Uf… nekaj časa me ni bilo tukaj, danes me je pa kar vrglo… ob množici komentarjev. Pa ob vsebini seveda tudi.
Potem sem nekaj časa razmišljala, naj se sploh še enkrat oglasim? Ali naj pustim Deso Muck in njeno izjavo pri miru ali naj jo po svoje obranim? In sem se odločila za slednje – ker sem nekoliko sama kriva, ker sem pač podala samo izjavo – takšna reč pa, vzeta iz konteksta, zna biti zelo narobe razumljena. In evo, točno to se je zgodilo – ali pa tudi ne, ne vem.

Mene osebno je užalostilo mnenje, da je to navadno svetobolje, pa spakovanje in tako naprej.

Pa sem prav pred kratkim prebrala nekaj, kar bom tule dobesedno podala:

“Nekateri pisatelji seveda ne marajo intervjujev. Spravijo jih v slabo voljo. “Vedno enaka vprašanja,” se pritožujejo. No, kaj sploh pričakujejo? Novinarji so navadni pisuni. Mi, pisatelji smo prava stvar. Ker novinarji vedno postavljajo enaka vprašanja, to še ne pomeni, da jim je treba dati vedno enake odgovore, kajne? Navsezadnje se preživljamo z izmišljotinami. No, na leto dam na ducate intervjujev. Na stotine v enem samem življenju. Nikoli nisem verjela, da je talent treba zapreti daleč stran od sveta, da bi se razvijal. Moj talent ni tako nebogljen, da bi trepetal pred umazanimi kremplji časopisnih mož.”

No, tukaj je konec citata. Je iz ene novejše knjige Diane Setterfield, če bo koga zanimalo.

Torej, nisem še upela priti do kakega čtiva Dese Muck, tako da njenih knjig ne morem komentirati – “poznam” jo edino iz slik, pa kaki drobci od dolgočasnega Maria, kjer je bila za bolj za maskoto… pa mi je njena nenarejena podoba, z nemoderno postavo, skuštrano frizuro in čikom v roki precej všeč – ali je tudi to del spakovanja?
Mah, vem, da bo vedno tako, pri vsaki stvari je, enim je všeč, drugim ne. Tole sem napisala samo zato, ker je izpadel moj prvi post nekako potuhnjeno šuntanje (išči pravilen slovenski izraz, kdor hoče), čeprav ni bil namen tak.