delitev denarja, delitev odgovornosti za stanje
emmm …. kaj naj vam grdega natipkam???
pa se zavedate, da poročeno žensko, ki se je s poroko javno, pred pričami in oblastmi ZAVEZALA biti z možem v dobrem in slabem — ŠUNTATE naj požre svoje zaobljube dano besedo ???
res gn.oj.no
dejte se zamislit nad svojimi komentarji!!!
a si hotelo kaj natipkati – relevantnega???
kaj pa, bo/bi te tvoj/a sunil/a v rit, ko bi npr. oslepel/a, pristal/a na vozičku, … pa še kaj več ti želim ☺
Hvala za razmišljanja. Brez skrbi, nisem ena tistih, ki na žuljih moža sedi v savnah, pedikurah, manikurah, se razvaja na masažah… Kar hudičevo sem se trudila za vsak evro, pa da niti ne omenjam, kolikokrat sem imela slabo vest, ker sem namesto pri otroku sedela za računalnikom. IN DELALA.
Ja, fizično se nisem utrudila, psihično pa sem bila velikokorat čisto na koncu. Tudi to je ena od stvari, ki jih moški velikokrat ne razumete. Gradnja hiše danes poteka povsem drugače kot pred desetletji, ko so dejansko hiše rasle na žuljih moških. Seveda je tudi nekaj fizičnega dela, ki ga ženske ne zmoremo, glavnina pa je povezana s storitvami, ki jih je treba krepko plačati. Lokacija hiše je bila na žalost tudi kar daleč od tedanjega bivališča, tako, da že iz tega razloga izdelava v lastni režiji ni bila izvedljiva. Pa kaj res vsi mislite, da je mogoče graditi tako kot včasih? Prideš domov ob 14.uri in si 14.15 že v delavskem pajacu?
Pa da ne zaidem iz teme. Možu zamerim samo to, da ne išče izhoda iz situacije. Dejansko išče krivca in on to ni, ker je skromen. Skromno živi v hiši, ki je sicer dokončana, vendar jo bremeni kredit. Njemu je dovolj kakšen star avto, pa pozablja, da imava do službe daleč in da nisva več sama. Predlaga, da ni treba kuhati razkošno, saj lahko jemo tisto, kar je doma, pa pozablja, da nimava njive, hleva, še vrt je bolj majhen. Ni treba kupovati dragih čevljev in pozablja, da gumijasti škornji za pozimi za otroka pač ne pridejo več v poštev… Brez veze. Ne vem, ali je do sedaj živel v vesolju, ali pa se dela norca. Zateka se k rešitvam, ki so bile opitmalne pred 20 leti, ne pa danes. Nikoli nisem bila nikomur v breme, vedno sem poskrbela zase, čutim se odgovorno za otroke, ki jih imam in za katere sva se odločila skupaj, njega pa ne razumem. Izgubil se je nekje v času in prostoru, nam pa teče voda v grlo…
Pa ne omenjajte mi staršev, ker sta že stara in betežna, še dobro, da skrbita sama zase. Njegovi so tudi kar daleč stran in povsem brez prihrankov, hiša se jim podira, samo čakam, da kateri omaga, potem bomo res v riti.
Ma težko je karkoli sploh komentirat na to. Saj vsi vemo kakšan je gospodarska situacija in to žal povleče cel kup enih verižnih reakcij, ki se potem žal negativno odražajo tudi na medčloveških odnosih.
Pri nas smo imeli še pred uradno recesijo situacijo, ko je bilo res težko. Moj je še študiral, pa potem izgubil job, ki ga je imel ob študiju, za vse sem bila sama, ampak vsaj otrok nisva imela, sicer ne vem kako bi preživeli tisto obdobje.
Poskusite se enkrat mirno skupaj usest in se pogovorit brez očitkov kdo je kriv pa kdo je tisti, ki vse še drži skupaj. Naredita en konkreten plan glede zniževanja stroškov, preučit vse variante, če se še kje da kaj oklestit in konkretno začnita razmišljat kako naprej.Namesto, da se kregata, lahko malce uredita vrt in si kaj sama pridelata doma. Mogoče lahko kaj dobita pri kakšnem okoliškem kmetu? Pomagata jeseni pri pobiranju pridelkov? Namesto kužka lahko otroci recimo skrbijo za kokoško in imeli boste še sveža jajca. Mogoče s e bo komu to zdelo bizarno,ampak tudi med kokošmi so menda neke plemenite pasme. 🙂 Za eno bi morda imeli dovolj prostora, če iamte hišo. Glede raznih nakupov potrebščin za otroke in podobno je zelo priročen tudi internet. Da se marsikaj dobit veliko ceneje kot v trgovini. Tudi glede prehrane si naredita plan prehranjevanja, lahko kar za cel mesec, v najslabšem primeru pa vsaj za en teden vnaprej, s predvidenimi stroški. Da je boljši filing predvidita tudi kakšen dan za priboljške, ki jh lahko tudi sama naredita. In tega se striktno držita. Na takšen način se lahko prehranjujeta ne le ceneje ampak tudi bolj zdravo.
Nikar mu ne očitaj, da je premalo ambiciozen, da se zadovolji z nič, ker to enostavno ni produktivno, je kvečjemu kontraproduktivno. Situacija, v kateri se je znašel, je zanj v psihičnem smislu zelo težka. Seveda je težka tudi zate, ampak bistveno je, da sta si v trenutni situaciji v podporo, da se spodbujata, da iščeta skupaj izhode iz težav, ne pa da si očitata to in ono in pogrevata stvari za nazaj.
Zdaj je, kar je. Gledat je treba naprej in iskat rešitve v prihodnosti ne v preteklosti. In verjemi, če bo vajin odnos zaškripal, če se bosta prepirala, boš imela občutek, da je ekonomska kriza še desetkrat večja kot je v resnici. Čeprav vam ni lahko, ne pozabite živet. Nikar se ne predajajte malodušju. Pojdite v naravo,na sprehod. Imejte kakšen dan z družino kosilo v naravi. Delajte na tem, da bodo vaši odnosi boljši, ker samo tako boste lahko s skupnimi močmi šli skozi to obdobje. Vzajemno psihiranje ne bo prineslo nobenega pozitivnega rezultata, samo slabše bo.
Avtorica,
jaz te razumem. Recimo. Vem kaj si od svojega moža želiš. Ne toliko “cilj”, kot hojo do “cilja”. To, da vidiš, da mu je mar. To, da vidiš, da se trudi. Ker se tudi sama trudiš. Ker ti je to vrednota. Saj s trudom pridejo tudi rezultati. Enkrat pridejo rezultati.
Sama ne boš mogla nič narediti. Torej, v smislu pogovorov, vprašanje, če bo kaj. Mogoče se bo samo še bolj zaprl pred tabo in ti ne bo dovolil, da tvoje besede dosežejo njegovo razmišljanje.. On tako pač razmišlja. Po njegovo se tako stvari pač “rešujejo”. Da si še bolj skromen, da še manj trošiš, da tako ali tako ne more sam nič spremeniti. To nima nič veze s tabo, ima pa veliko vezo z njegovo samopodobo. S temi prepričanji, močnimi prepričanji, da ni v njegovi moči, da bi kaj lahko spremenil. Ne sebe. Še manj druge.
Kar je delno res. Ne bo mogel spremeniti svojega delodajalca, zaslužka pri tem delodajalcu, ni pa res toliko, da če bi spremenil sebe in naredil nekaj na svoji izobrazbi, da bi si mogoče, žal samo mogoče, lahko našel drugega potencialnega delodajalca, drugo priložnost, drug izziv… Če bi spremenil sebe, bi izžareval drugačno osebnost, ki bi privlačevala drugačne ljudi.
Ampak spremeniti se… spremeniti svoje navade… težka bo. Res težka.
Zato, če je še kaj moči v tebi, delaj na sebi. Ti si tista, ki se lahko spremeniš. Ki lahko lezeš naprej, ki lahko dviguješ svojo lastno vrednost tako v svojih očeh kot v očeh drugih. Če je možno, si ti poišči drugo službo, drugo delo, naredi še kak tečaj, dodatno izobraževanje, za tisto delo, kjer misliš, da je potreba, kjer boš lahko dokazala svojo zmožnost, kjer boš lahko uspešna. Tvoj mož sam sebe nikoli ne vidi tako, na tak način, kot sebe gledaš ti. Razumeš? Tvoj mož ne bo nikoli delil istega načina razmišljanja glede službe, načina življenja, nekega standarda, kot ga imaš ti. Zato… delaj na sebi. Ne spreminjaj drugega, njega ne boš spremenila, zlepa ne, lahko pa, vseeno lažje, spremeniš sebe, obogatiš sebe in ti poiščeš pot “ven”. Samo verjemi vase. V veri je moč.
In kaj je s tem narobe ?
Ne vem zakaj bi se moral trgati za boljšimi avti, metati stran denar za “razkošno” hrano, drage čevlje…Čemu noreti za vsemi temi materialnimi stvarmi…Na koncu pa se vprašati kaj si sploh imel od življenja…..Spoznaš, da si bil le suženj in za ceno razkošja zanemarjal sebe, svoj odnos in s tem postajal vedno bolj nesrečen.
Tebe zdaj daje panika in te je strah, da si več ne boš mogla vsega tega privoščiti, kar si si do sedaj..Mogoče pa je zdaj čas, da na življenje pogledaš še iz druge perspektive ter začneš živeti..Ali pa boš le še ena izmed tistih, ki ob vsem tem kar ima, ne bo znala uživati.
In kaj je s tem narobe ?
Ne vem zakaj bi se moral trgati za boljšimi avti, metati stran denar za “razkošno” hrano, drage čevlje…Čemu noreti za vsemi temi materialnimi stvarmi…Na koncu pa se vprašati kaj si sploh imel od življenja…..Spoznaš, da si bil le suženj in za ceno razkošja zanemarjal sebe, svoj odnos in s tem postajal vedno bolj nesrečen.
[/quote]
Robi, je prav, da sploh o teh stvareh presojamo, drezamo v tuje, očitamo materializem – ni naša stvar kako si ljudje (v smislu standarda) urejajo/zapolnijo življenje – če nekdo želi in hoče živeti na “veliki nogi”, kar naj! Ni tako malo ljudi, ki bodo trdili, da je to edino, kar jih veseli/motivira v življenju, da zmorejo vzdrževati nek standard – ne zdi se mi prav, da drugim to “veselje” jemljemo, res ne.
Calypso. Sem že napisal, da se zaradi mene tudi lahko loči, če ji je življenje na veliko nogi pomembnejše.
Jaz ji ne bom jemal tega veselja…:)
Če ji je to vir veselja…..
Sem povedal le svoje mnenje in menim, da nas bodo gospodarske situacije prisilile v to, da se naučimo živeti skromno. Kdor je preveč odvisen in vpet v ta potrošniški sistem, tisti bo imel velike težave. Oziroma jih nekateri že imajo.
Sistem je preprosto dosegel nek plafon in prej ali slej se bo sesul.
To pa ni pošteno. On se ne bo spremenil in pika, ona, ki že itak zadnjih petnajst let dela na tem, pa naj spusti dušo in se raztrga. Pri vsem tem pa nima niti njegove moralne podpore. Pa v čem je potem smisel? Konju, ki vleče, naložiti še več, drugega pa pustiti pri miru???? Tako ne gre. Jaz si predstavljam tako funkcioniranja normalne družine. A si ti?
V čem je smisel še bolj pohoditi človeka, ki je v stiski, naložiti mu še več bremen, da ne rečem celo kazni? Če njeni mož ne zmore ali ne zna nje videti na tak način, da bi ji to dajalo moč, oporo je morda res bolje, da ga nima. Nisem velika zagovornica ločitev, toda kar ne gre pač ne gre; je potrebno v življenju obrniti nov list, preden “list obrne nas”.
Saj se gre le za podajanje mnenj in komentiranje teme na javnem forumu. To ni drezanje.
Seveda je lahko kdo užaljen zaradi komentarjev, ampak tudi to je cena javnega mnenja.[/quote]
Bolj ko je “zadeva” občutljiva, bolj jo ljudje razumejo kot drezanje, pa čeprav gre le za neko x mnenje neznancev.[/quote]
Potem pa je treba že v prvem postu napisati, da naj komentirajo samo tisti, ki ne bodo nasprotovali njenim prepričanjem in podajali drugačen pogled od njenega.
Saj se vsi prej ali slej znajdemo pred oviro, ko je treba narediti izbiro in se nečemu odpovedati, da lahko nekaj pridobimo.
En predlog oziroma opazka. Mogoče sta se oba znašla v slepi ulici oziroma v položaju, ko sta izpolnila neke cilje, ki sta jih imela in zdaj potrebujeta neke nove izzive. Problem pa je lahko, če so ti cilji materialnega značaja oziroma so morda bili že prej. Morda sta oba prišla do nekih svojih meja, ko se nimata več volje in želje pehati za še več denarja, vseeni pa se jim zdi, da bi jima to prineslo neko novo zadovoljstvo. To ne bi bilo nič nenavadnega v današnjem zmaterializiranem svetu. Mogoče njun odnos nikoli ni imel pravih temeljev v zaupanju, spoštovanju in razumevanju, kar jima sedaj povzroča težave pri nadaljevanju.
Bolj ko je “zadeva” občutljiva, bolj jo ljudje razumejo kot drezanje, pa čeprav gre le za neko x mnenje neznancev.[/quote]
Potem pa je treba že v prvem postu napisati, da naj komentirajo samo tisti, ki ne bodo nasprotovali njenim prepričanjem in podajali drugačen pogled od njenega.
Saj se vsi prej ali slej znajdemo pred oviro, ko je treba narediti izbiro in se nečemu odpovedati, da lahko nekaj pridobimo.[/quote]
Ne bi se strinjala, da avtorica izključno rabi drugačne poglede oz mnenja; prej somišljenike, ker ga doma že dolgo nima. Odpovedovanja = pridobitev? No go. Kaj recimo avtorica s tem pridobi, da možu (spet) pokrije limit? Da par dni ne bo jamral in se smilil samemu sebi. Hvala za tako pridobitev, vendar rne bi vzela.
Saj ona prav tako ni zmožna videti njega, ampak hoče za vsako ceno ohranjati svoje življenje na “veliki nogi”.[/quote]
To ne vemo povsem, kako ona vidi njega, po drugi strani pa zakaj bi se trudila? Za to mizerijo, ki jo je opisala ali za kaj? Za pričakovanja, ki so naštrikala v vseh letih skupnega življenja sta odgovorna oba, tudi mož mora prevzeti svoj del krivde in to je bistven problem, on tega noče ali pa ne zmore ali pa mu ni mar.
Saj ona prav tako ni zmožna videti njega, ampak hoče za vsako ceno ohranjati svoje življenje na “veliki nogi”.[/quote]
To ne vemo povsem, kako ona vidi njega, po drugi strani pa zakaj bi se trudila? Za to mizerijo, ki jo je opisala ali za kaj? Za pričakovanja, ki so naštrikala v vseh letih skupnega življenja sta odgovorna oba, tudi mož mora prevzeti svoj del krivde in to je bistven problem, on tega noče ali pa ne zmore ali pa mu ni mar.[/quote]
Se popolnoma strinjam s tabo. Nekateri tukaj gor so vajeni tolči po konju, ki pelje in to predlagajo tudi avtorici prvega prispevka.
Forum je zaprt za komentiranje.