Hojla, molji,

poletja je konec in konec je (na srečo?) tudi Delovih poletnih zgodb, ki so iz leta v leto slabše. Ko so začeli z izdajanjem poletnih zgodb, mislim da 2003, jih je bilo veliko visoko kvalitetnih, naslednje leto že manj, letos pa je bila prava revščina. Razen pri Deklevi, enem Ircu (se žal ne spomnim imena), Albahariju (sem prav napisala ime?) in Glavanovi (kot vedno odličen stil, mogoče bi lahko bila samo malo bolj inventivna v drugem delu) sem bila prav razočarana. Ampak, de gustibus… Se mi zdi, da se tem zgodbam vidi, da so bile naročene in ne napisane samodejno, in občutek imam tudi, da je urednik naročil piscem, da naj bo stvar lahkotna in naj dodajo tudi kanček erotike (ponekod se je videlo, kako je brezvezna), saj da je vendar poletje.
Sicer tudi opažam, da v zgodbah ni več zgodb. Mogoče gledamo preveč ameriških filmov, ki so narejeni na deset različnih tem in konec, in smo zato ob vsako domišljijo?
Pri Delovih poletnih zgodbah pa me je motilo tudi, da je neznani predstavitelj avtorjev dosledno pisal: njegova/njena dela najdete v knjižnici pod naslovi (blablabla…). Zakaj ni napisal v KNJIGARNI? Lepo in prav, da so nam vcepljali bralno kulturo in nas že od malega pošiljali v knjižnice, in res je, da so knjige drage, ampak avti, (sim)bol Slovencev so pa še bolj.

Kaj pa vi mislite?

Lep pozdrav,

Pepa

Brez veze; ber rajš knjige – ti toplo priporočam Matjaža Brulca Diznilend: kratke zgodbe da dol padeš?!

P. S.
Knjige so res predrage, da o avtomobilih sploh ne izgubljam besed; kupujemo, vozimo, izgubljamo živce v kolonah, se postavljamo pred sosedi in z izpušnimi plini uničujemo ozračje, ki nam omogoča živeti – skratka budalaštine da jih ni…

Doma smo sicer naročeni na Delo, vendar priznam, da nisem prebrala prav nobene od teh t.i. poletnih zgodb. Že itak nisem ljubiteljica kratkih zgodb, takih ki jih objavljajo in popularizirajo kot nekakšno poletno branje, pa sploh ne. Kot kaže iz tvojega zapisa, ni človek ničesar zamudil, če jih je preskočil.