Domobranci so ščitili Slovence pred komunisti
domobranci so ravnali logično (Luksol 28.4.2012 12:15)
Veliko se lahko bere o domobrancih in podobnem na Slovenskem, jaz pa menim, da so nastali povsem iz elementarne človeške logike in želje po samohranitvi, kot je to lastno vsakemu človeškemu bitju.
Prišla je težka tuja nacistična in fašistična okupacija, komunisti pa so krenili v revolucijo pod krinko osvobodilnega boja in pričeli preganjati drugaće misleče Slovence in vse, ki so jih imeli za razredne sovražnike. Namerno in premišljeno so izzivali državjansko vojno.
Pri nas se je več kot dobro vedelo kaj vse se je dogajalo pod boljševiki v Sovjetski Zvezi in kako so pobijali vse kar jim ni ustrezalo in to brez razloga, zgolj iz stališč razrednega boja in revolucije. Tako je bilo torej tudi pri nas in taka usoda bi čakal tudi vse naše ljudi, ki bi komunistom ne ustrezali.
Torej je bilo logično, da se za elementarno ohranitev življenja zatečejo celo k okupatorju, ker so tako imeli vsaj nekaj realnih možnosti, da preživijo in so torej ravnali povsem elementarno in po človeški naravi in želji po ohranitvi življenja. Šli so k pomoč k manjšemu zlu za njih. In to povsem upravičeno.
Tudi to, da niso reagirali na pozive, naj se pridružijo komunistom v boju je bilo povsem logično, ker so vedeli kako komunisti izigrajo in uničijo celo svoje sopotnike in je bilo to tudi znano iz Sovjetske Zveze. Ta pa je vršila vso kontrolo pri nas in so bili vsi naši vodilni komunisti in revolucionarji sovjetski agenti, tam šolani, od tam plačani, vzdrževani in od tam poslani.
Skratka domobranci so ravnali človeško logično, res jih je realna politična in vojaška situacija uničila, ampak uničili bi jih tudi brez tega, da so bili domobranci, kot so komunisti uničevali po vojni vse kar ni bilo po njihovo.
Danes pa se je pač pokazalo, da so na malo daljši rok refleksije postali zločinci komunisti in njih ideologija.
Imaš prav niso jih veliko:
v ZBORNIKU 2007, so podatki, na 319 strani je razpredelnica in vrsta vojnega statusa:
“ŽRTVE DRUGE SVETOVNE VOJNE IN POVOJNEGA NASILJA” (1941-1946)
Samo troje podatkov, več glej v Zborniku!: Zbornik obsega 386 strani, obsega še več tabel itd.in drugih zanimivosti iz druge svetovne vojne.
– Domobranci, . . . . . . 14.522,
– Partizanske enote, . 31.721,
– Civili, . . . . . . . .. . . . 32.397, in neugotovljen vojni status.
Skupaj je vseh žrtev, 94.740
Saj delajo razdor že od osvoboditve dalje ves čas. Mnogo jih je ušlo. Taa glavni vsi, samo brati je potrebno.
Popihal jo je tudi domobranski povelnik, Kernner, sem brala, da je bil povišan v generala.
Poglej na wikipedia, boš vse zvedel o njem.
Točno tako, v vsaki vojni je tako. Poglej, koliko civilnih žrtev je bilo v 2WW.
Bogibatine so vedno na varnem.
Mrtve žrtve izkoriščajo, že 20 let za ablast.
P.s.
Ne misli, da sem jaz v kakšni politični stranki, NE nisem, ampak, ni mi vseeno, da se laže in laže,
da vidijo simpatizerji SDS in NSi, samo drugo stran, borce partizane, Kaj so delali domobranci, to, pa nočejo videti, niti brati.
Vse zmerjajo s komunisti. Naj pogledajo kdo se je vse priključil OF. Vsak zaveden Slovenec.
Naj se bereta obe stran!n. Mene, pa še mnogo nas je, ne bodo vlekili za nos! Janos, veš, sem preveč videla med 2WW in tudi občutila na lastni koži delo domobrancev in tudi okupatorja!
K sreči jih je tukaj veliko, ko so jim medvojni dogodki znani.
Dovolj! Še bi lahko.
Tole temo je odprl nepoznavalec dogodkov med drugo svetovno vojno.
Nekoč sem na kratko napisala, kako so domobranci pokončali eno mater treh otrok in še noseča je bila. Bom malo bolj obširno napisala kruto žalostno zgodbo.
Danes je bil pust dan in sem brala. Tudi tisti dan, ko se je to dogodilo, je bil pust, enak današnjemu. Le da je bila takrat zima, danes pa je mesec MAJ.
Vir: Izbrano delo – “ČRTICE IN NOVELE” – Karel Grabeljšek
S KRVJO JE POGNOJENA TA ZEMLJA
Tistikrat je bil pust dan. Nizko na hribi so se vlačile megle, skozi oguljene plašče nam je silil neprijeten mraz. Sneg, ki ga je bilo le nekaj centimetrov, je bil zmrznjen, hrustal je po nogami. Kjer so bila tla kopna, je bila zamlja prav tako zmrznjena, le tu pa tam je bila ilovica mokra in spolzka.
“Če bi potegnil veter, bi hitro razkadil te megle.”
“Ali pa bi pričelo mesti.”
Hodili smo že več ur. Kdaj pa kdaj je kdo spregovoril nekaj besed, ki so mu mimogrede prišle na jezik, najbrže zato, da z njimi prežene puste misli, drug mu je odgovoril in zopet se je vsak poglobil v razmišljanje. Bili smo utrujeni, da smo komaj že vlačili noge za sabo, puške smo prelagali z rame na ramo, kakor da nosimo debela polena.
Namenjeni smo bili k Poljancu oziroma k njegovi ženi. Pravzaprav to ni bilo to ni bilo pravo hišno ime, temveč gospodarjevo partizansko ime. Kakšno je bilo njegovo pravo ime, še danes ne vem. Nekoliko mesecev pred tem smo se zelo pogosto oglašali tam, sprva skupno s Poljancem, pozneje sami. Zdaj pa nas že dolgo ni bilo. Bataljon se je premestil na drugo področje, pa nam je bilo od rok. Tudi sedaj smo napravili precejšen ovinek. France, ki je hodil spredaj, je na razpotju kar sam od sebe zavil v smer proti Poljancu in nihče ni ugovarjal dolgi poti., Narobe, vsem se je nekako zjasnilo v duši, kakor če sonce prodre skozi zimske megle. V duhu smo zagledali skledo žgancev in mleka na beli javorovi mizi. Od široke peči pa so se nam smehljale tople, rjave oči.
Toda ni bila ravno sla po jedi tisto, kar nas je vleklo k Poljancu, čeprav nam je že pošteno krulilo v želodcu. Za hrano tedaj v tistih krajih ni bilo stiske. Kjer koli si potrkal, so ti dali kruha, mleka, ali pa so ti skuhali žgancev. Mnogokje so ti dali celo klobas za na pot. Toda zaradi nasilja, ki so ga uganjali beli in Italijani, so bili ljudje zelo preplašeni. Če smo prišli partizani v hišo, so se silno bali, da jih ne bi kdo izdal, ki nas je videl. Zato smo se podnevi izogibali hiš. Če pa smo šli kam jest, smo odpravili hitro. Mnogokje je šel v hišo en sam, ko pa so nam skuhali, so nam prinesli v grmovje za hišo. Tako življenje ni bilo prijetno. Zato smo si bolj želeli toplih sob, prijaznih domačih pogovorov in vroče kmečke peči.
K Poljančevim smo lahko prišli, kadar smo hoteli. Gospodinja nas je vselej prijazno sprejela in nam postregla. Otroci so se motali okrog nas, poslušali naše pogovore, tipali po puškaha in drugem orožju. Celo domači pes ni več lajal na nas, temveč nam je že od daleč migal z repom, ko pasmo prišli k hiši, se je s sprednjimi tacasmi vzpenjal na nas. V hiši smo ostajali dalj časa, včasih vso noč, včasih pa še čez dan. Ko smo se najedli dišečih žgancev, smo se spravili na peč ali k peči, toplota je dobro dela našim premraženim telesom, posebno še kadar smo prišli premočeni od dežja in snega. Toplo pa nam je bilo tudi v duši, kakor da smo prišli domov počivat po težkem trudapolnem delu.
Poljančeva hiša je stala na samem Na jasi je bil travnik, njive in sadovnjak. Med drevjem se je skrivala hiša, kozolec in hlev. Na koncu doline je vila vasica,. Kadar je v cerkvi zvonilo jutro ali poldne, se je k Poljancu prav dobro slišalo. Pospešili smo hojo. Še pol ure, pa se bomo razpotegnili po klopeh in počivali.
“Ali se vam ne zdi, da je v zraku smrad po ožganem?” je nenadoma vprašal France in za hip obstal.
“Da, tako smrdi kakor v barjanskih vaseh, kjer kurijo šoto,” je rekel Tone. Nato smo molče nadaljevali pot. Šele čez nekaj minut se je oglasil Jože: “So hudiči že zopet kje kaj zažgali. Tak smrad se razleze. Tedne in tedne ne izgine, kakor da se je zajedel v zrak, v drevje, v zemljo.”
Za hip so nam zaživele v duši podobe požganih domačij. Koliko takih pogorišč smo že videli! Sprva nas je tesnilo, ko smo šli mimo takih pogorišč, nazadnje pa smo se temu privadili in so bila taka pogorišča za nas nekaj vsakdanjega.
V dolini je zazvonilo poldne. Še nekaj korakov pa se je zasvetila pred nami jasa, pokrita s tanko snežno odejo.
Noga nam je obstala. Pridušen krik nam je planil iz grla. Tam kjer naj bi stala Poljančeva hiša, je bilo med golim drevjem le ožgano zidovje. Oči so se nam pripele na dimnik, ki je gol štrlel kvišku. Ti goli dimniki so dajali pogoriščem neko grozljivo podobo. Vselej ko sem šel mimo takih pogorišč, so se mi obujali spomini na pravljice o zakletih starih gradovih, ki nam jih je otrokom pripovedovala naša soseda in zaradi katerih sem takrat v sanjah mnogokrat kričal.
Dolgo smo molče strmeli v pogorišče. Od hleva in hiše je ostalo le ožgano zidovje, od kozolca pa le ožgano tramovje in pepel.
Od vsega je ostal nepoškodovanle velik zidan vodnjaak.
“Požgali so, hudiči,” je polglasno dejal France, zdelo se mi je, kakor da se mu je utrgal iz prsi vzdih.
“Požgali.”
“Le kdaj so zažgali?”
“Meni je že takrat leglo nekaj težkega na srce, ko mi je udaril v nos smrad po ožganem.”
Ko smo za nekaj minut pomolčali, je Tone predlagal, da bi šli bliže. Žerjavice ni bilo najti. Sklepali smo, da je minilo najmanj teden dni, odkar je bilo požgano. Nato smo žli k hiši. Iz nekega kota je planil, velik tigrast maček. Za hišo je stala sredi vrta srednje velika kad. To je bilo vse kar smo videli porabnega okrog pogorišča. Poljančevim je služila, da so od kapa lovili vodo za pranje. Toda kdo jo je privalil do hiše?
“Glejte, kad pa je ostala,” je rekel Tone Videli smo, da je bila po robeh vsa krvava, tudi po tleh je bila strnjena kri.
“Ali so kar tu nasolili meso?” je dejal Jože z nasmehom, čeprav ni bilo do smeha ne njemu ne nam. Mislili pa smo na živino in prašiče s čemer se je Poljanec, dokler je bil še živ, rad pobahal. Ženi je še zadnjič, ko je bil doma, naročil: “Pazi mi na telička, živ je in skočen, to bo bik in pol, ko odraste!” Zaljubljen je bil v svojo živino.
Prvi je do kadi prišel Jože: “Nekaj krvavega je notri,” je dejal. Nato smo se vsi štirje gnetli okrog kadi. Do polovice je bila napolnjena z rdečkasto vodo (pred dvema dnevoma je deževalo), giri pa so plavali beli kosmiči. V vodi se je kristalila čudna gmota. France je odlomil bezgovo vejo in pričel mešati po njej. “res notri so kosi mesa,” je dejal. Zoprn smrad nam je silil v nos.
Nenadoma mu je roka prestrašeno obstala, palica mu je padla v kad. Tudi drugim je šel po telesu mrzel val, kakor da nam je kri zledenela. Ozrl sem se k Jožetu, zdelo se mi je, da so njegove oči kakor iz stekla.
Na vrh vode je priplavala človeška roka. Strmeli smo vanjo, kakor da smo vsi štirje okameneli.
To roko brez srednjih dveh prstov smo dobro poznali.
“Pobili so jo,” je skoraj šepetajoče dejal France. V grlu ga je tiščalo, da ni mogel spraviti glasne besede iz sebe.
“Zaklali in razsekali na kose kakor žival,” je zamolklo dostavil Jože. Še so nam bile oči pripete na mrtvi roki. Kolikokrat man je ta roka dala kruha, sadja in drugih dobrot! Katerikrat se je bila Poljanšca zasmejala: “Saj bi vam več dala, pa ne morem zagrabiti, prstov mi manjka.
P.s.
Še ni konec, . . .
Nadaljevanje:
S KRVJO JE POGNOJENA TA ZEMLJA
“Razsekali so jo na kose kakor žival,” je še enkrat zastokal Jože.
“Bogve, koliko časa je že v tej kadi?”
“Zakaj joljudje ne pokopljejo?”
“Morda niti ne vedo,” je dejal Franc.
“Ali pa si ne upajo?” je tiho dodal Tone.
Zopet nam je zmanjkaalo besed. France je šel brskat na pogorišče hleva, Tone mu je sledil, z Jožetom pa sva šla nazaj proti kozolcu. Čez nekaj minut smo se zopet znašli pri kadi, France je rekel:
“Moramo jo pokopati.”
“Kako, če nimamo nobenega orodja?”
Zopet smo šli brskat po pogorišču. Razen ožgane lopate, ki bi se zvila, ko bi jo prvič zasadili v zemljo, in nekaj ožganih obročev nismo našli ničesar. Torej so bili ljudje že na pogorišču in so odnesli vse, kar je bilo količkaj uporabnega. Da bi beli in Italijani odpeljali tudi orodje, nismo verjeli.
“K Matjažku bomo morali po kramp in lopato,” je končno odločil France. “V dobri uri bomo nazaj.”
Takoj smo se odpravili na pot. Na utrujenost smo skoraj pozabili. Pozabili pa smo tudi na opreznost. Šli smo po poti, ki je peljala po jasi proti vzhodu in nismo niti za hip pomislili, da bi lahko kje naleteli na Italijane in bele. Nečloveška smrt Poljanšce nas je tako pretresla, da smo bilim vsi iz sebe. Ves čas smo mislili samo nanjo.
“Najtežje mi je bilo, ko je Poljanec padel, ” je pričel pripovedovati France in polenil korak.
“Nasledjni večer sva bila s komisarjem Metodom namenjena na njegov dom. Vso pot sva se mučila z vprašanjem, ali naj ji poveva, kaj se je zgodilo, ali ne. Za naju bi seveda bilo laže, če bi ji ne povedala. Toda kaj naj ji rečeva, ko naju bo vprašala, kje je mož. Nisva se mogla odločiti in se nisva mogla.”Kje pa je Mtevž?” je vprašala Poljanšca, v glasu ji je trepetala senca strahu.
Pričakovala sva to vprašaanje, pa sva kljub temu prišla v zadrego. Za odgovor sva se zanašala drug na drugega. Nastal je kratek, neprijeteen molk. Šele čez nekaj sekund je rekel Metod: “malo je bolan pa ni mogel priti.” Besede so mu zastajale. Vsakdo, ki posluša tudi s srcem, ne samo z ušesi, bi že iz tega lahko opazil,, da ne govori resnice..
Počasi sva odlagala orožje, nahrbtnik, plašč, da se s tem še vsaj nekaj trenujtkov umakneva pogledom, ki so vrtali v naju. Ko sva se vsedla k mizi, sva pogledala skozi okno, kakor da opazujeva za nevarnostmi, zraven pa se ves čas v sebi borila za besede, da bi pretrgala moreči molk, ki je ležal v sobi. Toda bila sva, kakor da je nama odvzet dar govora.
Tedaj je stopila bliže, dala roko Metodu na ramo in rekla:
“Nikar ne skrivajta pred mano, povejta resnico!”
Nisva se mogla več izmikati njenim pogledom. Metod je zajecljal: “Nikar si preveč ne ženi k srcu . Saj veš kakšen je današnji čas!” Prebledela je, da je bila kakor stena. Mislil sem, da bo planila v jok. Telo ji je začelo drhteti. Toda obvladala se je, poklicala Matevžka in mu dala Mihca. Nato je šla v kuhinjo.
Vrnila se je čez četrt ure. Prinesla je nama vročega mleka in kruha. “Jejta, gotovo sta lačna!” je rekla z mirnim glasom. Le bledica obraza in rdeče oči so izdajale, da jo lomi žalost.
Tako malo mi jed še nikoli ni dišala kakor tistikrat. Tudi Metod se je silil. Toda delala vsa se, kakor da nama jed zelo diši, samo da bi še za nekaj trenutkov odložila govorjenje in da bi se spogledi lahko umaknila štirim parom oči, ki so strmele v naju. V sobi je bilo popolnoma tiho.
Potem sem čul njeh vzdih: “Ah otroci, otroci!” Moral sem dvigniti oči. Stala je pri peči vse tri otroke je tiščala k sebi, kakor da jih hoče skriti v krilo. Grižljaj mi je obtičal v grlu. Ker nisem več mogel jesti, sem odložil žlico, prav tako tudi Metod. Morala bi ji reči kako toplo besedo. Ne zato, da bi jo potolažila. Kadar je človek v taki žalosti, kakor je bila ona, ga ne moreš potolažiti, toda-laže to prenaša bolečino, će mu daš toplo besedo, ki prihaja iz srca. Toda težko je ob taki priložnsti najti prave besede.
Ko je vodela, da sva nehala jesti, je stopila k mizi: “Jejta vendar!” je rekla. Sedla je na klop in se zastrmela skozi okno. Morda je hotela pred nama skriti solze. Ko se je obvladala, je rekla:
“Matevž mi je zmeraj dejal: partizani smo kakor ena družina. Kakor postrežeš meni, ko pridem domov, tako moraš postreči vsakemu partizanu, ki bo potrkal na okno. Naj gre zadnja krav iz hleva” – in vidva vesta, kako je bil zaljubljen v svoje montafonke, – , toda partizani ne smejo oditi lačni iz naše hiše.”
In še zadnjič, ko je bil doma, mi je naročil:, Če mene več ne bi bilo, jim mora naša hiša biti prav tako odprta kakor sedaj.”
“Zelo rada sta se imela,” je tiho dejal Jože.
Molče smo nadaaljevali pot, v mislih na Poljančeva, ki sta oba že dala življenje za našo stvar. V dušah sta nam bila živa, kakor da hodita z nami. Spominjali smo se vseh pogovorov pri ognju, v taborišču ali na Poljančevem domu.
Nekoč smo jo vprašali: “Ali nisi Matevžu nič branila, ko se je namenil v partizane?”
“Bog ne prizadeni!” je rekla. “Samo enkrat sem mu neko stvar branila, potem nikoli več.
Spomnila se je našega vprašanja in rekla: “Ne, po tistem mu nisem ničesar več branila.”
Pri Matjažku nam dolgo niso hoteli odpreti. Sprva so se delali, kakor da ne slišijo našega trkanja. Gotovo so nas hoteli prelisičiti, da ni nobenega doma. Toda, ko smo jeli s puškami tolči po vratih, se le niso mogle potuhniti.
“Kdo pa je?” se je oglasil stari, ki je še malo preje šaril po dvorišču.
“Partizani, odprite!”
Iz kuhinje se je čul šepet. Gospodatr in gospodinja sta se najbrž posvetova, ali naj nam odpdre ali ne. Tak je bil običaj le v hišah belih ali pa v tistih hišah, kamor smo prvič prišli.
Beli so natrosili o nas med ljudi laži, kjer nas ljudje niso poznali, so se nas bali, kakor da smo jih prišli v hišo morit. Ko pa so se z nami seznanili, so nam tudi ponoči radi odpirali.
Pri Matjažku smo bili že mnogokrat, hišo smo imeli za našo, zato nismo pričakovali takega sprejema.
“Odpri, Matjažek, ne bomo te snedli!” je France še enkrat potolkel na vrata. Že se je pripravljal, da vrže vrata kvišku. “Nikar,” ga je pogovarjal Jože, ki je bil Matjažkov sosed in ni maral zamere. Nato je sam poklical: “Matjažek, ali si znore, da se zaklepaš?”
Tedaj je Matjažek le prišel k oknu. “Ah, saj si ti, Jože,” je vskliknil, kakor da se ga je razveselil. Hitro nam je odklenil vrata.
“Ne smete zameriti, ker vam nisva takoj odprla, “sta se z ženo v zadregi opravičevala.
“Dandanes nič ne veš, komu odpiraš. Poglejte, kaj se je zgodilo pri sosedu.
Beli so se preoblekli v partizane, potem pa pobili Ivanko in požgali domačijo. Z njimi je bil tudi Ciril, tisti bledikasti fant, ki se je tudi pri nas že večkrat oglasil. Baje je pobegnil od partizanov, zdaj pa izdaja hiše, kjer so mu kdaj postregli. Ljudje tod okrog so zelo prestrašeni.”
Cirila smo se tudi mi spominjali. Nekaj časa je bil celo naš bataljonski kurir. Toda, ker se je na svojih poteh večkrat zakasnil, pri kmetih žical za žganje in se napil, smo ga odstavili od tega posla in ga premestili v prvi bataljon. Da je od tam dezertiral, smo zvedeli šele sedaj. Nekaj mesecev pozneje so ga naši ujeli. Pri zasliševanju je prišlo na dan, da je že v partizane šel z namenom, da bi izdajal naše ljudi. Prejel je zasluženo kazen.
“Vse je Joklovo maslo,” je rekla Matjažca. “Ko je Matevž odšel v partizane, je bil Jokl s svojimi pandurji neprenehoma nad Ivanko. Kje je mož in kje je mož. V gozd naj bi ga šel iskat, ne pa da sitnari okrog žene. Mislil je, da bo s silo dosegel, kar mu je spodletelo, ko je bila Ivanka še dekle.
Našili so mu oficirske zvezde, pa misli, da ima vso oblast nad nami.”
Smejali smo se njenemu razburjenju. Zopet je bila stara Matjažca, ki bi šla z žveplom in ognjem na bele, ali pa jih utopila v žlici vode.
“Šele v zadnjem času je postalo bolj nevarno,” je nadaljeval Matjažek.
“Ivanki se je vse bolj poznalo, da je noseča. Jokl je divjal okoli obseden. V soju surovosti se je spotaknil celo ob njeno materinstvo.
“Aha, zdaj smo pa skup! ” je uganjal svojo surovost nad njo., Trebuh imaš kot šavra, ali moreš še tajiti, da ni prihajal mož domov, saj je sedaj že več kakor eno leto, ko je odšel med tatove.”
“Hudič”, je zaklela, ali je samo on moški?” “Torej trdiš, da je otrok od nekoga drugega? Povej, od katerega, pa te bom pustil v miru,” je silil vanjo. Morda se ga je prijemalo celo ljubosumje, ali pa je mislil, da bo pod takim pogojem še laže prišel do svojega cilja. Tedaj mu je d ala odgovo, kakršnega si je zaslužil. Pridušila se je kakor star furma; “Krščenduš, čez svojo rit sem sama gospodar in ne bom tebi dajala odgovor zanjo!”
Od tedaj je imela malo več miru. Jokl je pač izprevidel, da po tej poti ne bo ničesar dosegel. Treba je bilo potuhtati kaj drugega.
Pred nekaj tedni je prišel k Ivanki aktivist Tone, saj ga poznate. Zbolel je, pa ni mogel zdržati v gozdu pod šotorom. Ivanka mu je napravila bunker v senu . Čez daj je bil v senu, ponoči je prišel malo v hišo in na zrak. Kako so beli izvedeli zanj, nam je vsem uganka.”
“Kakšna uganka,” se je oglasila od šteddilnika Matjažca. “Ciril gas je izdal.”
To možnost smo tudi mi upoštevali, toda prepričani nismo bili o tem, ker se nam je čudno zdelo, kako bi Ciril vedel, da se aktivist Tone zdravi pri Poljancu.
“Se bo že izvedelo, kdo je izdal, prej ali slej pride vse na dan, ” je dejal Matjažek. “Mi smo zvedeli samo toliko, da so se beli preoblekli, v partizane, ko so ga prišli iskat. To so povedali otroci, ki se sedaj stiskajo pri stricu v vasi, kakor preplašena piščeta, ki so ušla jastrebu. Kar čudno je, da niso še njih pobili. Toneta so počili pri studencu, ki izvira pod hišo. Njegovo truplo še leži za hišo.
“Zakaj ga pa nihče ne pokoplje? Zakaj niste pokopali Poljanšce?
“A ste bili gori?” Zdelo se je, da smo ga spravili s svojim vprašanjem v zadrego.
Po kratkem molku je rekel: “Prepovedali so man pokopavati. Saj vemo, da bi ju bilo treba, že zaradi bolezni. Sreča, da je zima. Toda vsakdo se boji petelina na strehi in groba.”
“Ne morali bi jo pokopati,” je rekel France. “Še sovražnika ne bi pustil tako, nikar soseda.”
“Sevedabi bilo treba,” je v zadregi pritrjeval Matjažek. Nato smo nekaj časa molčali.
Matjažca nam je nalilaa vročega mleka in postavila na mizo hlebec kruha. Toda kljub temu, da smo bili lačni, nam jed ni tako dišala kakor druge krati.
Prva je pretrgala molk Matjažca: “Jokl je vsemu kriv. Drugi dan se je privalil k nam kot mavra. “Ne bo ji treba pred možem delati obračuna, s kom je stasknila “pankrta”, se je režal in slina mu je letela iz ust. “Rešili smo jo porodnih bolečin. “Prasica.” Stlačili smo jo v čeber, kamor spada.
Da se kdo ne spozabi, da bi jo pokopal. “Še groba ji ni privoščil.”
“Ga bo že oplazilo in ga bo, ” je rekel Matjažek. “Nikoli mi ni ugajal ta človek. Kmet, pa si ga v delovnikih srečeval v gostilnah, v pražnje oblečenega. Le mmmeni verjemite, kdor ne mara delati, je tudi v duši črn. Tisto županstvo ga je pa še bolj pokvarilo. Imel je vsaj vzrok za pohajkovanje in brezdelje. Dokler je stari živel, je še šlo. Po njegovi smrti pa nima kdo gospodariti. Če bi Jokl ne bil župan in predsednik posojilnice, bi že marsikateri kos gozda šel od hiše. Italijani so že vedeli, s kom so se povezali. Ko sem gas prvič videl v oficirski obleki, se mi je ravno tako zdelo, kakor bio me postavili na leco, naj pridigam ljudem. No, pa je najbrž za Italijane in Rupnika kar pravi. Boljšega bi težko dobili. Rokovnjačem ne boš dal dohtarja za poglavarja,”
Ni nas bila več volja, da bi poslušali. Ko smo se najedli, smo vstali in ga prosili za kramp in lopato.
“Ali jo boste pokopali?”
“Menda ne bomo pustili, da jo požro mrharji in lisice.”
Zopet ga je obšla zadrega. Molče je šel po orodje. Ko ga je prinesel, rekel:
“Lep grob jima napravite! Zaslužila sta ga.”
“Zaslužila sta ga,” so se mi po poti še dolgomotale njegove besede po glavi.
Koliko jih je že padlo, ki so prav tako zaslužili lep grob. Toda mnogokje so ostali nepokopani, drugje smo jih pokrili samo s kupi kamenja, da ne bi trupla požrle divje živali. Po vojni marsikdo ne bo vedel kje bo iskal grob svojega očeta, sina, brata, moža, žene hčere. Marsikak grob pa bodo odkrili, a nihče ne bo vedel kdo tam počiva.
Toda vsi, ki so dali življenje za domovino, bodo imeli svoje nagrobne spomenike v naših srcih:
“Padel je, ko branil našo veliko stvar.”
“Pobili so ga, ker se ni izneveril svoji domovini.”
“Umrl je, ker ni hotel kloniti pred tujcem.”
Bogve, kolikokrat bomo pred koncem vojne še šli mimo požganega Poljančevega doma.
Vselej se nam je zganilo v srcu:
“Tamkaj je pokopana Poljanšca, pod onim grmom so pobili Toneta”
Tudi po vojni se bo marsikdo spomnil, ko bo hodil tod:
“Požgali so dom, gospodinjo pa pobili, razsekali njeno truplo in ga stlačili v čeber.”
Morda bo takrat stal že nov dom, lepši in večji, kakor je bil prejšnji, sin bo gospodaril v njem, imel bo otroke. Ob nedeljah bo z njimi hodil po vrtu, jim kazal mlado brstje, ki bo napovedalo novo, bogato letino.
Včasih jim bo povedal: “Tu so pobili vašo staro mater, tam nekje v gozdu daleč od tod pa je padel vaš stari oče.”
Nič žalostnega ne bo več v tem spominu. A šel bo iz roda v rod kakor v opomin:
” s krvjo je pognojena ta zemlja.”
Če je bilo tako hudo, zakaj pa nisi ti osebek odšel z izdajalci-domobranci v Argentino, k Peronu!?
pa tudi,
tebi se je že vse izpelo!
1. Izdajalcem, se je tudi izpelo! Ampak, ti, še vedno delaš zgago, takih pa nihče noče!
2. Tiranije je kar veliko, mej ni, lahko greš za svojimi v Argentino.
3. Ti, HAHAHA, pokomentiraj zgornjo zgodbo, ko ste jo napravili belčki v partizane preoblečeni. To ni edini primer, ko ste si ga privoščili.
Vidim pa, da si ti enini primerek, osebek, ko si se oglasi in bleketal! Fej in Fuj!!!
PRABABI
Da nisi ti neki omi z jajci ?>))))) Veš nekateri smo vedeli, da bo prišel čas osvoboditve od izdajalskih komunističnih hord, pa smo delali na tem, da pride to čim prej. Pa smo hvala bogu to tudi dosegli. Če ti je težko živeti v EU, pa pojdi nazaj v komunistični raj v Severno korejo ali Kubo,
Mi smo svoje dosegli in živimo v Evropi , osvobojeni od tvojega krvavega komunističnega raja !>)))))))) Ti pa samo mijavkaj in se tolaži !>)))))))
Forum je zaprt za komentiranje.