delo doma me ubija

Kakšnih pet let že delam doma in vedno znova ugotavljam, da me to počasi ubija. Saj ne da bi hotela s sodelavci posedati ali zabušavati, ampak včasih cel dan z nikomer ne spregovorim niti besede. Ko se drugi v kolonah vozijo v službe, iščejo parkirišča itd., se zavedam, da sem v tem pogledu v boljšem položaju, ko pa ugotovim, da z nikomer ne morem deliti niti lepih niti slabih dni, me to žalosti. Včasih, ko sem delala drugje, sem se zjutraj uredila, zdaj največkrat dneve preživim v trenirkah za računalnikom, saj me tako nihče ne vidi. Kako drugi, ki imate podobno delo, poskrbite za družabni del življenja?