okupatorju, predvsem bodo pustili pri miru glavne železniške proge in ceste. Nadaljevali bodo zaradi videza NOB z malimi, vojaško nepomembnimi akcijami. Partizani so poskrbeli celo za krivce teh nepomembnih akcij, te so denuncirali Gestapu. Kot pravilo so bili denuncirani narodno zavedni Slovenci nekomunisti. V najkrajšem času so gestapovske postojanke na Gorenjskem in Štajerskem sklepale cel kup lokalnih sporazumov s partizani.
Gestapo je sprejel, da aretirane partizane, predvsem komuniste, izpusti iz svojih zaporov. Partizani so imeli prosto pot in delovanje na področju, ki je bilo primerno oddaljeno od prometnih povezav, večjih krajev in mest. Kot posebno uslugo Kidriču je Gestapo poslal v Ljubljano k Italijanom svoje agente, katerim so Italijani predali zaprto Zdenko Kidrič in Prežihovega Voranca. Te osebe so gestapovci prepeljali na Gorenjsko. Zdenko Kidrič so pustili na svobodo in Prežihovega Voranca so zaprli v taborišče, ki je bilo bivališče zadržanih sovjetskih diplomatov.
Ta množična kolaboracija z nemškimi nacisti na Gorenjskem in Štajerskem je trajala bolj ali manj do konca vojne.
Partizani OF, KPS so začeli sodelovati z Italijani poleti 1942. Na italijanski strani sta bila glavna sodelavca sam šef OVRE (italijanska politična policija) Onis in kapetan, kasneje general karabinjerjev Angelo D’Amato. Ta je bil velik »prijatelj« gospe Emilije Kraigher, njen mož Vito Kraigher pa je bil vodja VOS pri OF. Tej povezavi gre zasluga, da so Italijani poleti 1942 poslali partizanom tri vagone orožja, sanitetnega materiala in hrane na železniško postajo blizu Novega mesta. Tej povezavi gre zasluga, da so bili prav do uboja bana Natlačena iz streljanja talcev izločeni vsi privrženci Komunistične partije. Tej povezavi gre tudi zasluga za aretacijo 600 oficirjev in podoficirjev Jugoslovanske vojske. Kako in zakaj so jih aretirali? V tej fazi so bili skeptični glede NOB. OF jim je po normalni pošti poslala mobilizacijske odločbe. Italijani – nedvomno je bilo vse to domenjeno – so te pozive dobili v roke in so vse te oficirje in podoficirje (celo gen Rupnika!) aretirali in poslali v taborišča. Tako so komunisti preprečili, da bi prišlo do podobnega razvoja kot v Srbiji in da bi v Sloveniji prišlo do množične organizacije četništva – gverilskih enot Jugoslovanske vojske v domovini. Preprečili so, da bi kralju zvesti oficirji kraljevine Jugoslavije organizirali vojaško pomemben nekomunistični upor proti okupatorju, saj bi to preprečilo uspeh komunistične revolucije. S to akcijo, s tako malim naporom, se je revolucionarjem posrečilo odstraniti 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} slovenskih oficirjev in podoficirjev bivše jugoslovanske vojske. Uspeh revolucije brez teh potencialnih nasprotnikov je bil neprimerno lažji. O tej zgodovinski aferi, denunciaciji, so javno pisali v Ljubljani.
Šef OVRE, tajne fašistične policije, Onis in poveljnik karabinjerev v zasedeni Sloveniji, D’Amato sta vse to počela tajno, na lastno pest, brez sodelovanja italijanske vojske. To je pomenilo veleizdajo in ju je zato italijansko vojaško sodišče obsodilo na smrt. O njuni obsodbi se je javno pisalo v Ljubljani. Kopije teh obsodb so arhivirane v Rimu, italijanska vojska dokumentov za zdaj ne da iz rok!
Junija 1942 je partizanska stran trem italijanskim divizijam poslala anonimne dopise, arhivirane v Rimu pri italijanski vojski – ti dopisi so javnosti dostopni – da partizani pripravljajo velik oborožen napad na samo Ljubljano. Italijani, z vso verjetnostjo v dogovoru s partizani, so zato preventivno, največ v Ljubljani in na Dolenjskem, aretirali 25.000 mož in fantov, sposobnih nositi in uporabljati orožje in so jih odpeljali v italijanska taborišča. Tisoči teh, nekomunistov, so izgubili življenje na Rabu, v Gonarsu in drugih italijanskih taboriščih. Partizani so s to akcijo pripravili Slovenijo na revolucijo, brez teh 25.000, odpeljanih v taborišča, je bilo revolucijo lažje izvajati.
Decembra 1942. Italijani so se po tihem, tajno že pripravljali, da se umaknejo iz vojne. Prišlo je do novih dogovorov med partizani in italijansko vojsko. Decembra 1942 so partizani sklenili z Italijani sporazum o nenapadanju za celotno Ljubljansko pokrajino. Na partizanski strani je bil glavni pogajalec Pero Popivoda. Od tega časa naprej so partizani na ozemlju, ki so ga obvladovali, predvsem v Beli krajini, imeli svojo »osvobojeno« Slovenijo. Sledila je tamkajšnja morija tisočev rojakov, pri tem ni partizanov nihče motil. Vrsta dogovorov med partizani in Italijani je bila sklenjena po zlomu fašizma (25. julija 1943). V tistem času so se Italijani že podrobno dogovorili s partizani, kakšen bo postopek, usoda treh italjanskh divizij, ki so bile stacionirane v zasedeni Ljubljanski pokrajini. To je že bila priprava za 8. september 1943, italijanski izstop iz vojne. Sledila je tragedija Turjaka in Grčaric, kjer so Italijani odločilno pomagali partizanom, predvsem z artilerijo. Ne glede na to, da je Italija medtem že kapitulirala, je šlo s strani Italijanov v Grčaricah izrecno za agresorsko dejanje okupatorja, saj so skupaj s partizani – z razbojniškimi tolpami – napadli vojsko jugoslovanske države, četnike oz. enote JVvD v Grčaricah in Vaške straže, predhodnice domobrancev na Turjaku. Zajeli so lep del četnikov in vaških stražarjev in so do 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ujetnikov, več kot 500 oseb, pobili.
Primorska
Vsa Primorska je bila pod italijansko oblastjo do septembra 1943. Italijanom se je z vojsko in še bolj s fašistično milico posrečilo blokirati razvoj partizanstva. Zato v tem delu ni bilo vse do septembra 1943 kaj več kot 100 partizanov in še to večinoma tistih, ki jih je OF poslala iz osrednje Slovenije na Primorsko.
(…)
Še med tragiko na goriški fronti, kjer so partizani načrtno žrtvovali več kot 3000 prisilno mobiliziranih mladih primorskih fantov, so partizani v gornji Soški in Kanalski dolini že sklenili premirje, ki je nacistom jamčilo varnost cestne in železniške povezave na liniji Beljak – Tržič – Videm. Po tej transportni liniji je šlo do 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vojaškega transporta iz Avstrije (takrat Nemčije) v Italijo. Železniška proga med Pontebbo in Vidmom je ekstremno ranljiva, ena sama bomba bi napravila dolgotrajno ogromno škodo. Dejansko so to lahko rušljivo progo zavezniki z avioni rušili šele od jeseni 1944 dalje.
Podoben sporazum je bil podpisan konec septembra 1943 na sodniji v Bovcu na Goriškem med SS in Maksom Miklavčičem, ki je bil župan v Kobaridu in med politkomisarjem Skalarjem. Sporazum je določal, da smejo partizani nemoteno imeti oborožene sile, ti pa so se obvezali, da ne bodo ovirali premikov nemških čet …
S tem je bilo skladno tudi povelje glavnega partizanskega štaba, na katerem sta podpisana B. Kraigher, politkomisar in Jaka Avšič, general, z dne 12. septembra 1943: »Nemce, pomikajoče se na sever, pustite pri miru.«
Vsakršno partizansko vojaško NOB akcijo, in to na ozemlju celotne Primorske, je dokončno onemogočilo premirje, sklenjeno v Biljah pri Gorici in nato v Idriji med 3. in 6. julijem 1944. Na to premirje so se pripravljali več mesecev. Najbolj aktiven je bil grof Marino Pace, ki je imel kot prefekt Goriške ogromno opraviti s partizani. Partizani so oklevali s to pogodbo, toda ko so Nemci v Baški grapi obkolili in deloma zajeli dve veliki enoti partizanov, so sporazum hitro podpisali in tako rešili obkoljene in zajete partizane, ki so jih Nemci takoj ob premirju izpustili. Dokument so podpisali general nemške vojske Ludwig Kübler, ki je bil poveljnik v Istri in Primorskem, prvi človek SS s tega območja – general Odilo Globotschnigg, goriški prefekt grof Marino Pace, goriški župan grof Alessio Coronini Cronberg, dr. Friedrich Rainer, obrambni komisar Adriatisches Küstenland. Partizane so zastopali predsednik OF za Primorsko France Bevk, tajnik OF za Primorsko dr. Jože Vilfan in Jožef Srebrnič, poslanec v Rimu, leta 1924!
Glavna določila sporazuma so bila:
a) zajamčeno svobodno partizansko ozemlje je vsa Primorske razen 10 km pasu ob železnici;
b) nenapadanje Nemcev in partizanov.
Sporazum je vseboval še neke gospodarske odločbe.
Originalna pogodba se hrani v Ljubljani. Najbolj je bil zanimiv 4 ali 5 člen, ki določa: partizani lahko občasno rušijo železniško progo (tudi progo Postojna–Trst!) pod pogojem, da predčasno obvestijo Nemce in da škoda ne bo zahtevala več kot eno uro, da se popravi. Ta člen so pogosto uporabljali v premirjih z Nemci, očitno z namenom, da se ustvari videz NOB akcij. S premirjem so bili seznanjeni tudi v Ljubljani, kjer je nastalo silno razburjenje in je SS–general Erwin Rösener potem v posebnem razglasu, 7. julija 1944, ki ga je objavil časopis Jutro, izjavil, da sporazum za Ljubljansko pokrajino ne velja.
To premirje je zakrivilo tragedijo Črnega vrha. Ko so bili domobranci napadeni, so prosili za pomoč Nemce, ki so zaradi premirja to pomoč odklonili. Prepovedali so tudi pomoč s strani domobrancev iz ljubljanske pokrajine! Posledica: Črni vrh je padel in 120 tamkajšnjih ljudi je v borbi in po njej izgubilo življenje.
Premirje je držalo do konca aprila 1945. 23. aprila sta se pred Ilirsko Bistrico predali partizanom dve nemški diviziji, zmanjkalo jim je hrane in municije. S tem je bila pot v Trst za partizane prosta, za vse Nemce pa je predaja pomenila pot v smrt nekje pri Reki in Sušku.
Intenzivna kolaboracija slovenskih partizanov z okupatorjem nedvomno potrjuje, da je mit o narodno–osvobodilnem partizanskem boju največja slovenska zgodovinska prevara.
SRAMUJ SE TI SVOJE ZLOČINSKE NARAVE! Si izmišljuješ, da kar je napisal Finžgar ne velja več.
Malo jih je, ko si dovoli napisati toliko žaljivk, kot si jih dovoliš ti.
Svojih grehov ne vidite, imate jih ogromno in so neodpustljivi. Koliko nedolžnih ljudi ste izdali samo zato, ker so podpirali OF …. Vse ljudi ste imeli pod kontrolo, … …
Pod vplivom “svoje stalne okolice” je škof dr. Rožman v jeseni leta 1941 vso svojo duhovščino in verske organizacije zapregel v širokopotezno akcijo za zaviranje in razbijanje množičnega poleta narodnoosvobodilne ideje med Slovenci. To so bile tako imenovane spravne pobožnosti devetih prvih petkov, s katerimi je duhovščina pretkano izrabljala cerkev in verska čustva za svoje politične cilje.
Da bodo pobožnosti imele tak namen, so še pred njihovim pričetkom zvedeli okupatorski oblastniki – vsekakor od odgovornih cerkvenih krogov.
To zlagano pobožnost je vodil pripravljalni odbor, v katerem so bili mnogi, (posameznike ne bom
naštevala) samo pisarno Katoliške akcije. Prve petke so začeli s silovito propagando v vsem klerikalnem tisku in tudi proti klerikalno Jutro, je svojim prijateljem veliko dušno priskočilo na pomoč.
Nekaj dni kasneje pa je Slovenec v polemičnem članku brez ovinkas priznal:
“Marsikdo vpraša, češ zakaj toliko razglašanja po časopisu za te pobožnosti. Marsikomu se ta vabljenja zde odveč, češ saj je dovolj, če se to s prižnice oznani. V resnici pa tudi vsa vabila po časopisju še niso zbudila volje, še niso odprfla src za iskanje božje milosti …
Zakaj bi torej molčali, ko je čas tako velik in poln težav in hudobije … Nekateri pravijo, kaj pa je zagrešil naš narod, da Prezvišeni kliče k pokori? Če omenimo samo dve, tri stvari, … lahko spoznamo, da smo zaradi njih zaslužili kazen …
Pobožnosti devetih prvih petkov, ki so se začele z ddevetdnevnico od 26. novembra do 4. decembra, so trajale od 5. decembra 11941 do 4. septembra 1942.
Župniki in kaplani so za pobožnosti mobilizirali vse verske organizacije. Kot smo videli je tudi Slovenska lllegija članicam Narodne straže ukazovala agitacijo za prve petke. Duhovniki so budno opazovali svoje farane in v svojih poročilih škofijskemu ordinariatu često imensko našteva
Saj je znano tudi, da je komunist ban Natlačen odpotoval v Celje, da bi od Nemcev izprosil, da kar oni okupirajo celtno slovensko ozemlje. Potem pa bi iz Slovenije naredili Slovaški podobno državo s fašističnim režimom. Vendar so ga Nemci zavrnili. To se je dogajalo po tem, ko so se že prisrčno zahvalili Duceju za okupacijo Ljubljane. Znano je tudi, da je slovensko vodstvo skupaj s komunističnim duhovnikom Korošcem že 40-tega imelo take želje in skušalo preko Slovaške vzpostaviti stike s Hitlerjem :-)))
Dalje – ko je že govora o italijanski vojski – takoj po kapitulaciji Italije so zavezniška komunistična vodstva Italijo takoj sprejela v svoje vrste. Vse torej kaže na to, da je 45-tega celo Evropo preplavil komunizem pod krinko kapitalizma in demokracije :-)))
Ko je že toliko govora o “sodelovanju” nacistov in komunistov v kontekstu Nemško ruskega pakta, pa je zanimivo branje tudi tole:
Ko je že toliko govora o “sodelovanju” nacistov in komunistov v kontekstu Nemško ruskega pakta, pa je zanimivo branje tudi tole:
Narekovaji so odveč.
Madonca, ha, ha, a ti veš samo za domobrance in vaške straže![/b]?????
Kar tako malo od oka ocenjuješ in flancaš!??? bom dopolnila še: blebetaš!
Sem že včeraj naštevala vaše “heroje”, ne vse, jih bom dopolnila, mogoče kaj zgrešila!?
– Jegličevci, . . . . so že obstajali,
– Erhličevci, . . . .so že obstajali,
– Vaške straže,
– MVAC,
– Mladci,
– Kristusovi vojščaki,
– Katoliška akcija,
– Plava in bela garda, Legionarji,
– Skupina kaplana Glavača,
– Belogardistični štajerski bataljon,
– Totovci,
– Slovenska legija, . . . .ta je bila ustanovljena – obnovljena, še preden je prišel v Slovenijo okupator,
– ČRNA ROKA, mogoče je ša kaj, . . . . Legija smrti,
– SaSa, . . . tudi ni bila nedolžna, so imeli velike obveznosti
– Slovenski goščarji, . . . . tako so se imenovali po kapitulaciji Italije, ne dolgo, spečali so se z Nemci,
– Domobranci, ustanovili – SS-ovci, leta 1943. Leta 1944, so morali priseči, drugače, razpust.
– 3. maja 1945, tik pred zdajci, predenj so bežali, so se preimenovali v “SLOVENSKO VOJSKO”
– Nazadnje so se imenovali “MATJAŽEVA VOJSKA”, stalnega mesta v Sloveniji, ti skrivači niso imeli.
Delovali pa so!! hitro so se odpravili na Dolenjsko, Saj so dali prisego.
“”Če bi sovražnik naš brat, komu med nami skrivil las – tedaj prisegamo pri vsemogočnem Bogu, da se bodo tisti, ki bodo ostali živi, kot eden dvignili in nadaljevali borbo proti verolomnemu sovražniku in ne bodo nikdar več verjeli njegovim obljubam — tako nam Bog pomaga!”” [/b]
Iz male knjižice “TURJAK”, v Ljubljani 1944.
Haha, vzrok, tudi to ne veš, kaj so njihovi vodje do takrat, ko so ustanovili OF, že ti mogočneži napravili!? Evo, ljudje so imeli vzrok, da so se upirali. Po tvoje se ne bi smeli!?????? Biti kar tiho!?
Naj ti vse naštejem? Ne bo šlo, preveč je tega. Italijane so prišli počakat na Vič. Izročili jim MESTNI KLJUČ, se hinavsko dobrikali. 3. maja 1945, so Italijani že LJUBLJANSKO POKRAJINO priključili Italiji in še, še,. . beri beri!
Ovajali, izdajali so pristaše OF. Množično so odvažali ljudi v italijanska taborišča. Samo nekaj podatkov.
Štajerce so Nemci izseljevali po Balkanu. Takoj so izselili vse izobraženstvo. Tudi duhovnike.
S Štajerske so odpeljali prek 500 duševno prizadetih in onemoglih bolnikov v Avstrijo in jih pokončali. Vse to je napisano v mnogih dostopnih knjigah. Tudi tukaj na MON-u.
Koga drugega pa naj ljudje dolžijo? RKC in domobrance.
Hahaha, komunisti niso bili takrat še nič krivi, da so mene ˇ”šravfali” domobranci.
Do skrajnosti si nesramen, kaj sem bila pa jaz kriva, bila sem še otrok in mnogo otrok je nastradalo zaradi domobrancev in RKC.
Še dobro, da niso bili vsi taki kot je bil kaplan Karel Woldban. Njegovo vpitje sem opisala ne dolgo nazaj, kako je rjul v Mirni peči.
Okupator je dobil spiske oseb od RKC in domobrancev. Malo beri, kako so duhovniki delali propagando.
V Šmihelu pri Novem mestu je Župnik Anton Bergant “ves čas okupacije vodil s prižnice ostro kompanjo proti osvobodilnem gibanju.”
Veliko ostrejši je bil njegov zanesenjak kaplan Karel Wolbank, ki je v jeseni leta 1941 le včasih tipaje obregnil ob osvobodilno gibanje, s pridigo je 25. januarja 1942 pri deveti maši pa je sprožil ciklus svojih jedkih izlivov:
” . . . Boljševiški človek, ki je v Rusiji prižgal svojo zločinsko baklo, je izrabvilstisko narodov in prihitel tudi pri nas, da preko naših slovenskih trupel pohiti dalje na zahod …
Nato je v celoti prebral tako imenovano škofovo besedo in ljudi že začel strašiti s kolhozi.
Nadaljeval je 1. februarja, v osnutku za pridigo 8. februarja pa je zabeležil: “Pridige o komunizmu so razburile duhove daleč naokrog. Znamenje, kako je bilo potrebno o tem govoriti. Javno mnenje kot gad, ki te piči, če mu stopiš na rep … S to pridigo je Woldbang še bolj razkačil ljudi, da se je moral za tri tedne potuhniti, a 1. marca je še z večjo strastjo ponovno začel bruhati svoj bes.
Kot neugnan bojevnik Katoliške akcije je svojo proti gonjo slovenskemu partizanstvu stopnjeval do 8. septembra 1943, ko je ob devetih dopoldne imel v Šmihelu svojo stodevetinšestdeseto pridigo. Naslednjo pridigo pa je kot adjutant Rupnikovega domobranskega bataljona imel šele pri nauku ob dveh popoldne 12. decembra 1943, ko je pobliže dovolj Novomeščanov, pristašev narodnoosvobodilnega gibanja.
“”Pouk Katoliške akcije se je začel 25. XI. 1941 in je trajal do 31. III. 1942. NO KA je v te namene najel potrebne prostore v samostanu križarskega priorata v Ljubljani. … Stalno nadzorstvo šole je bilo izročeno duhovniku g. Kopaču kot ravnatelju šole. Učencev je bilo skupaj 13, iz več krajev Slovenije. Ob sklepu šole so fantje pred prezvišenim g. škofom položili obljubo, da bodo zvesto delali v KA.””
In kako so potem delali v Katoliški akciji?
Tečajnik iz Vavte vasi je bil Ivan Fifolt s Potoka, se je med prvimi odzval pozivu kaplana Woldbanga in kaplana babnika za vstop med prve oborožene belogarniste. Ljudje v šentjernejski dolini so takrat o tečajniki govorili, da so se izšolali za belogardistične oficirje. Itd. itd. …
[/quote]
Na kratko, razumeti nočeš ti, bumbar, pokvarajeni!
Še tole: Beri! Stavek s strani 9.
Tedanji in sedanji zagovorniki kolaboracije nastanek vaških straž, MVAC, in vsega, kar razumejo pod pojmom belogaardizem, skušajo opravičiti kot nujno in upravičeno obrambo pred rdečim terorjem in krivdo za bratomorni spopad prevaliti zgolj na nasprotno stran.
Vendar se ta spopad ni začel leta 1941, temveč že dosti prej.
Razen na Primorskem se je duhovščina le izjemoma zoperstavila tujim raznorodovalnim prizadavanjem.
Napake popravi, ne bom pregledovala, dost je za enkrat.[/quote]
“sramuj se!”
Sem ti dopolnila tiste vaše heroje, mogoče mi bo še kakšna skupina prešla pred oči.
Bilo jih je veliko, da se jih je težko prepoznalo.
Ob razpadu Stare Jugoslavije so si nekateri nabrali orožje in ga poskrili. Kaj kmalu so se nekateri šli vojsko, med njimi tudi mogočneži iz Šntjošta nad Vrhniko.
Kaj so napravili na Češirku, sem zgodbo že opisala, je dolga, jo nekateri, ko neradi berete niti niste prebrali.
Pišeš o enem poštenju, ampak pri tebi ga jaz še nisem zasledila, ne videla. Znaš pa grdo napadat, zmerjat in tudi preklinjat.
Borcem oporekate, PIF in OF, sami sebe pa ne vidite! Toliko skupin ste imeli, vsi so hoteli biti glavni.
Katoliška akcija in Stražarji so bili sprti, Tisti, ko je imel nalogo, da jih zgladi združi, je odstopil!
Malo mraš tudi pred svojim pragom pomesti, ne samo kopati pri drugih!
Ne pozabi odpreti vse postov!
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . “” udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.””” . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!
Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!!
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . “” udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.””” . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!
Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!![/quote]
“znanost gre naprej”,
ti imaš še veliko za raziskati. O mešetarjenju predvojnih politikov ne veš nič, ne o Korošcu, ne o Kulovcu, nič tudi o njihovih naslednikih.
Tiste tvoje potočke, ko tečejo v nova raziskovanja, najprej usmeri v navedene politike.
Vse je obširno opisano. Malo na kratko o razpadu Stare Jugoslavije.
Vlada je zbežala, kralj tudi. Ob napadu na Jugoslavijo je dr. Ehrlich z dr. Cirilom Žeborom odpotoval v Bosno, ker je po prvotnem načrtu z nekaterimi drugimi klerikalnimi voditelji hotel pobegniti v Anglijo, njegovi sodelavci pa bi doma taktizirali z okupatorji. Toda imel je smolo, ker je zamudil letalo. Vrnil se je v Ljubljano ter začel propagirati lojalnost in sodelovanje z okupacijskimi oblastmi. Na prvem sestanku s stražarji je izjavil, da “upa, da se bo našla kakšna možnost za obstoj, ker je Italija vendar katoliška dežela.”
Vodstvo Straže je že aprila 1941 skliclo vse svoje prisataše na sestanek v dijaškem zavodu na Rakovniku. Tu so jim dr. Blatnik, dr. Ciril Žebot in Peter Kalan razlagali, da je potrebno lojalno sodelovati z italijanskimi okupatorji: To so utemeljevali s tem, da je takega mišljenja tudi ban Natlačen, da je Italija katoliška država, zaradi česar bo mogoče doseči vsaj neko mero samostojnosti, in da se bo le z lojalnostjo dalo izogniti takemu preganjanju, kot se je dogajalo na Gorenjskem in Štajerskem, čemur je predvsem kriv nesmiselni jugoslovanski odpor proti Nemčiji. Dr. Blatnik je stražarje pohvalil, ker so se tako hitro znašli ter se postavili “na okop za slovenske svetinje”.
Kako so bili stražarji “na okopu za slovenske svetije” in kako velika je bila njihova pokvarjenost, dokazuje njihovo skrivno zadovoljstvo z nemškim terorjem na Gorenjskem in Štajerskem, ki so ga sicer pred javnostjo licemerno obsojali. Dr. Ciril Žebot in drugi vodilni stražarji so v zaupnih pogovorih odobravali preganjanje nacionaslistov. Ing. Tepež pa je cinično soglašal celo z nasiljem nad duhovščino. ” To nam bo prišlo prav za angleško karto.” `Angleška karta´karta je ostala skrita rezerva. Dr. Ehrlich je rajši zaigral na italijansko karto, saj je podpiral vsa Natlačnova prizadevanja za udeležbo slovenskega klerofašizma pri fašistični oblasti na čimvečjem, ozemlju zasedene Slovenije. V ta namen je voditeljem slovenskih meščanskih strank razpošiljal celo vabila, naj bi Mussoliniju izročili spomenico, s katero bi potem Mussolini lahko zahteval od Hitlerja, da bi Italija zasedla vso Slovenijo.
Tako bi vsi Slovenci prišli pod katoliško Italijo.
Stražarji so menili, “da so vse stranke zanič, da je edino prava stranka Straža”, so bili takrat vsestrnsko delavni. Dne 18. julija 1941 sta Casar in dr. Žebot obiskala dr. Mačka v Kupincu pri Zagrebu. V začetku septembra 1941 je dr. Ehrlich s svojim krogom dr. Natlačnu “večkrat predlagal, da Slovenci ustvarjajo svojo tajno vlado”, ki bi dajala “parole za vse Slovence. Ob prevratu bi prevzela oblast in vzpostavila red”. Ko pa so stražarji zvedeli, da so se buržuazne stranke kmalu nato brez njih poenotile na skupnem programu, so se začerli pogajati z glavačevci, ki jih je zastopal kaplan Marjan Kremžar in kasneje kaplan Glavač ter z zarjani. Z Glavačem so se sprli, z zastopniki akademskega kluba Zarja pa izdelali skupen program, ki sta ga Casar in dr. Žebot 29. septembra izročila dr. Natlačnu “s prošnjo, da ga pošlje v London”. Hkrati sta mu očitala oportunizem, ker “daje koncesije liberalcem”. … … … Itd. ….
Mešetarjenja še ni konec, …… Vir: del strani 132, 133, beri naprej, …. do 145.
Vsi so hoteli biti glavni.
Ker kaplan Žakelj ni uspel Stražarjev združiti s Katoliško Akcijo, je po nekaj mesecih odstopil.
Stražarji so sklenili poseben sporazum s fašisti.
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . “” udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.””” . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!
Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!![/quote]
“znanost gre naprej”,
kako gre znanost naprej, še nisi pojasnil, niti, pojasnil, kje črpaš znanost o meni!
Nič lažjega ni, kot biti skrit in napadat. Prav tako so počeli izdajalci, med 2WW. Koliko vrst jih je bilo sem že nekajkrata naštela. Brez orožja pa niso bili, saj so si ga nabrali ob razpadu Stare Jugoslavije, Vojska je prek noči razpadla.
Tebi podobne sračke, pa izdajalce zagovarjate.
In ja, jaz borce NOB, zagovarjam, saj so me borci osvobodili.
Že večkrat sem tukaj napisala: “Kakor si boste postlali, tako boste ležali.”
Na MON-u sem se pojavila zaradi internirank, saj so bili trije iz družine kateri sem pripadala v internaciji. Več otrok nas je bilo, ostali smo pod milim nebom, saj so nam hišo podrli. Tebi podobne sračke me pa napadate, fuj vas bodi!!!
Politiko, sem začela spremljati leta 1990, kmalu tudi ugotovila, da ne bo z vami nič. Demos, je kmalu prenehal, sami ste se zrušili. Zahrbtno, pa znate tudi grdo napadat.
Prebrala sem v četrt stoletja v penzionu, veliko knjig o drugi svetovni vojni. Preje ni bilo časa.
Bom nadaljevala na strani 235.
Roattovo naročilo je bilo zelo uspešno. Ljudi so do skrajnosti sprli med seboj.
`Najpametnejši italijanski general Roatta´, je z vso zahrbtnostjo starih rimskih osvajalcev ponavljal staro geslo divide et impera (razdvoji in vladaj), ko Robottiju po namigih iz fašističnega Rima pametno naroča:
” …. delati za razkol med raznimi stranmi v nasprotnem taboru (pognati enega proti drugemu): delo, ki – po oprezni poti – lahko dovede do oborožitve ljudi iz preprostega razloga lastne obrambe pred komunisti ali celo ustanovitve čet, ki bi ofenzivno sodelovali z nami.”
Forum, ki se je od začetka leta 1942 zbiral v ljubljanskem škofijskem dvorcu in se nazadnje preimenoval v idbir vaških straž, je konec maja in v začetku junija 1942 razvil posebno živahno delovanje. Trdno je namreč upal, da bo takratno Rožmanovo poslanstvo v Rimu z belogardistično spomenico končno le rodilo tako želeni in težko pričakovani uspeh. Dr. Marjan Zajc, ki je z Rudolfom Žitnikom v odboru vaških straž zastopal liberalno reaakcijo in majorja Novaka
znanost gre naprej,
si se mi izgubil, sem te našla, vreden si zaslišanja, . . .
od kje pa ti črpaš tole tvojo znanost!??? O meni!??? Odgovori!!! . . . “” udbovska zasliševalka, zagrizena in neizprosna, zavezana molčečnosti do groba, itd.””” . Za koga me pa ti imaš!???
Od tebi podobnih, sem že veliko prebrala in jim nesramnosti vračala, evo, tudi tebi vračam!
Te je kaj sram, za laži ko jih pišeš!??? prav gotovo te ni nič sram! Nesramnež pokvarajeni!!!
Čas teče ja, . . . Kar raziskuj potočke, zapisanih je mnogo zgodb in delo tvojih izdajalcev tudi.
Za vsak zapis, je v knjigi naveden VIR. To niso propagandni spisi!![/quote]
“znanost gre naprej”,
nisem še končala, teh vaših nečednosti je še veliko. Napisala bom samo nekaj stavkov iz posameznik strani.
Z ozirom, da ste mnogokrat malali, da so komunisti skupaj s kulturbundovci korakali v Trbovljah, pa še tale zapis:
VIR: s strani 37 in 38, “Belogardizem”
Nemci so brž spoznali korist “Narodne straže”. Zato so jo na Dolenjskem, kjer niso imeli dovolj kulturbundovcev, dopuščali še nekaj časa po zasedbi. Oboroženi člani Narodne straže s slovensko zastavo na rokavih so bodisi sami ali z Nemci patruljirali po vaseh, zbirali orožje in za okupatorje varovali red.
Drugi Natlačnov argument je bila njegova velika prizanesljivost in naklonjenost v Sloveniji.kulturbundovcem nemški peti koloni. Ob istem času pa je brezobzirno preganjal vse protifašistične borce, posebno še komuniste.
Poleti in jeseni leta 1941 je škof Rožman izredno marljivo obiskoval tudi svojo duhovščino na dolenjskem in Notranjskem. Župnikom in kaplanom je povsod naročal, daj bodo prijazni z italijanskimi oblastmi in naj jim v vsem pomagajo, hkraati pa jih je odvračal osvobodilnega gibanja.
Kočevski dekan Flajnik Peter je to škofovo prizadevanje takole opisal:
“”Ko je Stara Jugoslavija propadla, sem bil mnenja, da moramo Slovenci skupaj držati.
Nisem vedel, da je že organizirana Osvobodilna fronta s Komunistično partijo na čelu.
Kmalu zatem je prišlo od škofa Rožmana naročilo in tudi Natlačen je naročilo, da moramo sodelovati z okupatorjem. Jaz sem sodeloval tudi z ljudmi, ki so bili v Osvobodilni fronti, vendar pa je bil pritisk iz Ljubljane tako iz škofije kot tudi od vodstva bivše SLS tako hud, da sem klonil …
Škof Rožman je bil jeseni leta 1941 osebno pri meni in mi naročil; da ne smem sodelovaati z Osvobodilno fronto. Kot discipliran duhovnik sem ga ubogal in sem tako prišel vedno bolj v roke okupatorja in do sodelovanja z njim …””
Dne 26. novembra 1941 je škof Rožman sklical v Št. Rupertu na Dolenjskem posvet z duhovščino trebanjske dekanije. O tem sestanku je župnik Jakob Širaj z Mirne peči dejal:
“”Dobro se spominjam, da je res prišel škof rožman na neko konferenco duhovnikov; to je bilo leta 1941 … jeseni … v Župnišču v Št. Pupertu … Že pred konferenco je bila zamisel župnika Nahtigala iz Št. Ruperta, da se upremo okupatorju, ko pa se je začelo govoriti o partizanih – komunistih, je svoje mišljenje spremenil Tako mišljenje je vladalo v meni samem, kot v ostalih duhovnikih tukajšnje okolice.
Na konferenci je špkof Rožman dejal, da je potreben oborožen upor proti komunizmu …
Vem, da je eden od duhovnikov, kdo se ne spominjam, dejal: `Kje bomo pa orožje dobili?”
Na to vprašanje je odgovorilškof Rožman z izjavo: “Treba ga je vzeti Italijanom, saj ga imajo zadosti!´”
V nedeljo 13. julija se je Grazioli odpeljal na Notranjsko. V Dolenjem Logatcu mu je izrkel dobro došlico župnik Anton Skubic. … Obiskal je še Rakek, Cerknico v Ložu ga je sprejel župnik Franc Preseetnik, bil na Blokah, Uncu pri Planini …
Grazioli je v jeseni 1941 začel fašizirati Ljubljansko pokrajino in uvajati razne fašistične organizacije, mu je pri tem znaatno pomagala kolaboristična duhovščina inz njo goreči klerikalni ljudje.
Tako je večina klera v Ljubljanski pokrajini, na čelu s škofom Rožmanom podpirala italijanske okupatorje in vse globlje padala v izdajo svoje zasužnjene domovine.
Po nasprotni poti je hodil pretežni del zavedne slovenske duhovščine v Slovenskem Primorju.
Tam so kaplani Čedermaci po večini ostali zvesti svojemu narodu in podpirali njegovo osvobodilno borbo. Manjšina pa se je zgledovala po ljubljanskem škofu.
Precej drugačno je b io ravnanje gorenjske in štajerske duhovščine. Ko so Štajersko zasedli Nemci, so si nekateri duhovniki precej obetali od Natlačnovih pogajanj v Celju. Urnejši duhovniki so pobegnili v Ljubljano, ostale raznih izjem, ki so ostali iz slučajnostnih razlogov, bodisi da so imeli nemško zveneče ime ali podobno, pa so Nemci pregnali na Hrvaško in v Srbijo.
Nekateri pregnani slovenski duhovniki so prišli tudi na vidna in odgovorna mesta v ljudski oblasti na hrvaškem osvobojenem ozemlju ali pa so stopili v narodnoosvobodilno vojsko. Zaradi sodelovanja z osvobodilno borbo so ustaši več slovenskih duhovnikov zverinsko pobili v Jasenovcu.
stran 99
Bojno zastavo zarotnikov proti narodnoosvobodilni borbi so razvijale klerofašistične udarane predstraže, ki so se že v zadnjih letih pred vojno pripravljale in izjavile za terorističen nastop proti tedanjemu demokraičnemu in protifašističnemu gibanju slovenskega naroda. Te izbrane čete so vodili kaplan Glavač, dr. Ehrlich, profesor Tomc in drugi voditelji Katoliške akcije ter klerofašistični vodniki Slovenske ljudske stranke, ki jih je podprla tudi protifašistična liberalna buržoazija.
Stran 109
Katoliška akcija je bila elitna organizacija slovenskega klerofašizma, ki je proti narodnoosvobodilnem gibanju nastopila peudarno in sistematičnopo skrbno izdelanem bojnem načrtu. … …
stran 129 in 141
Akadeamski klub Straža je bil udarna klerofašistična četa na ljubljanski univerzi.
Stražarje je vodil dr. Lambert Ehrlich, profesor teologije, generalni tajnik Družbe za širjenje vere za vso Jugoslavijo in od leta 1931 duhovni vodnik akademikov. … …
Kaplan Filip Žakelj, goreč bojevnik Katoliške akcije, ni uspel stražarjev združiti s Katoliško akcijo, je po nekaj mesec odstopil.
Stran 148 in 149
Član KA, Aloj Cekuta iz Drče pri Pleterjih je razkril, do tedaj presednik fantovskega odseka.
Cekuta je kot vzrok za svojo prekinitev s klerikalizmom naštel tri stvari. Z muko je med svojimi tovariši zbral denaar za društveni prapor, doživel pa je razočaranje, ker se je denarja polastil kaplan Janez Mohor in ga kratko in malo utajil. drug hud udarec je nepokvarjeni kmečki fant doživel, ko je farovžu presenetil župnika pri nespodobnosti z neko žensko. Glavni vzrok za njegovo vključitev v osvobodilno gibanje pa je bil, da se je udeleževal zaupnih klerikalnih sestankov, na katerih je bilo govora o zbiranju orožja zaradi nevarnosti komunizma. Na te sestanke je prihajalo le nekaj najzaupnejših oseb. Spočetka so govorili tudi o tem, da je treba zbirati orožje, da ga bodo uporabili zoper okupatorja.
Toda stvar se je obračala tako, da je Cekuta kmalu razumel, da se klerikalni voditelji, ki so hranili doma puške, v resnici ne bodo nikdar dvignili v upor zoper okupatorja.
Med prvimi belogardistričnimi žrtvami v Št. Jerneju je bil kasneje ravno Cekuta. Ker je preveč vedel o nečednostih in belogardističnem rovarjenju šentjernejškega farovža, ga je župnik ovadil Italijanom. Ti so ga 16. aprila 1942 aretirali in 2. junija kot talca ustrelili v Trebnjem.
Stran 149, 150
Partrizani še niso vedeli najvažnejše stvaari, da je namreč Štajerski bataljon, ki se je takrat zadrževall na področju med Novim mestom in Gorjaanci ter se izdajali za partizane, a v resnici prva oborožena belogardistična skupina. S tem štajerskim bataljonom, ki je skrivaj že lovil in pobijal partizanske kurirje in patrulje, je bil povezan tudi kaplan Kastelic. Kastelic je v svojih odgovorih izkoristil to partizansko nepoučenost in zamolčal marsikatero skrivnost.
Jakob Mavec, kaplav v Toplicah pri NOvem mestu, jer organiziral zaroto proti osvobvodilnem gibanju v topliški občini. Belogardistgično seme pa mu ni šlo v klasje, ker je razen peščice članov Katoliške akcije tudi ni nihče ogrel za njegfovo zamisel. To potrjuje izpoved učiteljice Hermine, ki je kot priča na kočevskem procesu leta 1943 povedala, da so v jeseni leta 1941 vaščani iz Gor. Sušic poklicali kaplana Mavca kot tajnika in blagajnika odbora za elekrtifikacijo, . . . … …
Tako se je Slovenska legija na Dolenjskem omejevala le na kaplane, župnike in klerikalne veljake in člane Katoliške akcije, ki med ljudmi niso našli nobene opore, pač pa le prezir in obsojanje, v kolikor so zasledili njihovo skrivno belogardistično delovanje.
Zanimiv je tudi primer, kako je Slovenska legija nastala in razvijala svoje izdajalsko delo v vseh krogih Sv. Urha pri Ljubljani, ki je kasneje zaslovel kot najstrahotnejše belogardistično morišče.
Tu je že v zadnjih letih pred vojno vzgojila duhovščina majhen, toda neverjetno zagrizen in sfantaziran krog svojih bojevnikov. Naajveač zaslug pri tej vzgoji sta imela župnik Janez Kete v Polju in kaplan Filip Žakelj v Sostrem. Njuni gojenci so se udejstvovali predvsem v Katoliški akciji.
Čas teče, ta čas se pa steče vsakemu.
Glede, da že veliko časa, prav zaprav že ves čas po letu 1945 premlevate, spreobračate zgodovino 2WW.
Že v letih od 1955 do 1960, so Slovenci, ko so šli s trebuhom za kruhom že veliko pred drugo svetovno vojno v Ameriko, da prišleki domobranci iz Slovenije, delajo prepir med njimi. Kar nekaj pisem sem prebrala, pokazala mi jih je gospodinja pri kateri sem služila med 2WW.
Sem že zapisala, povedala, da se zakopljite v knjige, kjer je vse zapisano z VIRI, vsak odstavek in tudi vsak stavek, s številko dokumenta, pod črto na koncu vsake strani. Dogodki so bili zapisni že v času vojne, mnogi tudi s pričami, po vojni. Zapisovali so jih tudi vaški kronisti, sproti.
Nekaj zapisov sem zasledila, prebrala tudi od moje znanke, ko je hodila v šolo že v Ljubljano.
Niti nisem vedela, da si dogodke redno zapisuje. Bila je starejša od mene. Ni je več.
Kar tolaži se. Kaj te gnjavi, me pa ne zanima.
Kar prepisujem, so med njimi tudi zapisi iz arhivov belčkov. Vsega jim ni uspelo sežgati.
Mnogo laži sem odkrila pri branju vašega čvekanja. Izreke drugih polagate nasprotni strani.
Tudi moje zapise spreminjate, po svoje, kakor se vam zdi, paše.
Čakam tudi na odgovor, kdo je raztovoril tri vagone materiala in orožja, ko so ga Italijani pripeljali blizu Novega mesta. Tisto solato ste že nekajkrat pripopal na MON. To je bilo v času roške ofenzive, ko so Italijani preganjali borce partizane. Kaj pa, če je tiste vagone pospravli kateri od vaših skupin??? Bilo jih je mnogo, zopet sem odkrila nekaj imen.
Nisem nikjer zasledila, da bi partizani dobili tisto pošiljko.
Sprehodi se po straneh v poglavju “SLOVENSKE ZAVEZE”, koliko so dobili sredstev od begunske vlade, ki je vedrila med 2WW. Londonu. V raznih valutah, jim je bilo nakazano, tako piše v knjigi, kar lepo je brati, kogar zanima, veselo v branje.
Forum je zaprt za komentiranje.