Mort Ramsland: Pasjeglavec
Saga o treh (in še malo) generacijah odbite norveške družine. Ampak kakšna saga! Družina seveda ni prav navadna družina, čeprav Norvežanov ne poznam ravno dobro. V tej družini je prav vsak član odbitek po svoje. In bolj kot je lik prismuknjen, več prostora v knjigi mu je namenjeno. Vendarle pa ta odbitost ne gre čez tisto mero, da bi se prigode zdele neverjetne. Ne, bralec si lahko vse skupaj prav fletno predstavlja ali po domače: pade noter. Zgodba teče kronološko, a hkrati tudi ne teče tako. Neka nit je, vendar se dogodivščine posameznih prismukov cepijo na vse strani in v vsa časovna obdobja. Ampak, AMPAK, to toka pripovedi ne zmoti in ne moti, ravno nasprotno. In pripoved teče, teče, kljub temu da ni neke “zgodbe”, te ne izpusti niti za trenutek. In še to. Knjiga ima 500 strani. pa je ena res redkih tako obsežnih, pri kateri ne morem reči, da je enih 100 strani odveč. Ma kakvi, niti ena stran ni odveč. Vse ima ravno pravšnjo mero in je ravno prav zloženo. Skratka, briljantno. A moram povedat, da močno priporočam?

Ferdinand von Schirach: Zločini
Fino zastavljeni v spodobno zapisane zgodbe ujeti najzanimivejši primeri avtorja, ki je nemški odvetnik za kazensko pravo. Pa ni nič pravniškega mambođambota, ne se ustrašit. So le zgodbe. Od začetka do konca. Malo me je motil en tak občutek wannabe literarni presežek, ampak kljub temu zelo prijetno branje.

Jaz upam, da bom uspel ta teden, ko sem si vzel nekaj oddiha od dela (oziroma od branja za študij in delo) prebrati nova roman Vlada Žabota: Ljudstvo Lunja in Petra Rezmana: Pristanek na kukavičje jajce. Drugače pa me v novem letu čakajo Proust: Iskanje izgubljenega časa, Joyce: Ulikses in druge modernistične stvaritve.

Normalno, da so, čeprav bi znala našteti nekaj prevodov, ki so po mojem enakovredni (sploh Bergerjevi iz francoščine). Kot rečeno, Steinbecka sem šla v slovenščini brat prav zato, ker me je zanimal tudi prevod.

Normalno, da so, čeprav bi znala našteti nekaj prevodov, ki so po mojem enakovredni (sploh Bergerjevi iz francoščine). Kot rečeno, Steinbecka sem šla v slovenščini brat prav zato, ker me je zanimal tudi prevod.[/quote] Jup saj eni znajo! Samo vecina se z jezikom ne zna tolk igrat kot se avtorji.

dober dan
zaradi priporočil poiskala knjigo Boruta Goloba -Smreka bukev lipa križ.
Vtis, ki se ne poleže, saj za navidez urejenimi, uvodno kratkimi, tako smiselnimi povedmi brbota prava vsebina, kot močno začinjena jed, ki ob vsakem grižljaju razkrije eno od premnogih vsebovanih začimb – vroče zajemaš, dokler zmorejo brbončice.
Da je to prvenec ? Fantastično.Ter žgoče zanimanje, kaj bo naslednji korak.

Geoff Dyer -Joga za ljudi, ki se jim ne ljubi početi
Izrazito zanimiv naslov. Predstavljam si namreč, da so naslovi za pisatelje svojevrstna muka.
Pisan kolaž doživetij in razmišljanj človeka, ki sem mu ljubi početi nekaj le na preskoke, večino časa pa se dolgočasi, zlahka omogoča poistovetenje na določenih mestih v knjigi. Sprašujem se, ali z leti in doživetji postaneš ali prevelik ljubitelj udobja ali preprosto prelen? Vmes nekaj zelo duhovitih opisov drobnih prigod, ki s tem postanejo velike – kot so iskanje hotela v Amsterdamu, oblačenje novih hlač v toaletah taistega mesta, itd.

Elif Shafak – Bolšja palača
Slikovna poizvedba internetno izvrže fotografije lepe, mlade in inteligentne ženske, avtorice tega romana, ki ga berem počasi, ker drugače ne gre. Pripoved spretno meandrira v in okrog Palače Bonbon, v in okrog slehernikov, ki živimo tako tesno in hkrati daleč drug od drugega.Branje, ki vleče.

Ker je čas za utehe vedno, predvsem v decembru, še Utehe filozofije Alaina de Bottona – po svoje nevarno branje. Sicer zabavno, zanimivo, pametno itd., verjetno pa jezi strokovnjake s tega področja. A nič hudega.

Vsem ljubiteljem knjig želim krasno leto 2011, da bi bili zdravi, imeli srečo ter naj bo vse tako, kot mora biti.
lp

Leto sem zaključil s Faulknerjem: Ne moti prahu.

Zelo dobro, nadaljujem z istim avtorjem.