delitev denarja, delitev odgovornosti za stanje
TUdi, če je šel denar za skupni luskuz, še vedno ostaja dejstvo. Trošil je, čeprav ni imel.
Večinoma poznam sicer ženske, ki jim mora mož vsak mesec kriti minus, se pa najdejo očitno tudi moški. Vse te ženske, ki so skoz v minusu in jih jaz poznam, ne morem drugega reči kot, da so ene navadne avše. Verjetno, če se spola zamenjata, ni kaj drugače.
Če pravi, da je mož skromen, verjetno ni zapravljal denar za neki svoj luksuz. Najbrž so imeli kredit določen na obe plači. In ko so mu znižali plačo verjetno po mesečnem kreditu ne ostane kaj dosti.
Ampak ok, še vedno ima plačo in ima zaposlitev. To pa je tudi nekaj v današnjem času, ko se veliko ljudi spopada z brezposelnostjo in negotovimi oblikami zaposlitve, na podlagi katerih niti kredita ne moreš dobit.
V takšnem primeru ni drugega kot da svoje življenjske navade in življenjski standard prilagodiš svojim realnim fiančnim zmožnostim. Kdo zasluži več in zakaj tukaj ni bistveno. Zakonca naj bi delovala vzajemno ne kot dve ločeni republiki.
Težave, v katerih sta se ta dva znašla, so pomojem v Sloveniji kar pogoste. Veliko ljudi ni v krizi zato, ker bi bili brezposelni, ampak zato ker živijo preko svojih zmožnosti, so nerealno zakreditirani, živijo standard, ki si ga v resnici ne morejo privoščit. Potem pa prihaja do takšnih zadev. V Sloveniji je tega še pa še.
Iz človeka, ki je bil skromen in neambiciozen že takrat, ko ga je spoznala, pa verjetno čez noč ne bo nastal drug človek, nek na denar mahnjen tajkun. Mogoče je to takrat ni motilo, pozneje, ko je doštudirala, pa jo je začelo motit.Dobila je občutek, da bi si ženska kto je ona, ki se trudi na vseh področjih, študira, iam dva šihta, zaslužila nekoga, ki bi se vsaj pol toliko trudil kot ona. Oziroma, da bi lahko suepr živeli, če bi se njen mož malo bolj zmigal. Ampak to so že težave, ki niso izključno finančne narave, ampak tipične težave v partnerskem odnosu, ko pride do občutka, da nekdo ni dovolj dober za nekoga. Če bosta hotela izplavat iz tega, bosta morala veliko delat na njunem odnosu in na tem, da začneta svojo situacijo malce bolj realno dojemat sicer se jima lahko zgodi, da bosta zaradi brezglavega zadolževanja v še večji krizi.
Saj vsi, ki imajo izobrazbo in dobre službe, pa tudi ne živijo na veliki nogi. Poznam kar precej izobražencev, ki so skromni in ki jim ni izpod časti poprijet tudi za kakšno bolj fizično delo. Sploh v današnjih časih. Gradnja hiše pa je žal marsikoga pokopala. Ne nujno v finančnem smislu. Tudi kakšno družinsko idilo je uničila, namesto da bi jo povečala.
Z glavo skozi zid ne gre. Ne v partnerskem odnosu ne v finančnih zadevah.
Jaz sem avtorico brala kot žensko, ki je naravnana v neko “produkcijo” oz. vsaj bolj kot mož. Torej, če ni denarja, ne bo razmišljala (več?) o tem, čemu se odreči, ampak o tem, kako ga enostavno več dobiti. Tako sem jo vsaj brala. In njenega moža kot človeka, ki pač razmišlja kako ob obstoječih dohodkih, svoje odhodke tako zmanjšati, da bodo bili le ti manjši od dohodkov. Torej, avtorica napr. (več?) ne bi manjšala odhodke ampak bi rada videla, da bi ji mož pomagal zvečati prihodke.
Če si tako naravnan, torej v rast prihodkov, potem bodo tudi tvoje misli tekle v to smer. Razmišljal boš o tem, kje je denar, po čem je potreba na trgu … in bolj boš razmišljal in nato posledično deloval (saj veste, vsaka misel teži k njeni realizaciji), bližje boš cilju in enkrat boš na cilj tudi prišel. (Vsekakor si bližje cilju kot pa tisti, ki niti ne začne hoditi po tej poti.) Mogoče ne od danes do jutri, vsekakor pa enkrat. Ali pa vsaj približku želje. No, kakorkoli, več o tem razmišljaš, bližje si. In če je ona takšna ženska, da razmišlja na tak način, bo lažje poskrbela za tovrstno izboljšanje njihovega družinskega proračuna. Ker bo ves čas k temu težila. Njeno razmišljanje jo bo vodilo k temu.
In ker moža ne opisuje kot takega, torej kot človeka, ki bi imel tovrstne “ambicije”, predvidevam, da on ne razmišlja na tak način. Zdaj, ali je to slabo ali dobro, sprejemljivo,… ljudje smo, kakršni pač smo. Na silo nekoga spreminjati, hm, kaj pa vem, koliko smisla je v tem. Ali ljubezni.
Je pa avtorica že v štartu napisala, da ločila se ne bo. Torej, neko “korist” od moža že ima. Mogoče res ne razmišlja na njej soroden način, glede financ, ampak mogoče jo pa ima (in otroke) iskreno rad. Piše, da drugače ni napačen človek. Moti jo samo ta njegova “sprijaznjenost” s stanjem oz. višino dohodkov kot takšno, katera se ne more povečat. Torej, od njega si želi, da bi drugače razmišljal oz. vsaj drugače deloval. Ampak brez drugačnega razmišljanja – torej če bo nekaj delal samo na njeno željo, prigovarjanje, “siljenje”, se sprašujem, če bo kakšen učinek pri delovanju. Če bo njegovo delovanje uspešno. Predvidevam, da avtorica v sebi nosi prepričanje, da bo mož vsaj toliko poskrbel za višino proračuna, kot poskrbi sama. Da to nekako moški “mora”. Ker njen mož ne deli istega prepričanja, se počuti kot se počuti.
Jaz ne vidim nič slabega v tem, če je ona tista gonilna sila, če ima tovrsten karakter. Drugega človeka je resnično zelo težko tako korenito spremeniti, še posebej, ker je to dejanje “na silo”, torej posega v njegovo svobodo, in bo kvečjemu prineslo veliko slabe volje, prepirov, in občutka nerazumevanja. Se je za vprašat, kaj je več vredno.
Moj najljubši pregovor je, sam si pomagaj in bog ti bo pomagal.
Očitno si pod velikim pritiskom. Postavi svoje zdravje na prvo mesto. Naredi tako, da se boš manj sekirala in da boš noči lahko prespala. Če nosiš vso odgovornost in tega ne zmoreš več, da pač prisili, da prevzame svoj del odgovornosti, četudi noče.
Za začetek bi jaz prerazporedila denar, ki ga daješ na njegov račun za pokrivanje limita. Njegov račun, njegov limit, njegov problem. Če je to dovolj za rešitev tvojih težav, super. Če ni, razmišljaj naprej. Npr. da gre enkrat na mesec on v trgovino ali na tržnico ali kamorkoli.
Denar v vezi ni pomemben, ko ga je dovolj. Ko ga ni, postane še kako pomemben. In čeprav se sama ne zavzemam za neke delitve fifty fifty, niti jih ne prakticiram, bi se odločno uprla situaciji, ko bi bila odgovornost za rihtanje družinskih financ v celoti na mojih plečih.
Druga stvar, o katei lahko razmisliš, je tudi reprogramiranje kredita. Banka se najbolj boji tega, da nekdo ne bo mogel odplačevati kredita in, bog ne daj, da bi se morala ukvarjati z zaseganjem hiše/stanovanja in njegovo odprodajo (sploh zdaj, ko je nepremičninski trg v k….). Tako da se da marsikaj dogovoriti.
Vse druge izdatke pa poskusi spraviti v okvir vajinih zmožnosti (torej ne jemat dodatnih kreditov za potrošnjo, avto, kurjavo,…), saj si z različnimi posojili koplješ le jamo brez dna. Malce se izobrazi o upravljanju osebnih financ, pa boš lažje presodila, ali se da še kaj “skrčiti” ali je treba delati na prihodkovni strani.
Se s tem ne ukvarjajo zavarovalnice ?
Zato pa imamo dražbe, kjer se nepremičnine prodajajo po smešnih cenah. Važno, da banka dobi povrnjen kredit.[/quote]
Ni točno tako …
Poznam delo v banki 🙂
Tudi tam so zaposleni, ki bi radi prišli skozi s čim manj napora in čim manj komplikacij … Se izgonili morebitnim tožbam unih, ki so jim odvzeli nepremičnine. Problemom, če nepremičnine ne uspejo prodati po ceni “kredita” (v dobrih cajtih so odobrili kredit, ki ga danes ne niti slučajno odobrili …)
In potem imaš še problem lokacije. Fenomenalne vile v zabaćenih krajih imajo zelo nizko tržni vrednost, kljub temu, da je za njihovo gradnjo šlo ogromno denarja. In banka ni dajala kredita glede na njihovo vrednost, ampak glede na plače prosilcev kredita. Ti pa so prosili kredit glede na stroške, ki so jih planirali.
Tudi za svojo nepremičnino, ki je sicer na odlični lokaciji, ti lahko povem, da si z dražbo banka niti slučajno ne bi povrnila kredita. Tako da je moja osebna bančnica prijazna kot mucek in zadovoljna, da brez težav odplačujem kredit :D. In sem 300 %, da bi mi ga reprogramirala, kadarkoli bi želela.
Pa danes lahko tudi banko zamenjaš in če ti neka druga ponudi bolj ugoden kredit (boljše pogoje), lahko odplačaš glavnico na eni banki in kredit preneseš na drugo. Možnosti je nešteto…
Se s tem ne ukvarjajo zavarovalnice ?
Zato pa imamo dražbe, kjer se nepremičnine prodajajo po smešnih cenah. Važno, da banka dobi povrnjen kredit.[/quote]
Ni točno tako …
Poznam delo v banki 🙂
Tudi tam so zaposleni, ki bi radi prišli skozi s čim manj napora in čim manj komplikacij … Se izgonili morebitnim tožbam unih, ki so jim odvzeli nepremičnine. Problemom, če nepremičnine ne uspejo prodati po ceni “kredita” (v dobrih cajtih so odobrili kredit, ki ga danes ne niti slučajno odobrili …)
In potem imaš še problem lokacije. Fenomenalne vile v zabaćenih krajih imajo zelo nizko tržni vrednost, kljub temu, da je za njihovo gradnjo šlo ogromno denarja. In banka ni dajala kredita glede na njihovo vrednost, ampak glede na plače prosilcev kredita. Ti pa so prosili kredit glede na stroške, ki so jih planirali.
Tudi za svojo nepremičnino, ki je sicer na odlični lokaciji, ti lahko povem, da si z dražbo banka niti slučajno ne bi povrnila kredita. Tako da je moja osebna bančnica prijazna kot mucek in zadovoljna, da brez težav odplačujem kredit :D. In sem 300 %, da bi mi ga reprogramirala, kadarkoli bi želela.
Pa danes lahko tudi banko zamenjaš in če ti neka druga ponudi bolj ugoden kredit (boljše pogoje), lahko odplačaš glavnico na eni banki in kredit preneseš na drugo. Možnosti je nešteto…[/quote]
Točno tako.
Verjamem. 🙂
Če se reprogramira kredit, potem je to ponavadi z namenom zmanjšanja obroka. S tem pa se odplačevanje zavleče in se zvišajo obresti…Ali ne ?
In s tem ima banka korist.[/quote]
V teoriji. V praksi če si kolikor toliko finančno pismen, si se pred najemom kredita pozanimal, kakšni so pogoji pri tvoji banki za morebitno takšnje odplačilo kredita. Ti lahko reprogramiraš kredit v trenutku, ko so obresti relativno nizke (kot npr. zdaj – s tem mislim na TOM, ne na pribitek, ki si si ga itak izpogajal), ker imaš neko začasno težko finančno situacijo. Čez eno leto bo gospodarstvo full zašibalo, ti boš dobil sanjsko službo (ali zadel na loteriji, podedoval nekaj od nekega daljnega sorodnika v Argentini), v dveh letih boš imel dovolj denarja, da lahko odplačaš kredit, ki je bil reprogramiran na 15 let. In ker bodo takrat obresti visoke (TOm se bo dvignil, ker gre gospodarstvu dobro), se ti bo to splačalo narediti. In banka ne bo dobila obresti za naslednjih 15 let kredita.
Bo pa dobila večji kupček denarja naenkrat, ki ga sicer ne bi in bo sedaj lahko razpolagala z njim in dodatno zaslužila. :))
Jaz sem avtorico brala kot žensko, ki je naravnana v neko “produkcijo” oz. vsaj bolj kot mož. Torej, če ni denarja, ne bo razmišljala (več?) o tem, čemu se odreči, ampak o tem, kako ga enostavno več dobiti. Tako sem jo vsaj brala. In njenega moža kot človeka, ki pač razmišlja kako ob obstoječih dohodkih, svoje odhodke tako zmanjšati, da bodo bili le ti manjši od dohodkov. Torej, avtorica napr. (več?) ne bi manjšala odhodke ampak bi rada videla, da bi ji mož pomagal zvečati prihodke.
Če si tako naravnan, torej v rast prihodkov, potem bodo tudi tvoje misli tekle v to smer. Razmišljal boš o tem, kje je denar, po čem je potreba na trgu … in bolj boš razmišljal in nato posledično deloval (saj veste, vsaka misel teži k njeni realizaciji), bližje boš cilju in enkrat boš na cilj tudi prišel. (Vsekakor si bližje cilju kot pa tisti, ki niti ne začne hoditi po tej poti.) Mogoče ne od danes do jutri, vsekakor pa enkrat. Ali pa vsaj približku želje. No, kakorkoli, več o tem razmišljaš, bližje si. In če je ona takšna ženska, da razmišlja na tak način, bo lažje poskrbela za tovrstno izboljšanje njihovega družinskega proračuna. Ker bo ves čas k temu težila. Njeno razmišljanje jo bo vodilo k temu.
In ker moža ne opisuje kot takega, torej kot človeka, ki bi imel tovrstne “ambicije”, predvidevam, da on ne razmišlja na tak način. Zdaj, ali je to slabo ali dobro, sprejemljivo,… ljudje smo, kakršni pač smo. Na silo nekoga spreminjati, hm, kaj pa vem, koliko smisla je v tem. Ali ljubezni.
Je pa avtorica že v štartu napisala, da ločila se ne bo. Torej, neko “korist” od moža že ima. Mogoče res ne razmišlja na njej soroden način, glede financ, ampak mogoče jo pa ima (in otroke) iskreno rad. Piše, da drugače ni napačen človek. Moti jo samo ta njegova “sprijaznjenost” s stanjem oz. višino dohodkov kot takšno, katera se ne more povečat. Torej, od njega si želi, da bi drugače razmišljal oz. vsaj drugače deloval. Ampak brez drugačnega razmišljanja – torej če bo nekaj delal samo na njeno željo, prigovarjanje, “siljenje”, se sprašujem, če bo kakšen učinek pri delovanju. Če bo njegovo delovanje uspešno. Predvidevam, da avtorica v sebi nosi prepričanje, da bo mož vsaj toliko poskrbel za višino proračuna, kot poskrbi sama. Da to nekako moški “mora”. Ker njen mož ne deli istega prepričanja, se počuti kot se počuti.
Jaz ne vidim nič slabega v tem, če je ona tista gonilna sila, če ima tovrsten karakter. Drugega človeka je resnično zelo težko tako korenito spremeniti, še posebej, ker je to dejanje “na silo”, torej posega v njegovo svobodo, in bo kvečjemu prineslo veliko slabe volje, prepirov, in občutka nerazumevanja. Se je za vprašat, kaj je več vredno.[/quote]
Hvala, dejansko je situacija takšna, kot si opisala. Nekateri pa najbrž sploh niso prebrali prvega posta in so si malo po svoje začeli predstavljati, kako ubogi mož trpi pod mojo trdo roko, medtem, ko se jaz kopam v Dom Perignonu. Mož ima veliko dobrih lastnosti. Ne želim ga spreminjati, prav pa bi bilo, da tudi on napne svoje možgančke in kdaj potegne moči in petnih žil. Ne morem, ne znam…včasih je enostavno treba!
Ni mi težko vleči voza, počutim pa se osamljeno in ja, prekleto utrujeno. Tukaj rabim moža, da bi mi ponudil roko in da bi se skupaj lotila projekta “naše skupne družinske finance”.
Dvigniti je treba prihodke in znižati stroške, jasno. Če bova govorila samo o nižanju stroškov, bova na dolgi rok crknila. Saj veste, tisto o ciganu in konju brez krme; zgodba je brez srečnega konca. Saj vse to vam, ampak vedno in povsod ga ne morem voditi za rokico, nekatere odločitve so tudi njegove in nekatere so bile slabe.
V tem trenutku bi morala voz vleči oba, ne samo odmetavati odvečni tovor!!!
Jaz sem avtorico brala kot žensko, ki je naravnana v neko “produkcijo” oz. vsaj bolj kot mož. Torej, če ni denarja, ne bo razmišljala (več?) o tem, čemu se odreči, ampak o tem, kako ga enostavno več dobiti. Tako sem jo vsaj brala. In njenega moža kot človeka, ki pač razmišlja kako ob obstoječih dohodkih, svoje odhodke tako zmanjšati, da bodo bili le ti manjši od dohodkov. Torej, avtorica napr. (več?) ne bi manjšala odhodke ampak bi rada videla, da bi ji mož pomagal zvečati prihodke.
Če si tako naravnan, torej v rast prihodkov, potem bodo tudi tvoje misli tekle v to smer. Razmišljal boš o tem, kje je denar, po čem je potreba na trgu … in bolj boš razmišljal in nato posledično deloval (saj veste, vsaka misel teži k njeni realizaciji), bližje boš cilju in enkrat boš na cilj tudi prišel. (Vsekakor si bližje cilju kot pa tisti, ki niti ne začne hoditi po tej poti.) Mogoče ne od danes do jutri, vsekakor pa enkrat. Ali pa vsaj približku želje. No, kakorkoli, več o tem razmišljaš, bližje si. In če je ona takšna ženska, da razmišlja na tak način, bo lažje poskrbela za tovrstno izboljšanje njihovega družinskega proračuna. Ker bo ves čas k temu težila. Njeno razmišljanje jo bo vodilo k temu.
In ker moža ne opisuje kot takega, torej kot človeka, ki bi imel tovrstne “ambicije”, predvidevam, da on ne razmišlja na tak način. Zdaj, ali je to slabo ali dobro, sprejemljivo,… ljudje smo, kakršni pač smo. Na silo nekoga spreminjati, hm, kaj pa vem, koliko smisla je v tem. Ali ljubezni.
Je pa avtorica že v štartu napisala, da ločila se ne bo. Torej, neko “korist” od moža že ima. Mogoče res ne razmišlja na njej soroden način, glede financ, ampak mogoče jo pa ima (in otroke) iskreno rad. Piše, da drugače ni napačen človek. Moti jo samo ta njegova “sprijaznjenost” s stanjem oz. višino dohodkov kot takšno, katera se ne more povečat. Torej, od njega si želi, da bi drugače razmišljal oz. vsaj drugače deloval. Ampak brez drugačnega razmišljanja – torej če bo nekaj delal samo na njeno željo, prigovarjanje, “siljenje”, se sprašujem, če bo kakšen učinek pri delovanju. Če bo njegovo delovanje uspešno. Predvidevam, da avtorica v sebi nosi prepričanje, da bo mož vsaj toliko poskrbel za višino proračuna, kot poskrbi sama. Da to nekako moški “mora”. Ker njen mož ne deli istega prepričanja, se počuti kot se počuti.
Jaz ne vidim nič slabega v tem, če je ona tista gonilna sila, če ima tovrsten karakter. Drugega človeka je resnično zelo težko tako korenito spremeniti, še posebej, ker je to dejanje “na silo”, torej posega v njegovo svobodo, in bo kvečjemu prineslo veliko slabe volje, prepirov, in občutka nerazumevanja. Se je za vprašat, kaj je več vredno.[/quote]
Hvala, dejansko je situacija takšna, kot si opisala. Nekateri pa najbrž sploh niso prebrali prvega posta in so si malo po svoje začeli predstavljati, kako ubogi mož trpi pod mojo trdo roko, medtem, ko se jaz kopam v Dom Perignonu. Mož ima veliko dobrih lastnosti. Ne želim ga spreminjati, prav pa bi bilo, da tudi on napne svoje možgančke in kdaj potegne moči in petnih žil. Ne morem, ne znam…včasih je enostavno treba!
Ni mi težko vleči voza, počutim pa se osamljeno in ja, prekleto utrujeno. Tukaj rabim moža, da bi mi ponudil roko in da bi se skupaj lotila projekta “naše skupne družinske finance”.
Dvigniti je treba prihodke in znižati stroške, jasno. Če bova govorila samo o nižanju stroškov, bova na dolgi rok crknila. Saj veste, tisto o ciganu in konju brez krme; zgodba je brez srečnega konca. Saj vse to vam, ampak vedno in povsod ga ne morem voditi za rokico, nekatere odločitve so tudi njegove in nekatere so bile slabe.
V tem trenutku bi morala voz vleči oba, ne samo odmetavati odvečni tovor!!![/quote]
Imam občutek kot da bi opisovla situacijo mati-sin, ne situacijo žena-mož.
Pri nas vlečeva oba. In pri družinah, ki jih poznam, je podobno. Kje se je vama zalomilo, da teme “naše skupne družinske finance” še nimate na dnevnem redu, pa najbrž sama najbolje veš. Težko si predstavljam, kako sploh lahko funkcionira na takšen način ena družina z otroki.Bolj v stilu enostarševske?
Forum je zaprt za komentiranje.