Po dolgem času se je znova prebudilo slovensko Lektorsko društvo, ki sicer deluje še dolga leta, a je v zadnjem času čedalje bolj aktivno. Več informacij ponujajo tudi na svoji spletni strani[/url].

Društvo tako organizira več jezikovnih srečanj in predavanj, med temi so tudi redna torkova srečanja, na katerih sodelujoči premlevajo raznovrstna jezikovna vprašanja.

Eno takih srečanj bo tudi v torek, 14. februarja 2012, ob 11. uri v dvorani Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12), na katerem bodo razpravljali o uporabnosti slovenskega pravopisa in njegovem nastanku.

Teh srečanj se načeloma udeležujejo člani lektorskega društva, vendar zagotovo ne bodo imeli nič proti, če se srečanja udeleži tudi nečlan tega društva.

Lektorsko društvo je za svoje februarsko predavanje izbralo pravopisno področje.

Dr. Nataša Jakop z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri SAZU bo predavala o pisanju pridevnikov na -ov, -ev in -in iz lastnih imen v slovenščini, o veliki in mali začetnici pri teh pridevnikih, o podomačevanju teh besed in poenobesedenju. Predavateljica bo govorila tudi o pregledu jezikovne norme v preteklosti in smernicah za nadaljnje delo.

Predavanje bo v sredo, 29. februarja 2012, ob 19. uri v dvorani Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12).

Po predavanju bo letni občni zbor članov Lektorskega društva Slovenije.

Povzetek predavanja dr. Mira Klineta, ki ga je imel v Lektorskem društvu Slovenije (povzetek je zapisala Milojka Mansoor, predsednica Lektorskega društva Slovenije).

Dr. Miro Kline: Jezik in oglaševanje
(11. januar 2012)

Oglaševanje je med dejavnostmi v več pogledih nekaj posebnega. Tudi pri jeziku. Sestavljavci besedil in oblikovalci so le redkokdaj pripravljeni upoštevati lektorjeve jezikovne popravke ali nasvete. Prevladuje prepričanje, da ima zadnjo besedo tisti, ki oglas plača. In ker so oglasi namenjeni najširši javnosti, so tudi posledice zelo očitne. Zakaj?

1. Oblikovalci oglasov in pisci besedil hočejo zbujati pozornost. Če ni dobre zamisli, se zatečejo k napačni rabi besed, rabi tujih besed ali nenavadni rabi velike in male začetnice.

2. Take oglase srečujemo na vsakem koraku in tisto, kar vedno znova videvamo, postane domače in ostane v spominu. Žal si hitreje zapomnimo nenavadne kot pravilne stvari.

Po teh dveh ugotovitvah bi lahko sklepali, da lektorji nimajo nikakršne možnosti, da bi uveljavili svojo vlogo pri skrbi za upoštevanje pravopisnih pravil in lep jezik. A vendarle to ni čisto res. Le pravo taktiko je treba najti. Tam, kjer ne moreš zmagati s svojo močjo, moraš biti vztrajen in potrpežljiv, delovati kot voda, ki s svojim nenehnim, četudi neopaznim delovanjem, doseže neverjeten učinek. Torej – nenehno opozarjati na napake in razložiti, zakaj je namerna ali nenamerna napačna raba škodljiva tudi dolgoročno, ne samo v posameznih primerih.
Vsak dan močnejši vpliv angleščine je čutiti v vseh jezikih, izjemi sta v oglaševanju le francoščina in španščina. Povsem brez potrebe je v oglasu zapisano: Simply clever. Bi bil zapis v slovenščini res manj učinkovit?

Še bolj pa moti neslovenski način izražanja. Na televizijo je prišel oglas: Wir leben Autos. Gledalci so protestirali, ker ni bilo prevoda. Pa je prišel prevod: Živimo avtomobile. Ni dovolj prevesti dobesedno, treba se je izražati po naše. Kaj pomeni »živimo avtomobile«? Morda »živimo za avtomobile«, »živimo z avtomobili« ali pa »ne znamo živeti brez avtomobilov«.
Največji problem je, da tistim, ki odločajo, kakšen bo oglas, ni kaj dosti mar za jezikovna pravila, pomembnejša se jim zdita likovna podoba in zbujanje pozornosti, pa čeprav s slabim.
Najbolje je, da poskusimo vzpostaviti sodelovanje, ne se spravljati na okope in trmasto vztrajati pri svojem, kar pa seveda ne pomeni, da naj privolimo v vse, kar zahteva naročnik ali oblikovalec oglasa.

Verjetno bi se dalo kar precej doseči tudi s pisnim opozarjanjem na napake v že objavljenih oglasih in razlago, kaj in zakaj je narobe. Prijazen način in vztrajnost bosta prav gotovo vsaj pri večini pristojnih naletela na razumevanje.

Povzetek jezikovnega pogovora o Slovenskem pravopisu (povzetek je pripravila Povzetek je pripravila Darja Tasič).

O slovenskem pravopisu
(14. 2. 2012)
Pravopis je beseda, ki že od nekdaj zbuja različne občutke, ne glede na to pa je pravopis normativni priročnik, jezikovni zakonik, in bi se uporabnik moral zateči k njemu, vedno kadar je v dvomih. Bil naj bi jezikovna osnova, uporabniku naj bi bil v oporo. Pogoj za to pa je seveda, da ga ta zna uporabljati, da pozna uvodni del s pravili in da si zna razlagati podatke v slovarskem delu.

Pravopisi praviloma nastajajo počasi, dolgo, in to kljub razpoložljivi sodobni tehnologiji, medtem ko spremlja živi jezik hitro dogajanje in spremembe v življenju in se na to sproti, hitro odziva. Posledica razlike v hitrostih je to, da je vsak pravopis takoj ob nastanku že deloma zastarel in v kakem pogledu pomanjkljiv. Da bi to omilili, če že ne moremo preprečiti, je bilo na našem pogovoru podanih nekaj predlogov.

Ker se ob izidu novega pravopisa rado zgodi, da se kako pravilo samó postavlja na glavo, si želimo takih sprememb čim manj.

Pri primerih, katerih raba kaže drugačno stanje, kot ga predpisuje SP, bi kazalo pravila posodobiti. Tak primer je npr. množinski samostalnik starši, za katerega v SP ni predvidena drugačna raba kot množinska. V praksi pa je pogosto treba poudariti, da gre za oba ali pa samo za enega, in je to povedano z: oba starša, en starš (ob pravilni, daljši obliki eden od staršev).

Zaradi zastarelosti SP že ob izidu se nam ne zdi smiselno, da dobimo uporabniki možnost za posredovanje svojih ugotovitev, povezanih s SP, šele takrat, torej v obliki kritik. Smiselno se nam zdi, da bi sestavljavci pravopisa zbirali pripombe, pobude, mnenja uporabnikov že med nastajanjem priročnika, saj bi lahko bile konstruktivne ideje tako upoštevane takoj, to pa bi pomenilo manj ‘zastarel’ SP že ob izidu, manj kritik in več zadovoljnih uporabnikov. Tako bi lahko predlagali, katere iztočnice je še treba dodati – v SP 2001 pogrešamo delavnico kot |druženje z določenim ustvarjalnim namenom|, besedo pač, svojilni pridevnik ob samostalniku kraljična in gotovo še veliko drugih.

Člani lektorskega društva bi lahko kritično proučili veljavni SP (razdelili bi si gesla, npr. po črkah), na podlagi tega pripravili pripombe, jih skupaj obravnavali, nato pa poslali v presojo sestavljavcem pravopisa.

Baje nastaja nov pravopis in naj bi zagledal luč sveta leta 2015. Želimo si, da ta SP ne bi bil ‘zabetoniran’ priročnik za naslednjih deset (ali še več) let, ampak da bi, vsaj v spletni obliki, sproti doživljal spremembe in da bi bile te izdane tudi v obliki posebne knjižice kot priloge, dodatka veljavnega SP, morda enkrat na leto. S tem bi preprečili, da bi lektor v dobri veri, da dela skladno z jezikovnim zakonom, delal v resnici v nasprotju z njim, ker se ne bi zavedal, da je od izdaje izvoda SP, po katerem dela on, v ponatisih pravopisa prihajalo do nikjer objavljenih sprememb (kot se je zgodilo pri trenutno veljavnem SP 2001).

Uporabniki si želimo, da bi novi SP nastajal na podlagi čim več sodobnih besedil in da bi po možnosti vključeval še več lastnoimenskega gradiva.

Med redna društvena jezikovna predavanja bi bilo zanimivo uvrstiti tudi predavanje o tem, kako nastaja SP. (Kak podatek lahko pričakujemo že na februarskem predavanju Nataše Jakop z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša SAZU.)

Baje je med mladimi jezikoslovci težnja, da bi iz SP črtali vse zastarelo. Pri tem opozarjamo na zmernost, na tehten premislek, da ne bomo s prenagljenimi posegi jeziku porezali korenin. Besede, ki jih ne poznamo, namreč še niso nujno v jeziku nepotrebne.

Ob tehtanju, kaj in kako naj bo vključeno v SP kot norma (npr. slovenska Istra ali Slovenska Istra), naj prevlada moč argumentov in ne argument moči.

Knjige brez napake ni, zato je treba tudi morebitne napake v SP priznati, in to čim prej, saj postanejo zamolčane napake v nasprotnem primeru zgled pravilne rabe, kot velja za iztočnico poprečno, ki je bila vključena v SP 1962 zaradi korektorske napake in je 40 let veljala za pravilno rešitev. SP 2001 to odpravlja z oznako neobč. pri tej iztočnici in z vodilom k iztočnici povprečen. (Podoben primer zamolčane (baje) napake, ki je postala norma, je že v SP 1950 podan naglas pri števnikih na -najst: dvánajst, trínajst …, ki je veljal za pravorečno normo (od SP 1962 kot variantni naglas) celih petdeset let, do SP 2001, ki pa je to možnost preprosto črtal. – op. D. T.)

Na pogovoru smo obravnavali tudi nekaj jezikovnih dilem.

V SP ni enotnosti pri slovenjenju imen mest in držav, npr. pri imenih ameriških zveznih držav. Tako najdemo imena Kalifornija, Misisipi … Idaho, Tennessee, Wyoming … in sploh neomenjena, čeprav morda fonetično zanimiva kot npr. Arkansas.

Neenotnost je pri slovenjenju glasbenih izrazov – kantri/country, rok/rock … Morda bi kazalo postaviti bolj zavezujoča enotna merila.

Zakaj sta zvezi še zmeraj in zmeraj slabši označeni s krožcem, torej odsvetovani?

Zakaj ima pridevnik običajen oznako neobč., prislov običajno pa je za SP neoporečen?

Zakaj dopuščamo, da modne besede in besedne zveze, kot sta ne nazadnje in povsem, izpodrivajo čisto primerne slovenske besede, kot so navsezadnje, čisto, popolnoma?

V čem je razlika med izjemen in izreden, da v praksi izrednega skoraj ne slišimo več?

Obravnavali smo samostalnik prsi in med mesarji in kuharji razširjeno obliko prsa (verjetno nastalo po analogiji k rebra). V SP 2001 je prsa označeno kot neknj. pog. oblika knjižnega prsi, nekaj zmede pa (tudi) pri tem samostalniku verjetno povzroča SSKJ, ki je v letih nedostopnosti pravopisa (v poznih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja) prevzel njegovo (normativno) vlogo, čeprav mu ta v resnici ne pripada – v SSKJ je samostalnik prsa označen kot pog. oziroma kot gastr(onomsko) – nadevana telečja prsa. SP 2001 predpisuje za tako kuharsko zvezo nadevane telečje prsi, to pa potegne za seboj piščančje prsi in prsi tudi za sprednji del drugih živalskih trupov.

Kako je z obstojnostjo končnega neizgovorjenega e pri sklanjanju besed tipa: Smuthie, Kathie, Jamie? (Natančen odgovor je med odgovori z inštituta.)

V nekem učbeniku je bilo opaženo, da se za EU uporablja neustrezna sopomenska zveza Evropska skupnost. Ob nastanku EU je bil izbran izraz unija, zato ga v tej zvezi ni ustrezno nadomeščati s sopomenkama skupnost in zveza. Evropska skupnost ima namreč prav tako točno določen, drug pomen (to je eden od stebrov Evropske unije).

Pred časom se je društvo z dopisom športnim uredništvom odzvalo na jezikovne napake v športnih komentarjih. Na podlagi predavanja o jeziku v reklamah nastaja naš dopis marketinškim organizacijam, z dopisom pa bi se kazalo obrniti tudi na založbe, ki izdajajo otroško in mladinsko literaturo. Jezikovna kakovost marsikatere teh izdaj je namreč katastrofalna, s tako ‘okužbo’ mladih bralcev s slabim jezikom pa nastaja nepopravljiva, dolgoročna škoda. Da bi dosegli, da bi bile knjige jezikovno bolje pripravljene, so pravi naslov za pripombe založbe, kot npr. založba Grahovec.

Obravnavali smo primer zlate knjige – pisano z veliko ali z malo? SP pri stvarnih lastnih imenih prepušča presojo pišočemu. Če misliš vrsto knjige, pišeš z malo: Zapisal se je v zlato knjigo = bil je med najboljšimi na neki šoli in tam vodijo o takih neko evidenco. Če pa misliš s tem ime knjige, pišeš z veliko: Zapisal se je v Zlato knjigo učencev osnovne šole ‘te in te’. To smo obravnavali zato, ker je bila to pravopisna naloga za četrtošolce, učiteljice pa so primer popravljale različno. Pomembno je, da učitelj otrokom predstavi take jezikovne primere, ki jih sam pravilno razume in ki so primerni za otrokovo stopnjo jezikovnega razvoja, in da potem pri preverjanju znanja ne daje zahtevnejših primerov, kot jih je obravnaval pri pouku.

V ustanovah, kjer razmišljajo o pravilnosti svojih poimenovanj, se občasno priporočijo za nasvet tudi jezikoslovcem. Tak primer je bilo npr. omahovanje med pridevnikoma prvostopenjski in prvostopni – oba sta navedena v SP 2001, drugi kot neobčevalen. Torej ima po veljavnem pravopisu prednost prvostopenjski. Če pa upoštevamo, da je stanje v tem pravopisu dejansko odraz vsaj deset, če ne še več let starega stanja v jeziku in da se je medtem marsikaj spremenilo – to kaže npr. tudi veliko večja pogostnost pridevnika prvostopni na spletu –, bo zanimivo počakati do izida novega pravopisa. Bomo videli, kako bosta ta dva pomensko enakovredna pridevnika podana takrat.

Povzetek jezikovnega pogovora o pisanju pridevnikov na -ov, -ev, -in iz lastnih imen v slovenščini (povzetek je pripravila dr. Nataša Jakop, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU).

Namen predavanja je bil opozoriti na dejstvo, da je pri izlastnoimenskih pridevnikih (tj. pridevnikih, izpeljanih iz osebnega, zemljepisnega ali stvarnega lastnega imena) v sodobnem gradivu mogoče zaslediti opaznejše odmike od kodificirane norme, in sicer tako na besedotvorni ravnini, npr. Monetov (99,5 %), Molièrov (95 %), broadwayski (89 %), Georgeov (51 %), Hertzov (37 %), Disneyev (21 %), kot pri rabi velike oz. male začetnice, kjer se v mnogih primerih uresničuje le velika začetnica, npr. Arhimedov zakon, Boltzmannova konstanta, Boylov zakon, Dopplerjev pojav, Hipókratova prisega, Newtonov zakon, Turnerjev sindrom, oziroma je velika začetnica prevladujoča, npr. Ahilova peta, Arhimedova točka, Ariadnina nit, Aspergerjev sindrom, Celzijeva stopinja, Chronova bolezen, Downov sindrom, Evin kostum, Gaussova krivulja, Kristusova leta, Pitagorov izrek, Reyev sindrom, Sacherjeva torta. Mala začetnica se je prednostno uveljavila le v redkih primerih, zlasti kadar izlastnoimenska motivacija ni več splošno znana oz. je prišlo do apelativizacije že pred pridevniško izpeljavo, npr. grahamov kruh, dizlov motor, knajpova kava.

Čeprav je pravopisni slovar (SP 2001) pri pridevnikih na -ov, -ev, -in iz lastnih imen normiral enakovredno dvojnico v rabi male in velike začetnice, je z normativnega vidika danes pri tej skupini težko govoriti o enakovrednih pisnih dvojnicah. Pri ponovnem normativnem ovrednotenju jezikovnega gradiva tega dejstva ne bomo mogli prezreti. Odmike od kodificirane norme razlagamo kot posledico slabega poznavanja pravopisnih pravil, ki so na nekaterih mestih za laičnega uporabnika prezapletena ali celo v neskladju s pravopisnim slovarjem, ter, kar ni nezanemarljivo, spremenjene norme glede na prejšnji predpis (SP 1962: Georgeov, Molièrov, Disneyev, broadwayski, v Abrahamovem naročju ‘na onem svetu’, Adamova obleka ‘nagota’, Ampèrjev zakon).

Aktualni pravopis se v normiranju velike oz. male začetnice pridevnikov na -ov, -ev, -in iz lastnih imen bistveno razlikuje od norme teh pridevnikov v preteklosti. Do vključno SP 1950 so se pridevniki na -ov, -ev, -in iz lastnega imena pisali z veliko začetnico v vseh položajih. Odmik od do takrat doslednega zapisovanja izlastnoimenskih pridev¬nikov na -ov, -ev, -in z veliko začetnico izvira iz SP 1962, ki je dopuščal, da »svojilne pridevnike v rastlin¬skih in podobnih imenih pišemo lahko tudi z malo začetnico: salomonov pečat, marijini laski ipd.« (SP 1962: § 37, 6. točka), pri čemer sta primera v slovarskem delu pravopisa zapisana le z malo začetnico. Ob tem je pomembno, da je SP 1962 pri normiranju sledil rabi (Bajec: pravopis sloni na »splošni rabi v pisanju«). In jezikovno gradivo, ki ga hrani Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, potrjuje, da so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja nekatera rastlinska poimenovanja, izpeljana iz lastnega ime¬na, začela pogosteje pisati z malo začetnico, medtem ko je dvojnično rabo male začetnice pri frazemih mogoče opaziti šele kasneje. SSKJ, ki se je pri normiranju leksike naslanjal na tradicijo in hkrati upošteval spremembe v jezikovni rabi, kot jih je potrjevalo gradivo in opravljene ankete (SSKJ 1: XI, § 8), je v primerjavi s SP 1962 prinesel več dvojnic z malo začetnico, vendar je ob tem pomembno dvoje: dvojnice niso sistemske in na prvem mestu je vedno zapisana velika začetnica, npr. Adamovo/adamovo jabolko, Ariadnina nit; Zoisova/zoisova zvončnica, Blagajev volčin. Z malo začetnico so v SSKJ normirani tisti pridevniki, ki so se takrat zapisovali v glavnem z malo začetnico, npr. kristusov grm, marijini laski, salomonov pečat, bergmanova cev, buro¬va tableta, dizlov/dieslov motor, knajpova kava, kolomonov žegen.

Nova pravopisna pravila (Načrt 1981; Pravila 1990) so skušala slediti takratnim jezikoslovnim spoznanjem glede pomenskih skupin pridevnikov in so uzakonila, da se velika začetnica piše le pri svojilnih pridevnikih na -ov, -ev, -in, mala začetnica pa pri vrstnih, tudi če so izpeljani iz lastnega imena. Dvojnica se dopušča pri pisanju pridevnikov, ki zaznamujejo duhovno last (Pitagorov izrek) in zvezah s prenesenim pomenom (Ahilova peta). Med pomisleki ob tem pravilu so kritiki opozarjali zlasti na kulturološko rabo velike začetnice v slovenščini, s katero se izraža spoštljivo razmerje do osebe, ter da se kulturna tematika ne bi smela omejevati le na kulturo iz grške mitologije. Pravopisni slovar ločevanja na svojilne in vrstne pridevnike ni izpeljal v celoti in je uzakonil enakovredne dvojnice pri veliki večini izlastnoimenskih pridevnikov na -ov, -ev, -in, ki so sestavina stalnih besednih zvez in frazemov.

Ob pisanju izlastnoimenskih pridevnikov se odpira še vprašanje njihovega morebitnega podomačevanja (zlasti kadar se pišejo z malo začetnico). V pravopisnih pravilih posebnih načel glede podomačevanja izlastnoimenskih pridevnikov na -ov, -ev, -in ni. Jezikovno gradivo kaže, da večina pridevnikov, tudi če so pisani z malo začetnico, ohrani pisno podobo izvornega imena, npr. alzheimerjeva/Alzheimerjeva bolezen (< Alzheimer). Podomačujejo se pridevniki, izpeljani iz že podomačenega osebnega imena, npr. ojdipov kompleks (< Oidip < Ojdip), kadar izvor ni več splošno znan oz. se je identifikacija z referentom že izgubila: burova tableta, burova voda (< nemški kirurg Karel August Burow), občasno ob apelativizaciji osebnega imena, npr. dizlov motor, dizelski motor (< dizel < Diesel), vendar ne vedno, npr. newtonov/Newtonov zakon (njuton < Newton). Obstajajo tudi primeri, ki izkazujejo le delno podomačitev (pisno, ne pa tudi izgovorno), npr. saherjeva torta (< Sacher [záher]). Za zaključno misel lahko izpostavimo mnenje, da argumenti slovenske pravopisne tradicije, aktualne jezikovne rabe in dejstva, da se izrazi spoštovanja v slovenščini pišejo z veliko začetnico, govorijo v prid pisanju vseh izlastnoimenskih pridevnikov na -ov, -ev, -in, pri katerih je identifikacija referenta še družbeno uzaveščena, z veliko začetnico.

Lektorsko društvo Slovenije vabi na marčevsko srečanje, ki bo v torek, 13. marca 2012, ob 11. uri na Tomšičevi 12 (Društvo pisateljev). Za tokratni jezikovni pogovor ni izbrane teme, zato pa bodo poskušali razvozlati rabo oziralnega zaimka, ki pri uvajanju odvisnika in nizanju odvisnikov.

Vabljeni.

Lektorsko društvo Slovenije vabi na predavanje dr. Ade Vidovič Muha, ki bo v torek, 27. marca 2012, ob 19. uri v dvorani Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12). Znana jezikoslovka in dolgoletna profesorica na slovenistiki Filozofske fakultete v Ljubljani bo predavala o poimenovalnih postopkih (normativni vidik; poudarek na besedotvorju).

Lektorsko društvo Slovenije vabi na okroglo mizo o slovenščini v vzgoji in izobraževanju, ki bo v sredo, 23. maja, ob 19. uri v dvorani Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi 12 v Ljubljani.

Udeleženci okrogle mize bodo razmišljali, zakaj so rezultati pismenosti slabši od pričakovanih, in poskušali ponuditi smernice za izboljšanje. V pogovoru bodo sodelovali:
– Danica Cedilnik, upokojena dolgoletna učiteljica, ki na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani izvaja projekt za spodbujanje družinske pismenosti,
– dr. Irena Krapš Vodopivec, profesorica slovenščine na Škofijski gimnaziji Vipava in sodelavka pri projektu Sporazumevanje v slovenskem jeziku (priprava pedagoške slovnice),
– dr. Nataša Potočnik, višja svetovalka na Zavodu RS za šolstvo in koordinatorica pri projektu Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja (opismenjevanje),
– Branko Šimenc, profesor slovenščine na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli v Ljubljani ter dolgoletni član maturitetne komisije za slovenščino, in
– dr. Janja Žmavc, znanstvena sodelavka Pedagoškega inštituta, ki se ukvarja z retoričnimi in argumentativnimi vidiki pismenosti.

Moderatorka okrogle mize bo dr. Simona Bergoč, vodja Sektorja za slovenski jezik na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS.

Lektorsko društvo Slovenije vabi na pogovor o sanitetnih pripomočkih, ki so postali del vsakdanjosti. Pogovor bo v sredo, 12. septembra 2012, ob 11. uri v dvorani Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12).

Lektorsko društvo Slovenije vabi na pogovor o novem pravopisu. Pogovor bo v sredo, 10. oktobra 2012, ob 11. uri v dvorani Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12).

Pravopis vedno buri duhove. Najprej nanj težko čakamo, saj včasih traja nekaj desetletij, da se sestavljavci poenotijo vsaj toliko, da priročnik lahko izide, potem pa sledi sto in sto pripomb. Verjetno tudi tokrat ne bo nič drugače. Ali pač.

Lani je namreč izšel Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, v katerem avtorici dr. Helena Dobrovoljc in dr. Nataša Jakop med drugim opozarjata na razliko med knjižno normo in zdajšnjo jezikovno rabo.

Bo torej prevladalo drugačno pojmovanje jezikovne pravilnosti, na katero v veliki meri vpliva tudi uvedba korpusov, bomo vztrajali pri starem, ali pa našli srednjo pot, ki bo omogočila upoštevanje tehnološkega razvoja in hkrati ohranitev zdravih temeljev slovenskega jezika?

O tem se je smiselno pogovarjati pred izidom pravopisa. Zato ste vljudno vabljeni na jezikovni pogovor.

ŽE OBRAVNAVANE TEME

Vsebine preteklih jezikovnih pogovorov udeležencev srečanj Lektorskega društva Slovenije so objavljene na spletni strani društva: http://www.lektorsko-drustvo.si/vsi-jezikovni-pogovori/jezikovni-pogovori.

Ob tem pa lektorji sodelujemo tudi v jezikovnem brbotanju, v katerem se obravnavajo zelo različne teme. Več: http://www.lektorsko-drustvo.si/vprasanja-in-odgovori/lektorsko-brbotanje.

Lektorsko društvo Slovenije vabi na predavanje Marka Stabeja, ki bo v sredo, 21. novembra 2012, ob 19. uri v dvorani Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi 12 v Ljubljani (za opero).

Njegovi iztočnici za predavanje:
Kdo zna, kdo ve, kdo uči?
O prepričanju, da Slovenci in Slovenke ne znamo dovolj dobro slovenščine

Udeleženci so vabljeni tudi k razpravi.

Še to: predavanj se lahko udeležijo seveda tudi nečlani društva, udeležba je v vsakem primeru brezplačna. Lepo vabljeni.