Res zanimiva beseda, namreč sled in ne mogoče slavist -ka.
Ugotavljam, da uporabljam ženski spol vedno v ednini in imenovalniku: sled je izginila, in moški spol vedno v rodilniku in množini: sledovi so izginili brez sledu. Nikoli nisem pomislila, da sta to pravzaprav dva samostalnika, en moški in en enak ženski, če sploh prav razumem. No, če bi brala: sledi so izginile, bi mi tudi zvenelo prav.
Če bi mi kdo rekel, naj na hitro sklanjam sled, bi rekla: (tista) sled, sledu, sledi, sled, sledi, sledjo. Torej popolnoma pomešano, nenačelno in očitno narobe. Pa še vedno ne vem, kaj je pravzaprav narobe, ker mi vsaka oblika zase zveni prav.
Pa lep konec tedna!

zanimivo tega pa nisem vedu ,…

Naj še jaz dodam svoje mnenje. Sled je pač obojespolnik. Pomembno je, če pišemo daljši sestavek o njem/njej, da ves čas uporabljamo isti spol, zato da ne prihaja do nedoslednosti.

Glede seksistične rabe jezika so nas takole učili: enakopravnost med spoloma je zagotovljena s pravno normo in ne z jezikovno. Slovnica ne more neposredno zrcaliti družbenih odnosov. Oblika za moški spol lahko pomeni moškega ali pa neko nezaznamovanost s stališča spola. Takšna je pač sintagmatska podoba slovenskega jezika. Sama se ne počutim prav nič diskriminirano ali deprivilegirano, če je na računih ali kakšnih podobnih zadevah uporabljena samo oblika za moški spol.

Naj navedem primer iz članka Marka Stabeja v Književnih listih, kjer je ponazoril, kako nepragmatično deluje obojespolno poimenovanje:”Če novinar oz. novinarka sedi pred praznim računalniškim zaslonom in bi rad napisal oz. rada napisala članek, ki ga od njega oz. nje terja poklic, se bo moral oz. morala hitro odločiti za temo, ki ga bo oz. jo bo rešila iz te zadrege. Ko se mu oz. ji tema ponudi, je pol dela že opravljenega.”

Lep pozdrav vsem!

Že mogoče, a zakaj se kot nevtralna oblika pojmuje moška? Meni je všeč prevod ene od knjig Louise Hay, kjer je moški prevajalec zmogel to, da je kot nevtralno dosledno uporabljaj žensko obliko glagola. To se mi zdi ena pozitivna revolucija v jeziku. Da bi pač bilo vseeno, katero obliko bi uporabili, oboje bi bilo pravilno in nevtralno.

Hvala, Narcisa (in hvala Stabeju) za lepo razlago. Špela, lahko napišeš par stavkov iz omenjene knjige, seveda tudi v originalu, prosim?

Seksizem brez razloga je problem brez razloga. Mar kakega moškega moti, da v dvigalu piše ZA PET OSEB in ne ZA PET OSEB/OSEBKOV?

Oseba je spolno nevtralen izraz.
Najpogostejši stavek iz knjige (gre za knjigo o osebnostni rasti, ampak za razliko od ogromno šunda na tem področju je to v redu knjiga) je npr. “Rada se imam.”
Jo bom pa poiskala zato, da navedem tudi pojasnilo prevajalca, zakaj se je odločil za žensko obliko. 🙂

Meni se ne zdi diskriminatorno, če se uporablja moški spol v slovnici kot osnovna oblika. Osnovna oblika je vedno moška, tako kot je osnovni sklon imenovalnik, glagoli v slovarju so podani v nedoločniku kot osnovni obliki. Tu zame ni nič spornega. Tudi besedotvorno so ženske oblike velikokrat sestavljenje iz moške oblike, ki ji je dodana pripona za ženski spol in le redkokdaj obratno. To pravilo ima nedvomno svoje korenine v moški milo rečeno dominantnosti, ampak vsekakor ne odraža današnjega stališča družbe do žensk. To pravilo imamo avtomatizirano v zavesti in je pomemben del sistema jezika (marskikaterega, beri vsakega indoevropskega). Če bi šel to kdo spreminjati, bi bil to grob poseg v jezik (celo zločinski).

Če pa govorimo čisto konkretno o nekom, npr. o profesorici XY, pa sem absolutno za uporabo ženskega spola. Uporaba moškega spola me je zmotila že v prvem razredu osnovne šole (že takrat!), ko sem morala brati: “Danes ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo, da se bom pridno učil in delal, da bom spoštoval …”. Prav čudno mi je bilo to izgovarjati. Čeprav je spet šlo za nekaj splošnega, se s pionirsko zaobljubo nisem mogla povsem poistovetiti.

Oseba je slovnično ženskega spola.

“Rada se imam” je pa pač rekla ženska v 1. osebi ednine.