Delodajalci in zakon o starševstvu
http://med.over.net/forum5/read.php?151,4748729
Prebiram spodnjo temo in razmišljam,…ali si nekateri delodajalci dejansko predstavljajo, da so bogovi, da lahko odločajo o tem, koliko bo posabezniku družina pomenila? Koliko bo posameznik vlagla vanjo in negoval dobre odnose. Potem ni čudno, da imamo vse več podivjanih najstnikov. Bogi starši, ki hodijo vsak dan v službo k takim delodajalcem.
Kaj pa vi mislite o tem?
he, he, saj se mi je kar zdelo:)
Sori ženske, samo tile vaši komentarji so več kot primitivni. Kot prvo, nisem šefica, imamo šefa – super šefa, ki nadve ceni, da je ženska mati. Kot drugo – najprej napišeš, da ne poznaš druge plati zgodbe, potem pa jasno obsodiš, kaj je namen – da se žensko privija, samo zato ker je mati.
pa dobro, a si popolnoma slabouma? Se sploh zavedaš, kaj pisariš?
Sploh pa tole, od ta zgornje:
“ali si nekateri delodajalci dejansko predstavljajo, da so bogovi, da lahko odločajo o tem, koliko bo posabezniku družina pomenila? Koliko bo posameznik vlagla vanjo in negoval dobre odnose. Potem ni čudno, da imamo vse več podivjanih najstnikov. Bogi starši, ki hodijo vsak dan v službo k takim delodajalcem.”
Pa dobro,ženske, se ve SPLOH zavedate, da niste same na tem svetu, da ko hodite nekam v službo, je od vas odvisen delovni proces?? Če tega ne morete sprejeti, pustite službo in bodite doma in “negujte vašo družino” do potankosti.
kaj bi rade, ženske, delale, po možnosti še celo imele kariero, zraven pa zganjate vik in krik okrog materinstva in VSE in VSI se morajo temu uklonit.
Več kot primitivno, res.
In na dveh stolih pač ne morete sedet. Včasih je bilo jasno – ženska je bila doma in varovala gnezdo, moški je služil denar.
Danes so razmere drugačne, ženske si same služijo denar – a očitno se jim v glavah ni prav nič premaknilo. Zdaj bi rade OBOJE – bile totalno predane matere in hkrati imele službo.
ja, pač ne gre, drage moje, dajte to že enkrat dojet.ne morete sedeti na dveh stolih hkrati.
neguj ti družino kolikor hočeš, samo ne na škodo drugih!
Neverjetne ste res – in ravno zaradi takih so nekateri delodajalci še bolj neusmiljeni!
Mar RESNIČNO mislite, da se ves svet, kozmos vrti okrog vas in vašega otroka? Ker ste ve rodile, naj se zdaj svet ustavi in vsi naj se temu do konca pokoravajo??
Pa dobro, res, to je več kot primitivno.
Ali pa imate take službe, da menite, da vas lahko zlahka pogrešajo – obstajajo delovna mesta, kjer to pač ne gre tako lahko.
A ste sposobne za pet sekund videti malce dlje od svojega nosa? Kaj mislite, da ste s tem, ko se rodile otroka, postale najpomembnejše na svetu?
No, niste.
In tudi ve, drage presvete matere, se morate prilagajat. ne bo se svet ustavil, samo zato ker ste ve rodile.
Res, tole kičasto patetično postavljanje “mamic” na piedestal mi gre kar na bruhanje. Važno da je ona rodila, ostali naj se grejo pa solit, ne?
No, potem boste podoben bumerang nazaj dobile.
“ali si nekateri delodajalci dejansko predstavljajo, da so bogovi, da lahko odločajo o tem, koliko bo posabezniku družina pomenila?”
Ali si nekatere matere predstavljajo, da so one bogovi, ki bodo odločale, kako bo potekal ves delovni proces?
Očitno. na žalost.
Žal, samo ženska, ki ni sposobna razumet, da zaradi njenega svetega materinstvu pač ne bo svet obstal, je ali totalno neinteligentna, ali ji pa ze ves ostali svet dol visi, da o tem, da očitno ne vidi dlje od svojega gospodinjstva niti ne govorimo.
Drage matere, niste same. Če želite, da bi bile samo ve in vaš otrok, pač pustite vse ostalo – NA SVOJ RAČUN. Ne pričakujte, da se bo ves svet vam pokoraval v vseh detajlih.
In v tem primeru bo ženska jasno koristila skrajšan čas, prisotna bo pa morala biti takrat, KO SE JO NAJBOLJ RABI.
ker prav nič ne pomaga, če je ona že ob pol osmih v službi, ko se delovni proces še začel ni, stranke in dogajanje pa naraste na vrhunec ob enih. Jaz naj se pa utopim v delu, ne? Nimam štirih rok.
mislim, dajte se malo zamislit nad sabo, ker ste ene ženske totalno in popolnoma vase zaverovane in egocentrične. In samo krik in vik zganjate, kako da vas nihče ne razume – morda ve koga drugega razumete?
Ni videt.
Žal, ampak ob takem primitivizmu, da ženska ne vidi nič dlje od svojega materinstva, se meni obrača želodec. A za to so se ženske borile? Borile nevemkoliko let, da so se odtrgale od štedilnika in da se je v njih začelo videti še kaj več kot zgolj par jošk, ki lahko doji – da se bojo zdaj same poniževale na zgolj orodje za proizvodnjo otrok – popolnoma bodo pa zanemarile, da lahko doprinašajo se š čim drugim, da so koristne in nujne še na kak drug način, ne zgolj s svojo maternico.
meni je to, da me v službi potrebujejo, zgolj v ponos. Pa nisem noben deloholik – ker tendenca v tem primitivnem razmišljanju je, da se žensko, ki ni sto procentna predana požrtvovalna mati, obsodi, da je “karieristka”.
Nisem nobena karieristka, cenim pa svoje delo in sposobnosti in jih ne mislim zanemarit samo zato, ker sem rodila.
res, žalostno, kako si ženske same pljuvajo v lastno skledo.
in prosim, drage dame, da ne bo pomote – v primeru, ki sem ga omenila, ne govorimo o nobenem katastrofalnem urniku. Ne bo nihče hodil domov ob petih, še ob štirih ne. Najkasneje ob treh je frej. Toliko o “groznih šefih”, aja pardon, šeficah -tu ni nobene sicer.
Je samo ena delavka, ki v ženskem spolu vidi še kaj več kot zgolj stroj za rojevanje.
Res, grozno je tole, meni je prav obupno, kako si ženske same polena pod noge mečete, svoji svobodi, svoji inteligenci, svojemu razvoju.
Pojdimo nazaj za 50 let in več, pa naj dedec nosi denar domov, ve pa bodite ves dan s svojimi otroki. Kako se sploh ne zavedate, kak korak je bil, da je ženska začela sama si denar služit in biti POMEMBNA v delovnem procesu – kak korak za njeno samopodobo, samospoštovanje, razvoj in inteligenco.
ve pa to, s takim razmišljanjem, spodrezujete na vsakem koraku.
Žalostno in res pomilovanja vredno.
Kaj več itak ne mislim komentirat, ker je itak jasno, da večina tako ne bo dojela.
Resnično so se ženske veliko let borile za svoje pravice, med drugim tudi za pravice, ki so uzakonjene v vseh modernih državah sveta in ki se tebi zdijo nazadovanje (krajši delovni čas, dojenje..). Ravno s svojim razmišljanjem dokazuješ, da ženske še zdaleč nismo napredovale 🙁 Časi spreminjajo. Prav tako družbene spremembe. Želimo si Amerike, pa jo imejmo. Tja nas namreč pelje tvoje razmišljanje.
Prihodnost bo pokazala, da je družina glavni steber družbe in temelj za boljše ljudi in kakovostne medsebojne odnose. Dovolj nas je na svetu, da nikomur ne bi bilo potrebno ostajo v službi dlje kot je potrebno, da ob normalnem udejstvovanju, ne bi trpela družina. Vse ostalo je goli pohlep in če te zanima, kako izgleda takšno življenje, ki je po tvoje le črno ali belo,, ne pa nekaj vmes, si izvoli pogledat v vse države, kjer družina ni prva in glavna prioriteta. Veliko let smo se borile za svoje pravice in sramota je, da ob vseh razpoložljivih pravicah, tako razmišlja ženska.
Če se že same ne cenimo, nas tudi nihče drug ne bo. Smo ženske. Smo delavne in pridne in poleg vsega nas je veliko na tem forumu tudi mam in žal je tako, da je vloga mame v prvih letih otrokovega življenja, glavna vloga. Ko minejo prva leta, gre vse lažje. Če je pa ženska finančno zmožna in dobi dobro varstvo, toliko bolje, če lahko uživa v svojem poklicu in otroku nudi kvaliteten prosti čas.
Sem ženska in mati in bi glasovala proti zakonu o skrajšanem delovnem času, vsaj v takšni obliki, kot je sedaj.
Zakaj? Zato, ker naše hčere nikoli ne bodo dobile redne zaposlitve, če se lahko pričakuje, da bodo pri dveh otrocih več let delale le po 4 ure! Le kdo jih bo gledal, če pa potrebujejo nekoga za 8 ur. Se zavedate, da so stroški za dve osebi po 4 uri večji? Žal, če bi država to uredila tako, da bi bili enaki bi verjetno kdo celo z veseljem zaposlil dve mamici, tako pa tega ne bo!
Sploh manjša podjetja si zaposlovanja deklet enostavno ne bodo mogla privoščiti in meni se zdi tole bumerang v glavo!
Grrrrrrr, pa misliš, da bodo takrat, ko bodo tvoje/naše hčerke iskale zaposlitev, podobne ali enake družbene razmere kot danes?
A ti veš koliko stvari se je spremenilo samo v zadnjih petdesetih letih in koliko se jih bo v naslednjih petdesetih?
Jaz kot delodajalka razmišljam drugače (pa nisem v javni upravi) in nimam nič proti mamicam, ki delajo.
Tisto leto na porodniški in bolniške oz. nega nekaj let, tako hitro minejo, delo pa lepo teče, ker so zaposleni zadovoljni in rezultati so tudi nadpovprečni, tako da se ne strinjam z zgoraj povedanim.
Kako super lahko funkcionira družina in služba, vloga delavke in matere, je očitno v skandinavskih državah (pa še kje v Evropi).
Imam sorodnika, ki sta zaposlena v podružnici znanega finskega podjetja v Sloveniji. In tam so delavci cenjeni, matere in družina pa spoštovani. In firma žanje odlične uspehe.
Pametni delodajalci so že davno dojeli, da je dober delavec lahko samo zadovoljen delavec. In oni vlagajo v zadovoljstvo in spoštovanje svojih zaposlenih, zato je tudi njihova zavzetost, produktivnost in lojalnost neprimerno večja od delavcev, zaposlenih v “turbokapitalističnih” podjetjih. Posledica tega pa so odlični poslovni rezultati podjetja in večji dobički.
Ne da se mi zdaj čist vsega brat, sem pa prebrala tisti prvi post in moram rečt, da se strinjam z vladarico.
Pa sem sama mamica z dvema majhnima mulčkoma. Dejstvo je, da v službah delajo tudi drugi, ki trpijo na račun tega, da se mamice “zmišljujejo” in izkoriščajo do konca.
Ja, če je nuja, če ne gre drugače, potem se seveda prilagodiš staršu z malimi otroci ampak to ne more biti dnevno ampak kot sem napisala le občasno in v nujnih primerih.
Imamo porodniško 1 leto, možnost delat skrajšan delovnik do 3 leta, kaj bi še rade?
Točno, Katka!
Velikokrat sem razmišljala, kako bi vse delovalo, če bi tudi očetje po zakonu morali biti vsaj tri mesece doma. Mamice samohranilke pa bi lahko dodatne tri mesece koristile po želji, ali pa bi se jim, če bi prej šle delat izplačali ti trije meseci. Tako bi tudi delodajalci razmišljali drugače.
Včasih je bilo še obvezno služenje vojaškega roka in so bili moški ali fantje na ta način malo vrženi ven iz trga dela, zdaj pa še tega nimajo.
še to bi dodala
reprodukcija je problem družbe, ki pa jo v tem času prelaga samo na ramena staršev, oziroma žensk.
Družba bi se morala zavedati, da je nadaljevanje družbe odvisno od tega, ali se otroci rojevajo, ali ne. In če družba ne ustvari ustreznih pogojev za življenje družine, otrok pač ne bo, ali jih bo manj, ali bodo kasneje (kar se že dogaja in povzroča naraščanje rizičnih nosečnosti…)
In če se večina (kaj pa vse recimo, če bi simulirali katastrofalno situacijo) žensk odloči za kariero, kaj bo potem z družbo. Po dveh generacijah je ne bo več.
Koliko bo potem vreden kapital. NIČ.
Družba pa si zatiska oči in pritiska na najšibkejše – ženske. Drek pa taka družba.
pri nas je tako, da sva v kolektivu 8 ljudi dve mamici,resnica je takšna, da sva v svojem delovnem času midve očitno bolj produktivni in organizirani kot ostali,in sicer- ker nama varnost zaposlitve nekaj pomeni, sva tukaj dlje časa, tako imava tudi več izkušenj s področja, če manjkava zaradi nege je cel halo, ker nihče ne zna tega naredit in potem celo dopoldne razlagava sodelavcem po telefonu kako in kaj se zadeve delajo,tako da najraje ena drugo zamenjava, če je treba… mlajše ženske so še nekako volje se česa naučit in prevzet odgovornost, moški so pa katastrofa, samo razmišljajo kako bi odgovornost na druge prevalil, blefirajo in se (uspešno) prilizujejo vodstvu…tako da jaz zase lahko rečem, da v 6 urah naredim več kot dedci ki se 10 ur vrtijo okrog svoje osi,zganjajo paniko in potem so tako hin, da morajo namesto domov po službi na pir. aja, pa sodelavci in sodelavke brez družin ravno tako ali še bolj škodijo delovnemu procesu ko prežurirajo noč, potem se pa privlečejo v službo ali pa morajo zaradi silnih zabav celo kak dan bolniške vzet-mislm katastrofa!!
Če priznate ali ne, je dejstvo, da ženske vedno bolj izkoriščajo materinstvo.
Sama poznam izmed VSEH prijateljic, znank le eno, ki je (poleg mene) delala v nosečnosti do porodniške. Vse ostale so bile na bolniški. Izjemoma kakšna z upravičenim razlogom, večina pa zato, ker se to da.
To je prva stvar.
Druga je ta, da ženske avtomatično pričakujejo, da se bodo vsi prilagajali njim samo zato, ker imajo družino. Oprosti ampak če se dnevno ne moreš tako organizirati, da normalno hodiš v službo, potem ostani doma ali ne imej družine. Preprosto. Totalno idiotsko je pričakovati, da se bo nekdo drug vsakodnevno prilagajal. Da smo si na jasnem, nekdo, ki ni naš prijatelj, zakonec, družinski član…
Ja, nastanejo situacije, ko drugače ne gre, potrebuješ več časa, prej it domov, kasneje prideš. Ampak ne vsakodnevno in niti slučajno ne na račun storilnosti.
Ne pozabit, da imaš službo zato, ker je delo potrebno opraviti in ne zato, da ga ne boš naredila in boš zato plačana.
To so dejstva. In zato imamo manjše možnosti velikokrat kot moški. Ker se že pričakuje, da bomo vse delale po tem vzorcu. na bolniški celo nosečnost, eno leto na porodniški, potem pa še vsak dan uro kasneje prišle, delale 4 ure, pa še to takrat, ko bomo same hotele.
Se postavite v vlogo delodajalca. Ali bi vzele takega človeka v službo? Jaz ga ne bi!
Vladarica, pravilno razmišljaš vendar samo iz enega zornega kota – delodajalca, vendar tudi tu samo na kratek rok. Res se mora v službi vse postoriti in tu mamice (ali očetje) ne smejo biti v priviligarem položaju. Vendar je razlika, ali se izvaja pritisk na zaposlene (pa naj bodo to starši ali ne) ali pa se da zaposlenim tudi nekoliko proste roke pri izbiri, kako, kdaj… bo kaj narejeno (seveda pravočasno…). Marsikaj se da dogovorit. In kakor so ugotovile predhodnice, zadovoljni zaposleni prinašajo več koristi za delodajalca!!! Pritiski (taki ali drugačni) prinašajo stres na delovno mesto, nezadovoljstvo, odpor do službe in posledično tudi manjšo storilnost in večje napake. Vem, kaj govorim, sem to že preizkusila.
V našem kolektivu je več mlajših mamic, enkrat manjka zaradi nege ena, drugič druga. Pa je kljub temu vse postorjeno. Največkrat same naredimo vse, pač potegnemo v nadure takrat, ko pridemo nazaj, kakšno stvar se pa da narest tudi od doma. Pa se vse kar dobro počutimo v tej službi.
Ko se bodo delodajlci zavedli, da zaposlenim delo pomeni veliko, ne pa edino stvar v življenju, bo sožitje lažje dosečt. Ti si pa verjetno še mlada in brez družine, pa razmišljaš na ta način. Ali pa imaš mamo, ki ti vse postori. Počakaj, tudi tebi se lahko prioritete hitro zamenjajo!
Ko so me zaposlisli tukaj kot šefico, je vladal kaos. Delavci so množično odhajali, ker prejšnji šef je izvajal takšen pritisik nad njih. Ženskam ni hotel odobriti skrajšani delovni čas, vsem je težil, če je šel kdo na bolniško, kaj šele ko so ostali doma zaradi nege. Delo pa vseeno ni bilo narejeno, kot bi moralo biti.
Potrebovala sem nekaj mesecev, da sem spravila vse v red. Nikoli nobenemu ne težim ne zaradi bolnišk ne zaradi nege, ker imam tudi sama dva otroka in vem, kako je. V kolektivu imamo 4 ženske z majhnimi otroki, 2 od teh delajo skrajšani delovni čas 4 ure, včasih manjka ena zaradi nege, včasih druga. Tudi očetje v zadnjem času ostanejo doma zaradi nege in to se mi zdi super.
Zanimivo je, da sedaj je manj oddelanih ur, a delo je opravljeno več in celo kvalitetneje. Zmeraj sem zagovarjala to, da je zadovoljen delavec najboljši delavec in v praksi se to lepo vidi.
In pri meni? Nič na 4 ure, sploh ne pomislim na to. Imam dva mala otroka 2 in 4 leta, se maksimalno potrudim, da nisem preveč odstona v službi. Imam jo za določen čas, nadomeščam eno gospo, ki je v bolniški že dolgo.
In kaj zdaj? Šef je omenil, da sem bla preveč na bolniški. 8 CELIH DNI.Za nego otroka. V celem letu. Da, bodo,(ko bodo pred podaljšanjem pogodbe); preverili moje izostanke. !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Tako, da si lahko počasi iščem drugo službo. KOnec avgusta mi poteče pogodba.
In potem bom najbrž morala uvest še novega človeka. 🙂 mega ane?
Vladarica,…kako pa ti nakladaš!
Se ti zavedaš, da vse kar si povedala lahko zajameš v dva stavka? Eno in isto blebetanje skozi cel post. Zato pa rabiš očitno dodatno pomoč (okoli 13h) in ti ne odgovarja, da bi tvoja sodelavka koristila svoje pravice.
Delam karajši delovni čas in sem toliko ogranizirana, da v tem času potorim vse, kar moje sodelavke v 8h urah. Je pa res, da včasih špricam malico. Ampak pri nas imamo delodajalce, ki vidijo malček dlje od svojega nosu in niso tako zardti kot pri vladarici.
Jaz se strinjam, da je dober delave zadovoljen delavec.
Samo to ne pomeni, da se bo delavec (oz. delavka) do nezavesti zmišljevala, delodajalec pa bo ugodil vsaki njeni muhi.
Spoštovanje gre v obe smeri. In žal je res vedno več mladih mamic, ki gledajo samo na svoje pravice, težave delodajalca, je pa ne brigajo.
Verjetno v večini podjetji res ni problematičen skarjšan delovni čas, če je zaposlenih vsaj tam okoli 10.
Kaj pa razne manjše trgovine, frizerji in ostale manje firme, ki imajo dva, tri zaposlene?
Vzemite samo primer frizerja z dvema zaposlenima in lastnico (ki ima tudi male otroke), in ki vskoči po potrebi.
In potem bi rada ena delala skrajšan delovni čas. OK, super, bomo nekak zrihtali. Ampak ne, ta bi delala od devetih do enih in ne bi prej, in potem tudi, ne. Kar pomeni, da lahko lastnica ali sebi ali drugi zaposleni zakomplicira življenje do amena z deljenim delovnim časom. ALi pa tej ne odobri takega delavnika in seveda izpade taglavna prasica.
Jaz glavni problem vsega tega okoli urnikov (skrajšanih, normalnih in takih z nadurami) vidim v tem, da se ves delovni proces premika z začetkom v poznih dopoldanskih urah in se koncem v večernih urah – vrtci in osnovne šole pa še vedno poslujejo s socialističnim urnikom – do 15. ali 16. ure. Imam dve leti starega otroka, septembra gre v vrtec, ki dela do 16. ure, moj urnik pa traja do 18.30. Vem, da to delodajalca ne briga, to mi je jasno in po eni strani tudi razumem, samo nisem si pa na čistem zakaj pri vedno daljših urnikih vrtci ostajajo tako togi.
Tudi sama bi vzela skrajšan delovnik, ampak problem s tem ne bo rešen. meni še vedno lahko rečejo naj pridem ob 14.30 in delam do 18.30. Z otrokom sem tako lahko skupaj do 14.30, pri dveh letih pa mislim, da ni sposoben odkorakat ob 16. uri kar sam domov, kaj pravite? Zato si mame ne izmišljujemo in se neki preseravamo, pač pa prosimo, da oddelamo svoje delo vsaj do takrat, ko dela vrtec in ne kasneje, zato je za nas tako pomembno. Samo očitno, če prosimo, je to že preveč oz. izkoriščanje delodajalca ipd. Jaz mislim, da se navadno vse da dogovorit, če sta obe strani pripravljeni na prilagajanje, dogovor in kompromis.
Vam bom znala povedat naslednje leto, ko se vrnem v službo.
Forum je zaprt za komentiranje.