Deja vu – sklanjati ali ne?
Ne. Deja vu sodi v isti koš s “first lady” in “faux pas”.
Če se ti zdi, da bi “deja vu” brez pregibanja morda preveč štrlel iz besedila (s stališča naslovnika), se raje odloči za prilagoditev in zadevo razveži v razlago: “občutek že videnega”.
Pa še iz pravopisa, #162: V slovenska besedila prihajajo tudi citatne besede in besedne zveze, na primer horošo, Herr, ab urbe condita, first lady. Citatne besede in besedne zveze ali tudi cele povedi (npr. Panta rhei; To be, or not to be: that is the question now) niso sestavine slovenskega jezika, zato se pišejo, izgovarjajo in pregibajo ter vežejo druga z drugo tako kot v izvornem jeziku.
Glej še # 167
Po mojih izkušnjah izraz ni bil rabljen drugače kot citatno, enako izpeljanke na njegovi podlagi (recimo deja vecu) ali pa tudi enkratne prenove (deja li).
Deja vu se sicer pojavlja na več področjih, v medicini (kot simptom pri določenih možganskih okvarah), psihologiji in tudi seveda v splošnih besedilih, govoru.
Ampak kolikor razumem in imam občutek, ga v strokovnih besedilih pri opisu stanja dobro nadomešča izraz paramnezija, morda zato ni bilo potrebe, da bi ga kaj bolj prilagajali slovenščini.
Kot človek, ki iz lastnih izkušenj, žal, prekleto dobro ve, kaj je déjà vu in zlasti, kaj mu navadno sledi, seveda veliko prebiram o tem. Ta izraz je uveljavljen po vsem svetu; če bi kje prebrala izraz “občutek že videnega”, niti slučajno ne bi pomislila na déjà vu. “Občutek že videnega” se namreč pojavlja pri vseh ljudeh, déjà vu je pa vendarle zelo poseben občutek, navadno bolezenski – in seveda strokovni pojem.
Če rečeš/zapišeš déjà vu, te razume “ves svet”, če uporabiš izraz “paramnezija”, te bodo razumeli bolj ali manj samo nevrologi (bolniki že ne več, kaj šele ljudje s področja humanistike, ki veliko uporabljajo déjà vu), če pa uporabiš “občutek že videnega”, no … ga pa skoraj ne bo junaka, ki bi zadel, za kaj natančno gre.
Sploh pa je slovenska manija, da je treba vse natančno opisati, mučna, predvsem za prevajalce, ki teh umotvorov, sestavljenih iz dveh, treh ali več besed, ne morejo ne pregibati ne nič … Zakaj ne bi mogli preprosto obdržati strokovnega izraza, ki je znan in razširjen po vsem svetu – in z njim vse do zdaj ni bilo prav nič “narobe”?
LP K.
Katja15, saj nihče ni niti z besedico napisal nič takega, kar bi nakazovalo, da bi morali nad izrazom “deja vu” začeli zganjati pogrom. Tu je, uporabljamo ga, obdržali ga bomo:) Morda je bila ob treh zjutraj zadeva videti bolj črna, kot v resnici je:) Vprašanje je bilo, ali izraz pregibamo; in ga ne, takšna je pač praksa v jeziku pri tem tipu izrazov (citatnih). Ti, ki se z izrazom in stanjem, ki ga označuje, bolj podrobno ubadaš, bi morda lahko podala kakšno bolj utemeljeno razlago od mojega razmišljanja, zakaj se ni bolj vtkal v slovenski jezik, da bi ga tudi pregibali. To je bilo namreč drugo vprašanje.
Termin paramnezija je lahko (tudi tu pogojno) včasih v strokovnih besedilih recimo s področja nevrologije veliko bolj »čist« ker se nanj ni prijela vsa populistična navlaka rabe, ko ljudje z izrazom »deja vu«; nekako polovičarsko opisujejo občutja in stanja, ki so oddaljena od tistega, na kar se v svojem bistvu nanaša izraz “deja vu”. Ravno v tem smislu je »deja vu« večkrat tudi »zlorabljen«;. In zato ne drži čisto, da te bo, če uporabiš izraz »deja vu«, razumel cel svet. Pol sveta, če zaradi potrebnega poudarka zganjam malo demagogije, niti ne ve, da je »deja vu« recimo bolezenski simptom. Ljudje z njim ravnajo enako površno kot z izrazom nevroza. Ne postavijo ga v širši kontekst, na izraz ne gledajo celostno, tako kot ti, ki ga tudi sama izkušaš, ampak stanje in izraz prefiltrirajo s svojim razumevanjem. V takšnim primerih lahko zadevo v besedilu veliko bolj učinkovito predstavimo z razlago »občutek že videnega« – to je namreč tisto, kar v mnogih primerih pisci hočejo povedati. Da se zdi, da so nekaj že videli, nikakor pa nimajo v mislih, da gre za bolezenski simptom nevrološkega obolenja.
Zanimiva sta tudi zapisovanje izraza »deja vu« in njegova izgovorjava. Blondinc je opozoril na naglasna znamenja nad prvim delom izraza, ki jih niti sama nisem napisala (preprosto zato, ker sem pozabila tisto tabelo s posebnimi prijemi na številčnem delu tipkovnice). Še bolj zanimivo je, kako ga izgovarjajo. Poučeni mu res pravilno rečemo [dežavi], nepoučeni pa ne:) Oni govorijo o [dejavu]. Govorim iz izkušenj, in to ne samo z ljudmi, ki bi imeli le poklicno šolo. In ker je treba pri tvorbi vsakega besedila razmisliti, kako bo besedilo sprejemal naslovnik, še vedno menim, da je razlaga pojma, ob hkratnem zapisu citatnega izraza v oklepaju (ali pa tudi ne), sprejemljiva in dobra rešitev. Teta Jerica iz Zg. Dupleka namreč prav lahko niti ne razume francoščine niti ne ve, kaj izraz pomeni. Če je konkretno besedilo namenjeno (tudi) njej kot naslovniku, pa je to pri njegovi tvorbi treba upoštevati.
Kar zadeva pa tisti del, v katerem praviš, da je »slovenska manija, da je treba vse natančno opisati, mučna«; pa ne vem, ne vem:) To je seveda že povsem druga zgodba, ki presega razmišljanje o »deja vu« in se prav lahko razširi tudi na uporabo latinskih izrazov na primer v pravu. Tam so zadeve bolj eksaktne, obstajata latinski izraz in slovenski izraz, ki sta v pomenu identična. Tega za »deja vu« ne bi mogli vedno trditi, tu imaš prav, vendar pa je res tudi, da uporaba izraza “deja vu” v vsakem besedilu me pomeni vedno eno in isto, enkrat gre za pravilno uporabo, enkrat za približek. Kot sem že prej rekla, ljudje ta izraz dostikrat uporabljajo polovičarsko.
Na splošno so pri raznih izrazih umotvori vedno bili in tudi vedno bodo, niso pa vsi poskusi, da slovenski jezik na posamičnih področjih delamo funkcijsko polnega, nepotrebni ali zateženi. Nasprotno, to se mi nujno potrebno in mi je tudi všeč. Všeč mi je samozavest govorcev in piscev, da se trudijo k boljšemu razumevanju, večji natančnosti; lastnemu in na drugi strani, všeč so mi njihovo prizadevanje, njihova skrb, njihovi poskusi, da besedila delajo razumljiva. To zame ni pomanjkljivost, ampak prej presežek pri tvorbi besedila. Še vedno namreč velja, da lahko preprosto in razumljivo o določeni stvari govori ali piše samo kdo, ki to stvar resnično pozna in razume.
Joj, sem se razpisala:)
P. S.: Katja15, upam, da si danes ponoči bedela zaradi kakega prijetnega razloga. Ne zameri, ker se tako intimno vtikam. Samo tudi sama zadnje dni bolj slabo spim.
Hojla, Jana,
joj, vem, da naj bi tukaj govorili o tem, ali naš nesrečni déjà vu pregibati ali ne, ampak me je speljalo v druge vode (najbrž res zaradi pozne ure, ampak tudi danes je dovolj pozno, zato bom s tem nadaljevala, he he).
Ne, saj nisem razumela tako, kot da je naš ubogi déjà vu na tem, da doživi pogrom :-))
Tudi me ne moti prav zelo, da ga uporabljajo za marsikaj – saj ni nujno, da bi moral vsak izraz izražati natanko eno in za vekomaj določeno stvar. Si zdaj skačem v lastno zelje? Hotela sem povedat samo to, da tisti “občutek že videnega” ne pove tako rekoč nič, paramnezija je pa le ultrastrokoven pojem, ki ga še moj nevrolog ne uporablja, pa je “car”, ki precej objavlja, marsikaj sem tudi prebrala, pa tega pojma ni nikoli uporabil. Déjà vu pa, četudi zlorabljen na vse konce, se mi zdi kar široko uporaben.
Ko sem zagledala “občutek že videnega” sem preprosto dobila asociacijo (ja, to je tudi vpliv pozne ure, he he) na prevodne umotvore, ki jih kdo spravi skupaj, da bi ja “precizno” prevedel – nato pa moramo s tem živeti še številne prevajalske/lektorske generacije.
Eto primera:
To se mi je zgodilo ravno lani, pri prevajanju neke razvpite knjige, kjer se je od začetka do konca po nekajkrat na stran pojavljal izraz “branding”. Grem pogledat v “biblijo” s tega področja (zdajle se ne spomnim ne avtorja ne naslova) – in tam me je čakala grozota, sestavljena iz več besed, nemara celo štirih, petih (spet pozabila)!!!
Kako naj pregibam??? Kako naj sestavim vse možne izpeljanke, ki jih je knjiga polna??? Tako sem pop******, da sem se – ker oglaševalci itak uporabljajo samo “branding” – enostavno ojunačila in skovala svojega, seveda iz ene besede.
Seveda sem bila vsa prestrašena, saj sem kaj takega naredila prvič. Za mnenje o “detetu” sem najprej poprosila profesorja, ki na Ekonomski fakulteti v LJ predava trženje. Na moje presenečenje je bil tako navdušen, da ga je začel uporabljati na predavanjih. Pozneje, po izidu knjige, sem moj umotvor večkrat slišala tudi na RŠ in 3. programu RA SLO (ne v zvezi s prevedeno knjigo), kar pomeni, da se je izraz vsaj malo prijel – in seveda sem si zelo oddahnila. Vseeno sem pričakovala kak manjši napad … Ko sem za prevod dobila še lepo premijo Društva književnih prevajalcev, sem se pa dokončno umirila, he he.
Eh, v poznih urah pa prihajam semle zato, ker ker je déjà vu (+ druge, bolj zoprne zadeve) moj prepogost spremljevalec – zdravila, ki jih moram goltati, imajo pa kup zoprnih neželenih učinkov, med njimi besno nespečnost in kratkoročna pozabljivost, zlasti za imena in samostalnike (glej zgoraj) … Ja, od tod moji izpadi 🙂
Lep pozdrav – in brez zamere …
Katja
Heja, Katja,
spet bedela, ha?:) Potem, ko si pojedla malo zelja (nič zato, so ugotovili, da je zelje koristno celo v obrambi proti ptičji gripi, hihi), naj te nekoliko potolažim, da “občutek že videnega” ljudje razumejo, vedo, za kaj gre, in tisti, ki poznajo izraz “deja vu”, tudi zlahka potegnejo vzporednico. Preverjeno:)
Pravzaprav pa sva o sicer široko zastavljeni temi oblikovanja slovenskega strokovnega izrazja istih misli. Kot sem napisala:
> Na splošno so pri raznih izrazih umotvori vedno bili in tudi
> vedno bodo, niso pa vsi poskusi, da slovenski jezik na
> posamičnih področjih delamo funkcijsko polnega, nepotrebni ali
> zateženi. Nasprotno, to se mi zdi nujno potrebno in mi je tudi
> všeč. Všeč mi je samozavest govorcev in piscev, da se trudijo k
> boljšemu razumevanju, večji natančnosti; lastnemu in na drugi
> strani, všeč so mi njihovo prizadevanje, njihova skrb, njihovi
> poskusi, da besedila delajo razumljiva.
Branding je svetovno uveljavljen strokovni izraz, uporabljan v različnih jezikih, vsi v marketingu, trženju, prodaji ga razumejo, nihče ne čuti in ni čutil potrebe, da bi ga bilo treba posloveniti. Še več, marsikdo je težil, teži in bo težil, da je slovenjenje tovrstnih izrazov nepotrebno in tipično slovensko spakovanje. No, vidiš, jaz pa ne mislim tako.
Včasih je pri kakšnih izrazih sicer smiselno sprejeti izvirni izraz (večinoma iz angleščine) in ga prilagoditi zgolj v pregibanju. Hud odpor, utemeljen zgolj s čistunstvom (joj, če bomo pa sprejeli ta in ta izraz, nas bo pa takoj pol manj oziroma to ogroža srž našega slovenstva), se mi zdi velikokrat tako mimo, da tudi jaz popenim:) Treba je biti samozavesten!
Veliko stvari pa je mogoče, ali bi bilo mogoče, brez težav sloveniti. Res pa je, da si mora za to nekdo vzeti čas, pogosto pa je taka priložnost ravno pri prevodih. Menim sicer, da je treba sloveniti skrbno, z dovolj širokim razumevanjem področja in upoštevanjem vseh bodočih zadreg, a vendar sloveniti, če je to mogoče. In se je vendar našel nekdo, da je vzel “branding”, ga obrnil na levo in desno, ga povohal od spodaj in zgoraj, nato pa skoval znamčiti in znamčenje:) In zatem trepetal, kar čisto razumem, ker so mi razmere kar znane.
Ampak v nasprotju z marsikom, ki se ukvarja z jezikom kot prevajalec ali lektor, sama nimam večjih težav z egom, da bi cenila samo svoj trud ali trud tistih, ki jih osebno poznam. Prisegam na ustvarjalnost in argumente. Dobro zamisel prepoznam in jo brez vsakršnih težav tudi pohvalim. Zato, daj šapo! 🙂 Pa lep pozdrav!
Draga Jana,
zdajle že posegava zunaj tele razprave, ampak vseeno hvala – stiskam šapo 🙂
Tudi jaz sem enakega mnenja o slovenjenju kot ti – ko slišim blebetanje o ohranjanju “srži slovenstva”, “identitete”, “biti” ipd., me ima, da bi od tistega trenutka naprej govorila le še angleško, he he. Po drugi strani pa ne vidim razloga, zakaj ne bi poslovenili, kar se da poslovenit: 1. brez hujših muk, 2. brez hujšega posiljevanja ljudi.
Uradno smo za to res zadolženi prevajalci, čeprav menim, da so za to po svoje še najbolj ustrezni pripadniki posameznih strok (no, tudi sodelovanje bi prišlo v poštev, seveda, ampak o tem najbrž lahko sanjamo).
Zgled?
Še najboljši: računalničarji! Ti vse slovenijo sproti in zdi se mi, da zelo uspešno. Ko so vsi slovenisti še “printali fajle”, so računalničarji že zdavnaj “tiskali datoteke”. Ipd. In potem so svoje skovanke (včasih celo po več predlogov) dali “testirat” bralcem Monitorja in pokojne revije PC & mediji. Bralci so se živahno odzivali in kmalu se je pokazalo, kaj ima možnost preživetja in kaj ne. Tukaj velja omeniti nekaj teh ljudi kar poimensko (spet tiste, katerih imena se zdajle spomnim): Nikolaj Pečenko, Miha Mazzini, Samo Kuščer, posredno Andrej Klemenc in še človek, čigar imena se nikakor ne morem spomnit, a se s tem zagrizeno ubada – včasih s fantastičnimi izidi, včasih pa tudi useka mimo, ampak kot pravijo, kdor dela, greši.
Ti fantje (no, moški) si zares zaslužijo vse priznanje, vsaj po mojem skromnem mnenju. Za slovenjenje grmade novih besed v besednjaku vsakega Slovenca so namreč naredili več kot gora slovenistov, ki zgolj obupano zmajujejo z glavo nad vdorom tujih besed. Povrhu pa se jim vsega tega ne ljubi niti v celoti prepisati v nove SSKJ, pravopise, slovarje tujk ipd. To so stvari, ki zanimajo ljudi, ko gredo pogledat v novi pravopis, ne pa, kako se zapiše zoprno babše s priimkom Kosmač; če slučajno ne veš – Kosmačka.
LP Katja