V veseli december (mogoče pa ne) z veselo knjigo (mogoče pa ne): Borut Golob: Raclette

Avtorji, ki jim uspe napisati knjigo – in to berljivo, zanimivo, zabavno knjigo! – ki opisuje en sam dan, me vsi po vrsti očarajo. Ko bereš, se ti zdi, da je tako lahko … Ja, brati že. :)) Napisati pa ne!
Golobu je spet uspelo spraviti skupaj roman, ki od odstavka do odstavka preseneča, zabava, vzbuja pomisleke o ravnanju likov, vroče prikimavanje in strinjanje, (kisle) nasmeške ob satiri, glasen smeh ob humorju. Ta tempo drži krasno – skoraj do konca. Čisto zadnje poglavje, ki je tudi hudo kratko, je nekam medlo. S tem ne pravim, da bi se moralo zgoditi nekaj “megalomanskega”, pač pa sem pričakovala kakšen izvrsten “štos” (bodisi kisel bodisi hecen) ali kak preobrat, ki bi presenetil. Res škoda, a kljub temu knjiga, nadvse vredna branja. Pod vso satiro, ironiziranjem in humorjem tiči v mnogo pogledih prav žalostna zgodba pa tudi kak ščepec družbene kritike in kritike medosebnih odnosov.
Naj vam tu namesto racletta serviram nekaj citatov:
– Zavod za zaposlovanje je orwellovsko poimenovanje, ker je omenjena institucija v resnici zavod za nezaposlovanje.
– Uslužbenka je bila kljub svoji izjemni urejenosti proporcionalno načrtovana in dejansko izvedena v razmerjih, ki jih priročniki za ustvarjanje žensk niso opredeljevali kot usklajene.*
– Groza je eksponentna funkcija.
– Različna ljudstva v svojih različnih jezikih premorejo precej in veliko genitalij in sorodnikov, ki jih je možno učinkovito in svinjsko opisati, nekoliko nenavadno pa je preklinjanje poštnih znamk ali pa kuvert, kamor so le-te nalepljene. [Pismo!] / O narodu, ki razvija tako perverzno etimologijo, ni dobro preveč razmišljati.

* Mimogrede, motilo me je to “angleško sosledje časov”, res nenavadno, saj ne gre za (neroden) prevod. Pogosto se takole pojavlja preteklik – za take “splošnosti” slovenščina uporablja sedanjik
(… razmerjih, ki jih priročniki za ustvarjanje žensk ne opredeljujejo kot usklajene).

No, toliko za vzorec, povem naj še, da sem se pri poglavju Hula hop do solz nasmejala. Zakaj, pa boste videli, ko ga tudi vi preberete. :))

Toplo priporočam.

Ben Elton: Popcorn

Avtorja najbrž ni treba predstavljati – če ga omenim kot scenarista Black Adderja, sem povedala vse. Tokrat gre za drugačno reč – nekako tarantinovsko knjigo.

Imamo režiserja tipa Tarantino in kao copycat morilca, ki morita v maniri morilcev iz njegovih filmov. Na noč po tistem, ko prejme oskarja, pa se prikažeta na njegovem domu ter njega in njegovo družino vzameta za talce.

Zgodba je preprosta in seveda knjiga premleva vprašanja o nasilju v ZDA, vplivu medijev, plehkosti ameriške potrošniške družbe itd. itn. … in o tem pravzaprav ne pove prav nič novega. Vendar pa to knjigi niti ne škoduje – mestoma je zabavna, mestoma brutalna, mestoma ponuja kaj malega v razmislek, vsekakor pa je fajn zabava za tiste z močnejšim želodcem in malček sprevrženim smislom za humor.

Ben Elton je car. Kot osnovo romana vzame zelo pogosto kakšno trivialno idejo, ki jo zna preoblikovati v izjemne satirične romane.

Ponavadi si ga odnesem na potovanja, med ljubšimi so še High Society (poskus legalizacije drog v VB), Chart Throb (X-Factor ali karkoli že so ti resničnostni šovi za “nadarjene”) – o resničnostnih šovih je tudi njegov edini prevedeni roman Na smrt slavni/Dead Famous – in Blind Faith (London v prihodnosti, ko bo razmišljanje z lastno glavo prepovedano in klišeji obveznost, pa vroče bo kot v peklu, super antiutopija).

Priporočam tudi te.

Prebrala že pred leti, ko se je pri nas šele začela ta norost. Odličen vpogled v zakulisno dogajanje, v manipulacijo “režiserjev”, ki z izjavami, vzetimi iz konteksta, lahko dosežejo popolnoma napačno predstavo o človeku, o umazanih igricah in še čem hujšem, kar žene te in one ljudi, da se lotevajo tega bizarnega biznisa. Mislim, da se je bom še enkrat lotila, je dovolj zanimiva in napeta, da je vredna večkratnega branja.

Naguib Mahfouz: Pot med palačama

Naguib Mahfouz je bil prvi in do sedaj edini arabski, pa tudi egiptovski dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. V vodniku po Egiptu piše, da mu noben drug egiptovski pisatelj ne seže niti do kolen. Ne vem sicer, če je to res, saj poleg Mahfouza poznam samo še avtorja knjige Taksi, a Taksi je tako ali tako povsem izven resne konkurence.

Kakor koli že, avtor vodnika po Egiptu s svojo izjavo ni mogel hudo zgrešiti, kajti Pot med palačama je mojstrovina!
Knjiga je prvi del obširne Kairske trilogije, ki opisuje življenje egipčanske družine od 1.svetovne vojne do 50-ih let prejšnega stoletja. V tej prvi je osrednji lik oče – tiranski patriarh, ki sebi dovoli, kar je nedovoljeno, se pravi popivanje in zabave z ženskami, svoji družini pa ne dovoli niti tega, kar je dovoljeno – npr. da bi šla sicer ves čas v hiši zaprta žena vsaj kdaj pa kdaj v mošejo. Da o dogovorjenih porokah in ločitvah (!) svojih otrok sploh ne govorim. Pa vendar tega očeta tudi nekako razumeš in sprejemaš in nisi samo besen nanj.
Knjiga izredno realistično predstavlja egiptovsko družbo prejšnega stoletja in pomaga razumeti tudi zdajšnje dogajanje v Egiptu. Sedaj malo bolje razumem, kako je mogoče, da so zdaj, v času po Mubaraku, egipčanske novinarke iskreno srečne, ker so lahko pred kamerami spet z rutami na glavi (?!?). Ali pa demonstracije po Kairu – kako v svoj vrtinec nasilja potegnejo tudi tiste, ki nikoli niso nameravali demonstrirati. Ali pa zakaj v Egiptu nobeno darilo ni preprosto darilo, ampak si zaradi njega vedno dolžan. In tako dalje, še bi lahko naštevala.

Največja odlika knjige se mi je zdel neprekosljiv oris odnosa med starši in otroci. Osebno me je, seveda, najbolj ganil odnos matere do otrok in obratno – da kaj takega lahko napiše moški, pa še Egipčan po vrhu, me je osupnilo. Je pa tudi očetovska ljubezen zelo lepo predstavljena – tiranskemu očetu navkljub, in postaja vse bolj jasna čim bližje koncu knjige smo.
Ko se približujemu koncu, knjiga dobiva tudi vse več značilnosti sodobnega romana. Ni več samo realistična – kar je meni sicer super – ampak začnejo pomembno mesto dobivati prvine značile za sodobni roman, kot je opis toka misli, podzavesti in seveda ne povsem jasen konec, ki bralca prisili v razmišljanje, ugibanje.

Zelo priporočam.
Poročam tudi o ostalih dveh knjigah trilogije 🙂

Delim navdušenje nad Kairsko trilogijo (hermiona je zgoraj navedla prvo knjigo – Pot med palačama) in priznavam, da je to precej obsežno delo bralno zaznamovalo moje letošnje poletje in me spremljalo še dolgo zatem…
Zelo, zelo, zelo všeč in toplo priporočam v branje in se pridružujem razmišljanju zgoraj…in bom z veseljem prebrala še “poročanje” o preostalih dveh delih…in še malo podoživljala celotno zgodbo.

Nazadnje pa sem prebrala še eno knjigo zbirke Kaif, ki očitno vsebuje same biserčke, in sicer Občutljivo ravnovesje Rohintona Mistry-a. Ta knjiga pa nam daje vpogled v indijsko družbo v času Indire Ghandi ter predvsem povsem realistično razkriva kastni sistem, kako deluje v praksi- ves blišč in bedo oziroma moč in nemoč, ki te zaznamuje glede na to, kateri kasti pripadaš. Zgroženo obstala spričo popisanih dogodkov, ki so se dogajali v t.i. izrednem stanju ( podiranje barakarskih četrti, prisilne sterilizacije…same vladavine)…Da pa ne zaidem preveč….zgodba govori o dveh krojačih, ki se preselita iz podeželja v Bombaj, da bi si poiskala delo in začneta šivati za gospo, ki se tudi skromno preživlja, saj kot vdova ne želi biti vzdrževana s strani svojega brata (vnovič pa se noče poročiti) in h kateri se preseli še en najemnik…skozi njihove oči spoznavamo njihove življenjske zgodbe, stvari, ki so jih zaznamovale, krutost sistema in celo paleto človeških odnosov…

Odkritje, kaj vse je človek (še) zmožen prenesti in kako sprejema svojo usodo…Pa še veliko, veliko drugih odkritij…

Spet toplo, toplo priporočam;););)

LP in uživajte v decembrskem branju;)

CORMAC MCCARTHY:CESTA
knjiga govori oočetu in sinu, ki se po mračnih cestah poapokaliptične Severne Amerike, polni oboroženih roparjev, nečloveških morilcev in drugih nakaz, poskušata pebiti na jug. Zgodba med tem pojasnjuje njuno preteklost in razlaga vzroke in razsežnosti apokalipse.

Knjiga je po mojem mnenju dobra in lahko berljiva; sam sem jo prebral v dobrih dveh urah

pa veliko bralnih užitkov v tem čudovitem mesecu.

Miriam Drev: V pozlačenem mestu

Knjigo sem brala precej dolgo, prva polovica se nazaransko vleče in če ne bi bilo nekaj ugodnih mnenj o drugem delu knjige tule gor, bi jo najbrž odložila. Na koncu je splošni vtis o knjigi sicer precej boljši kot na polovici, a vendar… Zdi se mi, da se je avtorica v knjigi lotila prevečih stvari, zares uspel pa ji je le prikaz ljudi in dogajanja s komične perspektive (Danutka!). Tista vzvišenost in zavračanje ter odtujenost Dunaja, ki se tako pogosto omenja…jah, kaj vem, če ne bi Drevova prav poudarjeno in podčrtano zapisala, da to je pa to, ne vem, če bi sploh opazila ta aspekt. In čeprav so mi osebe in zaplet(ki) počasi zlezli pod kožo in sem začela v branju zares uživat, me je konec spet razočaral. Kr neki no.

Se strinjam s Kerstin – zelo fajn knjiga! Konec mogoče res malo presenetljiv, pa kljub temu tako humorna, da ti ni žal časa zanjo.

Pa mogoče še tri, ki sicer niso izšle letos, ampak so ravno prav za dolge decembrske dni:

Tove Jansson: Nevidni otrok in druge zgodbe. (prev. Nada Grošelj)

Andrei Makine: Življenje neznanega človeka. (prev. Nadja Dobnik)

Walter Moers: Hiša sanjajočih knjig. (prev. Stana Anželj)

Kim Edvards: Hči varuha spominov

No, tole je zdaj knjiga, ki spada v tisto redko, dragoceno (vsaj po mojem mnenju) nišo:
– berljiva
– napisana v lahk(otn)em slogu
– kakovostna

Opredelila bi jo kot vrhunsko plažo. Torej bo všeč vsem, ki se zadovoljijo tudi s Kurthyjevo pa z Reidovo in celo z Robertsovo … Hkrati bo všeč vsem, ki so jim naštete ipd. avtorice preplehke, ki jih moti osiromašen jezik in povsem predvidljivi zapleti in razpleti, ki, skratka, radi berejo za zabavo, a vendar pričakujejo tudi kakovost.

Žena rodi dvojčka, deklica ima downov sindrom. Mož, zdravnik, poln frustracij iz otroštva (bolna sestra), deklico razglasi za mrtvo (okoliščine so primerne, da jo odnese s to lažjo) in jo izroči med. sestri, da bi jo predala v ustanovo. Ta jo obdrži. To, kar je skušal mož z lažjo prihraniti ženi in svojemu novorojencu, pa seveda že kar takoj in nato vse bolj ruši družinsko srečo … Bogati opisi, tekoče dogajanje. Odličen prevod. Priporočam!

Arno Geiger: Stari kralj v izgnanstvu

Gre za opis človeka, ki tone vse globlje v alzheimerjevo bolezen. Literarno gledano je čisto povprečje, vrednost knjige vidim za tiste, ki nas ta bolezen biča (kajti najbolj biča svojce obolelih), da vidimo, da je še kdo šel skozi podoben pekel (čeprav, moram reči, je vsebina zelo blaga, to je en zelo svetel reženj te bolezni, poleg tega tretja faza bolezni ni opisana), da se je še kdo počutil nemočnega in da jih je bilo več, pa vseeno niso mogli obdržati bolnika doma … Če želi kdo dobiti vpogled v alzheimerja, je knjiga primerna, čeprav, kot rečeno, zelo blaga. Nekaj takega kot Sparks vs. Patterson, pri čemer je Patterson tista zelo temna plat te bolezni (verjetno pa obstajajo še temnejše – ko so v igri možgani, je ni najbolj sprevržene disfunkcije, vedno se bo našla taka, ki bo presegla prejšnjo).

Po dolgi pavzi, ker pač ni bilo časa brati, sem vzela v roke Emma Donoghue: SOBA.

Na začetku me je motil način pisanja, saj je roman napisan z besedami petletnega dečka. Vendar je zgodba in vse, kar je zadaj, name naredilo tako močen vtis, da lahko dam le pohvale in res, kot piše na naslovnici, te občutek po prebrani knjigi preveva še dneve.

Lep pozdravček vsem!

Rosamund Lupton – Potem

potem, ko je luptonova izdala prvenec sestra in z njim požela (upravičeno) svetovno slavo, se je ponovno vsedla dol in napisala potem (afterwards), ki je (spet) kriminalka in (spet) z nekaj odličnimi presenetljivostmi.
v sestri nas je rosamund (uspešno) vodila za nos skoraj do konca, tokrat je pogruntala nekaj prijemov, ki so v žanru enkratni in težko ponovljivi.
zgodba gre takole: na šoli se zgodi požar, hči in mati (ki jo poskuša rešiti) nastradata, obe sta v bolnišnici v globoki komi. okoli njiju hodijo sorodniki, prijatelji, kriminalisti. zgodba se razvija in seveda: požar je bil podtaknjen. do konca se nizajo novi in novi osumljenci, kdo je storilec spoznamo morda malo prehitro, recimo 10-20 strani prej, kot bi to želela avtorica, a vseeno dovolj presenetljivo in intelektualno zahtevno.
kaj je enkratno in težko ponovljivo? to, da zgodbo pripoveduje mati nastradale punce in to kot nagovor svojemu možu (ki se vso knjigo potika po bolnišnici) v smislu: “prišel si, stojiš ob postelji, pogled ti tava … itd”.
najboljše pa je, da je ta pripovedovalka zgodbe ves čas klinično mrtva, no, vsaj v globoki komi, tako kot njena hči. in potem obe tavata sem ter tja po bolnišnici ter sta prisotni pri dogodkih. obe vesta, kaj se (sproti) dogaja, mati pozna in nam predoča svoj del videnja dogodkov, hči prispeva svoj del, ki se ga pa kaj dosti ne spomni, vsaj ne najpomembnejšega. torej imamo vsevednega pripovedovalca, ki to je in obenem ni, ki je del dogajanja in zunaj njega (kot nekakšen Patrick Duh Swayze ). na dogajanje ne more vplivati, obenem pa določene stvari ve. skratka, pripovedni zorni kot, ki (vsaj v kriminalki) omogoča čisto nove prijeme. enkratno!
Kaj moti? moti (vsaj mene kot tipičnega bralca moškega spola), da je vzporedna tema premočno izražena. gre za neizmerno materinsko ljubezen, za prepogoste vložke spominov družinske idile (ki je zdaj za večno mimo), kar na koncu zapade celo v patetičnost, ki bralca klasičnih kriminalk prisili, da v 472 špehu tu in tam preskoči odvečne odlomke ali kakšno celo stran.
vseeno zelo priporočam (in upam na kakšno nasprotno mnenje).

Boris Dežulović: Jebo sad hiljadu dinara

Knjigo imam doma od leta 2009 (!). Z menoj je romala na najmanj štiri dopuste, pri čemer je bila vsakič zamišljena kot absolutni “must” – zakaj pa je nisem tudi prebrala, bi znal razložiti samo kak psihoanalitik, pa še ta po dolgotrajnem in mučnem brskanju po teminah moje duševnosti. Kakor koli: knjiga je fajn. Četudi je konec predvidljiv tako rekoč od začetka, prinaša duhovite vložke, ki te spravijo v glasen smeh, premore pa tudi povsem resne teme – skratka, prijetna sladko-grenka mešanica o dveh skupinicah vojakov med zadnjo vojno v ex YU. Seveda sledi obvezna primerjava s Christkindom. Hm, ne morem se čisto odločiti – vsaka mi je všeč na svoj način.

Z nekaj malega scenaristične spretnosti bi se iz te knjige dalo narediti odličen film, ki bi bil oster tekmec Nikogaršnji zemlji, seveda če bi nastala v istem času. Ima še to prednost, da bi ga bilo z nekaj več truda mogoče narediti za drobiž, z manj pa pač dražja različica. Vsekakor pa je knjiga nepopisno filmična: dogajanje, četudi prostorsko omejeno, pa ti je ves čas izrazito živo pred očmi. Še ena od odlik knjige so tudi odlični dialogi …

Pomanjkljivosti? Nekaj malega nepotrebnega ponavljanja oziroma predolgega prikazovanja istih stvari z različnih kotov – sem in tja to ne bi bilo potrebno.

Toplo priporočam, če si kdo želi zelo zabavnega, vendar obenem resnega branja. Lep zgled knjige, ki jo požreš na mah, ki pa ni butasta. Priporočam.

Anne Tyler: Digging in America

Kot je ta žanr opredelila Oja, tipičen roman brisanja prahu. Govori o dveh družinah, ki ju poveže to, da sta njuni posvojeni hčerki kot dojenčka sočasno prileteli iz Koreje, kar med njima splete trajne vezi. Zgodbo večinoma pripoveduje tašča ene od njih, sicer iranske priseljenke. Pri knjigi je posebno to, da ne gre za priseljence, ki ostanejo na dnu družbe, ampak sta obe veji družini premožni – prva še iz irana, kjer pripada višjemu sloju, gre predvsem za intelektualce, medtem ko je druga “nov denar”, pridobljen s posli vseh vrst, zlasti s trgovanjem z nepremičninami (tudi ob občasni pomoči sproščenega odnosa do davkov). Obe veji družini sta se torej dobro asimilirali – “stari denar” docela, “novi” nekoliko manj. In odtod zanimiv pogled naše tašče Maryam: v razmerju do ameriške kulture se ne počuti niti najmanj inferiorno – nasprotno, njene edine težave z ZDA so povezane z njenim občutkom, da je iranska kultura boljša, vsekakor pa manj prostaška. Toda ta tema po drugi plati ne prevladuje – gre pač za dve različni družini, ki vsaka po svoje spravljata pokonci punčki, tu so njihova praznovanja, vsakdanje življenje … (Obe veji ameriške družine sta razmeroma tipični, tako da se o njiju ni vredno kaj prida razpisovati.)

In zdaj k brisanju prahu: s tem se naša Maryam kar precej ukvarja: gre za damo, zadržano, zadovoljno v svojem vdovskem življenju, ki je rutinsko in predvidljivo, enako rutinsko in predvidljivo je tudi njeno poklicno življenje, ki pa je bolj namenjeno zapolnjevanju časa kot služenju denarja. Zanimiv pa je drugačen pogled na tako življenje, ki je v knjigah navadno opisano kot primerno za bolj omejene duhove ali pa kot vir popolne nesreče za bolj živahne. Tule pa imamo opraviti z bistro žensko, ki ji rutina ponuja trdno oprijemališče, varnost, celo nekakšne užitke, vendar pa ji zazibanost vanjo tudi onemogoča navezovanje pristnih stikov z novimi ljudmi, ki bi ta svet vsekakor razdrli, celo sesuli, v njej pa vsekakor občasno vzbujajo nekakšno razdraženost.

Pomanjkljivost knjige je v tem, da je mestoma razvlečena oziroma vsaj enkrat preveč opisuje enega od tradicionalnih dogodkov obeh družin, povezanega s praznovanjem obletnic prihoda punčk v ZDA. Skratka, v tem žanru obstaja kar nekaj boljših knjig – celo izdelkov iste avtorice, sicer najbolj znane po knjigi Accidental Tourist, ki je bila predloga, po kateri je nastal z oskarjem nagrajeni istoimenski Kasdanov film z Williamom Hurtom in Kathleen Turner in Gino Davis v glavnih vlogah.

Naguib Mahfouz: Palača poželenja
2.del Kairske trilogije

Uh, v tej knjigi pa je poželenja! In desetine kilogramov sala in mesa na ženskih telesih, ki so pogosto vzrok za to poželenje. No, je pa tudi precej romantične ljubezni, kjer je ženska za moškega boginja in angel. Nekdo bi mogoče rekel, da gre za tipično žensko pisanje – pa še prav bi imel – a še vedno sem prepričana, da bi knjiga zadovoljila tudi tipično moškega bralca:-)
Zdaj smo v času okrog leta1925. Leta so malo obrusila vedenje “starejših”, saj surovost in strogost nista več tako dosledni, a tudi potrpežljivost in ubogljivost se včasih umakneta odkriti jezi in nezadovoljstvu, kar je nekaj novega.
Sicer pa “mladi” stopajo na sceno. Dobivajo življenjske izkušnje in ob tem se nemalokrat njihovi ideali sesuvajo v prah. Malo kruto, a takšno je življenje. Družina pa še vedno drži skupaj. In prijateljstvo je tisto, ki življenje najbolj obogati.
Konec se spet zgodi “sredi dogajanja”, da ne moreš, da ne bi posegel po naslednji knjigi iz trilogije.

Strinjam se s koralnico. To je knjiga, ki pusti sledi še dolgo potem, ko je prebrana. Priporočam. Toda še prej je potrebno prebrati prvi del, Pot med palačama.

A. Cherian: Dobra indijska žena
Po platnicah sem sodila, da mora biti to kakšna novodobna pisateljica tipa V. Holt, a sem si vseeno rekla, ma, zakaj je pa v končni fazi ne bi prebrala. Vsake toliko paše in če bi bila tako zelo neberljiva, bi jo odložila. Ampak je šlo 🙂 In se mi vseeno zdi, da se je avtorica teme lotila majčkeno bolj poglobljeno (brez zamere fenom V. Holt). Kakorkoli, uspešnemu anesteziologu, indijskemu emigrantu v ZDA, starši v rojstnem kraju uspejo podtaknit dogovorjeni zakon z razgledano, toda neizkušeno tridesetletno učiteljico angleščine, ki je za indijske razmere že skorajda prestara za zakon. Po poroki ženin nevesto, ki je ni hotel, a mu drugega ni preostalo, odpelje k sebi v ZDA, tam pa zgodbo zapletajo ljubica, nevestina neizkušenost, a nepopustljivost in odločenost, da se ne bo vdala, ter ženinova želja, da bi rad bil čim bolj ameriški in čim manj indijski itd. Konec predvidljiv. Predvidevam, da je avtorica predvsem zaradi lastnih izkušenj (prav tako indijska emigrantka v ZDA) dobro uspela predstaviti dvome in težave emigrantov, ki iščejo svoje mesto pod soncem, saj se ne počutijo doma ne v novi in tudi ne v rojstni deželi, za katero čutijo, da tja več ne spadajo. Glavna lika precej solidno izdelana. Razen hitre razrešitve in posledično samega konca fletna, oboje omenjeno ji pa zbije oceno.

J. Picoult – Change of Heart
Jodi res ne razočara. Čeprav me je na začetnih sto-in-nekaj straneh to resno začelo skrbet, ker se je vrgla v neka religiozna filozofiranja, v katerih sem se res zgubila, a se je potem umirila, vsaj toliko, da sem spet vedla, v čem je point. Še vedno velja, da se precej direktno loteva tem, ki pestijo sodobne ZDA in bi se jih Američani morali lotevati in to ne samo v romanih, pa se jih ne, in ki tako ali drugače veljajo za kontroverzne ali tabu teme: strelski pohodi po šolah (roman Nineteen Minutes); etično sporno odločanje staršev za otroka, s katerim bi rešili starejšega otroka zaradi bolezni (My Sister’s Keeper, posnet tudi film), umor pri Amiših (Plain Truth, slovenski prevod Preprosta resnica) itd. V Change of Heart je glavni lik morilec policaja in policajeve sedemletne pastorke. Obsojen je na smrtno kazen, ki ji ne oporeka, a v vsem sodnem postopku tudi ne razloži svoje strani zgodbe, zakaj je storil zločin. Svojo odrešitev vidi v tem, da bi po izvedeni smrtni kazni svoje srce daroval bolni polsestri umorjene deklice oz. hčerki umorjenega policaja. A dodeljena mu je smrtna kazen z injekcijo, kar pač ne gre, če želiš darovati srce. Več ne bom razpredala, ker bi prehitro povedala kaj spojlerskega, kogar zanima, si bo že prebral. Samo dodam, da Picoultova znova v drugi polovici ali celo zadnji tretjini uspe presenetit z nepredvidljivim zasukom zgodbe, kar sicer ne spremeni konca, a razjasni sive pike, ki se pojavljajo pred tem. Jap, še vedno ena ljubših avtoric.

V 2013 bi bil pa počasi spet čas za enega Irvinga.